Jedro

Že okvarjena hrbtenjača je prispevala do 50% k funkcionalno izrazitemu poslabšanju po poškodbi v letu 2001, kar pa ne utemeljuje deljene vzročnosti. V tem primeru okvarjena hrbtenjača predstavlja le osebno (zdravstveno) stanje, zaradi katerega je bil obseg škode, ki jo je utrpel tožnik, večji.

Za razmejitev vzročnosti je odločilnega pomena odgovor na vprašanje, katera je tista škoda, ki je ne bi bilo, če ne bi bilo škodnega dogodka.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnik krije sam svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo odškodnino v znesku 59.983,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 12. 2006 do plačila ter mesečno rento v višini 35,00 EUR za čas od 1. 2. 2007 do izpolnitve pogojev za starostno upokojitev. V presežku je zahtevek iz naslova odškodnine in mesečne rente zavrnilo. Ugotovilo je obstoj vseh elementov odškodninske odgovornosti in tožniku, ki mu je dne 28. 12. 2001 spodrsnilo na ledeni površini in je padel ter si poškodoval hrbtenico v vratnem in ledvenem delu, prisodilo za fizične bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem še 7.319,72 EUR (od zavarovalnice je že prejel 16.691,70 EUR, revalorizirano na dan 11. 2. 2009 18.180,28 EUR), za strah še 2.734,98 EUR (od zavarovalnice je že prejel 2.086,46 EUR, revalorizirano na dan 11. 2. 2009 pa 2.272,53 EUR) ter za psihične bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti še 41.582,85 EUR (od zavarovalnice je že prejel 25.037,56 EUR, revalorizirano na dan 11. 2. 2009 pa 27.270,43 EUR). Pri odškodnini za psihične bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je tožnik pri vtoževanem znesku že sam upošteval, da je 25 % invalidnosti posledica pretekle poškodbe hrbtenjače, temu pa je sledilo tudi sodišče prve stopnje.

2. Sodišče druge stopnje je ugodilo tožnikovi pritožbi in zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču v novo sojenje, v ostalem pa je pritožbo tožnika in v celoti pritožbo tožene stranke zavrnilo ter ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje potrdilo. Presodilo je, da je dosojena odškodnina primerna in primerljiva s prisojenimi odškodninami v podobnih primerih.

3. Zoper pravnomočni del sodbe je revizijo vložila tožena stranka iz vseh revizijskih razlogov. Navaja, da se je tožnik poškodoval v prometni nesreči leta 1991 in je bil od 23. 9. 1992 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi poškodbe hrbtenjače in lažje levostranske hemipareze. Stanje se je začelo slabšati do te mere, da je bil dne 22. 1. 2001 razvrščen v II. kategorijo invalidnosti s pravico do dela s krajšim delovnim časom. Sodni izvedenec je procente invalidnosti med tistimi, ki so posledica nesreče iz leta 1991 in tistimi, ki so posledica padca v letu 2001 razmejil na 20 % kot posledico nesreče leta 1991 in 80 % kot posledico padca leta 2001. Navedel pa je tudi, da je že okvarjena hrbtenjača pri tožniku prispevala do 50 % k funkcionalno izrazitemu poslabšanju po poškodbi leta 2001. Tako je povsem jasno, da je k tako hudi škodi, ki jo je utrpel tožnik, bistveno prispevalo njegovo prejšnje zdravstveno stanje. Po mnenju revizije zato sodišče vzročne zveze ni pravilno ugotovilo, pri čemer opozarja na teorijo adekvatne vzročnosti in v zvezi s tem na pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 15. 12. 1998. Padec na poledenelem terenu je vsekakor predvidljiva posledica, vendar pa se ni mogoče strinjati s stališčem sodišča, da mora tožena stranka nositi tudi vse posledice tožnikovih predhodnih poškodb, ki so nedvomno soprispevale k škodi, ki jo je utrpel tožnik. Ker je že okvarjena hrbtenjača pri tožniku prispevala do 50 % k funkcionalno izrazitemu poslabšanju po poškodbi leta 2001, in ker je padec v letu 2001 le v 80 % prispeval k tožnikovemu sedanjemu zdravstvenemu stanju, bi moralo sodišče teh 80 % zmanjšati še za polovico zaradi 50 % doprinosa že poškodovane hrbtenjače. Temu primerno bi bilo potrebno zmanjšati tudi dosojeno odškodnino, saj bi bilo zdravljenje normalnega zdravega človeka po takšnem padcu, kakršen se je zgodil tožniku, kratkotrajno in brez hujših posledic, manjši bi bil sekundarni strah, krajše trajanje telesnih bolečin in manjša intenziteta duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tudi sicer revizija meni, da je prisojena odškodnina previsoka. Ni bilo ugotovljeno, do kakšne mere je nesreča prispevala k zmanjšanju tožnikove aktivnosti in kvalitete življenja, ki je bila zaradi invalidnosti II. kategorije že pred poškodbo precejšnja. Trditev, da je opravljal različna popravila v hiši in tudi glede drugih prejšnjih aktivnosti, ni dokazana. Zato revizija predlaga spremembo izpodbijane sodbe z znižanjem prisojenega zneska odškodnine, podrejeno pa razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje in vrnitev zadeve v novo sojenje.

