Jedro

Zgolj predloženi krstni list in ostala dokazila o opravljenem krstu sicer še ne predstavljajo resnično spremembo vere. Potrdilo z dne 1. 10. 2019, ki ga je tožnik priložil tožbi, in iz katerega izhaja, da že več kot leto dni redno obiskuje srečanja in je aktivni član te verske skupnosti, ni nedovoljena tožbena novota, kot to zmotno meni tožena stranka. Potrdilo namreč ni namenjeno zgolj izkazovanju opravljenega krsta, pač pa življenja v določeni verski skupnosti in s tem pristnosti spremembe vere.

Tožena stranka bi morala ne glede na to, da tožniku ne verjame, da so bile izvršene dejavnosti v povezavi s spremembo vere "pristne", ugotavljati, ali bi bil tožnik zaradi teh dejavnosti, tudi zaradi krsta, ob vrnitvi v Iran izpostavljen preganjanju ali resni škodi. Določilo devetega odstavka 27. člena ZMZ-1 namreč določa, da pri ocenjevanju dejstva, ali ima prosilec utemeljen strah pred preganjanjem, ni pomembno, ali prosilec dejansko ima rasne, verske, nacionalne, družbene ali politične lastnosti, ki se preganjajo, pod pogojem, da takšne značilnosti prosilcu pripisuje subjekt preganjanja oziroma resne škode. V konkretnem primeru torej ni nujno določilno, ali je prosilec dejansko spremenil vero in ima torej lastnost, na podlagi katere bi bil lahko preganjan, pač pa je bistveno vprašanje, ali lahko takšno lastnost - tj. spremembo vere iz muslimanske v krščansko, tožniku pripiše subjekt preganjanja.

Iz členov 4(3)d, 5(1) in 5(2) Direktive 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite ter prvega odstavka 30. člena ZMZ-1, kakor tudi iz Ženevske konvencije ne izhaja, da prosilec ni upravičen do priznanja statusa begunca ali subsidiarne oblike zaščite, če njegova prošnja temelji na dejavnostih, izvršenih po zapustitvi izvorne države, katerih izključni namen je bil ustvarjanje potrebnih pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Pač pa je za presojo bistveno vprašanje, ali ima prosilec utemeljen strah pred preganjanjem oziroma ali obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da se bo prosilec soočil z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-2008/2018/27 (1312-07) z dne 9. 9. 2019 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji (RS).

2. Tožnik je v upravnem postopku povedal, da je nameraval na Švedsko, a so ga po prihodu v Italijo vrnili v Slovenijo, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito. Ker se je izkazal z osebno izkaznico z veljavnostjo do 26. 5. 2017, tožena stranka v njegovo istovetnost ni podvomila. Povedal je, da je po narodnosti Bakhtiyari. Preden je iz Irana odšel, je delal najprej za najprej za neko kitajsko podjetje, od leta 2015 do odhoda pa kot mehanik za avtomobile iz Amerike in prodajalec avtomobilov. Zaslužil je okoli 944 EUR. V Iranu je živel s staršema, bratom in dvema sestrama v dvonadstropni hiši. 3. Med razlogi, zaradi katerih prosi za mednarodno zaščito, je navedel, da je v Iranu obiskoval domačo cerkev in se udeleževal protestov proti vladi. Domačo cerkev je pričel obiskovati dve ali tri leta preden je odšel iz Irana. Tam je samo opazoval, saj so govorili v armenskem jeziku, ki ga ne razume. Ko so starši izvedeli, da je obiskoval domačo cerkev, so se zaradi tega prepirali. V zvezi z drugim razlogom, in sicer političnim udejstvovanjem pa je povedal, da je bil na protestih šestnajstkrat ali sedemnajstkrat in to približno dva meseca preden je izvorno državo zapustil. Bil je tepen od policije, a ga niso ujeli. Državo je zapustil po tem, ko je od mame izvedel, da ga je na domu iskala tajna služba zaradi razlogov, povezanih s protesti ali pa obiskovanjem cerkve.

4. Na osebnem razgovoru je natančneje pojasnjeval razloge za mednarodno zaščito. Tako je v zvezi z obiskovanjem cerkve dodatno navedel, da ga je nekega dne poklical prijatelj iz njegovega rojstnega kraja, kjer ljudje niso verni, A, in ga zaprosil za pomoč pri nakupu alkoholnih pijač. Ko je le-te nabavil, saj je to v Teheranu lažje, se je A pripeljal še z dvema prijateljema. Čez približno teden dni je A ponovno poklical. Bil je slabe volje, ker mu sodelavec iz avtomehanične delavnice ni vrnil izposojenega denarja. Z A sta se skupaj odpravila do razgledne točke in se tam pogovarjala, nakar mu je A pričel pripovedovati o Jezusu. Povedal mu je, da je sam spremenil vero in se od takrat počuti bolje. Tožniku je predlagal, da bi skupaj molila, da bi mu sodelavec vrnil denar. Sprva tožnik temu ni bil naklonjen, a je nato pristal in se po molitvi resnično bolje počutil. Čez nekaj dni ga je dolžnik poklical in mu vrnil del denarja ter obljubil, da mu bo vrnil tudi preostanek. O vsem tem je tožnik povedal A in dogovorila sta se za večerjo. Po večerji sta odšla k A, da bi skupaj molila. Tožnik si je želel knjige o krščanstvu, zato mu je A izročil štiri liste, na katerih je pisalo o protestantizmu, saj knjige pri sebi ni imel. Tožnik je povedal, da mu islam ni všeč, ker ima veliko pravil in zapovedi, Mohamed je bil ves čas v vojni, moliti moraš petkrat na dan in če ne greš k molitvi, moraš plačati, da ti bog odpusti. Všeč mu je protestantizem, ker nima zakonov in pravil, dovolj je, če bereš knjigo. Pri katolicizmu ga moti, da moraš plačati, da se grehov opereš. Njegovo spoznavanje vere je trajalo leto in pol. Zaradi A selitve v drug kraj sta se nato slišala le še enkrat mesečno, ko pa se je preselil v Teheran, pa ponovno večkrat. Tožnik si je ogledal tudi film o Jezusu. Nekoč se jima je pridružil še A prijatelj, ki se je potem udeleževal njihovih srečanj, kjer so govorili o Jezusu in islamu. Tam je tožnik večkrat govoril proti islamu in proti državi, da ljudje nimajo služb, da v zaporu posiljujejo ljudi. Gledali so tudi posnetek nekega posilstva, za katerega so ljudje govorili, da ga je v javnost dal bivši predsednik Irana, Ahmadinejad. Ko je to tožnik rekel, je A prijatelj zardel in temu nasprotoval. A prijatelj se je teh srečanj udeleževal približno dva meseca. Tožnik je čutil, da temu prijatelju ni všeč, da govorijo proti vladi, zato je to omenil A. Nekaj dni za tem je bil tožnik pri drugem prijatelju in ker sta popivala, mu je ta svetoval, da pri njem prenoči. Okoli 4. ure zjutraj je tožniku zazvonil telefon. Klicala ga je mama, ki je z njim govorila zelo grdo. Povedala mu je, da sta ga iskala dva moška. Iskala sta tiste štiri liste verskega gradiva, ki sta jih tudi našla in jih vzela, našla in vzela pa sta tudi srebrn križec, ki ga je tožniku pred dvema ali tremi leti podarila prijateljica. Tožnika je bilo strah, kaj vse to pomeni, zato je poklical prijatelja B, ki živi izven Teherana. B ga je povabil k sebi in mu povedal, da je pri njem tudi očetov bratranec. Tožnik jima je povedal, kaj se je zgodilo. Meni, da ga je na domu iskala tajna služba, Etelaat, tako je namreč povedal stric tožnikove mame, ki je poveljnik policije. Obenem mu je preko mame sporočil tudi, naj se ne vrača domov. Zaradi vsega tega mu je B svetoval, naj Iran zapusti. Z bratrancem B, ki dela na letališču v Teheranu, se je dogovoril za pomoč pri pobegu iz države. Tožnikov brat je prodal tožnikov avtomobil in čez teden dni je že imel karto za odhod iz Irana v Turčijo. Drugi bratranec mu je dal številko tihotapca iz Afganistana, ki mu je organiziral pot naprej. Mejo med Bosno in Hrvaško je uspel prečkati šele v petem poskusu.

