Jedro

Ker tožnika nista predložila soglasja sosedov za gradnjo bližje parcelni meji, njun zahtevek za izdajo gradbenega dovoljenja ni v skladu z izvedbenim prostorskim aktom. Zato je odločitev upravnega organa, da se njun zahtevek za izdajo gradbenega dovoljenja zavrne, ker ni izpolnjen pogoj po določbah 66. člena ZGO-1, pravilna.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Maribor zavrnila zahtevek A.A., B.B. in C.C. za izdajo gradbenega dovoljenja za legalizacijo dozidave in nadzidave stanovanjske stavbe na zemljišču s parc. št. 47, k.o. ... V svoji obrazložitvi navaja, da so tožniki, ki ju po pooblastilu zastopa A.A., dne 27. 9. 2010 zaprosili za izdajo gradbenega dovoljenja za predmetno legalizacijo. Navaja, da se območje, v katerem leži obravnavano zemljišče, ureja z Odlokom o prostorskih ureditvenih pogojih za območje Občine Hoče-Slivnica (Odlok o PUP) in leži v območju površin za stanovanja. Nato navaja posege, ki so na podlagi 6. člena Odloka o PUP dopustni v ureditvenem območju površin za stanovanja. Po 22. členu Odloka o PUP mora biti odmik novih objektov odmaknjen minimalno 3 metre od meje gradbene parcele, s soglasjem mejaša pa je ta razdalja lahko tudi manjša. Na podlagi priloženega potrdila Geodetske uprave, Območne geodetske uprave Maribor z dne 27. 8. 2009 in naznanilnega lista iz leta 1961 je bilo ugotovljeno, da je bil obstoječi objekt na predmetni nepremičnini odmerjen brez terase na V strani, objekt na Z strani pa je bil tlorisa 3,20 x 5,90 m (sedaj na tem mestu stoji stanovanjska stavba s hišno številko ...). Glede na ugotovljeno je bila pooblaščenka seznanjena, da je treba za odmik manj kot 3 m od parcelne meje, priložiti tudi soglasje lastnikov sosednjega zemljišča s parc. št. 182/14, k.o. …. Priložila je aeroposnetek iz leta 1969, iz katerega je razvidno, da je na desnem S delu stavbe viden manjši prizidek, ki je na aeroposnetku tudi označen, dne 28. 12. 2010 pa je priložila še geodetski načrt in certifikat geodetskega načrta, ki ga je izdelal D.D. in je tudi vložen v PGD ter sklep Okrajnega sodišča v Mariboru z dne 16. 7. 1998 o določitvi meje med zemljiščema s parc. št. 47 in 182/14, k.o. …. O postopku v zvezi z izdajo gradbenega dovoljenja sta bila obveščena tudi solastnika zemljišča s parc. št. 182/4, k.o. ..., ki sta v svojem dopisu z dne 15. 12. 2010 glede obravnavane legalizacije navedla, da ji nasprotujeta in ne dovolita legalizacije sosedovega objekta, ki je zgrajen na njihovo mejo oziroma s teraso sega na njuno zemljišče (zgrajena nad njuno garažo). Razpisana je bila ustna obravnava z ogledom na zemljišču s parc. št. 47, k.o. ..., na katero sta bila vabljena tudi solastnika sosednjega zemljišča. Iz vrnjene poštne pošiljke je bilo ugotovljeno, da je E.E. umrl, F.F. pa je vztrajala pri že dani pisni izjavi, da ne daje soglasja za legalizacijo. Na zapisnik pri upravnem organu dne 17. 