Jedro

Glede na postavljeni tožbeni zahtevek bi morala tožeča stranka dokazati, da je njena posest zakonita, dobroverna in da traja z zakonom določeno dobo. Vsi navedeni pogoji bi morali biti izpolnjeni kumulativno. Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč pa izhaja, da tožeča stranka vsaj dveh pogojev za priposestvovanje v redni priposestvovalni dobi ni izpolnila (za zavrnitev celotnega zahtevka bi zadoščala že ugotovitev, da manjka eden od zahtevanih pogojev). Posest tožeče stranke (ki je bila v določenih trenutkih dejanske oblasti nad stvarjo glede na obstoj veljavne oporoke morda res tudi zakonita) namreč ni bila dobroverna toliko časa, kot to določa zakon (deset let).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, naj se ugotovi, da sta edina in prava dediča po pokojni M.P. in lastnika nepremičnin vl. št. 246, 247 in 100, kar so toženci dolžni priznati in navedene nepremičnine izročiti v posest tožnikov ter izstaviti zemljiškoknjižno listino za vpis lastninske pravice na ime tožnikov. Tožečo stranko je obsodilo tudi na plačilo stroškov postopka.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila pravočasno revizijo tožeča stranka in uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Tožeča stranka je podlago svojega zahtevka utemeljevala predvsem s tem, da je pridobila lastninsko pravico na podlagi priposestvovanja. V ta namen je sodišču prve stopnje ponudila dokaze, ki jih je sodišče izvedlo. Iz izpovedb zaslišanih prič izhaja, da je imela tožeča stranka sporne nepremičnine v posesti toliko časa, kolikor zakon določa za pridobitev lastninske pravice v redni priposestvovalni dobi. Kljub temu sodba sodišča prve stopnje o teh okoliščinah nima nobenih razlogov. Vsi razlogi sodišča prve stopnje se nanašajo izključno na domnevo, da je tožeča stranka svoj tožbeni zahtevek uveljavljala iz naslova dediščinske tožbe. Sodišče prve stopnje je zato zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, kar je bilo v pritožbi proti sodbi sodišča prve stopnje tudi zatrjevano. Sodišče druge stopnje je navedlo, da sodba sodišča prve stopnje posebnih razlogov o priposestvovanju ne vsebuje, ima pa ugotovitve o tem, da posest tožeče stranke ni bila dobroverna, kar pa zadošča za zavrnitev tožbenega zahtevka iz naslova priposestvovanja. Ni pa pritožbeno sodišče upoštevalo, da obstaja veljavna oporoka, v kateri sta tožnika določena za dediča. Dejstvo, da sta tožnika vedela, da je sporne nepremičnine podedovala A. P., ne more biti odločilno, saj sta tožnika bila ves čas prepričana, da bosta posestvo prevzela kot dediča. Dejstvo, da tožnik v zapuščinskem postopku ni uveljavljal dedne pravice, pa je le posledica njegove nevednosti in ne pomeni, da se je tožnik dedni pravici po M.P. odpovedal. Druga tožnica pa v postopku, ki je bil v teku po pok. M.P., ni niti sodelovala. Dejanska dediča po pok. M.P. sta tožnika, pa čeprav je bilo s pravnomočnim sklepom o dedovanju ugotovljeno, da je dedinja A.P. Tožnika sta postala lastnika ex lege, dobrovernost njune posesti pa se domneva. Tudi ugotovitev o zastaranju pravice tožnikov zahtevati sporne nepremičnine na podlagi dediščinske tožbe, ne more vplivati na to, da sta v resnici edina in prava dediča tožnika. Ugotovitveni zahtevek, ki sta ga tožnika postavila, pa nikoli ne zastara. Zahtevek na ugotovitev, da sta tožnika edina in prava dediča, tožnikoma omogoča priposestvovanje spornih nepremičnin v redni priposestvovalni dobi. Zato bi moralo biti ugotovitvenemu delu tožbenega zahtevka ugodeno, pa čeprav je pravica tožnikov za vložitev dediščinske tožbe zastarala. Sicer pa tudi zahtevek iz naslova dediščinske tožbe ni zastaran. V obravnavanem primeru namreč lahko pride v poštev le objektivni rok iz 141. člena zakona o dedovanju - ZD -, saj A.P., ki je sporne nepremičnine podedovala, ni bila nikoli v dobri veri. Upoštevati bi bilo potrebno tudi dejstvo, da je bil v teku spor o veljavnosti oporoke z dne 17.6.1980, ki je bil končan šele 14.2.1991. V času, ko je tekla pravda, pa tožnika svoje pravice sodno nista mogla uveljavljati. Sicer pa je zastaranje pravice zahtevati dediščinsko tožbo mogoče uveljavljati le v sporu med dediči istega zapustnika. Tožnika tudi opozarjata, da sta že v tožbi zatrjevala, da sta bila v posesti spornih nepremičnin že pred smrtjo M.P., v posesti pa sta še danes, njuna posest pa je zakonita in dobroverna. Ugotovitev izpodbijane sodbe, da tožnika nista uveljavljala priposestvovanja, je zato v nasprotju s podatki spisa. Reviziji naj se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijska trditev, da je pritožbeno sodišče v razlogih izpodbijane sodbe izrecno navedlo, da tožnika lastninske pravice na podlagi priposestvovanja nista uveljavljala, ni točna. V razlogih izpodbijane sodbe (zadnji odstavek na 2. strani izpodbijane sodbe) je namreč jasno navedeno, da sta tožnika "izvajala lastninsko pravico tudi za 10 letno zakonito posest spornih nepremičnin, torej na priposestvovanje".