5. Na osebnem razgovoru je tožnik še povedal, da je bil v nedeljo pred osebnim razgovorom krščen in s tem je tudi uradno spremenil vero. Krščen je bil v cerkvi blizu trgovine Mercator v Ljubljani, do katere je prišel peš. Naslov cerkve bo razviden iz potrdila, ki ga bo še predložil. Povedal je, da odkar je prišel v Slovenijo, že tri mesece vsako nedeljo ob 9. uri obiskuje cerkev. Za pot porabi približno eno uro. Tam govori duhovnik Dragon po slovensko o krščanstvu, na koncu pa pripravi še povzetek v angleškem jeziku, ki ga pove tožnikovemu prijatelju, ta pa mu prevede v farsi jezik. Obiskovanje cerkve nanj zelo dobro vpliva in čez teden se dobro počuti. V zvezi s krstom je povedal, da mu je duhovnik R. naročil, naj si pripravi zapiske, kako se počuti ob prakticiranju vere in Jezusu. Pisal je lahko v svojem jeziku, prevajalec pa je to s pomočjo aplikacije prevedel v angleški jezik. Potem je odšel do oltarja in prebral zapiske, ki jih je duhovnik prevedel v slovenščino. Skupaj so še zapeli neko pesem v slovenščini. Čeprav slovensko ne zna, se je trudil slediti. Zatem mu je duhovnik dal belo oblačilo in tožnik je šel v poseben bazenček z vodo. Duhovnik ga je vprašal, če verjame v Jezusa in ga zatem prijel za hrbet in celega potopil v vodo. Po obredu so molili, dobil je knjige, v hiši za cerkvijo pa so imeli pogostitev.

6. Na vprašanje, kako je novo vero prakticiral v svoji državi je povedal, da je v Iranu prebiral gradiva, ki jih je dobil od prijatelja in se z njim pogovarjal. V Iranu je imel tudi Biblijo, ki sta jo njegova mama in brat dala nekomu drugemu pred prihodom uradnih oseb. V Sloveniji vero prakticira tako, da se udeležuje nedeljskih maš, gledal pa je tudi film o Jezusu. Biblijo ima v farsi jeziku. Povedal je, da se je Jezus rodil 25. 12., pozna praznika božič in velika noč ter molitev Oče naš. Kazen za spremembo vere v Iranu je zapor, za koliko let ne ve, odvisno od tega, kaj nekdo stori. Uradna sprememba vere v Iranu ni mogoča. Ko je domačim povedal, da bo spremenil vero, so se zaradi tega veliko prepirali. Vedno je bil proti islamu, njegov oče pa trdi, da je islam dober. Oče mu je tudi povedal, da bo imel zaradi takšnega ravnanja težave s policijo.

7. V zvezi z drugim razlogom, to je političnim udejstvovanjem, pa je na osebnem razgovoru povedal, da to niso bili protesti proti vladi, protestirali so zato, ker mladi nimajo služb in ni svobode govora. Protestov se je prvič udeležil približno štiri mesece prej, preden je iz Irana odšel. Udeležil se je petih do šestih protestov. Na vprašanje, če je imel zaradi tega kakšne težave, je povedal, da je nekoč, ko se je peljal z motorjem, nek civilist vanj vrgel gumijevko. Ta civilist je imel pri sebi walkie-talkie, zato meni, da je delal za oblast. To so bile edine težave, ki jih je imel. 8. Če bi se moral vrniti v Iran, bi ga gotovo zaprli, saj so ga že iskali na domu. Sedaj je še uradno spremenil vero, kar vedo vsi sorodniki. Teh je zelo veliko in lahko bi kdo komu kaj povedal. Da je vero spremenil, ve tudi A. Povedal je še, da ga po odhodu iz Irana, na domu niso več iskali. Domači mu niso povedali nič posebnega, ko je z njimi govoril. V Sloveniji mu je všeč in bi rad tu ostal, saj se počuti varnega in lahko prakticira vero.

9. Na vprašanje svojega pooblaščenca, da je v prošnji navedel, da je obiskoval domače cerkve, na osebnem razgovoru pa tega ni omenil, je povedal, da je enkrat ali dvakrat obiskal domačo armensko cerkev. Nikoli v življenju pa ni obiskoval islamskih verskih obredov. Tudi njegov brat razmišlja, da bi zamenjal vero.

10. Pooblaščenca je še zanimalo, zakaj je ob vložitvi prošnje proteste omenil sam, na osebnem razgovoru pa šele, ko je bil o tem vprašan. Odgovoril je, da odkar je v Sloveniji, ta razlog ni več pomemben. Z navedbo tega razloga je hotel povedati, da v Iranu ni svobode. Ne ve, zakaj bi ga tajna policija iskala na domu, mogoče pa je za to odgovoren A sodelavec ali kateri drug prijatelj.

