Jedro

Sodišče ni pristojno za odločanje o spremembi otrokovega imena in/ali priimka, temveč o spremembi na prošnjo odloča upravna enota. Sodišče odloča zgolj o utemeljenosti zahtevka za spremembo, ki ga poda eden od staršev, ker drugi s spremembo ne soglaša, odločba sodišča pa (v primeru pozitivne odločitve) nadomesti soglasje starša, ki s spremembo ni soglašal.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se glasi: „Zahtevek za spremembo priimka mlad. A. A., tako da se celotno ime in priimek glasita: „A. A. B.“, je utemeljen.“

II. V preostalem se pritožba zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da se mlad. A. A. priimek spremeni tako, da se njegovo ime in priimek odslej v celoti glasita: A. A. B. 2. Nasprotni udeleženec v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da starša mladoletnega A nista bila nikoli poročena, temveč sta v času sinovega rojstva živela v izvenzakonski skupnosti, ki je izenačena z zakonsko zvezo. Sklicuje se na 17. člen ZOI-1 in navaja, da je predlagateljica zamudila rok za spremembo priimka, zato bi moralo sodišče njen predlog zavreči. Tudi sicer bi morala počakati najmanj do otrokovega deveta leta starosti, ko bi se lahko sam izjasnil. Sprememba po njegovem mnenju ni potrebna in je v nasprotju z A. koristmi. Razlogi predlagateljice, ki jih je povzelo sodišče, so „privlečeni za lase“. Četudi bi imel otrok dva priimka, bo morala predlagateljica, dokler ne bo imel svoje potne listine, materinstvo dokazovati z rojstnim listom otroka. Način ugotavljanja identitete mladoletnih otrok, ko prestopijo državno mejo izven meja EU, je pač tak. Enako velja za govorilne ure. Nikolaj ne bo z materino družino zaradi spremembe priimka nič bolj povezan, za kaj takega je potrebno bistveno več in številne pomembnejše okoliščine. Prav sprememba priimka utegne A. povzročiti številne težave, zaplete in neprijetne situacije, saj ga bodo vrstniki, znanci in prijatelji spraševali, če se je morda poročil ali pa je to storila njegova mama, kar je za otroka več kot neprijetno vprašanje. Očita tudi, da si razlogi sodišča nasprotujejo, saj po eni strani sodišče ugotavlja, da je A. že prepoznaven pod sedanjim imenom in priimkom, nato pa zaključi, da je sprememba otrokovega priimka v njegovo največjo korist. Sklicevanje na zadevo Ips 157/2010 je brez pomena, saj se nanaša na drugačno dejansko in pravno situacijo. Po mnenju sodišča naj bi sprememba priimka odražala tudi njegovo povezavo z družino, a A. ima dve družini, po očetovi in po materini strani, zato mnenje Vrhovnega sodišča iz te zadeve ne more priti v poštev, podvajanje priimka pa bo povzročalo le zmedo, otroka pa spravljalo v neprijetne življenjske situacije. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijanega sklepa.

3. Predlagateljica na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Osebno ime je osebnostna pravica, njen sestavni del pa tudi pravica do svobodne izbire (in s tem povezane spremembe) osebnega imena (2. člen ZOI-1). Tako zasnovano pravico v imenu mladoletnega otroka, ki še ni dopolnil 9 let(1), izvršujejo starši (12. člen ZOI-1). Če se starši o izbiri/spremembi imena strinjajo, sporazumno izvršujejo otrokovo pravico do svobodne izbire imena, pri tem pa so omejeni(2) le s koristjo otroka(3) (prvi odstavek 8. člena ZOI-1). Kadar med staršema soglasja o spremembi otrokovega imena ni, mora tisti, ki spremembo želi, pred sodiščem izkazati, da so za to podani utemeljeni razlogi, sicer bi šlo za arbitrarno odločitev sodišča, kateremu izmed staršev bo ugodilo v njunih željah(4).

