Jedro

Ni odločilno, kje ima tožnik prijavljeno stalno bivališče in koliko točno prebiva na prijavljenem prebivališču, koliko pa pri mami. Bistveno je, da ima, kadar sam oziroma njegova starša tako želita, možnost stanovanje uporabljati. Ker tožnik stanovanje (skupaj z mamo) še vedno uporablja, zaradi vlaganj v nepremičnino ni prikrajšan. Sploh pa ne v korist toženke, ki sadov njegovih vlaganj ni nikoli koristila, saj v predmetnem stanovanju ni živela ali ga kako drugače koristila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 38.900 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 11. 2018 in tožeči stranki (v nadaljevanju tožnik) naložilo v plačilo 2.295,92 EUR stroškov postopka tožene stranke (v nadaljevanju toženka).

2. Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno naj jo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v nov postopek.

Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da ni opustil rabe nepremičnine ter posledično, da ni prišlo do prehoda koristi s tožnika na toženko. Od 28. 11. 2018 dalje dejansko prebiva na A., kjer je za bivanje tudi prijavljen in je posest nepremičnine na B., vsaj v smislu 48. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), opustil. To jasno izhaja tudi iz izpovedbe očeta in priče C. C., ki je izpovedala, da k njej pride zgolj na obisk. Nepremičnine torej ne uporablja več za svoje bivanje, za kar so bila vlaganja namenjena. Ko se je odselil, je prešla korist od vlaganj na toženko, ki je pred tem z nepremičnino že razpolagala v sodni poravnavi.

Zmotno je tudi stališče sodišča, da toženka kot solastnica ni mogla biti obogatena, ker v mansardi nepremičnine nikoli ni bivala. Etažna lastnina na nepremičnini ni vzpostavljena, interni dogovor solastnikov nepremičnine glede uporabe na to ne vpliva. Za vlaganja je vedno obogaten lastnik nepremičnine, ne glede na to, ali jo uporablja. Solastnika imata do ureditve lastninskih razmerij v obliki vzpostavite etažne lastnine enaka upravičenja na nerazdeljeni stvari. O dejanski etažni lastnini ni mogoče govoriti, ker je ta institut rezerviran za pravna razmerja, ki izvirajo iz obdobij pred letom 2012, ko so bila opravljena vlaganja. Toženka je z nepremičnino razpolagala v njeni obogateni vrednosti, kako je v razmerju do tretjih to vrednotila, ne igra nobene vloge. Imela je objektivno možnost, da zaradi večvrednosti nepremičnine, ki je bila posledica tožnikovih vlaganj, zanjo iztrži več. Dogovori iz sodne poravnave na njegova vlaganja nimajo nobenega vpliva, saj pri sodni poravnavi ni sodeloval, niti ne oče, kateremu je bil zaupan v varstvo in vzgojo. Tudi ni mogoče šteti, da je sodno poravnavo zanj podpisala mati, saj bi moralo to biti v poravnavi izrecno navedeno. Sodišče je V. členu sodne poravnave pripisalo povsem napačen pomen. Uredila so se lahko le razmerja med podpisnicama poravnave; le oni dve nimata nobenih medsebojnih zahtevkov. Ker je bil zaupan v vzgojo in varstvo očetu, bi ga lahko zastopal le oče. Pa tudi, če bi obveljalo zmotno stališče, da sta ga lahko zastopala oba starša, bi morala s sodno poravnavo soglašati oziroma jo podpisati oba, da bi zavezovala tožnika. Stališče, da bi moral oče reagirati na sodno poravnavo, je absurdno, saj tretjim osebam zakon ne omogoča izpodbijanja sodnih poravnav. Oče je hotel urediti povrnitev tožnikovih vlaganj že v postopku delitve solastnine, pa ni mogel, ker to ni predmet postopka delitve. Ko pa je vložil tožbo, mu drugo sodišče očita, da bi moral reagirati že v prvem postopku. Ni bil dolžan urejati svojega razmerja z materjo, če ni delovala v njegovo korist. Obrazložitev izpodbijane sodbe je v nasprotju sama s seboj, ker najprej navaja, da morata o vprašanjih, ki pomembno vplivajo na otrokovo življenje, soglašati oba starša, potem pa šteje, da sodna poravnava zavezuje tožnika. Sodba mestoma ne vsebuje odločitve o odločilnih dejstvih, saj je sodišče posplošeno štelo, da za odločitev nekatera dejstva niso relevantna (npr. glede deleža vlaganj tožnika, glede višine oziroma vrednosti vlaganj, glede bivališča tožnika). Tudi vseh predlaganih dokazov sodišče ni izvedlo. Dokazna ocena je enostranska, sodišče se je v naprej odločilo, da bo tožbeni zahtevek zavrnilo, nato pa je iskalo razloge, ki bi takšno odločitev čim bolj utemeljili.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik od toženke na podlagi prvega odstavka 48. člena SPZ zahteva povračilo denarnega vložka v nepremičnino, katere solastnici sta bili ob zaključku vlaganj toženka in njena sestra, tožnikova mati. Gre za zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve, zato je treba pri presoji izhajati iz določil 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Za uspeh z zahtevkom mora tožnik dokazati, da je prišlo do neutemeljenega premika premoženja, zaradi katerega je sam prikrajšan, toženka pa obogatena. Zahtevek se presoja po obogatitvenem načelu: obogateni je dolžan prikrajšanemu vrniti le toliko, kolikor koristi ima.1

6. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo za razsojo relevantno dejansko stanje. Sama dejstva, ki so odločilna, v resnici niti niso (več) sporna. Ni sporno, da sta tožnikova starša v hiši, ki je bila v solasti toženke in tožnikove mame, vsake do ½, za potrebe svoje družine izdelala stanovanje. S tem v zvezi so bila potrošena tudi denarna sredstva, ki jih je podedoval mladoletni tožnik. Toženka je bila z opravljenimi vlaganji v nepremičnino seznanjena in je na njih pristala. Po preselitvi tožnikove družine v stanovanje je bila nepremičnina dejansko razdeljena na dva dela. Med toženko in tožnikovo mamo, pričo C. C., je tekel postopek za delitev solastne nepremičnine; zaključil se je 11. 9. 2018 s sklenitvijo sodne poravnave (v nadaljevanju Poravnava), s katero je toženka svoj solastniški delež prenesla na tožnikovo mamo. V točki V Poravnave sta soglašali, da sta uredili vsa medsebojna razmerja iz naslova solastne nepremičnine, in sicer tako iz naslova same delitve kot tudi iz naslova dotedanje rabe nepremičnine in vlaganj v nepremičnino ter v zvezi z vsem navedenim nimata nobenih drugih medsebojnih zahtevkov. Ob sklenitvi Poravnave je mld. tožnik s staršema in sestro živel v stanovanju, v katerega so bila vložena (tudi) njegova sredstva. Ni prerekano, da tožnikova mama in sestra še vedno živita v navedenem stanovanju, vsaj občasno pa tudi tožnik. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču prvostopenjskega sodišča, da ni odločilno, kje ima tožnik prijavljeno stalno bivališče in koliko točno prebiva na prijavljenem prebivališču, koliko pa pri mami. Bistveno je, da ima, kadar sam oziroma njegova starša tako želita, možnost stanovanje uporabljati. Da toženka stanovanja, ki je bilo izdelano za potrebe tožnikove družine, ni nikoli uporabljala, ni sporno.

7. Glede na povzeta pravno relevantna dejstva je sodišče prve stopnje naredilo materialnopravno pravilne zaključke; zmotna so stališča tožnika. Odločitev je sodišče prve stopnje utemeljilo z jasnimi in konsistentnimi razlogi, ki omogočajo preizkus pravilnosti zaključkov sodbe.

8. Sodišče sodi po stanju na dan zadnje glavne obravnave, ko je bila izključna lastnica nepremičnine, v katero je vlagal mld. tožnik, njegova mama. Ker tožnik stanovanje (skupaj z mamo) še vedno uporablja, zaradi vlaganj v nepremičnino ni prikrajšan. Sploh pa ne v korist toženke, ki, čeprav je bila v času vlaganj solastnica nepremičnine, sadov njegovih vlaganj ni nikoli koristila, saj v predmetnem stanovanju ni živela ali ga kako drugače koristila. Ali je bila vzpostavljena etažna lastnina, je za presojo irelevantno. Pomembna je dejanska korist, ne formalnopravna razmerja. Obogatitev namreč predstavlja le konkretna korist oziroma dejanska sprememba, ki jo povzroči prejeta korist v prejemnikovem premoženju2. 9. Toženka bi bila obogatena, če bi pri razpolaganju s svojim solastninskim deležem iztržila več, kot bi brez tožnikovih vlaganj. Vendar pa tudi v tem primeru ne bi bila obogatena na račun tožnika. Za vtoževani zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve ni odločilno, komu je tožnik zaupan v varstvo in vzgojo. Oba starša upravljata otrokovo premoženje in oba sta, kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje v točki 19 izpodbijane sodbe, zakonita zastopnika tožnika. Starša sta dolžna skrbeti za pravice in koristi tožnika. Če se ne zmoreta dogovoriti, imata na voljo postopke po zakonu, ki ureja družinska razmerja. Na veljavnost pogodb (kar je Poravnava), ki jih sklepajo starši, pa razmerja znotraj družine nimajo vpliva. Ali je tožnikova mama razpolagala z nepremičnino na njegovo škodo, za ta postopek ni pomembno, saj to, kako je stranka pogodbe prišla do predmeta pogodbe, ni stvar druge pogodbene stranke.3 Ni toženka tista, ki bi morala pri sklepanju Poravnave skrbeti za tožnikove koristi. Tožnik ni bil stranka Poravnave, saj ni bil solastnik nepremičnine, ki se je delila. Poravnave torej ne more izpodbiti. Če misli, da je bil z njeno sklenitvijo oškodovan, pa lahko uveljavlja odškodninski zahtevek zoper odgovorno osebo in ne verzijski zahtevek zoper toženko.

10. Tožnik torej ni izkazal, da se je toženka okoristila na račun njegovih vlaganj. Ker zahtevek že po temelju ni utemeljen, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko ni ugotavljalo dejstev, ki se nanašajo na višino zatrjevanega prikrajšanja tožnika. Očitki o enostranski dokazni oceni in nasprotjih v obrazložitvi sodbe niso utemeljeni. Z njimi tožnik v resnici izpodbija materialnopravne zaključke sodišča prve stopnje, ki pa so, kot je že obrazloženo, pravilni.

11. Tožnik predpostavk za zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve ni dokazal, izpodbijana odločitev je materialnopravno pravilna, pritožbeni očitki pa neutemeljeni. Tudi nobene uradoma upoštevne procesne kršitve, ki so taksativno naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, ni. Višje sodišče je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker s pritožbo ni uspel, tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1 A. Polajnar Pavčnik v: M. Juhart in N. Plavšak (red.), Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 44-47. 2 K. Lutman v: Neupravičena obogatitev, GV Založba, Ljubljana 2020, stran 239. 3 Primer: Če kupec poravna kupnino za neko stvar z ukradenim denarjem, prodajalec ni dolžan vrniti kupnine okradenemu.