Jedro

Obnova postopka ni možna, ker je bil pozneje sprejet drugačen pravni predpis, ali ker je bila sodna ali upravna praksa o nekem vprašanju pozneje spremenjena. Prav tako ni možna obnova postopka zaradi dejstev, ki so nastala po tem, ko je bila v postopku že izdana odločba. Kasneje spremenjen predpis ali dejstva, ki so nastala kasneje, so lahko podlaga za nov zahtevek in novo odločbo na drugačni dejanski in pravni podlagi, ne pa za obnovo postopka zaradi novih dejstev in dokazov. Sklicevanje na odločbi Ustavnega sodišča U-I-133/2013 oziroma U-I-125/2014 in pravne posledice, ki sta jih prinesli, tako ne more predstavljati veljavnega obnovitvenega razloga iz prvega odstavka 260. člena ZUP oziroma 89. člena ZDavP-2.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Finančna uprava Republike Slovenije predlog zavezanca za obnovo postopka odmere davka na nepremično premoženje večje vrednosti za leto 2013, končanega z odločbo Davčnega urada Koper št. DT 42270-342/2013-11 z dne 26. 3. 2014, zavrgla.

2. V obrazložitvi pojasnjuje, da je tožnik vložil zahtevo za obnovo postopka odmere davka na nepremično premoženje večje vrednosti za leto 2013 na podlagi 89. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) zaradi novih dejstev in možnosti uporabe novih dokazov, ki izvirajo iz vsebine odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-313/13 z dne 21. 3. 2014 in odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-125/14-17 z dne 19. 2. 2015. Ugotavlja, da je bilo z odločbo Ustavnega sodišča U-I-313/13 z dne 21. 3. 2014 med drugim odločeno, da je Zakon o množičnem vrednotenju nepremičnin v neskladju z Ustavo, kolikor se nanaša na množično vrednotenje nepremičnin zaradi obdavčenja nepremičnin. Z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-125/14-18 z dne 19. 2. 2015 pa je bilo ugotovljeno, da sta bila 193. člen in četrti odstavek 244. člena Zakona o uravnoteženju javnih financ (v nadaljevanju ZUJF) v neskladju z Ustavo. Pravne posledice odločitve Ustavnega sodišča so podrobneje določene v 43. do 49. členu Zakona o ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS).

3. Obnova postopka je izredno pravno sredstvo, ki je dovoljeno le v primeru dokončne odločbe in ob izpolnitvi enega izmed obnovitvenih pogojev, kar v danem primeru predstavlja nova dejstva in nove dokaze po drugem odstavku 89. člena ZDavP-2. Obnovitveni razlog po drugem odstavku 89. člena ZDavP-2 ni podan, saj je bilo šele z odločbo Ustavnega sodišča U-I-125/2014-18 z dne 19. 2. 2015 ugotovljeno, da sta bila 193. in četrti odstavek 244. člena ZUJF v neskladju z Ustavo. Odločba Ustavnega sodišča pa ima učinek le za postopke, ki niso pravnomočno zaključeni.

4. V nadaljevanju se davčni organ sklicuje na 267. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, (v nadaljevanju ZUP) po katerem organ pristojen za odločanje o predlogu za obnovo postopka najprej preizkusi, ali je predlog dovoljen, popoln in pravočasen, in ali ga je podala upravičena oseba, oziroma ali je okoliščina, na katero se opira predlog, verjetno izkazana. Davčni organ glede na navedeno ugotavlja, da okoliščina, na katero se predlog opira, ni verjetno izkazana. Zato je bilo potrebno na podlagi prvega in drugega odstavka 267. člena ZUP predlog tožnika kot nedovoljen zavreči. 5. Ministrstvo za finance je s svojo odločbo št. DT 499-10-81/2015-2 z dne 23. 9. 2015 pritožbo tožnika zoper izpodbijani sklep kot neutemeljeno zavrnilo. Poudarja, da po določbi 1. točke 260. člena ZUP oziroma 89. člena ZDavP-2 ni mogoče uveljavljati obnove postopka zaradi spremembe materialnega predpisa, drugačne razlage materialnega predpisa, ali spremenjene upravne ali sodne prakse glede kakšnega pravnega vprašanja. Zato je bilo zavrženje predloga zakonito glede na prvi in drugi odstavek 267. člena ZUP. Enako stališče je zavezala tudi sodna praksa, tako Vrhovno sodišča v zadevi X Ips 1404/2006. 6. V nadaljevanju razlaga prvi odstavek 260. člena ZUP ter pojasnjuje, kakšne pravne posledice imata zgoraj navedeni odločbi Ustavnega sodišča na odmero davka v pravnomočno končanih postopkih. Sklicuje se še na 44. člen ZUstS ter ugotavlja, da v primeru navedenih ustavnih odločb, razveljavitev zakona oziroma njegovega dela učinkuje le na še nepravnomočno razrešena razmerja. Za tako situacijo pa pri pritožniku ne gre, saj je njegova odločba o odmeri davka na nepremično premoženje večje vrednosti za leto 2013 postala pravnomočna pred 7. 3. 2015, to je dnevom, ko je odločba Ustavnega sodišča U-I-125/14 z dne 19. 2. 2015 začela učinkovati.