Tudi sicer tožeča stranka neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Revizija je namreč izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje (1. odstavek 382. člena ZPP). Vsi nadaljnji revizijski očitki, ki so povezani z zatrjevano bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, pa se nanašajo na postopek pred sodiščem prve stopnje. Ker preizkus kršitev, ki naj bi jih potrditvah revizije zagrešilo sodišče prve stopnje, v revizijskem postopku ni dovoljen, revizijsko sodišče na trditve, da so razlogi sodbe sodišča prve stopnje pomanjkljivi oziroma, da jih sploh ni, ne odgovarja. Sicer pa je tožeča stranka obstoj kršitve iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP uveljavljala tudi v pritožbenem postopku, pritožbeno sodišče pa je na te pritožbene trditve odgovorilo. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje v razlogih sodbe res ni naredilo zaključka, da zatrjevano priposestvovanje ni podano, je pa ugotovilo (in v razlogih sodbe tudi navedlo) vsa pravnoodločilna dejstva, ki pravno presojo o tem, ali je priposestvovanje podano ali ne, omogočajo. Zato je pravno pravilno zaključilo, da je sodbo sodišča prve stopnje mogoče preizkusiti in da ta sodba tudi vsebuje razloge o vseh pravnoodločilnih dejstvih, ki se nanašajo na zatrjevano priposestvovanje, zaradi česar v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjevana kršitev določb ZPP ni podana.

