Jedro

Za korist otroka je pomemben občutek stalnosti in sigurnosti ter mirnega okolja, ki bo omogočalo normalen učni proces in siceršnji razvoj. Zato bi bilo prestavljanje otroka nazaj v drugo okolje neprimerno, pri čemer nisi odločilni razlogi, zaradi katerih so sedaj okoliščine takšne, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki 2. izreka spremeni tako, da glasi: „U. Š. ... je kot oče za svojega sina M. od 1.7.2006 dalje dolžan plačevati preživnino po 130,00 EUR mesečno na roke otrokove matere M. G., in sicer do pravnomočnosti sodbe zapadle obroke v 15 dneh, v bodoče dospevajoče obroke pa do vsakega 10 dne v mesecu za tekoči mesec, in sicer v znesku, določenem s to sodbo, do prve uskladitve preživnin z gibanjem življenjskih stroškov in osebnih dohodkov, odtlej pa v valoriziranih zneskih, določenih po vsakokratnem sklepu o uskladitvi preživnin Vlade RS in obvestilu CSD ..., v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega obroka dalje do plačila, vse pod izvršbo.“ V preostalem delu se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje mladoletnega sina pravdnih strank M., roj. ... zaupalo v vzgojo in varstvo tožnici kot materi, tožencu pa naložilo plačevanje mesečne preživnine v znesku 100,00 EUR za čas od 1.7.2006 dalje. Hkrati je uredilo stike med tožencem kot očetom in mladoletnim sinom tako med letom kot v času počitnic in praznikov. V presežku je zahtevke pravdnih strank zavrnilo in odločilo, da vsaka od njiju krije svoje stroške pravdnega postopka. Z izpodbijanim sklepom pa je zavrnilo predlog toženca, da se mu mladoletni sin dodeli v vzgojo in varstvo za čas do pravnomočnosti tega pravdnega postopka.

Zoper navedeno odločitev sta se pravdni stranki po svojih pooblaščencih pravočasno pritožili. Tožnica izpodbija odločitev glede določenih stikov toženca z mladoletnim otrokom ter odločitev glede preživnine, pri tem pa uveljavlja vse pritožbene razloge. Izpostavlja, da morajo stiki potekati v interesu koristi otroka kot tudi tistega od staršev, pri katerem otrok ne živi, vse z namenom, da se v največji možni meri ublaži dejstvo, da otrok ne odrašča v družini v navzočnosti ter vsestranskem vplivu obeh staršev. V predmetni zadevi pa je že po zaključku postopka prišlo do novih dejstev, ki so pomembni za odločanje o stikih ml. M. s tožencem. Tožnica je sicer že na obravnavi dne 11.9.2008 navedla, da toženec ni več osebno hodil po mladoletnega sina, to pa se je kasneje nadaljevalo, saj je ponj vedno prišel oče toženca S. Š. Od začetka šole pa do 21. oktobra 2008 toženec ni nikoli prišel po otroka, cel vikend v začetku oktobra pa je otrok preživel le s starimi starši in toženca sploh ni videl. Poleg tega naj bi se sin s stikov vračal tudi higiensko zanemarjen. Opisane okoliščine zahtevajo novo presojo stikov, saj takšno njihovo izvajanje ni v korist otroka. Tožnica sicer ne nasprotuje stikom otroka s starimi starši, vendar pa so predmet tega postopka stiki otroka s tožencem, ki jih slednji očitno noče izvajati. Tožnica zato sodišču druge stopnje predlaga, da na obravnavi dopolni dokazni postopek in ustrezno spremeni stike ml. M. s tožencem. Tožnica pa izpodbija tudi odločitev o preživnini, saj sodišče ni upoštevalo v sodni praksi uveljavljeno stališče, da so se zavezanci ne glede na dohodke dolžni potruditi poiskati dodatne vire prihodkov. Sodišče je izhajalo iz stanja nezaposlenosti toženca, ki pa je hkrati ugotovilo, da ima primerno izobrazbo, ki bi mu omogočala zaposlitev. Iz dopisa njegovih staršev, ki ga je sodišče prejelo 6.10.2008 pa celo izhaja, da se je toženec po zadnji obravnavi zaposlil. Sodišče bi na podlagi te informacije lahko opravilo potrebne poizvedbe in odmerilo višjo preživnino. Sicer pa gre za novo dejstvo, ki se lahko uveljavlja kot pritožbena novota, zato naj pritožbeno sodišče tudi v tem delu dopolni postopek in sodbo v izpodbijanem delu ustrezno spremeni.