11. Tožena stranka je tožnikovo prošnjo zaradi težav zaradi spremembe vere, zavrnila. Ugotavlja, da tožnik ni predložil nobene listinske dokumentacije, ki bi potrjevala dogodke, zaradi katerih je zapustil Iran. Tožnik je sicer odgovarjal tekoče, vendar pa je med njegovimi navedbami zaznala nekonsistentnosti, ki jih ni znal zadovoljivo pojasniti, njegovi odgovori v zvezi z zanimanjem za krščansko vero pred odhodom iz Irana, so bili na splošno neprepričljivi. Zato šteje, da se tožnik za svojo prošnjo ni kar najbolj potrudil. 12. Ugotavlja, da je tožnik Iran zapustil kmalu po tem, ko naj bi pripadniki tajne policije vdrli na njegov dom. Tožnik pri tem ni bil prijet in do odhoda iz Irana ni doživel nobenega konkretnega dogodka preganjanja ali poškodbe, ki bi terjala zdravniško oskrbo. Zato ni pričakovati, da bi v zvezi s tem tožnik lahko predložil kakšen listinski dokaz. Vendar pa tožnik ni predložil niti ostalih dokumentov, za katere je večkrat obljubil, da jih bo. Originalno osebno izkaznico je predložil šele dobrega pol leta po postavljenem roku, ne pa tudi drugih dokumentov (rojstni list, vozniško dovoljenje, vojaško izkaznico). Tožnik je v upravnem postopku 13. 12. 2018 predložil tudi potrdilo o krstu v krščanski baptistični cerkvi z dne 25. 11. 2018. Ker iz potrdila izhaja zgolj, da je bil na ta dan krščen g. ... iz Azilnega doma, brez navedbe polnega imena, rojstnega datuma in državljanstva osebe, ki se je krstila, je tožena stranka tožnika pozvala, da predloži novo potrdilo. Ker v postavljenem roku, niti do dne izdaje odločbe, tožnik novega potrdila ni predložil niti podal utemeljenih razlogov, zakaj tega ni storil, njegovo ravnanje ocenjuje kot nedopustno in brezbrižno.

13. V nadaljevanju ugotavlja, da tožnik prošnje za mednarodno zaščito ni podal v najkrajšem možnem času, saj je ni vložil v nobeni varni državi, ki jo je na svoji poti prečkal. Podal jo je šele v RS po tem, ko so ga iz Italije vrnili. Tožnik je pojasnil, da je želel na Švedsko k bratrancu, vendar pa tožena stranka meni, da se od osebe, ki je preganjana, lahko pričakuje, da bo za pomoč zaprosila takoj, ko bo to mogoče. 14. Ob presoji njegovih izjav glede zatrjevanega preteklega preganjanja v povezavi z zanimanjem za spremembo vere ugotavlja, da so te neprepričljive, malo verjetne ali celo neverjetne ter mestoma kontradiktorne.

15. Prva nekonsistentnost, ki jo je tožena stranka zaznala, je različno izpovedovanje o tem, v kakšnih okoliščinah se je prvič srečal s krščansko vero. Tako je sprva povedal, da ga je za krščanstvo navdušil prijatelj A; v drugih izjavah pa, da mu islam ni bil všeč zaradi množice pravil in je zato iskal nekakšno vero, kot je protestantizem, ki tega nima. Tožena stranka takšnih neusklajenih izjav ne more sprejeti kot verodostojnih, saj če na eni strani izjavlja, da je bil z vero seznanjen povsem naključno in ob tem ni izkazal nikakršnega zanimanja, potem ni mogoče, da bi po drugi strani sam iskal vero, kot je protestantizem. Meni, da v kolikor bi res iskal neko vero, bi bil bolj odprt za A govorjenje o krščanstvu, ne pa odklonilen. Ugotavlja še, da A, ki je bil glede na osebni razgovor odločilen za njegovo spoznavanje krščanstva, ob vložitvi prošnje ni niti omenil. Meni, da so njegove izjave nasprotujoče tudi v zvezi s tem, kdaj naj bi se z vero seznanil. Ob vložitvi prošnje je namreč povedal, da je bilo to pred dvema ali tremi leti, torej leta 2015 ali 2016, na osebnem razgovoru pa, da približno pred letom in pol, torej nekje v začetku leta 2017. Tožena stranka meni, da bi o tako pomembnem dejstvu moral izpovedati vsakokrat enako, zato mu ne verjame, da so se dogodki zgodili tako, kot jih opisuje.

16. Neprepričljive so tudi njegove izjave o tem, kdo naj bi bil odgovoren za razkritje, da obiskuje domače cerkve. Tako je med drugim povedal, da mu je A predstavil sodelavca, ki naj bi tudi želel spoznati novo vero in se je z njima srečanj udeleževal. Ko je povedal o dogodku, ko sta ga na domu iskala domnevna pripadnika tajne policije, pa je povedal tudi, da ne ve natančno, ampak da meni, da ga je izdal ta A prijatelj ali pa kateri drug. Po oceni tožene stranke so te izjave neprepričljive. Če ga je v krog pripeljal A, je nemogoče verjeti, da bi bila taka oseba nenaklonjena Jezusu in nasploh krščanstvu in da bi celo koga ovadila iz skupine oz., da bi ga ovadil kdorkoli iz te s krščanstvom povezane skupine. Da bi tožnik govoril o krščanstvu s komerkoli drugim, pa ni verjetno.

17. Tudi dogodek, ko naj bi ga iskali na domu, je po mnenju tožene stranka opisan neprepričljivo. Tožnik je izpostavil, da so pri njem iskali gradivo o veri na štirih listih, ki mu jih je dal A. Ni mogoče verjeti, da bi iskali prav to gradivo in ne česarkoli drugega z versko vsebino. Tožnik je namreč povedal, da je imel te liste doma in ni izpostavil, da bi jih prenašal naokoli. Poleg tega je povedal tudi, da sta njegova mama ali brat pred obiskom teh oseb dala Biblijo nekomu drugemu, kar se ravno tako zdi toženi stranki neverjetno, saj tožnik ni povedal, da bi bil odsoten še katero drugo noč. Do vdora naj bi prišlo preko noči in ni verjeti, da sta takrat mama ali brat iskala knjigo in jo izročila komu drugemu. Ni mogoče verjeti niti, da bi to knjigo iz hiše odstranila kdaj prej. Glede na to, da doma njegovemu zanimanju za krščanstvo niso bili naklonjeni in so se o tem celo prepirali, je namreč neverjetno, da ga ne bi seznanili, če bi Biblijo prej našli.

18. Glede na navedeno tožena stranka kot malo verjetno ocenjuje, da bi tožnik doma hranil versko gradivo na štirih listih, križec in Biblijo, saj so se doma o tem veliko prepirali. Tožnik je še dodatno izpostavil, da naj bi bil stric njegove mame poveljnik policije, zato ni mogoče verjeti, da bi se želel dodatno izpostaviti s tem, da bi doma hranil versko literaturo, saj bi to zanj predstavljalo previsoko tveganje.