5. 2011 je bila soinvestitorica in pooblaščenka seznanjena, da je bilo na podlagi priložene projektne dokumentacije in ogleda na terenu dne 16. 2. 2011 ugotovljeno, da je prizidava terase odmaknjena od 0,14 do 0,34 m, nadzidava pa 2,13 m od parcelne meje z zemljiščem s parc. št. 182/14, k.o. ... in s tem v zvezi je na zapisnik izjavila, da je bila terasa na V strani izvedena pred letom 1967, okrog leta 1983 pa so na tem delu terase položili ploščice, balkon na S strani je bil izveden po letu 1967, ostali del terase na V strani pa je bil izveden po izvedbi drenaže zaradi zamakanja stavbe okrog leta 2006 in je bil nad cevmi nasut pesek ter nad njim izvedena plošča. Tako je bilo med postopkom ugotovljeno, da je bil večji del terase na V strani, kakor tudi balkon na S strani stavbe, nelegalno izveden po letu 1967. Iz PGD št. 317/10 iz septembra 2010, ki ga je izdelal G.G. s.p. iz Maribora in iz naznanilnega lista iz leta 1961 je razvidno, da je bil objekt nelegalno dozidan na Z strani vključno z izvedbo celotne strešne konstrukcije, kar je v PGD tudi prikazano (v vodilni mapi in načrtu arhitekture). Iz dokumentacije je bilo ugotovljeno tudi, da sta A.A in B.B. dne 15. 9. 2009 vložila vlogo za izdajo potrdila, da ima objekt uporabno dovoljenje. Iz zadeve je razvidno, da je bila vložena vloga za izdajo lokacijskega dovoljenja za dozidavo in nadzidavo predmetne stavbe na zemljišču s parc. št. 47, k.o. ... ter je bil zahtevek z odločbo z dne 21. 4. 1998 zavrnjen. V tej zadevi je tudi kopija odločbe Inšpektorata RS za okolje in prostor, Inšpekcije za prostor enote Maribor z dne 19. 11. 1996, iz katere je razvidno, da je bil k obstoječi stavbi nelegalno zgrajen prizidek v tlorisni izmeri 7,80 x 3,60 m ter izvedena terasa v izmeri 4,90 x 2,00 m ter je bil zato postopek izdaje potrdila s sklepom z dne 7. 1. 2010 ustavljen. Tekom postopka izdaje gradbenega dovoljenja pa je bilo ugotovljeno še, da sta na zemljišču s parc. št. 47, k.o. ..., dve stanovanjski stavbi in glede stavbe s hišno št. ... (na Z strani obravnavane stavbe), ki je na mestu gospodarskega poslopja, pooblaščenka v postopku ni podala nobene izjave. Površina parcele znaša 913 m2, zaradi česar se zastavlja tudi vprašanje zadostne velikosti gradbene parcele. Vendar pa je zadostni razlog za zavrnitev zahtevka tožnikov že ta, da si niso pridobili soglasje za obravnavano legalizacijo, saj solastnica sosednjega zemljišča soglasja ni dala. Tako ni izpolnjen pogoj po Odloku o PUP o obveznem soglasju lastnika sosednjega zemljišča za gradnjo manj kot 3 m od parcelne meje. Soinvestitorica in pooblaščenka je bila na zapisnik z dne 17. 5. 2011 seznanjena, da niso izpolnjeni pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja.