4. Tožnik v odgovoru na revizijo navaja, da tožena stranka odgovarja za celoten obseg škode, ki mu je nastala zaradi škodnega dogodka v letu 2001, ker je takšna škoda nastala zaradi tožnikovega osebnega stanja. Teorija o adekvatni vzročnosti se razlaga široko in v korist oškodovanca. Predlaga zavrnitev revizije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji). Revizija sicer uveljavlja „vse revizijske razloge“, ki pa jih vsaj z vidika bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ne konkretizira. Zaradi narave revizije kot izrednega pravnega sredstva morajo biti uveljavljani revizijski razlogi konkretizirani, saj revizijsko sodišče na bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne pazi po uradni dolžnosti - po uveljavitvi Sprememb in dopolnitev ZPP (ZPP-D, Ur. l. RS št. 45/2008) pa po uradni dolžnosti ne pazi niti na pravilno uporabo materialnega prava. Konkretizacija revizijskih razlogov pomeni, da mora iz revizije izhajati, katera bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana in s čim jo je sodišče druge stopnje zagrešilo, saj v nasprotnem primeru revizijsko sodišče izpodbijane sodbe ne more (in ne sme) preizkusiti. Konkretizacija revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava pa pomeni, da mora iz revizije izhajati, katere določbe materialnega prava je sodišče uporabilo napačno oziroma katerih ni uporabilo, pa bi jih moralo. Ker je iz revizije, ki jo je vložila tožena stranka, mogoče razbrati le revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, je revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo le v tem okviru.

7. Materialno pravo ni zmotno uporabljeno.

8. Iz revizije izhaja nestrinjanje s presojo sodišča prve stopnje, ki jo je potrdilo sodišče druge stopnje, da tožena stranka za fizične bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, strah in skaženost tožniku v celoti odgovarja, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa v deležu 75%. Zavzema se za to, da bi glede na tožnikovo prejšnjo poškodbo in predhodno zdravstveno stanje njen delež moral biti manjši, pri čemer se sklicuje na teorijo adekvatne vzročnosti oziroma deljeno vzročnost. 9. Iz pravnega mnenja, sprejetega na občni seji Vrhovnega sodišča RS dne 15. 12. 1998, na katerega se sklicuje tudi tožena stranka, sicer izhaja, „da je pri ugotavljanju vzročne zveze po teoriji adekvatne vzročnosti treba izmed več okoliščin, ki so v zvezi z nastankom škode, kot pravno upošteven vzrok šteti tiste okoliščine, ki so po rednem teku stvari pripeljale do določene škodne posledice; kadar se med te okoliščine vključijo tudi osebne lastnosti in stanja samega oškodovanca, je za presojo adekvatnosti vzročne zveze med škodnim dogodkom in zatrjevano posledico potrebno raziskati vse okoliščine v zvezi z nastankom škode, tudi v smeri morebitne deljene vzročne zveze.“ Kot pravilno pojasnjuje že sodišče druge stopnje, materialnopravni sklep, da toženo stranko kljub predhodnemu zdravstvenemu stanju tožnika bremeni odgovornost za posledice, ki so nastale po nesreči leta 2001, ni v nasprotju s citiranim mnenjem, ki v bistvu sodišču nalaga, naj skrbno ovrednoti vse okoliščine, ki so povezane z nastankom škode (1). V tej smeri je sodna praksa v zadnjih letih napravila znaten premik. Zavzela je stališče, da je treba oškodovanca vzeti takšnega, kakršen je, zato je upravičen do odškodnine za celoten obseg škode, čeprav je ta – ali njen del – posledica njegove posebne preobčutljivosti ali drugega posebnega stanja (2).

10. Za konkretni primer je torej odločilnega pomena škoda, ki je ne bi bilo, če tožnik ne bi utrpel poškodbe pri padcu na poledenelih tleh leta 2001. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, si je tožnik poškodoval hrbtenjačo že v letu 1991, ko je v nesreči utrpel pretres možganov in težko poškodbo vratne hrbtenice s posledično okvaro hrbtenjače, kar je povzročilo hudo ohromitev levih okončin. Od 22. 1. 2001 mu je bila priznana invalidnost II. kategorije s pravico do zaposlitve na drugem ustreznem delu za šest ur dnevno.

11. Že okvarjena hrbtenjača je prispevala do 50% k funkcionalno izrazitemu poslabšanju po poškodbi v letu 2001, kar pa ne utemeljuje deljene vzročnosti, za katero se zavzema revizija. V tem primeru okvarjena hrbtenjača predstavlja le osebno (zdravstveno) stanje, zaradi katerega je bil obseg škode, ki jo je utrpel tožnik, večji. O deljeni vzročnosti bi bilo mogoče govoriti, če bi bilo ugotovljeno, da je 50% škode, kakršna je nastala po nesreči v letu 2001, obstajalo že prej. Vendar pa to ni bilo ugotovljeno in tudi revizija tega ne zatrjuje. Nasprotno: tožnikovo stanje se je kljub okvarjeni hrbtenjači po prometni nesreči v letu 1991 saniralo do te mere, da je bil spet (sicer z omejitvami) sposoben za delo, pri katerem je 27. 12. 2001 prišlo do nove nesreče. 12. Za razmejitev vzročnosti je odločilnega pomena odgovor na vprašanje, katera je tista škoda, ki je ne bi bilo, če ne bi bilo škodnega dogodka. V zvezi s tem vprašanjem je pomembna ugotovitev, da je do končne oziroma sedanje invalidnosti nesreča iz leta 1991 doprinesla v deležu 25% - za toliko jo ocenjuje tudi tožnik sam (po izvedeniškem mnenju sicer le 20%). To pa pomeni, da bi se škoda iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti odražala v tožnikovem življenju, če škodnega dogodka v letu 2001 ne bi bilo, v deležu 25%, oziroma je ta škoda zaradi škodnega dogodka v letu 2001 za 75% večja. Zato je odločitev, da je upravičen do odmerjene odškodnine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v deležu 75%, pravilna. Sodišče je navedeno razmejitev pravilno upoštevalo le pri odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj so ostale oblike nepremoženjske škode (telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, strah, skaženost) neposredna posledica škodnega dogodka iz leta 2001 in jih brez tega sploh ne bi bilo.

13. Pravilna je tudi odločitev glede višine odškodnine. Za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je sodišče tožniku prisodilo 7.319,72 EUR, kar skupaj z revaloriziranim zneskom, ki ga je izplačala zavarovalnica, znaša 25.000,00 EUR; za strah mu je prisodilo 2.734,98 EUR, kar skupaj z zneskom, ki ga je izplačala zavarovalnica, znaša 5.007,51 EUR; za duševne bolečine zaradi skaženosti mu je prisodilo 8.345,85 EUR, kar skupaj z zneskom, ki ga je izplačala zavarovalnica, znaša 12.518,78 EUR; za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa je kot primerno ocenilo odškodnino v višini 91.804,37 EUR ter jo tožniku z upoštevanjem 25% deleža poškodbe iz leta 1991 in zneska, ki ga je že izplačala zavarovalnica, prisodilo še v višini 41.582,85 EUR.

14. Sodišče prve stopnje je natančno in izčrpno ugotovilo in obrazložilo vse posebnosti tožnikovega primera, kar je dejanska podlaga izpodbijane sodbe, na katero je revizijsko sodišče vezano. Revizija neutemeljeno očita sodišču previsoko odmerjeno odškodnino iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, sklicujoč se na odločitev v zadevi II Ips 351/2003. V tej zadevi naj bi bila odškodnina v enaki višini kot tožniku prisojena za dva meseca hudih bolečin in šest mesecev srednje hudih bolečin, pri čemer pa revizija ne upošteva, da je treba primerjati ne le trajanje in intenziteto telesnih bolečin, ampak tudi vse ostale nevšečnosti, ki so povezane z zdravljenjem. Res je sicer, da je tožnik trpel hude bolečine le tri dni, vendar pa je bil med zdravljenjem izpostavljen številnim drugim nevšečnostim: poleg hudih tridnevnih bolečin je imel srednje hude dva tedna, občasno so nastopile kratkotrajne hude bolečine, ki jih je blažil s protibolečinsko terapijo, lažje bolečine so trajale en mesec, v času zdravljenja se je oblikoval bolečinski sindrom v spodnjih udih z občasnimi disestezijami in spazmi, kar je bilo povezano z občasnimi srednje hudimi bolečinami, večinoma pa lažje do srednje hudimi, telesno utrujenostjo in neugodnosti ob spremembi vremena; te težave so sedaj stalne. Zdravljenje je bilo dolgotrajno, tudi v zdravilišču in IRSR, opravil je številne Rtg preiskave celotne hrbtenice, CT glave, več MR preiskav celotne hrbtenice, EMG zgornjih in spodnjih okončin, številne preglede pri specialistih, več neprijetnih uroloških preiskav in direktnih aplikacij v spolni ud, privajal se je na invalidski voziček in na električne pripomočke pri hoji, imel terapijo proti mišičnim spazmom, bolečinam, imel motnje odvajanja vode in blata. Vse te nevšečnosti utemeljujejo prisojeno odškodnino v višini 28 povprečnih plač v primerjavi z odškodnino v višini 45,3 povprečne neto plače, ki je bila prisojena v primerjani zadevi.