19. Očita mu tudi, da na osebnem razgovoru ni omenjal obiskovanje domačih cerkva, o katerih je govoril v prošnji za mednarodno zaščito. Omenil jih je šele, ko ga je s tem soočil njegov pooblaščenec. Tožnikovo pojasnilo, da je enkrat ali dvakrat obiskal domačo armensko cerkev, ne sprejema. Če bi to držalo, bi to gotovo že sam omenil tudi na osebnem razgovoru.

20. Da njegovim izjavam ni verjeti, je tožena stranka še toliko bolj prepričana ob tem, ko je tožnik povedal, da se z domačimi sliši in da mu ti niso povedali nič posebnega in da ga na domu ni iskal nihče več. Če bi torej držalo, da bi ga na domu zaradi zanimanja za drugo vero iskala tajna policija, ni mogoče sprejeti za verjetno, da po odhodu iz Irana s tem ne bi več imel težav, še zlasti ob tem, da naj bi pri njem našli versko gradivo.

21. Glede na navedeno tožena stranka tožniku ne verjame v zvezi z njegovimi razlogi za odhod iz Irana. Ne verjame mu, da bi se že v Iranu zanimal za krščanstvo, da bi tam prišel v stik s krščansko vero in imel težave zaradi tega. Zato mu tudi ne verjame, da bi bil v Iranu deležen dejanj preteklega preganjanja. Tudi njegovo pojasnilo, da je vero zamenjal v Ljubljani, ob tem pa ni znal povedati imena cerkve, ne kaže, da bi bil njegov namen resen in iskren. Tožena stranka dvomi v potrdilo o krstu, ki ga je predložil tožnik, saj v njem niso navedeni osebni podatki tožnika, tožnik pa novega potrdila do izdaje odločbe ni predložil. V izdano potrdilo dvomi tudi zato, ker tožnik ni razpolagal z nobenim osebnim dokumentom vse do julija 2019, ko je toženi stranki predložil osebno izkaznico. Tudi če bi se predloženo potrdilo nanašalo na tožnika, bi bilo sporno dejstvo, da je krst opravil brez osebnih dokumentov. Zato meni, da je potrdilo brez dokazne vrednosti. V zvezi s predloženimi fotografijami krsta meni, da bi te lahko nakazovale obred krsta, a jih je potrebno vrednotiti skupaj z ostalimi dejavniki in okoliščinami. Versko prepričanje je osebna stvar posameznika, zato meni, da sprememba vere pri tožniku ni pristna, ampak je vero spremenil zgolj zato, da bi lažje pridobil status begunca. Njegova ravnanja in navedbe ne izkazujejo posebne in pristne zavzetosti za novo vero. Zaradi tega tožena stranka posledic spremembe vere tudi ni preverjala z informacijami o izvorni državi. Meni, da so imele dejavnosti in ravnanja tožnika v povezavi s spremembo vere vse od odhoda iz izvorne države izključni namen ustvarjanje potrebnih pogojev za priznanje mednarodne zaščite.

22. V zvezi z razlogi za mednarodno zaščito zaradi udeležbe na protestih ugotavlja, da jih je tožnik opisal povsem kontradiktorno. Različno je navajal o tem, kdaj se je teh protestov udeležil, kot tudi kolikokrat ter kakšne posledice je utrpel. Zato mu ne verjame, da so se ti dogodki sploh zgodili. V to je še bolj prepričana, ker je na osebnem razgovoru povedal, da ga na domu kasneje niso več iskali.

23. Glede na vse navedeno tožena stranka tožnika ocenjuje za neverodostojnega, zato tudi do subsidiarne zaščite ni upravičen.

24. Tožnik vlaga tožbo in sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek. Toženi stranki očita, da ni upoštevala pravil o dokaznem standardu v azilnih zadevah. Gre za standard razumne verjetnosti, da bi do preganjanja prišlo. Posledica napačne ocene tveganja je namreč lahko smrt ali mučenje oz. nečloveško ravnanje. Navaja, da je tožnik predložil tako potrdilo o krstu, na katerem je označen z imenom in krajem bivanja, to je Azilnim domom, kot tudi fotografije krsta. Tožena stranka bi morala obrazložiti, zakaj dvomi v samo potrdilo, kar pa ni storila. Prav tako bi morala presojati oba dokaza skupaj. Tožnik zato tožbi prilaga novo potrdilo z dne 1. 10. 2019. Prej tega dokaza ni mogel predložiti, saj z njim ni razpolagal. Navaja še, da so prošnje prosilcev za mednarodno zaščito navadno kratke, podrobnejša vprašanja pa se jim postavljajo na osebnem razgovoru. Meni, da je izkazal, da je v Iranu spremenil vero, saj se je srečeval z osebo, ki je širila krščanstvo, se zaradi tega prepiral z domačimi, imel doma versko literaturo, na njegov dom pa so prišle osebe, ki so ga iskale. Glede na vse tožnikove navedbe bi tožena stranka morala pridobiti informacije iz izvorne države. V zvezi s tem se sklicuje na sodno prakso ESČP v primeru F.G. vs Sweden ter sodbo Upravnega sodišča v zadevi I U 2875/2017, iz katere med drugim izhaja, da je potrebno ugotoviti tudi, kaj za prosilca pomeni, če vere po vrnitvi v izvorno državo ne bi skrival. 25. Tožena stranka v odgovoru na tožbo meni, da bi moralo sodišče novo potrdilo Krščanske baptistične cerkve, ki ga je tožbi priložil tožnik, zavreči, saj gre za nedopustno tožbeno novoto. Tožnik namreč ni pojasnil, zakaj tega dokumenta ni mogel predložiti prej. Meni tudi, da iz predloženih fotografij tožnika ni mogoče ugotoviti, kdaj in kje so bile posnete. S tem tožnik ni prepričljivo izkazal zanimanje za krščansko vero v svoji izvorni državi, niti dogodkov, zaradi katerih je izvorno državo zapustil. Zato dvomi, da bi se tožnik lahko tako pristno zanimal za novo vero dva meseca po prihodu v novo državo. Navaja, da je bilo tudi po sodbi ESČP v zadevi F.G. vs Sweden v Sloveniji izdanih več sodb Vrhovnega in Upravnega sodišča, ki ne narekujejo uporabe informacij o izvorni državi v vsakem primeru. Tožena stranka je namreč izhajala iz stališča, da tožnik vere ni spremenil. Ponovno pojasnjuje tudi svojo odločitev v zvezi s tem, da tožniku ne verjame, da se je udeleževal protestov in zaradi tega imel težave.

