Jedro

Pri zatrjevanju obstoja pogoja verjetne nevarnosti za ogrožanje poplačila, je upnik v obravnavanem primeru izhajal iz dejstva slabega premoženjskega stanja dolžnika, ki po zemljiškoknjižnih podatkih nima premoženja in tudi nima prijavljenega bivališča ne v Republiki Sloveniji in ne v Avstriji, kjer ni uradno prijavljen, kar je razvidno iz informacije o prijavi iz Centralnega registra o nastanitvi občanov, zato mu je bila v tem postopku tudi postavljena začasna zastopnica. Prav dejstvo, da je dolžnik odjavil svoje stalno bivališče in da nima nikjer prijavljenega prebivališča kaže na njegovo skrivanje. Iz vsega navedenega izhaja nevarnost, da bi bila v primeru, da navedeni sklep o predhodni odredbi ne bi bil izdan, ogrožena bodoča izvršba zoper dolžnika.

Pri izdaji predhodne odredbe zoper dolžnika - fizično osebo se ne zahteva izkaza vzroka, ki bo privedel do posledice - bodoče nevarnosti uveljavitve terjatve (konkretno: izkaza ravnanj dolžnika, zaradi katerih bo izterjava terjatve verjetno onemogočena ali precej otežena), temveč zadostuje verjeten izkaz bodoče objektivne nevarnosti za bodočo izterjavo.

V konkretnem primeru je upnik z rubežem denarne terjatve kot predhodno odredbo pridobil na zarubljeni terjatvi, ki jo ima dolžnik do dolžnikovega dolžnika, zastavno pravico. V skladu z 239. členom ZIZ se namreč določbe dela ZIZ, ki se nanašajo na izvršbo, smiselno uporabljajo tudi za zavarovanje, če ni v delu ZIZ, ki opredeljuje zavarovanje, drugače določeno. Ker ni drugačne določitve, se glede učinka predhodne odredbe rubeža terjatve smiselno uporabi 107. člen ZIZ, ki v tretjem odstavku predpisuje pridobitev zastavne pravice na terjatvi, v četrtem odstavku pa izključuje pritožbo dolžnikovega dolžnika zoper sklep o rubežu, saj takšen sklep v ničemer ne poslabša njegovega pravnega položaja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Dolžnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, upnik pa stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v točki 1 sklep sodišča opr. št. Z 78/2015 z dne 14. 10. 2015 v izreku popravilo tako, da se datum 26. 2. 2015 nadomesti s pravilnim datumom 10. 6. 2015 v točki 2 je ugovor (pritožbo dolžnika) zoper sklep Z 78/2015 z dne 26. 2. 2015 zavrnilo, predlog dolžnika za vrnitev v prejšnje stanje zavrglo in odločilo, da dolžnik sam nosi svoje stroške ugovora.

2. Zoper sklep se pravočasno pritožuje dolžnik po začasni zastopnici tako, da sklep izpodbija v delu, v katerem je zavrnjen ugovor dolžnika zoper sklep z dne 26. 2. 2015 in v stroškovnem delu zaradi napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da za izpolnitev pogoja za izdajo predhodne odredbe - verjetna nevarnost, da bo uveljavitev upnikove terjatve onemogočena ali otežena po 257. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) zadošča že ugotovitev, da je dolžnik v slabem premoženjskem in finančnem stanju. Takšno stališče je po mnenju dolžnika pravno zmotno., Da bi dolžnik zmanjševal možnosti za uspešnost izterjave z odtujevanjem ali skrivanjem premoženja, kar je zatrjevala upnica, iz razlogov izpodbijanega sklepa ne izhaja. Vztraja pri tem, da terjatev, na katero je bil odrejen rubež v sklepu o predhodni odredbi ni določno opredeljena. 257. člen ZIZ določa, da izda sodišče prehodno odredbo na podlagi odločbe domačega sodišča ali drugega organa, ki se glasi na denarno terjatev, ki še ni izvršljiva. Nerelevantni so zato, po mnenju dolžnika, razlogi izpodbijanega sklepa, da je predmet rubeža lahko judikatna ali nejudikatna terjatev. Iz 257. člena izhaja, da mora iti za terjatev na podlagi sodbe, ki še ni izvršljiva. Torej za judikatno terjatev, ki se vedno glasi na točno določen znesek. Stališče izpodbijanega sklepa, da je za določnost terjatve dovolj, da se navede terjatev, ki jo ima dolžnik do Republike Slovenije in mu je dosojena v pravdi pri Okrožnem sodišču v Mariboru III P 2/2012 zaradi plačila 252.241,77 EUR je po mnenju dolžnika pravno zmotno. Dolžnik predlaga, da sodišče razveljavi izpodbijani sklep in sklep o izdani predhodni odredbi z dne 26. 2. 2015 in zavrne tožnikov predlog za izdajo predhodne odredbe ter priglaša stroške.