7. Tožnik se s tako odločitvijo davčnih organov ne strinja. Zato vlaga tožbo v tem upravnem sporu, ki jo izpodbija v skladu s 27. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Uvodoma pojasnjuje, da je davčni organ dolžan ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za sprejem pravilne in zakonite odločitve. Sklicuje se tudi na načelo gotovosti, seznanjenosti in pomoči, vsebovano v 7. členu ZDavP-2 oziroma 6. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) glede spoštovanja načela zakonitosti. Meni, da je bilo omenjeno načelo v zadevi kršeno. Izpodbijano odločbo je tožena stranka izdala 26. 3. 2014. Ugotavlja, da je v času izdaje odločbe že veljal Zakon o davku na nepremičnine, ki je stopil v veljavo 1. 1. 2014. V času izdaje odločbe je tudi že bila izdana odločba Ustavnega sodišča z dne 21. 3. 2014. Tožena stranka je izpodbijano odločbo z dne 26. 3. 2014 izdala na podlagi predpisov, ki niso več veljali. Ponovno izpostavlja, da že Ustava v 147. členu določa, da država davke predpisuje z zakonom. Ugotovitve prvostopnega in drugostopnega organa so v določenem delu povsem pavšalne in med seboj v nasprotju. Davčna organa tako v prvostopni kot tudi drugostopni odločba pojasnjujeta, da podlago za odmero davka predstavljajo določbe Zakona o množičnem vrednotenju nepremičnin in ZUJF. Po drugi strani pa upravna enota sama izpostavlja, da so bile te določbe zakonov že z odločbo Ustavnega sodišča z dne 21. 3. 2014 ugotovljene kot neskladne z Ustavo RS. Gre za absolutno bistveno kršitev določb postopka ter materialno pravno kršitev, v posledici katere je tožeči stranki kršena pravica do pravnega sredstva. Ker je tožeča stranka odmerjeni davek že plačala, odločba o odmeri davka pa je nepravilna in nezakonita, je tožeča stranka po njenem upravičena do povrnitve preveč plačanega davka v smislu 99. člena ZDavP-2. 8. Sodišču zato predlaga, da njeni tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter toženi stranki naloži vrnitev preveč plačanega davka skupaj s pripadki oziroma podrejeno, da zadevo vrne prvostopnemu organu v ponovno odločanje, oziroma podrejeno, da dovoli obnovo postopka. V vsakem primeru pa naj toženi stranki naloži povrnitev stroškov upravnega spora skupaj s pripadki vred.

9. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da so razlogi za zavrnitev pritožbe razvidni iz obrazložitve drugostopne odločbe. Tožena stranka vztraja pri svoji odločitvi in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

10. Tožeča stranka v nadaljnji pripravljalni vlogi meni, da je pravica in obveznost tožene stranke, da odgovori na navedbe tožeče stranke v tožbi, bistveni del postopka. Tudi v upravnem sporu tako kot v pravdnem postopku, je v smislu drugega odstavka 214. člena ZPP potrebno neprerekana dejstva šteti za priznana, pri čemer se sklicuje na 22. člen ZUS-1. Podrobneje obrazlaga tudi svoja stališča, uveljavljena že v tožbi, kar enako stori v nadaljnji pripravljalni vlogi.