26. Tožnik v pripravljalni vlogi navaja, da dokazila z dne 1. 10. 2019 ni mogel predložiti prej, saj z njim ni razpolagal. Meni, da je tudi iz potrdila z dne 25. 11. 2018 razvidno, da se nanaša nanj. Iz dokumenta z dne 1. 10. 2019 izhaja tudi, da se že več kot leto dni udeležuje srečanj, zato predlaga še zaslišanje predstavnika cerkve. Sklicuje se na sodbo Upravnega sodišča I U 330/2019, iz katere med drugim izhaja, da je bistveno vprašanje, ali lahko takšno lastnost, to je spremembo vere, prosilcu pripiše subjekt preganjanja.

27. V nadaljnji pripravljalni vlogi je tožnik priložil skupaj s prevodom še sodbo Sodišča Islamske republike Iran z dne 29. 11. 2020, ki je tožnika obsodilo na zaporno kazen sedem let in en dan zapora z enoletno prepovedjo zaposlitve v vseh javnih organih zaradi kaznivega dejanja "Motenja javnega reda s sodelovanjem v agitaciji s hrupom in glasnostjo". Navedel je, da mu je dokument poslal bratranec v Iraku, saj v Iranu pošto pregledujejo.

28. Tožena stranka je predloženo sodbo dala prevesti še sama in med prevodoma zaznala razliko v datumu izdaje sodbe. Poleg tega meni, da tožnik ni bil prepričljiv v navajanju, kdaj je sodbo prejel. Omajana je po njenem mnenju tudi verodostojnost samega dokumenta, saj so neskladja v tem, kdaj naj bi bil sporni dokument natisnjen. Izpostavlja še, da niso izpolnjene vse rubrike spornega dokumenta. Zato je preučila relevantne informacije o izvorni državi v zvezi s tovrstnimi sodnimi dokumenti, na podlagi česar ugotavlja, da tožnik s predloženim dokumentom ni izkazal svoje zatrjevane politične aktivnosti, niti dogodkov v zvezi s spremembo vere in tako tudi ne dejanj preteklega preganjanja. Dodaja še, da bi bilo za presojo pristnosti dokument potrebno posredovati Nacionalnemu forenzičnemu laboratoriju v preiskavo.

29. Tožba je utemeljena.

30. Po drugem odstavku 20. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1) se status begunca prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države. V skladu s tretjim odstavkom 20. člena ZMZ-1 se status subsidiarne oblike zaščite prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen ZMZ.

31. Tožnik je svojo prošnjo utemeljeval na dveh podlagah in sicer na podlagi svojega zanimanja za krščanstvo, za katerega se je zanimal že v izvorni državi, po podaji prošnje v RS pa se je tudi krstil in od tedaj redno obiskuje cerkev, ter zaradi udeleževanja na demonstracijah v izvorni državi. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožena stranka tožnikovo prošnjo zavrnila predvsem na podlagi naslednjih zaključkov: da tožnik v svoji izvorni državi ni bil deležen dejanj preganjanja v povezavi s svojim zatrjevanim zanimanjem za krščansko vero, da njegova kasnejša sprememba vere ni pristna in da so imela tožnikova dejanja od odhoda iz izvorne države izključni namen ustvarjanja potrebnih pogojev za priznanje mednarodne zaščite ter nazadnje, da ne verjame njegovim navedbam glede udeleževanja na protestih.

32. Glede obeh razlogov sodišče najprej opozarja, da je v skladu z drugim odstavkom 20. člena ZMZ-1 do priznanja statusa begunca upravičena oseba, ki ima v primeru vrnitve v izvorno državo utemeljen strah pred preganjanjem. Gre torej za strah pred bodočim preganjanjem. Zgolj dejstvo, da oseba v izvorni državi ni bila izpostavljena dejanjem preganjanja, še ne pomeni, da oseba ne more imeti utemeljenega strahu pred bodočim preganjanjem. Takšno je tudi stališče Ustavnega sodišča,1 enako pa je razvidno iz določbe drugega odstavka 23. člena ZMZ-1, po kateri je dejstvo, da je bil prosilec že izpostavljen preganjanju ali da mu je bila že povzročena resna škoda ali da mu je preganjanje ali resna škoda neposredno že grozila, zgolj resen znak prosilčevega utemeljenega strahu pred preganjanjem ali utemeljenim tveganjem resne škode, ni pa torej takšno preteklo preganjanje, povzročena resna škoda oziroma pretekla neposredna grožnja pogoj za priznanje mednarodne zaščite.2 Tožena stranka se je v izpodbijani odločbi izrecno opredelila zgolj do zatrjevanih dejanj preteklega preganjanja; presoja, ali tožniku kljub ugotovljenemu neobstoju preteklega preganjanja, grozi bodoče preganjanje oziroma povzročitev resne škode, pa je neupravičeno izostala. Sodišče se glede prvega razloga za zavrnitev prošnje (tj., da tožnik v svoji izvorni državi ni bil deležen dejanj preganjanja v povezavi s svojim zatrjevanim zanimanjem za krščansko vero), strinja z zaključki tožene stranke, da so navedbe tožnika glede podlage za preganjanje in preteklih dejanj preganjanja, ki naj bi obstajale v izvorni državi (obisk dveh pripadnikov tajne policije, ki sta v njihovi hiši sredi noči iskala sporno versko gradivo) neprepričljive. Tudi sodišče meni, da tožnik ni izkazal, da bi v svoji izvorni državi bil deležen preteklih dejanj preganjanja. Znotraj tega se sodišče lahko sklicuje na razloge iz izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1).

33. Vendar pa ugotovitev, da tožnik v izvorni državi ni bil preganjan oziroma mu ni bila povzročena resna škoda, še ne pomeni, da tožnik ne more imeti utemeljenega strahu pred bodočim preganjanjem oziroma povzročitvijo resne škode. Tožena stranka tega bistvenega vprašanja sploh ni obravnavala, to pa zato, ker se je oprla na določbo drugega odstavka 30. člena ZMZ-1, s čimer sta povezana prej omenjena drugi in tretji razlog za zavrnitev tožnikove prošnje (tj., da njegova sprememba vere ni pristna in da so imela njegova dejanja od odhoda iz izvorne države izključni namen ustvarjanja potrebnih pogojev za priznanje mednarodne zaščite). Drugi odstavek 30. člena ZMZ-1 namreč pravi, da če so imele dejavnosti prosilca od odhoda iz izvorne države izključni namen ustvarjanja potrebnih pogojev za priznanje mednarodne zaščite po tem zakonu, priznanje mednarodne zaščite ne more temeljiti samo na tako ustvarjenih pogojih. Določbo je treba brati v povezavi s prvim odstavkom 30. člena ZMZ-1, ki določa, da utemeljen strah pred preganjanjem ali utemeljena nevarnost, da prosilec utrpi resno škodo, lahko temeljita na dogodkih in dejavnostih, ki so se zgodili oziroma pri katerih je sodeloval prosilec po zapustitvi izvorne države, pri čemer je to dejstvo treba upoštevati zlasti, kadar se ugotovi, da so te dejavnosti izraz in nadaljevanje prepričanj ali usmeritev, ki jih je prosilec zagovarjal že v izvorni državi. Določba prvega odstavka 30. člena ZMZ-1 torej ureja potrebo po mednarodni zaščiti, ki se pojavi na kraju samem (sur place), torej zaradi dogodkov oziroma dejanj prosilca, ki so se zgodili po tem, ko je prosilec zapustil izvorno državo. Po prvem odstavku 30. člena ZMZ-1 je podelitev mednarodne zaščite utemeljena tudi v takšnih primerih, pri čemer ta določba v celoti ustreza določbi člena 5(1) in 5(2) Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU.3 Določba drugega odstavka 30. člena ZMZ-1 pa predstavlja izjemo od tega pravila.

