Jedro

Zadeva, v kateri prosilec prosi za brezplačno pravno pomoč, je očitno nerazumna, saj prosilec ni dokazal, da izpolnjuje zakonske pogoje za vložitev ustavne pritožbe.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila zahtevo tožnika za brezplačno pravno pomoč (BPP) za vložitev ustavne pritožbe s sklicevanjem na 24. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Ugotavlja, da prosilčeva zadeva ne izpolnjuje pogoja očitne razumnosti v smislu 1. alinee prvega odstavka 24. člena ZBPP, prav tako pa niso izpolnjeni pogoji za posebno pravno pomoč, saj prosilec ni z ničemer izkazal, da so izpolnjeni pogoji za vložitev ustavne pritožbe, ki jih določa Zakon o Ustavnem sodišču. V skladu s 24. členom ZBPP se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo tudi okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči. Po 1. in 2. alinei prvega odstavka 24. člena ZBPP se brezplačna pravna pomoč odobri, če zadeva ni očitno nerazumna oz. da ima prosilec v zadevi verjeten izgled za uspeh, tako, da je razumno začeti postopek oz. se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oz. nanj odgovarjati in če je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno ekonomski položaj oz. je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Ne glede na navedene določbe se brezplačna pravna pomoč dodeli brez ugotavljanja pogojev iz prvega, drugega in tretjega odstavka tega člena v zvezi z ustavno pritožbo pri Ustavnem sodišču RS, če je zatrjevana kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin in če so izpolnjeni pogoji določeni z zakonom, ki ureja ustavno pritožbo. Ustavna pritožba je urejena v Zakonu o ustavnem sodišču, ki v prvem odstavku 50. člena določa, da se lahko stavna pritožba vloži zaradi kršitve človekove pravice ali temeljne svoboščine zoper posamični akt, s katerim je državni organ, organ lokalne skupnosti ali nosilec javnih pooblastil odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali pravne osebe. Vendar je to mogoče šele, ko so bila v zadevi izčrpana vsa pravna sredstva. Po določbi 31. člena Ustave RS, katere kršitev zatrjuje tožnik v prošnji za dodelitev BPP, nihče ne sme biti ponovno obsojen ali kaznovan zaradi kaznivega dejanja, za katero je bil kazenski postopek zoper njega pravnomočno ustavljen, ali je bila obtožba zoper njega pravnomočno zavrnjena, ali je bil s pravnomočno sodbo oproščen ali obsojen. Glede na to, da je tožnik v prošnji pavšalno navajal, da mu je bila kršena temeljna človekova pravica zagotovljena v 31. členu Ustave RS, te svoje navedbe pa ni z ničemer izkazal, pa tudi iz dopolnitve prošnje ne izhaja, da bi bila prosilcu kršena navedena pravica oz. da bi bili izpolnjeni pogoji za vložitev ustavne pritožbe, je organ za BPP ugotovil, da prosilcu ne bi bilo utemeljeno in razumno odobriti zaprošene brezplačne pravne pomoči. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je tožilka kazensko ovadbo zoper njega zavrgla, vendar pa je na osnovi nekih sumljivih okoliščin nadaljevala s pregonom, brez vsake utemeljitve. Zatrjuje, da je organu za BPP poslal zavrženo kazensko ovadbo in s tem dokazal, da je ustavna pritožba utemeljena. Smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala upravne spise.

Tožba ni utemeljena.

Kot pravilno navaja tožena stranka v izpodbijani odločbi, se pri presojanju upravičenosti do brezplačne pravne pomoči upoštevajo določbe ZBPP, ki v 24. členu kot pogoj upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči, predvsem, da zadeva ni očitno nerazumna oz. da ima prosilec v zadevi verjeten izgled za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oz. se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oz. nanje odgovarjati (vsebinski pogoj). Brez ugotavljanja navedenih pogojev pa se v skladu s petim odstavkom 24. člena ZBPP brezplačna pravna pomoč dodeli v zvezi s ustavno pritožbo pri Ustavnem sodišču Republike Slovenije, če je zatrjevana kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, in če so izpolnjeni pogoji, določeni z zakonom, ki ureja ustavno pritožbo (posebna pravna pomoč).

V predmetni zadevi je tožnik vložil prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, v kateri je navedel, da potrebuje pravno pomoč v zvezi z kršitvijo 31. člena Ustave RS. Po določbi 31. člena Ustave RS nihče ne sme biti ponovno obsojen ali kaznovan zaradi kaznivega dejanja, za katero je bil kazenski postopek zoper njega pravnomočno ustavljen, ali je bila obtožba zoper njega pravnomočno zavrnjena, ali je bil s pravnomočno sodbo oproščen ali obsojen. Vendar svoje navedbe glede prepovedi ponovnega odločanja o isti stvari ni z ničemer izkazal, tega pa ne izkazuje niti obvestilo o zavrženju ovadbe, ki ga je priložil na poziv organa za brezplačno pravno pomoč. Po Zakonu o Ustavnem sodišču (ZUstS) je ustavna pritožba urejena v členih od 50 do 53. Po prvem odstavku 50. člena citiranega zakona se lahko ustavna pritožba vloži zaradi kršitve človekove pravice ali temeljne svoboščine zoper posamični akt, s katerim je državni organ, organ lokalne skupnosti ali nosilec javnih pooblastil odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali pravne osebe. Vendar je to mogoče šele, ko so bila v zadevi izčrpana vsa pravna sredstva (prvi odstavek 51. člena ZUstS).

Glede na vse navedeno tožeča stranka tako, tudi po presoj sodišča, okoliščin, s katerimi bi utemeljevala posebno brezplačno pravno pomoč oz. izpolnjevanje vsebinskega pogoja iz 1. alinee prvega odstavka 24. člena ZBPP, ni izkazala. Zato je izpodbijani upravni akt, s katerim je bila zahteva za odobritev brezplačne pravne pomoči zavrnjena, pravilen in na zakonu utemeljen.

Sodišče je zato tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).