Jedro

Tožena stranka je šele 3. 7. 2012 sprejela odločitev o spremembi sistematizacije, s katero je ukinila delovno mesto, ki ga je zasedal tožnik. Tudi iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove z dne 28. 12. 2012 izhaja, da je zaradi ukinitve delovnega mesta prenehala potreba po opravljanju dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi česar je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi in mu ponudila novo. Zato predpisani šestmesečni rok ob podaji odpovedi še ni potekel in je bila odpoved podana pravočasno.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je redna odpoved iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 12. 2012 nezakonita in se razveljavi, ter da delovno razmerje tožeče stranke pri toženi stranki ni prenehalo 14. 2. 2013, ampak je trajalo do 8. 11. 2013. Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožečo stranko za čas od 15. 2. 2013 do 8. 11. 2013 prijaviti v zavarovanje in ji priznati delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki za čas 15. 2. 2013 do 8. 11. 2013 iz naslova bruto plače obračunati 2.617,17 EUR mesečno, plačati davke in prispevke ter tožeči stranki izplačati neto plačo, zmanjšano za neto nadomestila za februar 2013 321,30 EUR, za obdobje od marca 2013 do oktobra 2013 po 673,95 EUR, za november 2013 192,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, v roku 8 dni. Toženi stranki je naložilo še, da je dolžna tožeči stranki obračunati regres za letni dopust za leto 2013 522,44 EUR bruto, od tega odvesti davke in tožeči stranki plačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2013 do plačila, v roku 8 dni. Kar je tožeča stranka iz tega naslova zahtevala več, je zavrnilo. Toženi stranki je še naložilo, da je dolžna tožeči stranki obračunati odpravnino 5.234,36 EUR bruto, od tega zneska odvesti davke in prispevke ter tožeči stranki plačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 11. 2013 do plačila, v roku 8 dni. Kar je tožeča stranka iz tega naslova zahtevala več, je zavrnilo. Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka 973,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od nastanka zamude do plačila, v roku 8 dni.

2. Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožniku odpoved podala prepozno, saj je morala izvršiti pravnomočno sodbo (Pdp 1447/2010) in tožnika pozvati nazaj na delo ter mu zagotoviti pravice po pogodbi o zaposlitvi z dne 25. 1. 2008. Ker je bilo v predhodnem sporu pravnomočno ugotovljeno, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita in da delovno razmerje tožniku ni prenehalo, je tožnika ponovno razporedila na delovno mesto namestnik direktorja predstavništva A.. Na tem delovnem mestu mu je zagotavljala delo skladno s pogodbo o zaposlitvi za dela in naloge, kot so bile opredeljene v njegovi pogodbi o zaposlitvi. S sklepom z dne 3. 7. 2012 je bilo to delovno mesto ukinjeno in takrat ni več potrebovala dela tožnika, ki ga je moral opravljati po pogodbi o zaposlitvi na delovnem mestu direktor predstavništva. Zato je bila odpoved pravočasna. Zmotno je tudi stališče sodišča, da tožniku ob odpovedi ni ponudila ustrezne zaposlitve na drugem delovnem mestu. Sodišče je zapis glede kraja opravljanja dela v ponujeni pogodbi o zaposliti zmotno tolmačilo. Dejansko mu je bilo delo odrejeno na predstavništvu A., ki od tožnikovega bivališča ni oddaljeno več kot tri ure vožnje z javnim prevozom v obe smeri. Odločitev sodišča je napačna tudi po višini. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožnik je v odgovoru na pritožbo predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni storilo, je pa zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je ostalo dejansko stanje v delu, ki se nanaša na vsebinsko presojo zakonitosti odpovedi, nepopolno ugotovljeno.

6. Obravnavana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove z dne 28. 12. 2012, ki temelji na določbah 88. in 90. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl.), je bila tožniku podana zaradi ukinitve delovnega mesta namestnik direktorja predstavništva A. odpovedana pogodba o zaposlitvi in v podpis ponujena nova pogodba za delovno mesto samostojni komercialist - svetovalec. Tožnik ponujene pogodbe o zaposlitvi ni podpisal. 7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost odpovedi predvsem iz razloga, ker naj bi bila odpoved prepozna in ker naj bi bila tožniku ponujena neustrezna zaposlitev. Obe stališči pritožba utemeljeno izpodbija.

8. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožniku predhodno že odpovedana pogodba o zaposlitvi s ponudbo nove zaradi ukinitve delovnega mesta namestnik direktorja predstavništva A., ki ga je zasedal tožnik. Ta odpoved je bila ugotovljena za nezakonito (Pdp 1447/2010) in tožena stranka je bila na podlagi pravnomočne sodbe dolžna tožnika pozvati nazaj na delo. S sklepom z dne 19. 8. 2011 je ugotovila, da delovno mesto direktor predstavništva A. ostaja sistematizirano tudi po uveljavitvi Pravilnika o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest z dne 1. 4. 2009 in 31. 12. 2010, nato je tožnika z dopisom z dne 26. 9. 2011 pozvala nazaj na delo. Hkrati mu je v podpis ponudila novo pogodbo o zaposlitvi, ki je tožnik ni sprejel, zato je med strankama še naprej veljala pogodba o zaposlitvi za delovno mesto namestnik direktorja predstavništva A.. Uprava tožene stranke je 3. 7. 2012 sprejela novo sistematizacijo delovnih mest, s čimer je delovno mesto namestnik direktorja predstavništva A. vendarle ukinila, tožniku pa podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove za delovno mesto samostojni komercialist svetovalec za nedoločen čas.