34. Ker se je torej tožena stranka nepravilno oprla na drugi odstavek 30. člena ZMZ-1, ni presojala, ali tožniku grozi preganjanje oziroma povzročitev resne škode zaradi njegovih dejavnosti po zapustitvi Irana, ki so povezane z njegovo spremembo vere. Pri tem sodišče opozarja, da izpodbijana odločba ni razumljiva v delu, ali tožena stranka tožniku ne verjame, da se je v RS krstil, ali pa, da sprememba vere pri njem ni pristna (12. stran izpodbijane odločbe). Tožnik namreč v tožbi utemeljeno opozarja na kršitev pravil dokazovanja, po katerem se določeno dejstvo šteje za dokazano na podlagi skrbne in vestne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj. Tožnik je že v upravnem postopku predložil potrdilo o opravljenem krstu z dne 25. 11. 2018 in fotografije, ki naj bi potek krsta ponazarjale. Tožena stranka po oceni sodišča ni opravila jasne dokazne presoje oz. je odločba v tem delu nerazumljiva (11. in 12. stran izpodbijane odločbe). Po eni strani tožniku očita, da je potrdilo glede podatkov osebe, ki je krst opravila, pomanjkljivo, po drugi strani pa ugotavlja, da bi bilo to očitno sporno v vsakem primeru, saj tožnik v času opravljanja krsta ni razpolagal z nobenim osebnim dokumentom. Zato je po oceni sodišča še manj razumljivo, da pri ugotavljanju tega dejstva, ni obenem presojala vseh listinskih dokazov, ki jih je tožnik predložil. Sodišče ob tem še dodaja, da sicer zgolj predloženi krstni list in ostala dokazila o opravljenem krstu še ne predstavljajo resnično spremembo vere. V nadaljevanju sodišče še ugotavlja, da potrdilo z dne 1. 10. 2019, ki ga je tožnik priložil tožbi, in iz katerega izhaja, da že več kot leto dni redno obiskuje srečanja in je aktivni član te verske skupnosti, ni nedovoljena tožbena novota, kot to zmotno meni tožena stranka. Potrdilo namreč ni namenjeno zgolj izkazovanju opravljenega krsta, pač pa življenja v določeni verski skupnosti in s tem pristnosti spremembe vere.

35. Glede same pristnosti spremembe vere, ki jo je tožena stranka sicer presojala v delu, v katerem se je ukvarjala tudi z vprašanjem, ali je tožnik izkazal, da je obred krsta opravil, sodišče ocenjuje, da je tožena stranka v izpodbijani odločbi na podlagi v času odločanja znanih dejstev in predloženih dokazov do neke mere prepričljivo obrazložila, zakaj meni, da tožnikova zatrjevana sprememba vere ni bila pristna oziroma resnična. V tožbi se tožnik sicer sklicuje na sodbo F.G. proti Švedski,4 vendar iz nje ne izhaja, da bi bila pristnost spremembe vere pritožnika F.G. sporna oziroma to vsekakor ni bilo ključno vprašanje.5 Bistvo te zadeve je bilo vprašanje, ali je bila država dolžna, kljub temu da se tožnik sprva pri vložitvi prošnje ni skliceval na svojo spremembo vere, to upoštevati pri presoji okoliščin v zvezi s 3. členom EKČP (prepoved mučenja) in po uradni dolžnosti zbrati informacije o izvorni državi.6

36. Vendar sodišče poudarja, da vprašanje pristnosti vere v okoliščinah konkretnega primera, v katerem bo tožena stranka morala ponovno presojati upoštevaje vse predložene dokaze, ali se je tožnik dne 25. 11. 2018 krstil v krščanski baptistični cerkvi, ni nujno odločilno. Tožena stranka bi morala ne glede na to, da tožniku ne verjame, da so bile izvršene dejavnosti v povezavi s spremembo vere "pristne", ugotavljati, ali bi bil tožnik zaradi teh dejavnosti, tudi zaradi krsta, ob vrnitvi v Iran izpostavljen preganjanju ali resni škodi.

37. Določilo devetega odstavka 27. člena ZMZ-1 namreč določa, da pri ocenjevanju dejstva, ali ima prosilec utemeljen strah pred preganjanjem, ni pomembno, ali prosilec dejansko ima rasne, verske, nacionalne, družbene ali politične lastnosti, ki se preganjajo, pod pogojem, da takšne značilnosti prosilcu pripisuje subjekt preganjanja oziroma resne škode. V konkretnem primeru torej ni nujno določilno, ali je prosilec dejansko spremenil vero in ima torej lastnost, na podlagi katere bi bil lahko preganjan, pač pa je bistveno vprašanje, ali lahko takšno lastnost - tj. spremembo vere iz muslimanske v krščansko, tožniku pripiše subjekt preganjanja. Tega tožena stranka ni raziskala, pa bi v skladu z načelom materialne resnice morala, saj gre za dejstvo, ki je pomembno za zakonito in pravilno odločitev (8. člen ZUP).