11. Sodišče je v zadevi odločilo po sodnici posameznici v skladu z 2. alinejo drugega odstavka 13. člena ZUS-1. V zadevi je odločilo izven glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1. 12. Tožba ni utemeljena.

13. Predmet presoje tega upravnega spora je odločitev davčnega organa, da predlog tožnika za obnovo postopka odmere davka na nepremično premoženje večje vrednosti za leto 2013, ki je bil končan z odločbo davčnega urada Koper z dne 26. 3. 2014, zavrže. 14. Pri tem se kot relevantno pokaže ugotavljanje o tem, ali pri tožniku obstojajo obnovitveni razlogi iz 1. točke 260. člena ZUP oziroma 89. člena ZDavP-2 ali ne. V obnovljenem postopku se odloča o zahtevi ali o stvari, ki je bila predmet odločanja v prejšnjem postopku. Podlaga odločanja so materialni predpisi, ki so veljali v času izdaje odločbe prve stopnje ter dejansko stanje oziroma dejstva, ki so obstajala v času prvega odločanja. Novo dejstvo in nov dokaz morata biti taka, da bi morala sama zase, ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bilo to dejstvo oziroma dokaz navedeno in uporabljeno v prejšnjem postopku. Zakon govori o novem dejstvu zato, ker gre za dejstvo, za katerega je stranka izvedela naknadno, bi pa lahko pripeljalo do drugačne odločbe, če bi zanj izvedela pred izdajo odločbe. Dejstvo je moralo torej obstojati že v času prvega odločanja. Če je nastalo pozneje, obnovitveni razlog oziroma dokaz ni podan. Obnovitveni razlog tako ni napačna uporaba materialnega zakona veljavnega v času upravnega odločanja. Obnova tudi ni možna, ker je bil pozneje sprejet drugačen pravni predpis, ali ker je bila sodna ali upravna praksa o nekem vprašanju pozneje spremenjena. Prav tako ni možna obnova postopka zaradi dejstev, ki so nastala po tem, ko je bila v postopku že izdana odločba. Kasneje spremenjen predpis ali dejstva, ki so nastala kasneje, so lahko podlaga za nov zahtevek in novo odločbo na drugačni dejanski in pravni podlagi, ne pa za obnovo postopka zaradi novih dejstev in dokazov. Sklicevanje na odločbi Ustavnega sodišča U-I-133/2013 oziroma U-I-125/2014 in pravne posledice, ki sta jih prinesli, tako tudi po mnenju sodišča ne more predstavljati veljavnega obnovitvenega razloga iz prvega odstavka 260. člena ZUP oziroma 89. člena ZDavP-2. Zato tožnikov predlog tudi ne more izpolnjevati pogojev iz prvega odstavka 267. člena ZUP in s tem preizkusa vsebinske presoje predloga za obnovo postopka.

15. V zvezi s tožnikovim navajanjem, da je treba tudi v upravnem sporu neprerekana dejstva iz odgovora na tožbo šteti za ugotovljena, pa sodišče pripominja, da odgovor na tožbo v upravnem sporu ni urejen enako, kot je urejen odgovor na tožbo v pravdnem postopku. Glede na določbo 38. člena ZUS-1, zlasti njegovega drugega in tretjega odstavka, odgovor na tožbo v upravnem sporu ni obligatoren. Zato njegov izostanek ali vsebinsko pomanjkljiv odgovor ne prinašata pravnih posledic, kot jih zatrjuje tožnik.

16. V ostalem se sodišče z dejanskimi in pravnimi ugotovitvami obeh organov v izpodbijani odločbi strinja. Strinja se z razlogi, ki jih za odločitev v izpodbijani odločbi navaja davčni organ, kot tudi z razlogi, s katerimi pritožbeni organ zavrne pritožnikove ugovore. V kolikor so ugovori enaki tožbenim, se sodišče nanje, v izogib ponavljanju, po pooblastilu iz 71. člena ZUS-1 sklicuje.

17. Po povedanem sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

18. Izrek o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.