Tudi toženec v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge in sodišču druge stopnje predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da mladoletnega sina pravdnih strank zaupa v vzgojo in varstvo tožencu kot očetu, tožnici pa naloži plačevanje preživnine in določi stike med otrokom in njo. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje, pri čemer naj se ml. sin za čas te pravde zaupa tožencu v varstvo in oskrbo. Meni, da izpodbijana sodba in sklep nista v korist otroka in le podpirata samovoljno ravnanje tožnice, ki ni spoštovala niti sodne poravnave niti izdane začasne odredbe sodišča, temveč je ob izvršbi po začasni odredbi otroka zmanipulirala tako, da je bila ta neuspešna. Sicer pa je odločitev o tem, da se ml. M. dodeli v vzgojo in varstvo tožnici napačna. Oba izvedenca in CSD ... ugotavljajo, da sta oba roditelja iskreno navezana na sina in tudi sin izkazuje naklonjenost obema roditeljema. Izvedenci so bili celo mnenja, da bi bila najboljša rešitev sostarševstvo, ki pa trenutno zaradi konfliktnega odnosa med staršema ni izvedljivo. Toženec izpostavlja mnenje psihiatra dr. B.B. v zvezi z njegovimi psihotičnimi motnjami, ki v ničemer ne vplivajo na sposobnost skrbeti za sina. Izvedenec je tudi pojasnil, da teh motenj ne gre pričakovati, v kolikor bo urejeno razmerje s sinom in ne bo izpostavljen stresom. Tožnica pa je tista, ki je z odtegovanjem otroka povzročala strese tožencu, sedaj pa se ji to šteje kot prednost pri dodelitvi otroka. Njena ravnanja so vplivala tudi na otroka, saj se njegova čustvena stiska zaradi sporov med očetom in mamo poglablja in so že opazni znaki utrujenosti in utesnjenosti. Takšno stanje pri sinu je se je začelo zaznavati tekom tega postopka, ko se sin nahaja pri materi, očetu pa so onemogočeni stiki. Dokler je bil sin pri tožencu takšnih pojavov ni bilo opaziti in je sprememba oziroma prestavitev v povsem tuje okolje na otroka slabo vplivala. Zato so nerazumljivi zaključki izvedencev in sodišča, da ni smiselno spreminjati sedanjega stanja in življenjskega okolja otroka, v katerega je bil otrok postavljen po samovolji tožnice. Otroku, za katerega je dokazano, da potrebuje tako očeta kot mater, je takšna odločitev zagotovo v škodo. Glede na starost otroka pa tudi ne gre pripisati teže njegovi želji, izraženi pri CSD, da želi živeti pri materi. Prav tako ne gre slediti ugotovitvi CSD, da je mati sposobna ločiti bivši partnerski odnos od starševskega, saj so ugotovitve izvedencev drugačne. Toženec meni, da je ob dejstvu, da imata oba starša takšne osebnostne lastnosti, da sta sposobna skrbeti za otroka, potrebno upoštevati tudi druge okoliščine, ki pomenijo njegovo prednost pri zaupanju otroka v vzgojo in varstvo. Pri njem bi imel otrok boljše stanovanjske razmere in boljše možnosti za vsestranski razvoj. Na strani toženca so tudi njegovi starši, ki so zelo navezani na otroka, toženec pa bi za razliko od tožnice podpiral stike med otrokom in njo. Poudarja, da nobeden od sodnih izvedencev ni podal mnenja, da on ni primeren za dodelitev otroka v varstvo in vzgojo, razlogi sodišča o tem, da se dodeli materi, pa niso prepričljivi. Ker je pri otroku že opazna kriza, je sedanja odločitev zagotovo nepravilna, zato terja spremembo, kar bo v konkretnem primeru v največjo korist otroka. Vsa navedena dejstva, ki izkazujejo nepravilnost odločitve v sodbi, pa se v enaki meri nanašajo tudi glede zavrnitve predloga toženca o začasni dodelitvi otroka do pravnomočnosti tega pravdnega postopka. Toženec se podrejeno pritožuje tudi zoper odločitev o preživnini in stikih. Sodišče je le domnevalo, da bi kot kuhar lahko zaslužil 400,00 EUR, na drugi strani pa je tožencu znano, da so prihodki tožnice višji od ugotovljenih. Nevzdržno je, da je sodišče ob predpostavki, da toženec zasluži 200,00 EUR, dosodilo 100,00 EUR preživnine. Ob tem je potrebno tudi upoštevati, da bi sin glede na določene stike kar 1/3 leta preživel pri očetu, ki bi mu v tem času nudil popolno preživljanje.