6. Otrokovo pravico do spremembe imena in/ali priimka do devetega leta njegove starosti izvršujeta starša samostojno, potem pa mora s spremembo soglašati tudi otrok. Ker je A rojen ... 2013 (priloga A 3), njegovo soglasje ni potrebno, zato so nerazumljive pritožnikove navedbe, da bi morala predlagateljica s spremembo počakati do otrokovega devetega leta starosti. A soglasje v obravnavanem primeru torej ni potrebno, potrebno pa je soglasje njegovih staršev. Ker tega ni, ZOI-1 predvideva natančen postopek, in to prav tak, po katerem je odločalo sodišče v predmetnem sporu, v njem pa je pretehtalo tudi, ali predlagana sprememba priimka morebiti ni v škodo otroka.

7. Predlagateljica je zatrjevala, v postopku pred sodiščem prve stopnje pa tudi izkazala, razloge praktične narave, zaradi katerih je sodišče prve stopnje njenemu predlogu sledilo. In ravnalo je pravilno. Dejanski razlogi za spremembo otrokovega priimka so pravzaprav trije: težave pri prehodu državne meje in težave v šoli – govorilne ure (kar oboje je povezano z identifikacijo otroka oziroma mame/predlagateljice, ki se piše drugače) ter večja povezanostjo z mamino širšo družino, v kateri deček biva in kjer imajo vsi tak priimek, kot ga ima mama, deček pa ne.

8. Pritožbena navedba, da so argumenti, s katerimi je predlagateljica utemeljevala svojo zahtevo, „privlečeni za lase“, ne držijo. Sprememba otrokovega priimka bi predlagateljici, s katero deček živi in biva veliko večino časa(5), olajšala nekatere življenjske situacije in pritožbeno sodišče ne vidi prav nobenega razloga, da ji ne bi sledilo. Pritožnica ni podala predloga v smeri, da bi se otroku priimek spremenil tako, da bi imel namesto očetovega odslej le njenega, temveč želi zgolj, da se očetovemu priimku doda še njen, kar ji bo omogočalo lažjo identifikacijo (bodisi ob prehodu meje bodisi v šoli) in preprečevalo morebitne neljube zaplete zaradi različnih priimkov. Pritožbene navedbe, da se bo morala predlagateljica tudi odslej identificirati z rojstnim listom, so nerazumljive, saj ima otrok svojo osebno izkaznico in svoj potni list. 9. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je predlagana sprememba otrokovega priimka v njegovo največjo korist. Pritožbene navedbe, da bodo dečka vrstniki, znanci in prijatelji spraševali, če se je poročil oziroma če se je poročila njegova mama, ob dejstvu, da je fantek star dve leti, izgubijo sleherni smisel. Identifikacija dveletnega otroka z imenom in priimkom po splošnem vedenju tudi ni tolikšna, da bi vanjo ne bi bilo mogoče poseči tako, kot je predlagano. Pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopenjskemu, da je v dečkovo največjo korist, da je (tudi prek priimka) povezan z obema od svojih staršev, predvsem tudi z mamo, kjer živi in kjer se vsi pišejo tako, kot se piše mama. Pritožnik sam s seboj prihaja v nasprotje, ko sodišču očita, da je spregledalo, da ima A. dve družini. Nasprotno, ravno zato, ker ima dve družini, je sodišče sledilo predlagateljici in dečku dodalo tudi priimek njene družine.

10. Pritožbena navedba, da se je sodišče prve stopnje pri odločitvi oprlo na odločbo Vrhovnega sodišča X Ips 157/2010, ki po dejanskem in pravnem pogledu ni enaka, je brezpredmetna, saj je sodišče iz te odločbe povzelo le en stavek, odločbo pa navedlo zgolj kot vir, kar je povsem korektno ravnanje. Pritožnik se neutemeljeno sklicuje na rok iz 17. člena ZOI-1, saj spregleda, da ZOI-1 v tej določbi ureja spremembo priimka zakonca po razvezi ali razveljavitvi zakonske zveze, ne pa spremembo imena oziroma priimka mladoletnega otroka.

11. Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijanega sklepa v okviru razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP), ugotovilo, da je izrek izpodbijanega sklepa nepravilen(6). Sodišče namreč ni pristojno za odločanje o spremembi otrokovega imena in/ali priimka, temveč o spremembi na prošnjo odloča upravna enota (drugi odstavek 18. člena ZOI-1). Sodišče odloča zgolj o utemeljenosti zahtevka za spremembo, ki ga poda eden od staršev, ker drugi s spremembo ne soglaša, odločba sodišča pa (v primeru pozitivne odločitve) nadomesti soglasje starša, ki s spremembo ni soglašal. Da sodišče odloča zgolj o utemeljenosti zahtevka, ne pa o sami spremembi, izhaja iz jezikovne razlage četrtega odstavka 20. člena ZOI-1, potrjuje pa jo tudi sistemska razlaga. Člen je uvrščen v III. poglavje o spremembi osebnega imena, pri čemer je v 18. členu zapisano, da o prošnji za spremembo odloča pristojni organ. Iz Poročevalca(7) jasno izhaja, da je bil tudi zakonodajalčev namen, da spremembo imena in/ali priimka vselej (tudi za mladoletnega otroka) uredi enako in da je za odločanje vselej pristojen isti organ - upravna enota.

12. Odločitev o pravilno oblikovanem izreku je po prepričanju pritožbenega sodišča pomembna zato, da stranke postopka niso zavedene, misleč, da je z odločitvijo sodišča že dokončno odločeno o spremembi ter da jim ni potrebno ničesar več storiti. Za realizacijo spremembe je treba namreč vložiti prošnjo pri upravni enoti, priložiti pa ji je treba pravnomočno odločbo sodišča o utemeljenosti te prošnje(8), kar nadomešča soglasje tistega roditelja, ki ni podal soglasja. Šele z dokončnostjo odločbe, ki jo bo o spremembi otrokovega priimka izdala upravna enota, bo sprememba veljala (drugi odstavek 21. člena ZOI-1).

13. Predlagateljica ténorja svojega zahtevka ni postavila, česar ji v nepravdnem postopku niti ni treba, ga je pa oblikovalo sodišče prve stopnje, ki je pri tem izhajalo iz njenih navedb. Ker pa je ob tem nepravilno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče v izpodbijano odločitev poseglo tako, da je o predlagateljičinem zahtevku odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa (peta alineja 358. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

Op. št. (1): Ko otrok dopolni 9 let, je za spremembo njegovega imena, priimka ali obojega potrebna njegova privolitev (12. člen ZOI-1).

Op. št. (2): ZOI-1 tudi sicer pozna le eno omejitev – sprememba imena in priimka ni dovoljena državljanu, ki je bil pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, dokler ni kazen izvršena ali dokler trajajo pravne posledice obsodbe (prvi odstavek 19. člena ZOI-1).

Op. št. (3): Če starši pri izbiri otrokovega imena ali priimka otroku ne škodujejo, so lahko pri tem tudi kapriciozni. Tako Višje sodišče v Ljubljani v sklepu z dne 3. 4. 2013, opr. št. IV Cp 477/2013. Op. št. (4): Tako Višje sodišče v Ljubljani v sklepu z dne 3. 4. 2013, opr. št. IV Cp 477/2013. Op. št. (5): Po ugotovitvah sodišča prve stopnje ima nasprotni udeleženec stike z dečkom le dvakrat do trikrat letno, česar pritožnik ne izpodbija.

Op. št. (6): Iz primerov, ki jih je doslej obravnavala sodna praksa, je razvidno, da so sodišča dopuščala tudi oblikovalne zahtevke (VSL IV Cp 477/2013 in VSM III Cp 1189/2007), čeprav je v večjem številu primerov odločalo ugotovitveno - o utemeljenosti zahtevka (VSL IV Cp 365/2010, VSC Cp 71/2011 in VSK I Cp 198/2007).

Op. št. (7): Poročevalec DZ z dne 20. 10. 2005, EVA 2004-1711-0014, št. 00717-30/2005/8. Op. št. (8): Poročevalec, ibidem, pojasnilo k 20. členu predloga ZOI-1.