Jedro

Prodaja tuje stvari ni neveljavna. Kupec, ki stvar obdrži, lahko uveljavlja jamčevanje za pravne napake. Če prodajalec ne ravna po kupčevi zahtevi iz 509. člena ZOR in kdo kupcu stvar vzame, je pogodba razdrta po samem zakonu.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 136.796,20 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.4.1993 do plačila. Odločilo je, da mora tožnik plačati tožencu 117.720,75 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.11.2000 dalje do plačila. Proti sodbi se je po odvetniku pritožila tožeča stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sta za presojo pasivne legitimacije toženca v tem sporu ključnega pomena dve vprašanji, in sicer, ali je pogodbo o prodaji fotoaparata s tožnikom sklenil toženec in ali je nastopal v svojem imenu. Sodišče prve stopnje bi moralo o pravilni uporabi materialnega prava ugotoviti obstoj pasivne legitimacije toženca že na podlagi dejanskega stanja, na katerega se samo sklicuje v obrazložitvi sodbe. Za resnično namreč šteje, da je toženec prejel fotoaparat "za garancijo". Če pa pritožbeno sodišče meni, da ugotovljeno dejansko stanje ne daje podlage za ugotovitev obstoja pasivne legitimacije tožnika, je to posledica zmotne uporabe materialnega prava. Iz obrazložitve sodbe ni mogoče jasno razbrati, kateri so bili razlogi za ugotovitev odločilnega dejstva, da toženec ni bil prodajalec fotoaparata. Ni jasno, kakšen pomen sodišče prve stopnje pripisuje toženčevi izpovedi, da sta se tožnik in R. K. o prodaji fotoaparata sama pogovarjala v njegovi trgovini. Ni pojasnilo, zakaj glede tega vprašanja ni verjelo izpovedim tožnika in priče R. K., ki sta povedala, da drug drugega nista niti poznala po imenu, kaj šele, da bi se srečala. Ni se tudi opredelilo do izpovedi tožnika in priče J. S., da je toženec fotoaparat ponujal v prodajo v svojem imenu. Kot izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 16.11.2000, je tožnik v dokaz svoje trditve na omenjenem naroku predlagal izvedbo dokaza s poslušanjem zvočnega posnetka telefonskega pogovora med tožencem in tožnikom, v katerem toženec med drugim priznava prejem 2.000 DEM kot kupnino za fotoaparat. Sodišče prve stopnje o tem ni sprejelo nikakršnega dokaznega sklepa, kar predstavlja še dodatno bistveno kršitev določb dokaznega postopka. Četudi bi bila pritožba v ostalih delih neutemeljena, toženec ugotavlja, da je sodišče prve stopnje napačno odmerilo znesek stroškov zastopanja, ki ga je tožnik dolžan poravnati tožencu. Pritožba je utemeljena. Tožeča stranka utemeljeno opozarja v pritožbi, da je napačno izhodišče sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, ki veže obstoj s strani tožeče stranke zatrjevne pravne posledice na dejstvo, kdo je bil lastnik spornega fotoaparata. Prodaja tuje stvari ni neveljavna (460. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR). V takem primeru lahko kupec uveljavlja jamčevanje za pravne napake. Če prodajalec ne ravna po kupčevi zahtevi, da stvar v primernem roku oprosti pravice ali zahteve tretjega in kdo kupcu stvar vzame, je pogodba razdrta po samem zakonu (1. odstavek 510. člena ZOR). Posledica razdrtja pogodbe je, da posel ne velja. Kar je eden od pogodbenikov drugemu že dal, lahko zahteva s kondikcijo nazaj. Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje v skladu z načelom proste presoje dokazov zavzeti stališče o tem, ali je bil toženec tisti, ki je kot prodajalec sklenil prodajno pogodbo s tožnikom in ali je pogodbo sklenil v svojem imenu. Kritično bo moralo oceniti vse razpoložljive dokaze, pri čemer velja zlasti izpostaviti v nadaljevanju obrazložitve posebej poudarjene okoliščine: Tožnik je ob zaslišanju 16.11.2000 izrecno povedal, da je toženec nastopal kot prodajalec, ne pa kot posrednik pri sklenitvi prodajne pogodbe. Tudi priča J. S. (list. št. 38) je predvideval, da je fotoaparat last toženca. Toženec G. E. je nasprotno zanikal, da bi bil prodajalec fotoaparata. Bil je le posrednik, fotoaparat je dobil kot garancijo od R. K. za neplačano jakno. Tožnik in K. sta se o prodaji pogovarjala v toženčevi trgovini na Trdinovi (list. št. 53). V izpovedi priče R. K. je moč zaslediti določeno neskladje s tistim, kar je povedal toženec. Izjavil je, da fotoaparat ni bil njegov, ampak je bil last prijatelja Ž. H.. Nikoli ni slišal za ime človeka, ki je kupil fotoaparat, niti ga ni videl. Ko bo sodišče prve stopnje ponovno odločalo o utemeljenosti tožbenega zahtevka, se bo moralo jasno opredeliti do posameznih izvedenih dokazov in njihove dokazne vrednosti. Ko bo kot del podlage sodbe sprejelo določeno dejstvo, pa bo moralo pojasniti, zakaj ga šteje za dokazanega. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče (2. odstavek 213. člena ZPP). Predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo, senat zavrne in navede v sklepu, zakaj jih je zavrnil (2. odstavek 287. člena ZPP). Točna je trditev, da je tožeča stranka na naroku 16.11.2000 predlagala izvedbo dokaza s poslušanjem zvočnega posnetka telefonskega pogovora med pravdnima strankama, pri čemer je predhodno tudi pojasnila, v čem je pomen posnetka (212. člen ZPP). Sodišče prve stopnje o dokaznem predlogu tožeče stranke ni odločilo. Če bo sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil prodajalec spornega fotoaparata toženec, utegne izvedba predlaganega dokaza prispevati k temu, da si bo lažje ustvarilo prepričanje o resničnosti trditve tožeče stranke, da je znašala kupnina za fotoaparat 2.000 DEM. Končno ni mogoče spregledati, da je tožena stranka v zadevi uveljavljala pobotni ugovor (list. št. 55), kar narekuje odločanje v skladu s 3. odstavkom 324. člena ZPP. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu 3. odstavka 165. člena ZPP.