3. V odgovoru na pritožbo upnik navaja, da je pritožba dolžnika pavšalna, popolnoma neobrazložena in neutemeljena, saj je naziranje dolžnika pravno zmotno. Dolžnik ne navaja pravno relevantnih dejstev in ne ponudi nikakršnih dokazov, s katerimi bi sodišče lahko preverilo njegove trditve. Navaja, da so izpolnjeni pogoji po 257. členu ZIZ. Upnica razpolaga z odločbo domačega sodišča ki glasi na denarno terjatev in še ni izvršljiva. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sklepom I R 18/2015 z dne 5. 2. 2015, ki ga je upnica priložila predlogu za izdajo predhodne odredbe, odločilo da se prizna pravna veljavnost naloga za plačilo menice opr. št. 37 Cg 95/03 oziroma 23E11891/03 z dne 29. 10. 2003, ki ga je izdalo gospodarsko sodišče na Dunaju, ki je po potrdilu z dne 18. 12. 2003 pravnomočen in izvršljiv. Upnica je predlogu za izdajo predhodne odredbe jasno izkazala nevarnost, da bo uveljavitev terjatve, v primeru, če predhodna odredba ne bo izdana, onemogočena ali precej otežena, saj je v svoji vlogi in s priloženimi dokazi za verjetno izkazala objektivno nevarnost, da bo njena terjatev ostala nepoplačana, če predhodna odredba ne bi bila izdana. Upnica je navedla, da je dolžnik, od izdaje naloga za plačilo menice dalje svoje premoženje skrival in prispeval k temu, da upničina terjatev po več kot v 12 letih še ni poplačana. Upnica je poplačilo terjatve želela doseči v domovini, a izvršba ni bila uspešna, saj dolžnik v Republiki Avstriji nima premoženja, kot izhaja iz priloženih dokazov. Dolžnik nima prijavljenega stalnega bivališča, kar kaže na to, da se dolžnik, z odjavo bivališča kljub temu, da po razpoložljivih podatkih še vedno živi v Avstriji, očitno skriva pred upniki. Pritožbena trditev, da iz razlogov izpodbijanega sklepa ne izhaja, da bi dolžnik zmanjševal možnosti za uspešnost izterjave ni resnična. Sodišče je v obrazložitvi zapisalo, da se objektivna nevarnost kaže v slabem premoženjskem in finančnem stanju dolžnika, poleg tega pa v nadaljevanju pojasni, da je upnica izkazala dejstvo, da dolžnik v Republiki Avstriji ni uradno prijavljen, zato mu je bila v postopku zavarovanja postavljena zakonita zastopnica. Dejstvo, da dolžnik nima prijavljenega prebivališča kaže prav na njegovo skrivanje. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje dolžnik ni ugovarjal navedenim dejstvom, niti ni zatrjeval nasprotnega, zato je sodišče navedbe upnice štelo za priznane. Dolžnik še navaja, da terjatev, na katero je bil odrejen rubež, v sklepu o predhodni odredbi ni določno opredeljena. Upnica je terjatev jasno opredelila, to je dolžnikova terjatev do njegovega dolžnika, to je Republike Slovenije, saj je navedla sodišče, pri katerem je tekel postopek zoper dolžnika, opravilno številko postopka, na podlagi katerega je terjatev nastala, pa tudi višino terjatve. 2. točka prvega odstavka 260. člena ZIZ določa, da lahko sodišče odredi predhodno odredbo z rubežem denarne terjatve, pri čemer ni pomembno kako je denarna terjatev nastala. Terjatev upnika je, skladno z zakonskimi določbami, lahko judikatna ali nejudikatna. V predmetnem postopku je terjatev nastala v trenutku nastanka škode, tako kot nenazadnje pravilno ugotavlja sodišče. Sam obstoj terjatve zatrjuje prav dolžnik, ki je vložil tožbo. Terjatev dolžnika do RS je, ob vložitvi predloga za izdajo predhodne odredbe obstajala, saj terjatev, ki je s sodbo pravnomočno ugotovljena in naložena dolžniku v plačilo, ne nastane šele z izdajo sodbe, ampak že ko ima upnik pravico terjati od dolžnika njeno izpolnitev, to je, ko nastane pravni pravni temelj zanjo. Odškodninska terjatev, kakršna je po svoji naravi dolžnikova terjatev, se skladno s 165. členom Obligacijskega zakonika šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode. Dolžnik nadalje zmotno tolmači razmerje med upnico in dolžnikom (terjatev mora biti judikatna) ter med dolžnikom in dolžnikovim dolžnikom (denarna terjatev - judikatna ali nejudikatna). Upnica v razmerju do dolžnika razpolaga z neizvršljivo odločbo domačega sodišča, ki glasi na denarno terjatev kot to zahteva 257. člen ZIZ, natančneje s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. IR 18/2015 z dne 5. 2. 2015. Znesek terjatve, kot izhaja iz citiranega sklepa, je točno določen. Pravno razmerje med dolžnikom in dolžnikovim dolžnikom temelji na nejudikatni terjatvi, saj sodba opr. št. III P 3/2012, na dan vložitve predloga za izdajo predhodne odredbe, še ni bila pravnomočna. Pri tem ni pomembno ali je terjatev med dolžnikom in dolžnikovim dolžnikom judikatna ali nejudikatna. Znesek zavarovanja v tem postopku je enak znesku iz sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani I R 18/2015 z dne 5. 2. 2015, pri čemer višina dolžnikove terjatve do njegovega dolžnika ni pomembna. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti v skladu s 350. členom v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami – v nadaljevanju ZPP), oba v zvezi z določbo 15. člena (Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami – v nadaljevanju ZIZ).

6. V obravnavanem primeru je upnik predlagal izdajo predhodne odredbe v zavarovanje svoje denarne terjatve do dolžnika po določbi prvega odstavka 257. člena ZIZ, ki določa, da izda sodišče predhodno odredbo, na podlagi odločbe domačega sodišča ali drugega organa, ki se glasi na denarno terjatev, ki še ni izvršljiva, če izkaže upnik za verjetno nevarnost, da bo sicer uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Kot pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, na katerega razloge in pravno podlago v postopku zavarovanja s predhodno odredbo se, v izogib ponavljanju, v celoti sklicuje tudi pritožbeno sodišče, dolžnik obstoju prvega pogoja niti ne nasprotuje. Podlaga upnikove terjatve je namreč nepravnomočen sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani I R 18/2015 z dne 5. 2. 2015 o priznanju pravne veljavnosti naloga za plačilo menice z dne 29. 10. 2003, ki ga je izdalo Gospodarsko sodišče na Dunaju, na podlagi menice z dne 13. 10. 2000, kar pomeni, da upnik razpolaga s tujo sodno odločbo, ki je izenačena z domačo sodno odločbo, ki še ni izvršljiva in je s tem izpolnjen prvi pogoj za izdajo predhodne odredbe po 257. členu ZIZ.