Tožeča stranka v reviziji posebej opozarja, da je svoj tožbeni zahtevek utemeljevala s pridobitvijo lastninske pravice na podlagi priposestvovanja, ugotovitev, da je edini in pravi dedič po pok. M.P. (1. točka tožbenega zahtevka), pa naj bi dokazovala zakonitost njene posesti. Ta revizijska trditev je točna in je v skladu z izrecnimi in jasnimi opredelitvami predmeta spora, podanimi na glavni obravnavi dne 6.4.1993. Potem, ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožeča stranka vložila pred začetkom obravnavane pravdne zadeve tudi tožbo, ki je v teku pod opr. št. ..., je tožečo stranko izrecno pozvalo, naj se izjasni o tem, kaj uveljavlja s tožbo vloženo v pravdni zadevi opr. št. ... (tedaj tožbo, ki je predmet obravnavane pravdne zadeve) in kaj s tožbo, vloženo v pravdni zadevi opr. št. ... Na naroku dne 6.4.1993 je tožeča stranka izrecno izjavila, da je predmet pravdne zadeve opr. št. ... dediščinska tožba, predmet pravdne zadeve ... pa pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja. Glede na tako ravnanje tožeče stranke same bi morali sodišči tekom postopka v pravdni zadevi opr. št. ..., ki je predmet tega revizijskega odločanja, ugotavljati le tista pravnoodločilna dejstva, ki so pomembna za odločitev o postavljenem tožbenem zahtevku, ki je bil povezan s priposestvovanjem in ki je vseboval v 1. točki ugotovitev, ki naj bi dokazovala zakonitost posesti tožeče stranke (tedaj obstoj enega od elementov potrebnih za priposestvovanje v redni priposestvovalni dobi - 2. odstavek 28. člena zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR), v 2. točki pa zahtevo na ugotovitev lastninske pravice z zahtevo na izročitev spornih nepremičnin in izstavitev zemljiškoknjižne listine za vpis lastninske pravice tožnikov v zemljiško knjigo. Obe sodišči pa sta kljub jasni opredelitvi predmeta spora ugotavljali tudi nekatera dejstva, ki za odločitev o postavljenem zahtevku niso pravnoodločilna in ki se nanašajo na dediščinsko tožbo, ki jo tožeča stranka uveljavlja s posebno tožbo v pravdni zadevi opr. št. ... Tako ravnanje nižjih sodišč pa na zakonitost postopanja in odločanja v obravnavani pravdni zadevi ni vplivalo. Poleg nepotrebnih ugotovitev, ki se nanašajo na dediščinsko tožbo, ki je predmet postopka v drugi pravdni zadevi, je bilo namreč v obravnavani pravdni zadevi ugotovljeno tudi vse tisto, kar je pravno pomembno in odločilno za odločitev o tem, ali izpolnjuje tožeča stranka vse pogoje, ki jih določa zakon za pridobitev lastninske pravice na podlagi zatrjevanega priposestvovanja v redni priposestvovalni dobi. Sodišči sta namreč ugotovili, da vsi elementi za priposestvovanje v redni priposestvovalni dobi, ki jih določa zakon (2. odstavek 28. člena ZTLR), niso izpolnjeni. Glede na postavljeni tožbeni zahtevek bi morala tožeča stranka dokazati, da je njena posest zakonita, dobroverna in da traja z zakonom določeno dobo. Vsi navedeni pogoji bi morali biti izpolnjeni kumulativno. Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč pa izhaja, da tožeča stranka vsaj dveh pogojev za priposestvovanje v redni priposestvovalni dobi ni izpolnila (za zavrnitev celotnega zahtevka bi zadoščala že ugotovitev, da manjka eden od zahtevanih pogojev). Posest tožeče stranke (ki je bila v določenih trenutkih dejanske oblasti nad stvarjo glede na obstoj veljavne oporoke morda res tudi zakonita) namreč ni bila dobroverna toliko časa, kot to določa zakon (deset let). Po ugotovitvah nižjih sodišč, ki jih tožeča stranka z revizijo ne more izpodbiti (3. odstavek 385. člena ZPP), sta namreč tožnika vedela, da je M.P. oporočno razpolagala tako v njuno korist, kot tudi v korist A.P., vedela sta, da je bil po pok. oporočiteljici M.P. izveden zapuščinski postopek (tožnik je bil na zapuščinski obravnavi celo navzoč, po ugotovitvah nižjih sodišč pa mu je bil vročen tudi sklep o dedovanju), prav tako pa sta tudi vedela, da je bila s sklepom o dedovanju z dne 24.3.1983 opr. št. ... proglašena za dedinjo premoženja, ki je sporno v tej pravdni zadevi, A.P. Ob upoštevanju teh dejanskih ugotovitev pa je materialnopravno pravilen zaključek, da posest tožeče stranke od leta 1983 ni bila več dobroverna, to pa z drugimi besedami tudi pomeni, da je bil tožbeni zahtevek tožeče stranke utemeljeno zavrnjen.

Vsa ostala vprašanja, ki sta jih nižji sodišči tudi obravnavali in ki se ne nanašajo na dediščinsko tožbo, za odločitev v tej pravdni zadevi niso pravno odločilna. Zato revizijsko sodišče na tiste revizijske trditve, ki presegajo okvir zatrjevanega priposestvovanja in zakonitosti zatrjevane posesti (1. odstavek tožbenega zahtevka) ter se nanašajo na še tekočo pravdno zadevo, v kateri je predmet obravnave dediščinska tožba tožnikov, ne odgovarja. Pri tem naj bo ponovno še enkrat poudarjeno, da je bil tožbeni zahtevek tožeče stranke iz 1. točke v tej pravdni zadevi obravnavan le v okviru zatrjevane zakonite posesti, ne pa v tudi okviru 141. člena Zakona o dedovanju.

Iz navedenih razlogov v reviziji zatrjevani revizijski razlogi niso podani. Ker nižji sodišči tekom obravnavanja zadeve tudi nista zagrešili bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).