Jedro

Vrednost tožnikovega lastniškega stanovanja, v katerem ne prebiva (po lastnem zatrjevanju, čemur tudi tožbeno ne oporeka), znaša 28.745,00 EUR, čemur je prišteti še vrednost drugih zemljišč in kmetijske stavbe v skupnem znesku 4.533,00 EUR, kar skupaj presega zakonsko določeno mejno vrednost premoženja (19.304,64 EUR), zato tožnik ne izpolnjuje finančnega pogoja za dodelitev BPP in je prošnja za dodelitev BPP utemeljeno zavrnjena.

Dejstvo, da je nepremičnina prosilca obremenjena s hipoteko, na odločitev o dodelitvi BPP ne vpliva, saj ni podane podlage, da bi se to dejstvo upoštevalo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo, št. Bpp 75/2020 z dne 16. 1. 2020, odločila, da se prošnja za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP) A.A., v tem upravnem sporu tožnika, zavrne kot neutemeljena. V obrazložitvi svoje odločitve je navedla, da je prosilec 15. 1. 2020 vložil prošnjo za BPP zaradi vložitve tožbe. Tožena stranka je pri presoji izpolnjevanja pogojev za dodelitev BPP ugotovila, da je prosilec zemljiškoknjižni lastnik nepremičnin, parc. št. 1 in 2, k. o. Š., ki v naravi predstavljata druga zemljišča in kmetijsko stavbo v skupni vrednosti 4.533,00 EUR. Prosilec je prav tako lastnik stanovanja na naslovu ... ulica, Celje, št. 4, št. stavbe ..., k. o. C., katerega vrednost po podatkih Geodetske uprave Republike Slovenije (v nadaljevanju GURS) znaša 28.745,00 EUR. Tožena stranka je navedeno stanovanje in ostali nepremičnini štela v premoženje prosilca. Prosilec v tem stanovanju, kot je navedel sam v prošnji, ne prebiva, ne glede na podatke iz uradnih evidenc, iz katerih izhaja, da ima prosilec in njegova družina na tem naslovu prijavljeno stalno prebivališče. Tako ni izpolnjen eden od pogojev, ki morata biti v skladu z drugim odstavkom 27. člena Zakona o socialno varstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre) izpolnjena kumulativno. Tožena stranka se v izpodbijani odločbi sklicuje tudi na 10. člen Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (v nadaljevanju ZUPJS). V zvezi z obremenitvijo stanovanja tožena stranka pojasnjuje, da prosilčeve navedbe v prošnji, ki se nanašajo na njegov dolg in s tem povezano hipoteko, ni mogoče upoštevati, ker hipoteka v skladu s sodno prakso ne vpliva na možnost razpolaganja z nepremičnino. Glede na navedeno je tožena stranka zaključila, da ima prosilec v lasti premoženje v skupni vrednosti 33.278,00 EUR, kar presega z zakonom določen premoženjski cenzus za dodelitev BPP, ki je določen v prvem odstavku 27. člena ZSVarPre, saj ta znaša 19.304,64 EUR (kar je 48-kratnik osnovnih zneskov minimalnega dohodka). Ker je torej tožena stranka ugotovila, da tožnik razpolaga s premoženjem, zaradi katerega ni upravičen do BPP, ni odločala o tem, ali prosilec izpolnjuje objektivni pogoj za dodelitev BPP, ki mora biti sicer izpolnjen kumulativno. Iz teh razlogov je tožena stranka zaključila, da prosilec ni upravičen do dodelitve BPP, zato je odločila, kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe.

2. Tožnik se s takšno odločitvijo tožene stranke ne strinja in zoper njo vlaga tožbo, v kateri navaja, da je tožena stranka pri odločanju o BPP nepravilno ugotovila dejansko stanje in na tako nepravilno ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabila materialno pravo, s tem pa je tudi kršila postopkovna pravila.

3. Tožnik v tožbi pojasnjuje, da živi z zunajzakonsko partnerko, s katero imata dva otroka, od katerih eden obiskuje prvi razred osnovne šole, drugi pa vrtec. V zvezi s stanovanjem navaja, da gre za majhno stanovanje, ki ga ne more prodati, saj ima vpisano hipoteko zaradi neplačila kredita, vezanega na tečaj CHF. Stanovanje oddaja v najem za najemnino 200,00 EUR, sedaj 250,00 EUR, vendar je od tega treba odšteti 27,5 % davka od dobička iz kapitala, poleg tega lastnika bremenijo stroški upravnika – investicijski stroški in davčne obveznosti, kar znižuje njegov dohodek iz tega naslova za več kot tretjino. Tožnikova zunajzakonska partnerka je prejela obvestilo o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, tako da bo koncem februarja brez zaposlitve. Po tožbenih navedbah so ti podatki relevantni in jih tožena stranka pri svoji odločitvi ni upoštevala. Tožnik se opredeljuje tudi do navedb tožene stranke glede povprečnega dohodka na člana družine in se sprašuje, od kod toženi stranki zaključek, da tožnik presega ta dohodek. Gre izključno za stanovanje, ki je obremenjeno s hipoteko, zaradi česar ga tožnik ne more prodati, spor glede vračila kredita v CHF pa je na sodišču. Tako se po tožbenem stališču izkaže, da tožnik dejansko brez socialne podpore sploh ne bo mogel preživeti, tudi zaradi potreb dveh mladoletnih otrok. Situacija tožnika je na robu preživetja in BPP je namenjena ravno takim osebam, ki ne prikrivajo svojega premoženjskega stanja, temveč nasprotno, kljub delavnosti in trudu ne zmorejo preživeti.

4. Tožnik sodišču predlaga, da izvede predlagane dokaze (branje dveh listin) ter tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi in jo spremeni tako, da se tožniku dodeli BPP za vložitev tožbe, podredno, da se zadeva vrne v ponovni postopek, toženi stranki pa naloži povrnitev tožnikovih stroškov tega postopka.

5. Tožena stranka je sodišču poslala upravni spis. Odgovora na tožbo ni podala.

K točki I izreka:

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po pregledu izpodbijanega akta sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in skladna z določbami predpisov, na katere se sklicuje. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi je v obrazložitvi izpodbijanega akta odločitev pojasnila tožena stranka, ter se nanje v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) tudi sklicuje, v zvezi s tožbenimi navedbami pa pojasnjuje in ponovno izpostavlja v nadaljevanju navedena dejstva.

8. Za odobritev BPP mora prosilec izpolnjevati pogoje, ki jih določa Zakon o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Med drugim mora izpolnjevati tudi finančni pogoj, ki se ugotavlja glede na dohodke in premoženje prosilca in njegovih družinskih članov. Po določbi drugega odstavka 14. člena ZBPP se za ugotavljanje materialnega položaja prosilca in njegove družine uporabljajo določbe zakona, ki ureja socialnovarstvene prejemke, o načinu ugotavljanja materialnega položaja oseb pri uveljavljanju pravice do denarne socialne pomoči. V skladu s tem določilom ZBPP je tožena stranka navedla pravilno pravno podlago dveh zakonov, ki urejata navedeno materijo, in sicer ZSVarPre in ZUPJS. V skladu z določbo 27. člena ZSVarPre se BPP, ne glede na izpolnjevanje ostalih pogojev, ne dodeli, če ima prosilec ali njegova družina prihranke oz. premoženje, ki se upošteva po ZSVarPre, ter katerega vrednost dosega ali presega višino 48 osnovnih zneskov minimalnega dohodka, to je 19.304,64 EUR. To pomeni, da prosilec v nobenem primeru ni upravičen do BPP, če ima premoženje ali prihranke, ki presegajo navedeno vrednost. 9. Zakonodajalec je torej finančni kriterij upravičenja do BPP omejil z višino prihrankov oziroma premoženja. Na navedeni cenzus sta pri odločanju o dodelitvi BPP vezana tako organ za BPP kot tudi sodišče. Tožena stranka je tako v skladu s prej navedenimi določili ugotavljala premoženjsko stanje tožnika, za katero je ugotovila, da živi v skupnem gospodinjstvu z zunajzakonsko partnerko in dvema mladoletnima otrokoma, ki jih je ob upoštevanju 10. člena ZUPJS pravilno štela kot njegove družinske člane, in svojo odločitev oprla na uradne podatke. Gre za podatke zemljiške knjige in GURS o lastništvu nepremičnin in vrednosti teh nepremičnin, ki med strankama niso sporni. Tožena stranka je na podlagi prvega odstavka 17. člena ZUPJS v zvezi s 1. točko prvega odstavka 18. člena ZUPJS, predmetne nepremičnine pravilno štela v tožnikovo premoženje. Tožnik v tožbi tem ugotovitvam, torej o lastništvu nepremičnin in njihovi vrednosti niti ne oporeka, kot rečeno pa so ti podatki razvidni iz uradnih evidenc navedenih državnih organov.

