Jedro

Resen in utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga je podan, če je izkazan upad naročil na delih, ki jih je opravljal tožnik, pri čemer ga delodajalec ni mogel prekvalificirati oz.

dokvalificirati. Zato je tožniku pogodba o zaposlitvi zakonito prenehala.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek za razveljavitev sklepa direktorja o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnika z dne 15.9.2003; zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da pogodba o zaposlitvi, sklenjena dne 24.9.1993 še velja, zaradi česar je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja vpisati delovno dobo v delovno knjižico ter ga prijaviti v zdravstveno in pokojninsko zavarovanje, kot zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku od poteka odpovednega roka dalje izplačevati plačo, ki bi jo prejemal, če bi delal, z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Glede stroškov je odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Ugotovilo je, da je tožena stranka v sporu dokazala tožniku obstoj resnega in utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ker se je v letu 2003 trajno zmanjšal obseg opravil na tožnikovem delovnem mestu, pri čemer tožnika ni bilo mogoče razporediti ali prekvalificirati na drugo ustrezno delo pri toženi stranki.

Tožnik se je pritožil zoper sodbo iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava po določbah 1. in 3. tč., 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/04).

Navaja, da je sodišče pri svoji odločitvi dalo prevelik pomen izpovedbama prič nadrejenih delavcev in dokazom, ki jih je ponudila tožena stranka, pri čemer je zanemarilo in nedosledno obravnavalo njegovo izpovedbo in tiste pomembne okoliščine, ki govorijo v prid zatrjevanju, da v zadevi niso obstajali resni in utemeljeni razlogi, ki bi onemogočali nadaljevanje delovnega razmerja. Poleg tega je tožena stranka po odpovedi pogodbe z javnim oglasom povpraševala po delavcih enakega profila. V tej zvezi je povsem nepomembno, če je na podlagi oglasa tudi koga zaposlila. Dejstvo je, da je imela tožena stranka namen in potrebo zaposliti več delavcev na enakih delih. Tožena stranka je po prenehanju delovnega razmerja zaposlila na delovnem mestu novega ključavničarja. Takšna dela je sam v preteklosti večkrat izvajal v primeru, da ni imel dovolj svojega dela na montaži in na terenu. Očitek, da je bil povabljen na delo za določen čas, ni mogoče šteti, da je ponudbo odklonil, saj je bila dana ustno. Po njegovem odhodu je tožena stranka zaposlila dva delavca za določen čas v ličarni in embalirnici. Nadalje so bile možnosti, da se ga zaposli v Rusiji, Ukrajini in Belgiji na podlagi pogodb o izvajanju poslov s tujimi partnerji. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da njegovem zahtevkom v celoti ugodi oz. podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter pravilno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijana sodba v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Poleg tega sodišče prve stopnje tako v zvezi z izvedenim postopkom kot izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve. Zato pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju pravilno obrazloženih razlogov izpodbijani sodbi na tožnikove pritožbene navedbe še odgovarja.

Pravna podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnika je v določbi 1. alinee 1. odst. 88. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 42/02), ki opredeljuje poslovni razlog kot prenehanje potreb po opravljanju določenega delavčevega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomoskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturarnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Delodajalec lahko delavcu redno odpove pogodbo o zaposlitvi, če so razlogi iz prejšnje določbe resni in utemeljeni ter onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem (2. odst. 88. čl. ZDR).

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožena stranka zaključila poslovno leto 2002 z izgubo, pri čemer se je izguba poslovanja v prvi polovici leta 2003 še povečala. Zato je direktor tožene stranke dne 28.8.2003 sprejel pisno odločitev o racionalizaciji poslovanja, zmanjšanju določenega števila izvajalcev na štirih delokrogih, med ostalim tudi na tožnikovem delokrogu montažer serviser iz 4 na 3 izvajalce. Tožnik je bil specialist za montažo parnih in roto peči. Tožena stranka je pri takšnih opravilih v letu 2003 ugotovila bistveni upad dela. V tej zvezi je na delokrogu montažer serviser opravila primerjavo med vsemi delavci in glede tožnika ugotovila najnižjo individualno delovno uspešnost. Ker za tožnika ni našla možnosti ustrezne druge prerazporeditve, prekvalifikacije ali dokvalifikacije, ga je v predpisanem roku pisno obvestila o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in o takšni nameri seznanila tudi sindikat. Dne 15.9.2003 mu je redno odpovedala pogodbo in ter mu določila prenehanje delovnega razmerja po izteku 45 dnevnega odpovednega roka.

Tudi po ugotovitvi pritožbenega sodišča je tožena stranka v sporu dokazala obstoj resnih in utemeljenih razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. V tej zvezi je poleg listinskih dokazov, na podlagi katerih je dokazala izgubo v poslovanju, tudi z izpovedbama tožniku nadrejenih delavcev Krečiča in Zornika dokazala, da se je obseg del v sektorju montaže in servisa v letu 2003 bistveno zmanjšal. V primerjavi z delovnimi rezultati pred tem obdobjem, so v letu 2003 izvedli montažo le ene roto peči, parne pa nobene. Glede na to, da se je v tem letu pri toženi stranki na splošno znižal obseg prodaje izdelkov, je navedeno vplivalo tudi na zmanjšanje dela in drugačno organizacijo poslovanja v navedenem sektorju. To dokazuje dejstvo, da na delokrogu montažer serviser delajo danes samo še trije izvajalci.

Neutemeljena je pritožba, da je imel tožnik možnost zaposlitve v embalirnici. Kolikor je tožena stranka v tem sektorju koncem leta 2003 zaposlila delavca za določen čas enega meseca in pol, ne pomeni, da so bili podani pogoji za nadaljevanje zaposlitve tožnika. Iz izpovedb že navedenih prič izhaja, da je bilo tožniku ponudeno delovno mesto v embalirnici, pa ga je odklonil. Zato kakršnokoli pritožbeno opozarjanje na možnost tožnikove zaposlitve v času po odpovedi pogodbe ne more biti sprejemljivo.

Tožena stranka je namreč tudi na drugih delokrogih zmanjševala število izvajalcev oz. odpovedovala pogodbe iz poslovnih razlogov zaradi zmanjšanega obsega dela. V kolikor pa je oglaševala ponudbe za zaposlitev na konkretnih delih, je šlo predvsem za možnosti zaposlitve za določen čas in to na delovnih mestih, za katera tožnik ni bil usposobljen, kar velja tudi za sektor ličarne.

Prav tako ne morejo izkazovati neutemeljenost poslovnih razlogov zaposlitvene ponudbe, ki so bile objavljene v podjetniških novicah, niti ne v regijskem glasilu, saj je tožena stranka z izpovedbama že navedenih prič dokazala, da tožnika, glede na pridobljeno strokovno usposobljenost, na novo odprtih poslovnih lokacijah v tujini ni mogla zaposliti. Tožnik glede tega, razen svojih pavšalnih navedb, da bi lahko še delal pri toženi stranki, ni izkazal konkretnih razlogov za obstoj potrebe na delovnih mestih, ki bi jih kot specialist za montažo in servisiranje roto in parnih peči lahko zapolnil. Pritožbeno sodišče je po takšnem preizkusu sodbe ugotovilo, da pritožbene navedbe niso utemeljene. Zato je zavrnilo pritožbo in kot materialnopravno pravilno potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških ni odločilo, ker jih tožnik v pritožbi ni zaznamoval.