Jedro

Po 66. členu OZ se zmota pri sklepanju pogodbe upošteva le, če je opravičljiva. Takšna pa je zmota samo takrat, ko je pogodbena stranka pri sklepanju pogodbe ravnala s skrbnostjo, ki se zahteva v pravnem prometu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek, da ji mora toženka plačati 20.000,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.6.2006 dalje. Tožnici pa je naložilo, da mora toženki povrniti 1.883,74 EUR njenih stroškov z obrestmi za primer zamude s plačilom.

2. Tožnica se je pravočasno pritožila. V pritožbi se sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje drugemu sodniku, podrejeno pa izdajo vmesne sodbe, s katero naj sodišče ugodi njenemu zahtevku po temelju. Sodišču prve stopnje očita, da ni obravnavalo vseh njenih navedb in zato sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Ponavlja, da je toženka najprej izdala pisno lokacijsko informacijo, da je na nepremičnini, ki jo je tožnica prodajala, možna nadgradnja. Ko sta kupca ta podatek hotela preveriti, pa so toženka oziroma njene uradne osebe možnost nadgradnje ustno zanikale in o tem obvestile tudi prodajalko in posrednico. Ker je tožnica želela nepremičnino prodati, je pristala na nižjo ceno, kot je bila prvotno dogovorjena. Če bi toženka kupcema potrdila pravilnost izdane lokacijske dokumentacije in možnost nadgradnje, bi tožnica lahko nepremičnino prodala za prvotno dogovorjeno kupnino. Edini razlog, da sta kupca začela omahovati glede nakupa in nazadnje pogojevati znižanje kupnine, je bila ustna toženkina informacija, da lokacijska informacija z dne 8.6.2005 ne drži. Tudi če bi tožnica zaprosila za novo lokacijsko informacijo, ji to ne bi koristilo, saj sta kupca že izgubila zaupanje v tožnico in sta bila pripravljena pristati le na nižjo kupnino. Dokazna ocena, na kateri temelji izpodbijana sodba, je zmotna. Sodišče prve stopnje je verjelo toženkinima delavkama D. M. in M. P. J., ki bi bili lahko celo neposredno odgovorni za nastalo škodo in sta zato nedvomno lahko zainteresirani za ta postopek. Nasprotno pa ni verjelo nepremičninski agentki, priči A. M., čeprav je ta potrdila izpoved priče P. N., da jo je M. P. J. klicala o domnevno napačni lokacijski informaciji. Sodišče je verodostojnost prič presojalo očitno diskriminatorno. Manjka obrazložitev, zakaj naj bi priča A. M. imela interes v tej pravdi. Sploh pa sodišče izpovedi te priče ni ocenilo. Spregledalo je tudi nekatere odločilne dele izpovedi prič F. O. in E. O. Očitno se je že vnaprej postavilo na stališče, da je bil P. N. tisti, ki je zavedel kupca, in je temu stališču iskalo potrditev v izvedenih dokazih.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Poudarja, da je tožnici izdala veljavno in pravilno lokacijsko informacijo, ki so jo pogodbeniki tudi uporabili in navedli v kupoprodajni pogodbi. Sicer pa sta njeni priči skladno izpovedali, da strankam ne dajejo ustnih informacij.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi opredelilo do vseh bistvenih trditev, na katere je tožnica oprla svoj odškodninski zahtevek. Izpodbijana sodba ima jasne in razumljive razloge, tako da jo je mogoče preizkusiti. Ni torej podana očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. list RS, št. 73/07-UPB3 in 45/08), prav tako ne kakšna druga uradoma upoštevna kršitev te vrste. Z zatrjevano zmotno in pomanjkljivo dokazno oceno pa sodišče prve stopnje ni zagrešilo niti relativne bistvene kršitve postopka iz 1. odst. 339. člena ZPP, ker ni vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Po presoji pritožbenega sodišče namreč tožnica drugačne odločitve o svojem odškodninskem zahtevku ne bi mogla doseči, tudi če bi sodišče brez pridržkov verjelo njenim pričam.

6. Tožnica v pritožbi nasprotuje predvsem dejanskim ugotovitvam izpodbijane sodbe, medtem ko je pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava ostal neobrazložen. Ne glede na to pa je pritožbeni preizkus pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da toženki ni mogoče pripisati odgovornosti za škodo, ki je tožnici nastala, ko je ob prodaji svoje nepremičnine pristala na nižjo kupnino od prvotno dogovorjene.

7. Takšno tožničino ravnanje naj bi bilo posledica zmote, v katero jo je spravila toženka z domnevno napačnim ustnim pojasnilom o tem, kakšna gradnja je dovoljena na prodajani nepremičnini. Po 66. členu Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. list RS, št. 97/07-UPB1), se zmota pri sklepanju pogodbe upošteva le, če je opravičljiva. Takšna pa je zmota samo takrat, ko je pogodbena stranka pri sklepanju pogodbe ravnala s skrbnostjo, ki se zahteva v pravnem prometu. Tožnica kot prodajalka, enako pa velja tudi za pričo P. N., ki se je v njenem imenu pogajal s kupcema, bi morala v danih okoliščinah ravnati kot dober gospodar. To pomeni, da ne bi smela pristati na nižjo kupnino, ki sta jo predlagala kupca, ne da bi se poprej zanesljivo prepričala o realni vrednosti nepremičnine oziroma o vseh njenih bistvenih lastnostih, ki so vplivale na ceno. Tožnica je ob prodaji že razpolagala s pisno lokacijsko informacijo (z dne 8.6.2005). Ko sta kupca izrazila dvom o njeni vsebini, bi tožnica ravnala gospodarno, če bi zahtevala, naj predložita bodisi novo lokacijsko informacijo ali kakšen drug dokaz o tem, kakšna gradnja je dovoljena na prodajani nepremičnini, če je bila res zanju bistvena možnost nadgradnje obstoječega objekta. Tožnica bi lahko tudi sama zahtevala novo lokacijsko informacijo ali pisno pojasnilo o vsebini že izdane lokacijske informacije. To možnost bi morala izkoristiti vsaj po tem, ko naj bi jo toženkina uslužbenka telefonsko obvestila o tem, da je izdana lokacijska informacija z dne 8.6.2005 napačna, najpozneje pa takrat, ko ni prejela obljubljene nove lokacijske informacije, ki naj bi jo njej oziroma priči P. N. poslala ista uslužbenka. Tožnica ni tako ravnala, zato je sama privolila v svojo škodo, ko je pristala na nižjo kupnino. Jasno je namreč, da tožnica ni bila dolžna skleniti kupne pogodbe prav z zakoncema O. Če pa sta ji kupca res že izročila aro, s čimer je bila pogodba sklenjena, pa je toliko bolj nerazumljivo ravnanje prodajalke, ki je kljub dogovorjeni kupnini pristala na njeno znižanje. Potemtakem je tožnica sama kriva, da je ob prodaji svoje nepremičnine zanjo iztržila manj kot bi lahko, zato ni upravičena do povračila zatrjevane premoženjske škode.

8. Ker pritožbeni razlogi niso podani, je sodišče druge stopnje tožničino pritožbo zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo.

9. Tožnica je s pritožbo propadla, toženka pa z odgovorom nanjo ni bistveno prispevala k odločitvi o pritožbi. Pravdni stranki morata zato v skladu s 1. odst. 165. člena ZPP in v zvezi s 155. členom istega zakona svoje pritožbene stroške kriti sami.