38. Nadalje iz členov 4(3)d, 5(1) in 5(2) Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU ter prvega odstavka 30. člena ZMZ-1, kakor tudi iz Ženevske konvencije ne izhaja, da prosilec ni upravičen do priznanja statusa begunca ali subsidiarne oblike zaščite, če njegova prošnja temelji na dejavnostih, izvršenih po zapustitvi izvorne države, katerih izključni namen je bil ustvarjanje potrebnih pogojev za priznanje mednarodne zaščite.7 Pač pa je za presojo bistveno vprašanje, ali ima prosilec utemeljen strah pred preganjanjem oziroma ali obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da se bo prosilec soočil z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo.8

39. Iz desete alineje 23. člena ZMZ-1 tako izhaja, da mora tožena stranka izvesti oceno, ali bi bil prosilec ob vrnitvi v izvorno državo izpostavljen preganjanju ali resni škodi, tudi, kadar tožena stranka ugotavlja, ali so imele dejavnosti prosilca od odhoda iz izvorne države izključni ali poglavitni namen ustvarjanja potrebnih pogojev za prošnjo za mednarodno zaščito. Ta določba torej nasprotuje interpretaciji, da je mogoče prošnjo zavrniti zgolj na podlagi ugotovitve, da so imele dejavnosti prosilca od odhoda iz izvorne države izključni ali poglavitni namen ustvarjanje potrebnih pogojev za prošnjo za mednarodno zaščito.9 Tudi v teh primerih je torej nujna izvedba presoje, ali bi bil prosilec ob vrnitvi v to državo prav zaradi teh dejavnosti izpostavljen preganjanju ali resni škodi.10

40. Četudi ni povsem jasno, kakšno težo ESČP daje vprašanju, ali so bile sur place aktivnosti pristne ali ne,11 pa ESČP na splošno priznava, da je v primerih, ki zadevajo sur place dejavnosti, zelo težko oceniti, ali se oseba resnično zavzema za določene cilje ali pa se je v te dejavnosti vključila le zato, da bi ustvarila razloge za ugoditev prošnji.12 Po mnenju sodišča je glede na absolutno naravo pravic iz 2. člena EKČP in Protokola 6 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki zadeva odpravo smrtne kazni13 in Protokolom 13 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin glede odprave smrtne kazni v vseh okoliščinah14 (pravica do življenja) in 3. člena EKČP (prepoved mučenja), kar je ESČP v svoji sodni praksi že večkrat poudarilo,15 mogoče sklepati, da bi bila prisilna odstranitev tujca v izvorno državo, kjer bi mu grozila kršitev pravic iz 2. ali 3. člena EKČP (enaki pravici pa določata tudi Ustava RS16 in Listina EU o temeljnih pravicah17), nedopustna, in to ne glede na morebitna tujčeva preračunljiva sur place dejanja.

41. Ker je torej še bolj od tega, ali je tožnik resnično spremenil vero, bistveno vprašanje, ali mu lahko to lastnost pripišejo subjekti preganjanja, v konkretnem primeru (še) ni možen zaključek, da razlog preganjanja ne obstaja, in sicer zgolj zato, ker tožena stranka tožniku ne verjame, da je vero dejansko spremenil. Da bi tožena stranka slednje lahko ugotavljala, bi morala predhodno pridobiti splošne in specifične informacije o izvorni državi v skladu z osmo in deveto alinejo prvega odstavka 23. člena ZMZ-1 in v skladu z UNHCR-ovimi smernicami iz leta 2004, ki zadevajo obravnavo prošenj za mednarodno zaščito v zvezi z verskimi razlogi, ki navajajo, da so za oceno, ali je prosilčev strah pred preganjanjem objektivno utemeljen, potrebne natančne informacije o izvorni državi.18

42. Tožena stranka bo morala v ponovljenem postopku upoštevati tudi dokaze, predložene s tožbo in pripravljalno vlogo, kar velja tako za potrdilo z dne 1. 10. 2019 (A3) kot predloženo sodbo (A4 in A5). Tožena stranka se namreč do teh dokazov v upravnem postopku še ni opredelila. Gre za tri dokumente, ki se nanašajo na tožnika. Dokument, označen s spis. prilogo A3, je potrdilo Krščanske baptistične cerkve z dne 1. 10. 2019, iz katerega izhaja, da naj bi tožnik, ki je novembra 2019 postal član te skupnosti, že več kot leto dni redno obiskoval srečanja in je aktivni član te skupnosti. Ostala dva listinska dokaza (sodba Sodišča Islamske republike Iran z dne 29. 11. 2020 na spis. prilogi A4 ter fotografija poštne pošiljke na A5) pa naj bi izkazovala drugo zatrjevano podlago preganjanja, in sicer politično prepričanje po peti alineji prvega odstavka 27. člena ZMZ-1 (gre za razloga preganjanja, ki sta povezana; tožnik je namreč med drugim povedal, da mu islam ni všeč zaradi vseh pravil in, da je tudi v okviru srečanj pri A govoril proti islamu in državi, demonstriral pa je, ker v Iranu ni svobode govora).

43. Sodišče je torej v zadevi upoštevalo tudi dokaze, ki jih je tožnik predložil šele v sodnem postopku. Iz 52. člena ZUS-1 izhaja, da sme tožnik v tožbi navajati nova dejstva in nove dokaze, vendar mora pri tem obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Zakon v nadaljevanju določa, da se nova dejstva in novi dokazi lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta.

44. V predmetni zadevi ni sporno, da so bili zadevni dokazi predloženi šele v upravnem sporu. Pri tem gre v vseh treh primerih za dokaz, ki je nastal po izdaji izpodbijane odločbe. V zvezi z navedenim ter določilom 52. člena ZUS-1 sodišče opozarja na sklep Vrhovnega sodišča opr. št. I Up 86/2018 z dne 3. 10. 2018, v katerem je Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče ob upoštevanju sodne prakse Sodišča Evropske unije, da je treba tretji odstavek 46. člena Direktive 2013/3219 v povezavi s 47. členom Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, razlagati tako, da mora sodišče države članice, pri katerem je vloženo pravno sredstvo na prvi stopnji zoper odločbo o prošnji za mednarodno zaščito, proučiti tako dejanske in pravne elemente, kot je uporaba točke (a) prvega odstavka 12. člena Direktive 2011/9520 za položaj prosilca, ki jih je organ, ki je sprejel to odločbo, upošteval ali bi jih lahko upošteval, kot tudi elemente, ki so se pojavili po sprejetju navedene odločbe21. Glede na navedeno tako ne more biti dvoma, da je potrebno v predmetnem postopku upoštevati tudi dokazila, ki jih je tožnik sodišču predložil v sodnem postopku. Ker v upravnem postopku listine še niso bile predložene, se tožena stranka z njimi v zvezi in v povezavi s preostalimi dokazi ter izjavami tožnika, še ni opredelila in jih ni dokazno ocenila, kar bo morala storiti v ponovljenem postopku.