7. Poleg obstoja še neizvršljive odločbe sodišča, ki glasi na denarno terjatev, je skladno s prvim odstavkom 257. člena ZIZ, pogoj za izdajo predhodne odredbe, s strani upnika izkazana za verjetno nevarnost, da bo v primeru neizdaje predhodne odredbe, uveljavitev njegove terjatve onemogočena ali precej otežena. Za razliko od pogojev za izdajo začasne odredbe, mora upnik za izdajo predhodne odredbe izkazati obstoj takšnega objektivnega premoženjskega stanja dolžnika, ki upniku potencialno onemogoča ali otežuje poplačilo. Pri zatrjevanju obstoja pogoja verjetne nevarnosti za ogrožanje poplačila, je upnik v obravnavanem primeru izhajal iz dejstva slabega premoženjskega stanja dolžnika, ki po zemljiškoknjižnih podatkih nima premoženja in tudi nima prijavljenega bivališča ne v Republiki Sloveniji in ne v Avstriji, kjer ni uradno prijavljen, kar je razvidno iz informacije o prijavi iz Centralnega registra o nastanitvi občanov (priloga A5 v spisu), zato mu je bila v tem postopku tudi postavljena začasna zastopnica. Prav dejstvo, da je dolžnik odjavil svoje stalno bivališče in da nima nikjer prijavljenega prebivališča kaže na njegovo skrivanje. Iz vsega navedenega izhaja nevarnost, da bi bila v primeru, da navedeni sklep o predhodni odredbi ne bi bil izdan, ogrožena bodoča izvršba zoper dolžnika. S tem pa je, tudi po oceni pritožbenega sodišča, upnik nedvomno izkazal najmanj objektivno nevarnost, da bo brez izdaje predlagane predhodne odredbe, uveljavitev njegove terjatve precej otežena oziroma najverjetneje povsem onemogočena. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ocenilo, da so podani pogoji za izdajo predhodne odredbe po določbi 257. člena ZIZ. Pritožbeno sodišče le še dodaja, da je v primeru zavarovanja s predhodno odredbo zoper fizično osebo zadosten pogoj za izdajo predhodne odredbe verjetno izkazana objektivna nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali otežena, izkaz navedene predpostavke pa ni omejen na izkaz delovanja dolžnika, niti koga drugega (subjektivni vidik). Pri izdaji predhodne odredbe zoper dolžnika - fizično osebo se torej ne zahteva izkaza vzroka, ki bo privedel do posledice - bodoče nevarnosti uveljavitve terjatve (konkretno: izkaza ravnanj dolžnika, zaradi katerih bo izterjava terjatve verjetno onemogočena ali precej otežena), temveč zadostuje verjeten izkaz bodoče objektivne nevarnosti za bodočo izterjavo.

8. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zavrnilo ugovorne navedbe dolžnika, ki navaja, da pravda opr. št. III P 3/2012 še ni pravnomočno končana, saj je bila dne 6. 5. 2014 izdana sodba, ki še ni pravnomočna in da judikatna terjatev še ni nastala, zato ni znano ali terjatev obstoji in v kakšni višini. Pri tem se pritožbeno sodišče, v izogib ponavljanju, tudi v tem delu v celoti sklicuje na pravilne razloge sodišča prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, ki je dolžniku pojasnilo, da je terjatev določno opredeljena in ga pri tem poučilo, da je rubež denarne terjatve, ki jo ima dolžnik do Republike Slovenije le sredstvo zavarovanja (2. točka prvega odstavka 260. člena ZIZ), pri čemer ni odločilno ali gre za judikatno ali nejudikatno terjatev. V konkretnem primeru je namreč upnik z rubežem denarne terjatve kot predhodno odredbo pridobil na zarubljeni terjatvi, ki jo ima dolžnik do dolžnikovega dolžnika, zastavno pravico. V skladu z 239. členom ZIZ se namreč določbe dela ZIZ, ki se nanašajo na izvršbo, smiselno uporabljajo tudi za zavarovanje, če ni v delu ZIZ, ki opredeljuje zavarovanje, drugače določeno. Ker ni drugačne določitve, se glede učinka predhodne odredbe rubeža terjatve smiselno uporabi 107. člen ZIZ, ki v tretjem odstavku predpisuje pridobitev zastavne pravice na terjatvi, v četrtem odstavku pa izključuje pritožbo dolžnikovega dolžnika zoper sklep o rubežu, saj takšen sklep v ničemer ne poslabša njegovega pravnega položaja.

9. Upoštevaje gornjo obrazložitev in ker ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP, v zvezi s 15. členom ZIZ).

10. Odločitev o zavrnitvi pritožbe zajema tudi odločitev o zavrnitvi zahtevka za povrnitev pritožbenih stroškov (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in šesti odstavek 38. člena ZIZ). Kljub temu, da je sodišče pritožbo zavrnilo, je sklenilo, da upnik sam krije stroške odgovora na pritožbo, saj so le-ti nepotrebni (peti odstavek 38. člena ZIZ). V odgovoru na pritožbo namreč upnik ni navedel nobenega dejstva, ki pritožbenemu sodišču ne bi bilo poznano in ne bi razvidno že iz spisa, zaradi česar ni pripomogel k odločanju o pritožbi.