Drugostopenjski organ je pritožbo tožnikov (A.A. in B.B.) zavrnil. Navaja, da je pred izdajo gradbenega dovoljenja na podlagi 66. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1) treba preveriti, ali je projekt izdelan v skladu s prostorskim aktom. Po predloženem projektu št. 317/10 iz septembra 2010, dopolnjenim v oktobru 2010, je bila pred letom 1967 na zemljišču tožnikov zgrajena stanovanjska stavba, h kateri je bila po letu 1967 na V strani izvedena nadzidava objekta in dozidava terase in sta v zvezi s tem tožnika v tem postopku vložila vlogo za izdajo gradbenega dovoljenja za legalizacijo gradnje. V predmetni zadevi je prostorski akt Odlok o PUP. Po 22. členu Odloka o PUP pa je za gradnjo stanovanjskega objekta v odmiku, manjšem od 3 m od sosedove parcele, treba pridobiti soglasje soseda. Le-tega pa tožnika od sosede nista pridobila, kar posledično pomeni, da objekt ni izdelan v skladu s PUP, to pa je zadržek za izdajo gradbenega dovoljenja po 66. členu ZGO-1. Zato je odločitev prvostopenjskega organa pravilna in zakonita. Ker sta tožnika zatrjevala, da je bila sporna gradnja izvedena pred letom 1967, organ odgovarja, da je iz aeroposnetka iz leta 1969 razvidno, da je bil na S desni strani objekta v letu 1969 zgrajen manjši prizidek, na posnetkih iz leta 1959 pa na tej lokaciji prizidka še ni bilo. V zvezi s pritožbenim ugovorom, da je bila stavba vpisana v zemljiško knjigo in kataster že leta 1895, organ pojasnjuje, da to velja samo za samo stavbo, brez sporne dozidave in nadzidave, ki pa je bila izvedena po letu 1967. Tožnika v tožbi menita, da je tožena stranka nepravilno uporabila pravne predpise in ni pravilno in popolno ugotovila dejanskega stanja. Prvostopenjski organ ni v svoji odločbi z ničemer izkazal, kaj šele dokazal, da bi bil večji del terase na vzhodni strani, kakor tudi balkon na S strani stavbe, nelegalno izveden po letu 1967. V obrazložitvi odločbe ni argumentirano in z dokazi podkrepil kdaj oziroma v katerem letu so bila izvedena navedena gradbena dela. Po prepričanju tožnikov je namreč v konkretni zadevi bistvenega pomena točna časovna opredelitev izvedbe dozidave stanovanjske hiše na parceli št. 47, k.o. ..., saj namreč, v kolikor je bila izvedena gradnja pred letom 1967, veljajo drugačna pravila, kot pa če so bila gradbena dela izvedena po letu 1967. Tožnika izpostavljata, da je glede na navedeno tožena stranka svojo odločitev sprejela popolnoma brez kakršnekoli dejanske, kot tudi pravne podlage. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni jasno, na podlagi katerih dejstev in ugotovitev ter dokazov je toženka z zahtevano gotovostjo prišla do ugotovitve, da so bila navedena gradbena dela izvedena po letu 1967. Toženka tudi ni upoštevala okoliščine, in sicer posnetka aerosnemanja iz leta 1969, iz katerega so tudi jasno razvidni zunanji gabariti stavbe na zemljišču tožečih strank. Prav tako ni upoštevala dejstva, da je bila stavba vpisana v zemljiško knjigo in kataster že leta 1895. Iz tega je mogoče sklepati, da so bila gradbena dela izvedena pred letom 1969, torej tudi pred letom 1967, saj ne obstaja aerosnemanje iz leta 1967, iz katerega bi bilo v nasprotnem primeru razvidno, da leta 1967 gradbena dela še niso bila izvedena. Tožena stranka bi morala torej dejansko stanje natančno in popolno ugotoviti v tej smeri, kdaj je bila izvedena gradnja, torej točno raziskati in natančno določiti leto gradnje. V zvezi z izjavo solastnice sosednjega zemljišča pa tožnika dodajata, da toženka ni z ničemer preverjala dejanskega stanja v smeri verodostojnosti njene izjave, ki je povzeta v izpodbijani odločbi, s tem pa navedena trditev nima nikakršne dokazne veljave, saj gre zgolj za izjavo, ki jo je dala oseba kot solastnik sosednjega zemljišča, ki se iz nagajivosti protivi soglasju. Kolikor bi namreč držale trditve solastnice sosednjega zemljišča, bi le-ta že zdavnaj sprožila določene postopke pri pristojnih organih za odstranitev domnevne črne gradnje, balkona itd., pri čemer pa je po drugi strani treba opozoriti tudi, da se ravno pri sosednjem objektu, ki stoji na zemljišču, katerega solastnik je F.F., postavlja vprašanje, ali je ta objekt legaliziran. V predmetni zadevi bi bilo treba problematiko rešiti celovito, saj sta obe stavbi, tako stavba tožnikov, kot tudi stavba solastnice sosednjega zemljišča, zgrajeni manj kot 3 m od sosednjega zemljišča. Tožena stranka pa je tudi napačno zaključila, da je bila dozidava in nadzidava objekta opravljena po letu 1967, saj zgolj na podlagi aeroposnetka ni mogoče utemeljeno trditi, da je bil prizidek zgrajen po letu 1967, saj je namreč mogoče prav tako utemeljeno trditi, da je bil prizidek zgrajen po letu 1959, glede na to, da aeroposnetki za leto 1967 ne obstajajo in torej dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno. Tožeči stranki zato sodišču predlagata, da po predlaganih dokazih izpodbijano odločbo Upravne enote Maribor spremeni tako, da ugodi njuni zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja za legalizacijo dozidave in nadzidave stanovanjske stavbe na navedenem zemljišču oziroma podrejeno, da odločbo Upravne enote Maribor z dne 13. 7. 2011 kot nezakonito v celoti odpravi. Hkrati tožnika zahtevata tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je sodišču posredovala predmetni spis, medtem ko posebnega odgovora na tožbo ni podala.

