Jedro

Po določilu 4. odst. 37. čl. ZPPSL se terjatve upnikov v tuji valuti spremenijo v terjatve v domači valuti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan začetka postopka prisilne poravnave. Upnik s prijavo terjatve v postopku prisilne poravnave uveljavlja zahtevek, da se mu prizna glasovalna pravica. Ker je bila terjatev upnika ugovarjana v celoti in zato upnik glasovalne pravice ni imel, prvostopno sodišče ni zmotno uporabilo materialnega prava, ker je tožbenemu zahtevku na plačilo nemških mark ugodilo po tečaju, veljavnem na dan 13.9.1996, saj so do takrat vse terjatve, katerih plačilo je zahtevala v tej pravdi, že zapadle.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (2. in 5. točka izreka) potrdi. Zahtevek tožene stranke za povrnitev stroškov pritožbenega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. ... z dne ... razveljavilo v 1. in 3. točki izreka (1. točka izreka). Ugotovilo je, da obstoji terjatev tožeče stranke proti toženi stranki v višini 510.934,35 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.10.1996 dalje do plačila in izvršilnih stroškov v višini 28.800,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11.2.1998 do plačila (2. točka izreka). Odločilo je, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki terjatev iz 2. točke pod pogoji prisilne poravnave Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. ... z dne ... (3. točka izreka), višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo (4. točka izreka). Odločilo je tudi, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki njene nadaljnje pravdne stroške (5. točka izreka). Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je ocenilo, da je z izpiskom iz konta, ki je bil podlaga izdanemu sklepu o izvršbi, tožeča stranka utemeljeno vtoževala le račune v skupni višini 5.668,86 DEM, kar ob upoštevanju tečaja 90,13 SIT za en DEM na dan 13.9.1996 znaša 510.934,35 SIT. Zakonite zamudne obresti je priznalo tožeči stranki od 18.10.1996 dalje do plačila. Ker je bila nad toženo stranko dne 25.8.1999 potrjena prisilna poravnava, katere postopek se je začel dne 16.3.1999, je toženi stranki naložilo plačilo omenjenega zneska pod pogoji prisilne poravnave. Proti sodbi je tožena stranka vložila pravočasno pritožbo. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe, podrejeno pa razveljavitev tega dela sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Ker je tožeča stranka proti toženi stranki imela devizno terjatev, bi lahko stranka zahtevala le devizno terjatev v DEM in obresti, kakršne priznavajo banke v kraju izpolnitve za devizne vloge na vpogled od zapadlosti devizne terjatve do uvedbe postopka prisilne poravnave. Ker pa je prvostopno sodišče tožeči stranki priznalo zakonite zamudne obresti že od 18.10.1996 do plačila, je nepravilno uporabilo materialno pravo. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila. Pritožba ni utemeljena. Po določilu 4. odst. 37. čl. ZPPSL se terjatve upnikov v tuji valuti spremenijo v terjatve v domači valuti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan začetka postopka prisilne poravnave. Upnik s prijavo terjatve v postopku prisilne poravnave uveljavlja zahtevek, da se mu prizna glasovalna pravica. Moč glasovalne pravice je odvisna od višine upnikove terjatve po stanju na dan začetka postopka prisilne poravnave. Prijava terjatve ni nepopolna vloga, če upnik na primer terjatev sicer izrazi v tolarskem znesku, vendar ne po stanju na dan začetka postopka prisilne poravnave. S tem upnik uveljavlja le manjšo ali pa večjo moč glasovalne pravice. Pri tem poravnalni senat (na ugovor) pazi le, da upnikove terjatve pri ugotavljanju moči njegove glasovalne pravice, v presežku ne spozna za verjetno. Vtoževano terjatev je tožeča stranka prijavila v postopku prisilne poravnave v tolarski protivrednosti 15.668,86 DEM po stanju na dan začetka prisilne poravnave, kar je znašalo 1,523.169,88 SIT. Ker je bila ta terjatev ugovarjana v celoti in upnik glasovalne pravice ni imel, prvostopno sodišče ni zmotno uporabilo materialnega prava, ker je tožbenemu zahtevku ugodilo tako, kot ga je tožeča stranka postavila. Preračunavanje dolgovanega zneska v tuji valuti v tolarsko protivrednost je stvar tožeče stranke. Zato ji ni mogoče očitati ničesar, ker je v predmetni zadevi obračunala svoj zahtevek v nemških markah v tolarje po tečaju, veljavnem na dan 13.9.1996, saj so do takrat vse terjatve, katerih plačilo je zahtevala v tej pravdi, že zapadle. Po določilu 2. odst. 5. čl. Zakona o deviznem poslovanju (Ur.l. RS št. 1/91-I) se za preračunavanje v tolarje uporabi tečaj, ki velja na dan plačila, vendar tudi tega določila ni mogoče razumeti kot kogentnega predpisa, temveč pomeni, da se uporabi ta tečaj, če se stranki nista dogovorili drugače, oziroma če upnik sam ne uporabi drugega tečaja. Ker glede na povedano pritožbeni razlogi niso podani, pa tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. čl. ZPP). Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 1. odst. 165. čl., v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP.