Jedro

V konkretni zadevi tudi po presoji pritožbenega sodišča ne gre za najem oziroma zakup nepremičnine, kot ga opredeljuje drugi odstavek 73. člena Pravilnika, ampak za storitev, povezano z uporabo oziroma koriščenjem nepremičnine. Za to govori več okoliščin, poleg tistih, ki jih je v obrazložitvi sodbe pravilno opredelilo prvostopenjsko sodišče (da streha predstavlja del objekta in služi celotnemu objektu, tožnik ima sicer pravico do uporabe dela strehe, a na podlagi te pravice ne more izključiti toženca kot lastnika nepremičnine do uporabe), tudi sama vsebina pogodbe, ki je v ustanovitvi služnosti.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 2. točki izreka tako spremeni, da mora tožeča stranka plačati toženi stranki 1.020,93 EUR pravdnih stroškov v osmih dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

II. V ostalem se pritožba zavrne in sodba v nespremenjenem delu potrdi.

III. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku razveljavilo v prvem in tretjem odstavku izreka sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 54296/2016 z dne 25. 5. 2016 ter zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji mora tožena stranka plačati 1.168,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 12. 2011 do plačila ter 130,00 EUR stroškov izvršilnega postopka. Tožeči stranki je naložilo, da mora toženi stranki povrniti 1.351,58 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga spremembo oziroma razveljavitev sodbe. Navaja, da sodišče v obrazložitvi ni navedlo vseh sestavin, ki jih določa ZPP, predvsem pa ni navedlo, katere dokaze je izvedlo in jih upoštevalo pri razsoji. Zmotno je uporabilo določilo 73. člena Pravilnika o izvajanju zakona o davku na dodatno vrednost v zvezi s 44. členom Zakona o davku na dodano vrednost, upoštevaje določbe pogodbe o ustanovitvi stvarne služnosti za postavitev in instalacijo sončnega energetskega sistema – fotonapetostnega generatorja z dne 30. 11. 2011. Sodišče ni upoštevalo, da iz 73. člena tega pravilnika ne izhaja, da bi bil potreben najem celotnega objekta, ampak gre lahko tudi za del nepremičnine. Zmotno je nadalje štelo, da gre za storitev, ki nima značilnosti najema oziroma zakupa, ampak je povezana samo z uporabo dela strehe za postavitev sončne elektrarne, pri čemer ni konkretiziralo, za kakšno storitev naj bi v konkretnem primeru šlo. Nadalje je sodišče tudi napačno odmerilo toženi stranki pravdne stroške. Neutemeljeno ji je priznalo dvakrat stroške za ugovor in glede na vrednost spornega predmeta neutemeljeno 300 odvetniških točk za pripravljalni vlogi in narok, namesto 200 točk. Napačno je odmerilo urnino in odsotnost iz pisarne ter potne stroške pooblaščenke, prav tako tudi materialne stroške.

3. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo, kot neutemeljene zavrača vse pritožbene trditve in predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe.

4. Pritožba je delno utemeljena v odločitvi o stroških postopka, v ostalem (glede glavne stvari) pa ni utemeljena.

5. Sodba v sporu majhne vrednosti se sme izpodbijati samo v omejenem obsegu in sicer zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ne pa tudi zaradi relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka ali zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (prvi odstavek 458. člena ZPP). Obravnavani spor je spor majhne vrednosti, ker se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR (prvi odstavek 443. člena ZPP), postopek se torej vodi po določbah 442. do 458. člena ZPP.

6. Prvostopenjsko sodišče je obrazložitev sodbe izdelalo skladno z določbo tretjega odstavka 457. člena v zvezi s 324. členom ZPP in ne drži pritožbeni očitek, da sodba nima vseh sestavin, ki jih določa ZPP. Da pa sodišče v dokaznem sklepu ni natančno specificiralo, katere dokaze je izvedlo, ampak se je zgolj sklicevalo na ponovitev že izvedenih dokazov, ne pomeni nobene od absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, kar pomeni, da je pritožbeni očitek v tej smeri nedopusten pritožbeni razlog. Ne drži, da iz obrazložitve sodbe ni razvidno, na kakšni podlagi je sodišče sprejelo svojo odločitev. Sodba ima zadostne razloge o odločilnih dejstvih in nima očitanih niti drugih pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti. Zato ni utemeljen pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da sta pravdni stranki 30. 11. 2011 sklenili pogodbo o ustanovitvi stvarne služnosti za postavitev in instalacijo sončnega energetskega sistema (v nadaljevanju pogodba), v kateri sta se dogovorili za služnost na način, da toženec dopusti, da se na strehi njegove nepremičnine (gospodarskega poslopja oz. hleva) postavi in instalira sončna elektrarna s pravico, da ima tožnik stalni in neomejen dostop do sončne elektrarne za potrebe njenega obratovanja in vzdrževanja, za dogovorjeno najemnino za prvih 15 let 8.500,00 EUR ( brez DDV). Streha predstavlja del objekta in služi celotnemu objektu. Toženec se je zavezal vzdrževati streho objekta v stanju, ki tožniku omogoča izvedbo služnostne pravice.

8. Na podlagi teh ugotovitev je sodišče prve stopnje zaključilo, da med pravdnima strankama sklenjena pogodba nima značilnosti najema oziroma zakupa nepremičnine v smislu davčnih predpisov, ampak je povezana samo z uporabo dela strehe gospodarskega poslopja za postavitev sončne elektrarne, iz česar sledi, da je bil toženec upravičen zaračunati tožniku poleg najemnine tudi davek na dodano vrednost (DDV). V ponovljenem postopku je pri presoji, ali je bila pogodbeno dogovorjena storitev oziroma dopustitev (ki je po določbah pogodbe v obveznosti toženca, da dopusti na južni polovici strehe hleva instalacijo sončne elektrarne), predmet obdavčitve po Zakonu o davku na dodano vrednost (ZDDV-1), prvostopenjsko sodišče pravilno uporabilo materialno pravo in sicer določbo 2. točke 44. člena tega zakona v povezavi z določbo 73. člena Pravilnika o izvajanju zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju Pravilnik).1 ZDDV-1 loči, ali gre za dajanje v najem oziroma zakup, ali v uporabo. Navedeno podrobneje pojasnjuje 73. člen Pravilnika, ki določa, da je temeljna značilnost pogodbe o najemu oziroma zakupu, da je najemniku za dogovorjeno obdobje dana pravica neovirano zasedati točno določeno nepremičnino ali njen del, kot bi bil njen lastnik, in da iz te pravice izključi vsako drugo osebo. Če pa dogovorjena storitev nima značilnosti najema nepremičnine in je le povezana z uporabo nepremičnine, je predpisana obdavčitev take storitve, ki je odvisna od njene vsebine. Skladno z določbo 2. točke 44. člena ZDDV-1 je najem oziroma zakup nepremičnin, razen določenih izjem, oproščen plačila DDV. V konkretni zadevi pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ne gre za najem oziroma zakup nepremičnine, kot ga opredeljuje drugi odstavek 73. člena Pravilnika, ampak za storitev, povezano z uporabo oziroma koriščenjem nepremičnine (tretji odstavek 73. člena Pravilnika). Za to govori več okoliščin, poleg tistih, ki jih je v obrazložitvi sodbe pravilno opredelilo prvostopenjsko sodišče (da streha predstavlja del objekta in služi celotnemu objektu, tožnik ima sicer pravico do uporabe dela strehe, a na podlagi te pravice ne more izključiti toženca kot lastnika nepremičnine do uporabe), tudi sama vsebina pogodbe, ki je v ustanovitvi služnosti. Služnost je pravica uporabljati tujo stvar ali izkoriščati pravico oziroma zahtevati od lastnika stvari, da opušča določena dejanja, ki bi jih sicer imel pravico izvrševati na svoji stvari (210. člen Stvarnopravnega zakonika). Tožbeni zahtevek tožnika, ki na podlagi neupravičene obogatitve zahteva od toženca vračilo DDV, ki naj bi mu ga plačal brez pravne podlage, je neutemeljen. Pritožbeno sodišče je zato zavrnilo pritožbo in glede odločitve o glavni stvari potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. Pač pa pritožba utemeljeno očita sodbi napačno odmero višine stroškov pravdnega postopka glede na določila Odvetniške tarife (OT) in sicer: ni podlage za dvakratno odmero stroškov za sestavo ugovora zoper sklep o izvršbi; glede na vrednost spornega predmeta je po tar. št. 18 OT pravilna višina 200 in ne 300 točk; urnina za narok 3. 1. 2017, ker ni trajal več ko eno uro, se po 6. čl. OT ne prizna; za potne stroške je pooblaščenki tožene stranke glede na razdaljo K.- A.(25 km) mogoče priznati največ 18,50 EUR za en narok in ne 21,00 EUR. Previsoko so odmerjeni tudi materialni stroški. Ob upoštevanju navedenega je pritožbeno sodišče toženi stranki odmerilo pravdne stroške na znesek 1.020,93 EUR (1.370 točk po OT, kar znese 628,83 EUR, kilometrina in parkirnina 59,50 EUR, sodne takse 181,00 EUR, materialni stroški 10,87 EUR, DDV 140,73 EUR). Specifikacija odmere stroškov je razvidna iz stroškovnikov tožene stranke v spisu. Pritožbi je zato treba delno ugoditi in sodbo v stroškovnem delu spremeniti (3. točka 365. člena ZPP).

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165. člena ZPP. Tožnik mora sam kriti svoje pritožbene stroške, sicer je delno uspel, a ne glede glavne terjatve, le glede stroškov postopka, torej stranske terjatve. Tožena stranka pa sama krije nepotrebne stroške odgovora na tožnikovo pritožbo (155. člen ZPP).

1 Ur. list RS, št. 141/2006-86/2016