Tožba ni utemeljena.

Iz spisovnih podatkov izhaja, da je tožnica dne 27. 9. 2010 pri Upravni enoti Maribor vložila vlogo za izdajo gradbenega dovoljenja za legalizacijo dozidave in nadzidave stanovanjske stavbe na zemljišču s parc. št. 47, k.o. …. Zahtevek tožnikov za izdajo gradbenega dovoljenja za navedeno legalizacijo je bil zavrnjen iz razloga, ker tožniki za legalizacijo objekta na razdalji manj kot 3 m od sosednje parcelne meje niso predložila soglasja sosede. Upravna organa sta svojo odločitev oprla na Odlok o PUP, ki v tretjem odstavku 22. člena za nove objekte določa vsaj 3 metrski odmik od meje gradbene parcele, s soglasjem mejaša pa je ta odmik lahko tudi manjši. Tožnika pa za obravnavano legalizacijo, ki je manj kot 3 m oddaljena od sosednje parcelne meje, nista predložila soglasja sosede. Glede na to, da tega soglasja nista predložila, njun zahtevek za izdajo gradbenega dovoljenja za predmetno legalizacijo ni v skladu z izvedbenim prostorskim aktom (Odlok o PUP), zato je odločitev upravnega organa, da se njun zahtevek za izdajo gradbenega dovoljenja zavrne, ker ni izpolnjen pogoj po določbah 66. člena ZGO-1 (1. točka prvega odstavka 66. člena ZGO-1), po presoji sodišča pravilna.

Po navedenem sodišče tožbene ugovore zavrača kot neutemeljene, ker na drugačno odločitev sodišča ne morejo vplivati. Glede na to, da je tožena stranka na podlagi podatkov iz projektne dokumentacije pravilno ugotovila, da je bila sporna gradnja izvršena po letu 1967, ni utemeljen tožbeni ugovor glede aeroposnetkov iz leta 1959 in 1969. Tudi tožbeni ugovor, ki se nanaša na izjavo F.F., ni utemeljen. Iz podatkov v spisu namreč izhaja, da je imenovana podala izjavo kot stranka na ustni obravnavi, torej gre za dokaz, ki ga je tožena stranka tudi štela za utemeljenega. Prav tako ni utemeljen tožbeni ugovor glede legalizacije gradnje sosednjega objekta, ker se v tem upravnem sporu presoja le legalizacija gradnje obeh tožnikov in ne gradnje sosednjega objekta.

Ker je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnikov na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.

Izrek o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.