45. Na podlagi vsega navedenega sodišče ugotavlja, da je tožena stranka nepravilno uporabila materialno pravo, tj. drugi odstavek 30. člena ZMZ-1, prav tako pa tudi ni upoštevala določb 8., 9. in 10. alineje prvega odstavka 23. člena ZMZ-1, ker ni upoštevala splošnih in specifičnih informacij o izvorni državi in ni izvedla ocene, ali bi bil prosilec ob vrnitvi v izvorno državo izpostavljen preganjanju ali resni škodi, tudi če so imele dejavnosti prosilca od odhoda iz izvorne države izključni ali poglavitni namen ustvarjanja potrebnih pogojev za prošnjo za mednarodno zaščito, s čimer je posledično podana bistvena kršitev pravil postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku). Sodišče je zato izpodbijano odločbo odpravilo in vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje (3. in 4. točka prvega odstavka 64. člena ZMZ-1). V ponovljenem postopku je tožena stranka vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). Sodišče o sami stvari ni odločilo v sporu polne jurisdikcije, saj tožnik takšnega zahtevka ni postavil, sodišče pa v skladu s prvim odstavkom 40. člena ZUS-1 upravni akt presoja v mejah tožbenega predloga.

1 Odločba Ustavnega sodišča RS U-I-50/08-16, Up-2177/08-16 z dne 26. 3. 2009, 12. odstavek: "Namen pridobitve statusa begunca je zaščititi posameznika pred bodočimi kršitvami človekovih pravic. Posamezna država z zaščito prepreči, da bi bil posameznik ob vrnitvi v svojo državo izpostavljen preganjanju. Zato pristojni organ vedno presoja, ali obstaja utemeljen strah prosilca, da bo v prihodnosti (ob vrnitvi v svojo državo) izpostavljen preganjanju. Ni pa namen pridobitve statusa begunca ugotoviti, ali je bil prosilec v preteklosti izpostavljen preganjanju. Ugotovitev pristojnega organa, da je bil posamezen prosilec že izpostavljen dejanjem preganjanja, je lahko le upošteven dokaz, da je strah prosilca pred preganjanjem res utemeljen." 2 Tudi Vrhovno sodišče RS je v zadevi I Up 294/2016 z dne 16. 11. 2016 (odst. 9) navedlo, da je namen mednarodne zaščite „varstvo osebe pred bodočim preganjanjem ali resno škodo v primeru vrnitve v izvorno državo. V tem okviru je že pretrpljeno preganjanje v smislu 26. in 27. člena ZMZ-1 ali že povzročena resna škoda iz 28. člena tega zakona, ali pa dejstvo, da je osebi preganjanje ali resna škoda že neposredno grozila, resen znak prosilčevega utemeljenega strahu pred preganjanjem ali utemeljenim tveganjem resne škode, razen če obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da se takšno preganjanje ali resna škoda ne bo ponovila ali se grožnje uresničile (drugi odstavek 23. člena ZMZ-1)." 3 Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite (prenovitev), Uradni list EU L 337/9, 20. 12. 2011. 4 Sodba Velikega senata ESČŠ F.G. proti Švedski, 43611/11, 23. 3. 2016. 5 V ločenem mnenju sodnice Jäderblom je razbrati, da verodostojnost prosilca ni bila vprašljiva. 6 ESČP je švedskim oblastem očitalo, da niso izvedli temeljite ocene pritožnikove spremembe vere in preverili resnosti njegovih prepričanj, načina izražanja krščanske vere na Švedskem ter tega, kako bo novo vero izražal v Iranu, če bi bil tja vrnjen (odst. 156). Vrhovno sodišče RS je v Sodbi I Up 43/2017 z dne 15. 3. 2017 (odst. 19) glede vprašanja o izražanju vere v izvorni državi navedlo, da če "ni prišlo do spremembe vere, kot izhaja iz dejanskega stanja, ki ga je ugotovila tožena stranka, tudi niso smiselna morebitna vprašanja o tem, kako bi pritožnik novo vero izražal v Iranu." 7 V literaturi se za takšne prošnje oziroma prosilce uporabljajo različni termini: prošnje podane v dobri ali slabi veri (good faith/bad faith, mala fide/bona fide claims), bootstrap refugees, preračunljive/prirejene prošnje (opportunistic/manufactured claims) ipd. 8 Podobno tudi UNHCR GUIDELINES ON INTERNATIONAL PROTECTION Religion-Based Refugee Claims under Article 1A(2) of the 1951 Convention and/or the 1967 Protocol relating to the Status of Refugees z dne 28. 4. 2004, odst. 35. 9 Tako tudi Court of Appeal v primeru YB (Eritrea) v Secretary of State for the Home Departmernt [2008] EWCA Civ 360, kjer sodišče v 15. odstavku zavzame stališče, da iz formulacije člena 5(2) Kvalifikacijske direktive 2004/83/EC (ki je vsebinsko enak v sedaj veljavni Kvalifikacijski direktivi 2011/95/EU) očitno izhaja, da lahko tudi dejavnosti, ki niso storjene v dobri veri, privedejo do statusa begunca sur place, in se nadalje sprašuje, kakšen bi bil sicer smisel člena 4(3)d (ki je ostal enak tudi v novi Kvalifikacijski direktivi), in nadalje ponuja odgovor, ki da se skriva v določbi sami, tj., da je smisel člena 4(3)d, da se oceni, ali bodo te dejavnosti prosilca izpostavile preganjanju oziroma resni škodi v primeru vrnitve v izvorno državo. 10 Tako tudi smernice UNHCR GUIDELINES ON INTERNATIONAL PROTECTION Religion-Based Refugee Claims under Article 1A(2) of the 1951 Convention and/or the 1967 Protocol relating to the Status of Refugees z dne 28. 4. 2004, odst. 35 in 36. 11 Priročnik EASO Qualification For International Protection (Directive 2011/95/EU) A Judicial Analysis, december 2016, str. 88, opomba 563. 12 A.A. proti Švici, 58802/12, 7. 1. 2014, odst. 41. in tam navedene sodbe. 13 Ur. l. RS – MP, št. 7/94. 14 Ur. l. RS – MP, št. 22/03. 15 Npr. sodba Chahal proti Združenemu Kraljestvu, 22414/93, 15. 11. 1996, odst. 79, Saadi proti Italiji, 37201/06, 28. 2. 20108, odst. 138, Othman (Abu Qatada) proti Združenemu Kraljestvu, 8139/09, 17. 1. 2012, odst. 185 in F.G. proti Švedski, 43611/11, 23. 3. 2016, odst. 127. 16 17. in 18. člen Ustave RS. 17 2. in 4. člen Listine EU o temeljnih pravicah, Uradni list EU, C 83/389, 30. 3. 2010. 18 UNHCR GUIDELINES ON INTERNATIONAL PROTECTION Religion-Based Refugee Claims under Article 1A(2) of the 1951 Convention and/or the 1967 Protocol relating to the Status of Refugees] z dne 28. 4. 2004, odst. 35. 19 Direktiva 2013/32 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junij 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (v nadaljevanju, Procesna direktiva II). 20 Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb , upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite (v nadaljevanju, Kvalifikacijska direktiva II). 21 Sodba v zadevi C-585/16, 110. točka obrazložitve.