Pritožba tožnice je delno utemeljena, pritožba toženca pa neutemeljena.

I. Glede odločitve o dodelitvi ml. sina M. v varstvo, vzgojo in oskrbo.

Pravice in dolžnosti staršev, da vzdržujejo, izobražujejo in vzgajajo svoje otroke, so po ustavi enake (člen 54. v zvezi z 2. odstavkom člena 14. Ustave RS). To pomeni, da so starši praviloma dolžni skrbeti za otroka skupaj, tudi v primeru, če živijo ločeno. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da se pravdni stranki kot starša tudi ob pomoči CSD nista sposobna sporazumeti o varstvu in vzgoji sina, zato je moralo sodišče odločiti, da se otrok zaupa v vzgojo in varstvo enemu od staršev (3. odstavek 105. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR). Glede te odločitve pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje sledilo osnovnemu vodilu pri odločitvi o varstvu in vzgoji otrok, to je otrokovim koristim. Gre za pravni standard, katerega vsebina je začrtana že z določbami ZZZDR, Konvencije združenih narodov o otrokovih pravicah (KOP, Ur. l. RS, št. 35/92) ter Evropske konvencije o uresničevanju otrokovih pravic (MEKUOP, Ur. l. RS, št. 26/99). Temu standardu je sodišče prve stopnje dalo pravo vsebino z upoštevanjem vseh konkretnih okoliščin, predvsem pa osebnostno primernost staršev, da otroku nudita čim boljše pogoje za zdravo rast in razvoj. Ravno ta pregledna presoja vseh okoliščin je dala podlago za odločitev sodišča prve stopnje, saj splošne doktrine o tem, kateri od staršev je bolj primeren ni, sicer bi jo zakonodajalec predpisal. Med strankama ni sporna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je otrok po razpadu njune življenjske skupnosti prvega pol leta ostal v oskrbi toženca, potem pa ga je tožnica odpeljala na svoj dom v R., kjer je tudi začel obiskovati vrtec oziroma sedaj že osnovno šolo. Odločilna je torej opredelitev do vprašanja, ali je obstoječe stanje v otrokovo korist ali pa bi zaradi koristi in interesov otroka bilo potrebno odločiti v skladu z zahtevkom toženca.

Bistvene prvine dejanske podlage, ob katerih je sodišče prve stopnje sprejelo svojo odločitev, temeljijo na ugotovitvah sodnih izvedencev ter mnenju CSD. Ključna dejstva so bila ugotovljena v obširnem in dolgotrajnem postopku in jih je mogoče strniti kot naslednja: - obe stranki sta čustveno odzivni in primerno komunikativni, a si medsebojno ne zaupata, zato je njun odnos poudarjeno konflikten, - mladoletni sin je navezan na oba starša, a mu konflikten odnos med staršema povzroča težave, zato je čustveno zavrt in občutljiv ter posledično s čustveno zrelostjo ne dosega vrstnikov, - mladoletni sin normalno funkcionira pri obeh starših, do težav pride le v primeru sporov med njima, - tekom postopka so bile pri tožencu ugotovljene težave s psihotičnimi motnjami, ki pa niso takšne narave, da ne bi imel ustreznih stikov s sinom, - za ml. sina je v tem trenutku najpomembnejši občutek stalnosti, sigurnosti ter mirnega naravnega okolja in ni smiselno spreminjati aktualnega življenjskega okolja, v katerem sedaj živi.

