Jedro

Glede na težo dejanja in nevarnost, da bi se obseg kaznivega dejanja še znatno povečal, če bi se uresničil načrtovani obseg razpečevanja ponarejenega denarja, je izrečeni ukrep tudi sorazmeren tako teži kot ogroženi varnosti ljudi v državi, ki bi utegnili na kakršenkoli način prejeti ponarejeni denar v prepričanju, da gre za pravega.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega F.S. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Zoper obdolženega F.S. in soobdolžence je bila pri Okrožnem sodišču v Kopru uvedena preiskava zaradi kaznivih dejanj ponarejanja denarja po 2. odstavku 249. člena KZ. Zoper obdolženega F.S. je bil odrejen in podaljševan pripor zaradi ponovitvene nevarnosti po 3. točki 2. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), nazadnje s sklepom Okrožnega sodišča v Kopru z dne 15.12.1998 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Kopru z dne 23.12.1998. Zoper navedeni pravnomočni sklep je zagovornik obdolženega F.S. dne 18.1.1999 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe (2. in 3. točka 420. člena ZKP). V zahtevi navaja, da v sklepu prvostopnega in pritožbenega sodišča ni konkretne utemeljitve o obstoju ponovitvene nevarnosti in da ta priporni razlog ni podan. Po stališču vložnika tudi v primeru, če bi obdolženec sodeloval oziroma če bi bil vpleten v prevzem 2491 ponarejenih italijanskih bankovcev, ne bi bila podana ponovitvena nevarnost, saj iz vseh do sedaj znanih podatkov izhaja, da ni bil aktivno vpleten v pogovore glede izdelave in morebitnega razpečevanja ponarejenih bankovcev. Ponovitvena nevarnost bi bila lahko podana le, če bi obdolženec lahko sam na prostosti ponavljal tovrstna kazniva dejanja, tega pa brez pomoči oziroma aktivne vloge drugih, ki bi se s tovrstnimi kaznivimi dejanji ukvarjali, ni sposoben ponoviti. Iz podatkov spisa tudi izhaja, da obdolženec drugih, ki naj bi se ukvarjali s tovrstnimi kaznivimi dejanji, ne pozna, osebe, ki pa so skupaj z njim osumljene kaznivega dejanja po 2. odstavku 249. člena KZ, pa so v priporu. Vložnik še navaja, da bi moralo sodišče neizogibnost pripora zoper obdolženca zaradi varstva premoženja občanov konkretneje utemeljiti. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijana sklepa razveljavi in pripor odpravi.

Vrhovna državna tožilka Z.C. je v odgovoru, ki ga je podala v skladu z določilom 2. odstavka 423. člena ZKP navedla, da do sedaj ugotovljene okoliščine in sicer ponavljajoča se kazniva aktivnost obdolženca, visoke vsote ponarejenih bankovcev in zveze, preko katerih je bil vključen, izkazujejo, da bi na prostosti lahko taka kazniva dejanja ponavljal in predlaga, da se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je na podlagi do sedaj zbranih podatkov ugotovilo, da je podan utemeljen sum, da je obdolženi F.S. z ostalimi soobdolženci izvrševal dalj časa trajajočo kontinuirano dejavnost z namenom, da bi spravil v obtok ponarejene italijanske bankovce. Po teh ugotovitvah je obdolženi F.S. aktivno sodeloval pri prevzemu 2.491 bankovcev po 100.000 italijanskih lir, torej za skupno 249.100.000 lir, v enem primeru pa prevzel ponarejen bankovec za 100.000 lir kot vzorec in ga izročil kupcu. Iz teh okoliščin je sodišče sklepalo, da je bil obdolženi S. aktivno vpleten v dalj časa trajajočo prepovedano dejavnost. Zatrjevanje zagovornika obdolženega F.S., da naj bi ta ne poznal, razen soobdolžencev, ki so v priporu, drugih oseb, ki bi se ukvarjale s tovrstnimi kaznivimi dejanji in da zato na prostosti tudi ne bi mogel ponavljati teh kaznivih dejanj, je zavrnilo pritožbeno sodišče. Doslej še ni bilo ugotovljeno, kje in kdo je ponaredil zaseženi denar in kdo vse je bil v verigi posrednikov poleg obdolžencev. Iz podatkov spisa izhaja, da so premoženjske razmere obdolženega F.S. neugodne, saj nima strokovne izobrazbe, ni zaposlen, nima rednih dohodkov in ne premoženja.

Po oceni Vrhovnega sodišča doslej ugotovljene okoliščine, ki izhajajo iz izpodbijanih sklepov, kažejo na realno nevarnost, da bi obdolženi F.S. na prostosti lahko spet poskušal razpečevati ponarejen denar in na ta način dobiti potrebna sredstva. Glede na težo dejanja in nevarnost, da bi se obseg kaznivega dejanja še znatno povečal, če bi se uresničil načrtovani obseg razpečevanja ponarejenega denarja, je izrečeni ukrep tudi sorazmeren tako teži kot ogroženi varnosti ljudi v državi, ki bi utegnili na kakršenkoli način prejeti ponarejeni denar v prepričanju, da gre za pravega. Na podlagi navedenega Vrhovno sodišče tudi ocenjuje, da ugotovljena dejstva in okoliščine, ki so navedena v izpodbijanih sklepih, dajejo dovolj podlage za pravni sklep, da je pri obdolženemu F.S. podana ponovitvena nevarnost po 3. točki 2. odstavka 201. ZKP v zvezi z 20. členom Ustave Republike Slovenije.

Iz navedenega sledi, da zahteva zagovornika obd. F.S. za varstvo zakonitosti ni utemeljena, v kolikor uveljavlja že navedene kršitve določb kazenskega postopka. Pri tem pa je treba tudi ugotoviti, da v bistvu zahteva glede uveljavljenih kršitev postopka temelji na drugačnih dejanskih zaključkih, kot jih je napravilo sodišče prve in druge stopnje, to pa pomeni, da je vložena tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti iz tega razloga ni moč vložiti.

Vrhovno sodišče je potem, ko je ugotovilo, da ni podana kršitev, na katero se sklicuje vložnik v svoji zahtevi in da je zahteva za varstvo zakonitosti deloma vložena zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, le-to na podlagi določbe 425. člena ZKP zavrnilo.