15. Tudi odškodnina za prestani strah ni pretirana. Ravno primerjava, ki jo ponuja revizija pokaže, da je bila odškodnina za prestani strah dosojena v primerni višini. Za sekundarni strah, ki je trajal šest mesecev, je v primerjalni zadevi (II Ips 351/2003) sodišče tožniku prisodilo (julija 2001) milijon SIT, kar je takrat predstavljalo 7,5 povprečnih plač, in sicer za „strah, ki je bil najprej precej močno izražen, pozneje pa se je postopoma manjšal in postajal izrazitejši ob dogodkih, ki tožniku niso bili všeč", medtem ko je tožniku prisodilo odškodnino v višini 5,5 povprečnih plač za en dan zelo intenzivnega, en mesec srednje intenzivnega, tri mesece občasnega strahu ter za tri leta trajajoči manjši strah pred pregledi, preiskavami in rehabilitacijo.

16. Sodišče je odškodnino za skaženost utemeljilo z uporabo invalidskega vozička, zaradi katerega se tožnik počuti neprijetno in manjvredno. Zaveda se, da so invalidski voziček in drugi pripomočki – bergle, postali in bodo ostali del njegove zunanjosti, kar vpliva na njegovo splošno počutje in psihično ravnovesje. Revizija nekorektno poudarja, da se v praksi odškodnina za skaženost odmerja v zneskih med 1.500,00 EUR in 12.500,00 EUR, pri čemer naj bi bile najvišje odškodnine prisojene za kombinacijo telesne skaženosti in uporabe invalidskega vozička. Odškodnina v višini 12.500,00 EUR je bila res prisojena za tovrstno skaženost, vendar v letu 2001, kar je tedaj predstavljalo 22,6 plač, medtem ko odškodnina za skaženost, ki jo je sodišče prisodilo tožniku v letu 2009, znaša 13,9 plač.

17. Neutemeljena je tudi revizija glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče je natančno opisalo okoliščine, ki utemeljujejo prisojeno odškodnino. Očitek revizije, da tožnik trditev o svojih prejšnjih aktivnostih ni dokazal, pomenijo uveljavljanje nedovoljenega revizijskega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Na dejanske ugotovitve je revizijsko sodišče vezano in so naslednje: pri tožniku se je po poškodbi oblikovala izrazita spastična parapareza, motnje odvajanja seča in blata, lažja pareza obeh rok (izraziteje levice). Trpi za bolečinskim sindromom in mišičnimi krči v spodnjih udih. Vezan je na invalidski voziček, hoja je zelo okorna, s pomočjo bergel in električnih stimulatorjev zmore le kratke razdalje, redno mora izvajati samokateterizacijo, imeti dietno prehrano, dobiva urološka zdravila zaradi motenj erekcije. Na invalidske pripomočke se je sicer dobro privadil, tako da osnovne življenjske funkcije niso motene, ostale aktivnosti v domačem, družabnem in socialnem okolju pa je moral opustiti. Odmerjena odškodnina v višini 102 povprečni neto plači (brez upoštevanih odbitkov) je primerljiva odškodninam v podobnih primerih, pri čemer so višji ali nižji prisojeni zneski utemeljeni s specifiko konkretnega primera (3).

18. Ker niso podani uveljavljani revizijski razlogi, je vrhovno sodišče revizijo zavrnilo.

19. Tožnik na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP krije sam svoje stroške odgovora na revizijo.

Op. št. (1): Sodba VS RS II Ips 625/2008 z dne 6. 10. 2008: “Če je zaradi osebnega stanja oškodovanca obseg škode neobičajno večji, nima to nobenega vpliva na vprašanje obstoja vzročne zveze med ravnanjem in škodnim dogodkom, saj je predvidljivost (adekvatnost) posledic dejanja pri ugotavljanju vzročne zveze upoštevno presojana v razmerju do škodnega dogodka“.

Op. št. (2): Sodba in sklep VS II Ips 1249/2008 z dne 12. 3. 2009, sodba in sklep VS II Ips 178/2007 z dne 16. 9. 2010 in druge.

Op. št. (3): V zadevi II Ips 474/96 prisojenih 67 plač, v zadevi II Ips 49/2000 prisojenih 117 plač, v zadevi II Ips 339/2004 prisojenih 130 plač.