Navedena dejstva, temelječa na ugotovitvah v proces pritegnjenih strokovnjakov, so bila odločilna, da je sodišče prve stopnje tudi po oceni pritožbenega sodišča sprejelo pravilno materialnopravno odločitev in mladoletnega sina dodelilo v nadaljnjo vzgojo, varstvo in oskrbo tožnici kot materi. Ključna, na več mestih izpostavljena pritožbena trditev je, da nobeden od izvedencev toženca ni označil za neprimernega za dodelitev in da so pri njemu boljši bivalni pogoji. Temu gre sicer pritrditi, vendar je v primerih, ko oba starša izpolnjujeta pogoje za dodelitev otroka, odločitev vselej težka in za enega od staršev predstavlja izgubo. Sodišče izbira med dvema možnostima, vendar pa mora na koncu izbrati tisto, za katero govori več razlogov. Po oceni pritožbenega sodišča pa je sodišče prve stopnje tako tudi ravnalo in o tem navedlo obširne ter jasne in prepričljive razloge, oprte predvsem na strokovna mnenja. Tožnica je namreč tista, ki ima bolj realen pogled in bolj predelan partnerski odnos, toženec pa po oceni izvedenca dr. B. do svojih psihotičnih motenj ni uvideven. Vendar pa je sodišče prve stopnje kljub ugotovitvi, da nobeden od staršev ni zmožen otroku nuditi optimalnih življenjskih razmer za njegov razvoj pravilno ocenilo, da je za njegovo korist najpomembnejši občutek stalnosti in sigurnosti ter mirnega okolja, ki bo omogočalo normalen učni proces in siceršnji razvoj. Zato bi bilo prestavljanje otroka nazaj v drugo okolje neprimerno, pri čemer pa niso odločilni razlogi, zaradi katerih so sedaj okoliščine takšne, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje. Takšno odločitev toženec sicer doživlja kot krivično, vendar pa njegovo čustveno doživljanje ne more preseči objektivno ugotovljenih okoliščin, ki so v otrokovo korist. Kot je že navedeno, je ugotavljanje otrokove koristi temeljno vodilo za ravnanje in postopanje, ki zadeva otroka in ne velja le za starše, pač pa tudi za sodišče. Tako sodišče prve stopnje v okviru odločanja o dodelitvi mladoletnega sina pravdnih strank ni zagrešilo očitanih kršitev postopka, niti drugih procesnih kršitev, upoštevanih po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju in pravilni uporabi materialnega prava, pa se pokaže pritožba toženca zoper sodbo, posledično pa tudi zoper sklep o zavrnitvi njegovega predloga glede začasne dodelitve otroka, v tem delu kot neutemeljena.

II. Glede odločitve o stikih.

Odločitev o stikih izpodbijata obe pravdni stranki, pri čemer pa toženec v tej zvezi ne navede nobenih konkretnih dejstev. Ključna pritožbena trditev tožnice pa je, da v času dogovorjenih stikov po mladoletnega sina prihaja oče toženca, kar je v nasprotju z odločitvijo sodišča ter da se otrok s stikov vrača higiensko zanemarjen.