9. Prekluzivni rok za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi je določen v 6. odstavku 88. člena ZDR, po katerem mora delodajalec delavcu podati odpoved najkasneje v šestih mesecih od nastanka odpovednega razloga. Sodišče prve stopnje je razlogovalo, da tožena stranka že pred ukinitvijo delovnega mesta namestnik direktorja predstavništva A., torej že pred 3. 7. 2012, dela na tem delovnem mestu ni potrebovala, zaradi česar da je odpovedni razlog nastal oziroma obstajal že pred ukinitvijo tega delovnega mesta. Zato ni sledilo toženi stranki, da je šele z ukinitvijo tožnikovega delovnega mesta prenehala potreba po njegovem delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.

10. Tožena stranka v pritožbi utemeljeno navaja, da je presoja sodišča glede nastanka poslovnega razloga in s tem pravočasnosti odpovedi zmotna. V konkretnem primeru ne gre ponovno odpoved iz istega poslovnega razloga, četudi je šlo v obeh primerih za ukinitev istega delovnega mesta. Tožena stranka je tožnika reintegrirala na delovno mesto, ki ga je 19. 8. 2011 ponovno vzpostavila. Kot opozarja tožena stranka v pritožbi, je tožnik od ponovnega nastopa dela na delovnem mestu namestnik direktorja predstavništva A. dejansko opravljal naloge in dela tega delovnega mesta. Ker se je torej pogodba o zaposlitvi za delovno mesto namestnik direktorja predstavništva A. še vedno izvrševala, to pomeni, da je potreba po delu tožnika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi še vedno obstajala, ne glede na to, da je tožena stranka navajala, da je bilo s ponovno vzpostavitvijo delovnega mesta moteno njeno poslovanje. Četudi je tako navajala, pa je vendarle formalno in dejansko uredila, da je bil tožnik reintegriran k njej v delovno razmerje na isto delovno mesto, ter da je s tem delom tudi dejansko nadaljeval. Zaradi omenjenih navedb tožene stranke še ni mogoč zaključek, da je odpoved podala prepozno. Tožena stranka je šele 3. 7. 2012 sprejela odločitev o spremembi sistematizacije, s katero je ukinila delovno mesto, ki ga je zasedal tožnik. Tudi iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove z dne 28. 12. 2012 izhaja, da je zaradi ukinitve delovnega mesta prenehala potreba po opravljanju dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi česar je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi in mu ponudila novo. To pa pomeni, da predpisani šestmesečni rok ob podaji odpovedi še ni potekel in je bila odpoved podana pravočasno.

11. Zmotna je tudi presoja sodišča prve stopnje glede ustreznosti ponujene zaposlitve, ki se nanaša na kraj opravljanja dela. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik v času podaje odpovedi varovan kot starejši delavec po 114. členu ZDR, kateremu delodajalec brez njegovega pisnega soglasja ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi do izpolnitve minimalnih pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Varstvo po tej določbi ne velja, če je delavcu med drugim ponujena nova ustrezna zaposlitev pri delodajalcu v skladu s tretjim odstavkom 88. člena ZDR. Po tej določbi mora delodajalec v primeru odpovedi preveriti, ali je delavca mogoče zaposlitvi pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oz. ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja oz. prekvalificirati za drugo delo. Če ta možnost obstaja, mora delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe. Ustrezna zaposlitev pa je v skladu s tretjim odstavkom 90. člena ZDR med drugim zaposlitev, pri kateri kraj opravljanja dela ni oddaljen več kot tri ure vožnje v obe smeri z javnim prevoznim sredstvom ali z organiziranim prevozom delodajalca od kraja bivanja delavca.

12. V ponujeni pogodbi o zaposlitvi za opravljanje dela na delovnem mestu samostojni komercialist - svetovalec je bilo v prvem odstavku 7. člena določeno, da se delo opravlja v krajih, kjer delodajalec opravlja svojo dejavnost, v konkretni kraj opravljanja dela se delavca napoti po odredbi delodajalca. Sodišče prve stopnje se je oprlo le na citirani, prvi odstavek 7. člena pogodbe o zaposlitvi, ni pa upoštevalo drugega odstavka tega pogodbenega določila, da bo delavec do preklica oziroma do nove odredbe delo opravljal na predstavništvu v A.. To je bil tudi sicer vseskozi kraj tožnikovega opravljanja dela.

13. Tožena stranka v pritožbi utemeljeno opozarja, da je primarno kraj opravljanja dela tožnika določen v A., kar je odločilno za presojo ustreznosti ponujene zaposlitve. Sploh pa je delodajalec tudi v primeru takšne opredelitve kraja opravljanja dela, kot je določen v spornem primeru, tekom delovnega razmerja dolžan upoštevati navedene omejitve iz tretjega odstavka 90. člena ZDR. Ker je po ponujeni pogodbi o zaposlitvi kraj opravljanja dela določen v A., tožnik pa ima bivališče v B., takšna zaposlitev z vidika kraja opravljanja dela pomeni ustrezno zaposlitev po 3. odstavku 90. člena ZDR.

14. Ker se sodišče prve stopnje zaradi zmotne materialno pravne presoje v zvezi s pravočasnostjo odpovedi in ustreznostjo ponujene zaposlitve vsebinsko ni presojalo utemeljenosti odpovednega razloga v izpodbijani odpovedi, je ostalo dejansko stanje v tem delu nepopolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče v skladu s 355. členom ZPP razveljavilo izpodbijani del sodbe in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, v katerem naj upošteva zgoraj opredeljena stališča pritožbenega sodišča v zvezi z pravočasnostjo odpovedi in ustreznostjo zaposlitve in ponovno odloči o zahtevku.

15. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka (165. člen ZPP).