10. Glede na ugotovljeno vrednost premoženja, s katerim razpolaga tožnik in njegovi družinski člani, je tudi po presoji sodišča tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje finančnega pogoja za dodelitev BPP, zato je utemeljeno zavrnila njegovo prošnjo za dodelitev BPP. Vrednost tožnikovega lastniškega stanovanja (na naslovu ... ulica, C., z zgoraj navedenimi identifikacijskimi podatki), v katerem ne prebiva (po lastnem zatrjevanju, čemur tudi tožbeno ne oporeka), znaša 28.745,00 EUR, čemur je prišteti še vrednost drugih zemljišč in kmetijske stavbe (parc. št. 1 in 2, k. o. Š.) v skupnem znesku 4.533,00 EUR. Tako znaša skupna vrednost tožnikovega premoženja, ki se šteje v premoženje prosilca in njegovih družinskih članov, 33.278,00 EUR, kar presega zakonsko določeno mejno vrednost premoženja (19.304,64 EUR).

11. Na ugotovljeno višino premoženja in posledično odločitev glede dodelitve BPP ne vplivajo tožbene navedbe o številu družinskih članov, njihovega statusa, finančne zmožnosti tožnikove zunajzakonske partnerke in stroškov v zvezi z vzdrževanjem mladoletnih otrok ter povprečni dohodek na člana družine, pa tudi ne višina najemnine (zmanjšana za plačane davčne obveznosti in ostale stroške). Zato sodišče te tožbene ugovore kot nerelevantne zavrača. Sodišče kot neutemeljene zavrača tudi tožbene navedbe, da je predmetna nepremičnina obremenjena s hipoteko. V zvezi s tem sodišče pojasnjuje, da navedeni tožbeni ugovori za samo odločitev v zadevi niso relevantni, ker dejstvo, da je nepremičnina prosilca obremenjena s hipoteko, na odločitev o dodelitvi BPP ne vpliva, saj ni podane podlage, da bi se to dejstvo upoštevalo, kar je tožena stranka v izpodbijani odločbi ustrezno obrazložila. Za odločitev je bistveno, da je tožnik lastnik premoženja v zgoraj navedeni vrednosti, ki presega z zakonom določen cenzus, pri čemer v predmetnem stanovanju ne prebiva, kar izhaja tako iz uradnih podatkov kot iz tožnikovih navedb, zato pogoji za dodelitev BPP niso podani.

12. Sodišče je v zadevi odločilo na nejavni seji brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče lahko odloči brez glavne obravnave, če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno. V konkretnem primeru je sodišče ugotovilo, da dejansko stanje med strankama ni sporno, sporna je le pravna presoja pravilnosti ravnanja tožene stranke, pri tem pa glavne obravnave tudi ni predlagala nobena od strank v postopku.

K točki II izreka:

13. Če sodišče tožbo zavrne, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.