Stiki med otrokom in starši niso samo pravica staršev, ampak tudi pravica otroka, da redno vzdržuje osebne stike in neposredno zvezo z obema staršema (1. odstavek 106. člena ZZZDR). Tudi Konvencija združenih narodov o otrokovih pravicah določa, da ima otrok, ki je ločen od enega ali obeh staršev pravico, da redno vzdržuje osebne stike in neposredno zvezo med obema staršema, če to ni v nasprotju z njegovimi koristmi (člen 9/3 Konvencije). S stiki se torej zagotavljajo otrokove koristi, da otrok ohrani občutek čustvene navezanosti in pripadnosti tudi s tistim od staršev, s katerim ne živi, da se prepreči odtujitev otroka. Določba 2. odstavka 106. člena ZZZDR izrecno določa, da sta oba starša zavezana k obojestranskemu pozitivnemu obnašanju pri uresničitvi pravice do stikov. Tisti od staršev, pri katerem je otrok v varstvu in vzgoji, mora opustiti vse, kar drugemu od staršev otežuje stike, vključno z eventualnim vplivanjem na otroka, ki ima lahko za posledico njegov odpor proti stikom oziroma drugemu od staršev. Ena od predpostavk za otrokov skladen osebnostni razvoj temelji tudi na normalnem odnosu z drugim od staršev, pri katerem ne živi. Ta pravica je urejena zaradi varovanja koristi otroka in je omejena samo tedaj, če bi bile te koristi ogrožene. Temu vodilu pa je prvostopenjsko sodišče v okviru svoje odločitve sledilo in pritožbeno sodišče sprejema razloge izpodbijane odločitve, ki so jasni in prepričljivi.

Sicer gre pritrditi tožnici, da je sodišče stike toženca z mladoletnim sinom opredelilo tako, da je toženec dolžan prevzeti otroka in da se v predmetnem postopku ni odločalo o stikih s tretjimi osebami, v tem primeru otrokovimi starimi starši. Vendar je takšno naziranje tožnice preozko, predvsem pa ni v skladu s koristjo samega otroka kot primarne pravice. Ne gre pozabiti, da prav nobeno od strokovnih mnenj ne oporeka koristnosti stikov mladoletnega sina s tožencem kot očetom, temveč jih nasprotno, ocenjuje kot koristne. V kolikor zaradi novo nastalih službenih obveznosti toženec ob določeni uri ne more priti po otroka, pritožbeno sodišče ne vidi težav v tem, da to stori njegov oče. Tožnica namreč prav ničesar ne očita starim staršem otroka v smislu njihove neprimernosti za občasno skrb in varstvo, ugotovljena je bila celo navezanost ml. M. na njih, še posebej na babico. Ker gre očitno le za modaliteto izvrševanja začetka stikov, pritožbeno sodišče meni, da takšna okoliščina zaenkrat ne daje podlage za odločitev o spremembi določenih stikov, vsekakor pa se mora tudi toženec zavedati, da lahko tovrstno skrb prevali na svoje starše le v primerih upravičene zadržanosti. Trditve tožnice o zanemarjenosti mladoletnega sina v času bivanja pri tožencu pa so pavšalne in neizkazane. Sodišče prve stopnje ob tem utemeljeno napotuje k sporazumevanju in dogovarjanju v primerih, ko bi otrokova korist narekovala morebitno drugačno izvedbo stikov. Sodišče s svojo oblastno avtoriteto ne more določiti strankam prav vsakega koraka, saj vseh življenjskih situacij ni mogoče predvideti. Poleg tega se medsebojno sodelovanje in usklajevanje staršev nedvomno pozitivno odraža pri odraščanju otroka in oblikovanju njegovih pogledov na življenje ter tako zagotavlja njegov skladen osebnostni razvoj. Pritožbeno sodišče tako meni, da sta pritožbi obeh pravdnih strank v tem delu neutemeljeni, saj je sodišče prve stopnje glede stikov pravilno ocenilo koristi otroka in le-te določilo skladno z določbo 4. odstavka 106. člena ZZZDR.

III. Glede odločitve o preživnini.

Ena najpomembnejših sestavin obveznosti staršev skrbeti za življenje otrok je obveznost njihovega preživljanja. ZZZDR v 123. členu določa, da so starši dolžni preživljati svoje otroke v skladu s svojimi sposobnostmi in zmožnostmi tako, da jim zagotovijo za njihov razvoj ustrezne razmere. Določba 129. člena ZZZDR pa sodišču nalaga, da pri odločanju o preživnini ugotovi otrokove potrebe, jih oceni v denarju, nato pa njihovo kritje porazdeli med starša, ob upoštevanju njune materialne in pridobitne zmožnosti.

Glede ocene prvostopenjskega sodišča, da znašajo povprečni mesečni stroški preživljanja mladoletnega sina pravdnih strank 347,00 EUR je potrebno pojasniti, da nobena od strank te ocene ne izpodbija, pa tudi sicer so razlogi sodišča prve stopnje v tem delu prepričljivi in pritožbeno sodišče z navedeno oceno soglaša. Vendar pa so pritožbene navedbe tožnice, s katerimi graja porazdelitev preživninskega bremena med pravdni stranki, deloma utemeljene. Uvodoma je potrebno zavrniti pritožbi obeh strank, v kolikor merita na to, da je pri ugotavljanju preživninske zmožnosti toženca sodišče prve stopnje izhajalo iz predpostavke, da znašajo njegovi mesečni prihodki le 200,00 EUR. Iz razlogov v izpodbijani sodbi (stran 14 sodbe) nedvoumno izhaja, da je sodišče štelo, da toženec lahko mesečno zasluži 400,00 EUR, kolikor so tudi znašali njegovi prihodki pred izgubo zaposlitve. Tako sodišče prve stopnje pravilno ni izhajalo iz njegove trditve, da zasluži 200,00 EUR, saj pri odločitvi o višini preživnine v okviru ugotavljanja zmožnosti zavezanca ni mogoče brez pridržka upoštevati le njegovih stalno zagotovljenih rednih dohodkov. Preživninska obveznost namreč predstavlja naravno in strogo osebno obveznost staršev v zvezi s pravicami otrok, ki jih ureja zakon. Pri preživninski obveznosti ne gre le za tiste zmožnosti, ki jih ima zavezanec na podlagi izkazanih rednih dohodkov, temveč tudi za tiste, ki jih je dolžan poiskati in izkoristiti. Potrebno je upoštevati vse zavezančeve sposobnosti glede na njegovo izobrazbo in strokovno usposobljenost, pridobljene izkušnje in zdravstveno stanje. Iz takšnega kompleksnega razumevanja možnosti zavezanca izhaja ocena sodišča prve stopnje glede pridobitne zmožnosti toženca in zato so njegove pritožbene navedbe, ki temeljijo na zatrjevanih prihodkih v višini 200,00 EUR mesečno, neutemeljene. Ker je torej sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz ocene, da bi toženec glede na poklic kuharja lahko prejemal prihodke v višini 400,00 EUR, kot je bilo že ovrednoteno njegovo poklicno delo, je v tem delu neutemeljena tudi pritožba tožnice. Kot pa je uvodoma že navedeno, pa ta upravičeno izpodbija porazdelitev preživninskega bremena med stranki glede na ugotovljene preživninske zmožnosti. Ugotovljeni prihodki tožnice in toženca so namreč v razmerju 65 : 35, medtem ko s prisojeno preživnino v znesku 100,00 EUR toženec pokriva le 29 % ugotovljenih mesečnih potreb ml. sina. Sodišče prve stopnje je tako ob razdelitvi preživninskega bremena med stranke delno obšlo zgoraj navedeno načelo nujno potrebnega truda staršev za pridobitev sredstev za preživljanje otroka kot tudi dejstvo, da je na tožnici pretežno breme vzgoje in oskrbe mladoletnega sina ter je tako ob določitvi preživninske obveznosti toženca le v znesku 100,00 EUR mesečno nepravilno uporabilo določbo 129. člena ZZZDR.

Ob takšnih ugotovitvah je pritožbeno sodišče na podlagi 4. točke 358. člena ZPP sodbo v izpodbijanem delu glede določitve preživnine delno spremenilo tako, da je toženec dolžan plačevati mesečno preživnino za ml. sina M. za čas od 1.7.2006 dalje v višini 130,00 EUR mesečno in na ta način zadostilo pravilni porazdelitvi preživninskega bremena med pravdni stranki. Zaradi neutemeljenosti pa je sodišče druge stopnje pritožbo tožnice v preostalem delu ter pritožbo toženca v celoti zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pa potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Ker toženec s pritožbo ni uspel, mora sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s členom 413. ZPP).