Jedro

Potrdilo, sestavljeno v predpisani obliki, ki ga izda notar v mejah svoje pristojnosti, je tudi po avstrijskem pravu javna listina (v skladu s 1. odstavkom 292. paragrafa avstrijskega ZPO), enako kot to ureja slovenski ZN v 3. členu.

Zapadlost terjatve v konkretnem primeru ne izhaja neposredno iz notarskega zapisa, temveč je odvisna od bodočih, negotovih dejstev (npr. neplačila dveh zaporednih zapadlih mesečnih anuitet), zato sam notarski zapis ne izkazuje nastopa zapadlosti terjatve, temveč je iz njega razvidna le neposredna izvršljivost.

Obrazložitev

1. Pritožba zoper sklep z dne 2. 4. 2008 se zavrne in se sklep potrdi.

Upnik sam krije stroške odgovora na pritožbo.

2.

Pritožbi zoper sklep z dne 24. 6. 2008 se ugodi, sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom z dne 2. 4. 2008 (v nadaljevanju: prvi sklep ) na podlagi 3. odstavka 24. člena ZIZ dovolilo vstop v izvršbo novemu upniku B.S. in sklenilo, da se izvršba nadaljuje z novim upnikom, ki mora izvršbo prevzeti v tistem stanju, v katerem je, ko vstopi vanjo.

Z izpodbijanim sklepom z dne 24. 6. 2008 (v nadaljevanju: drugi sklep ) pa je isto sodišče: v prvem odstavku izreka: zavrnilo ugovor dolžnikov in potrdilo izpodbijani sklep o izvršbi z dne 28. 9. 2007, v drugem odstavku izreka: dolžnikoma naložilo, da sta nerazdelno dolžna upniku povrniti 685,41 EUR v roku 8 dni od dneva izdaje sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka do plačila.

Zoper oba navedena sklepa se pravočasno pritožujeta dolžnika iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju: ZPP) v zvezi z določbo 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. list RS, št. 51/98 s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju: ZIZ) .

V pritožbi zoper prvi sklep (v nadaljevanju : prva pritožba) dolžnika navajata, da je napačno ugotovljeno, da naj bi terjatev prešla na novega upnika. Iz priložene vloge namreč izhaja, da naj bi sodišče prejelo zgolj notarsko potrdilo, iz katerega izhaja, da je B.S. (v nadaljevanju: novi upnik oz. upnik) univerzalni pravni naslednik subjekta K.S., Podružnica v Sloveniji (v nadaljevanju: prvotni upnik) in da je izbrisan iz sodnega registra. Po mnenju dolžnikov notarsko potrdilo te ugotovitve ne more verodostojno izkazovati, saj notarji nimajo pristojnosti za ugotavljanje univerzalnega pravnega nasledstva pri statusnih spremembah. V takšnem primeru gre za vprašanje presoje sodišča, ki bi moralo ob uporabi ustrezne pravne podlage ugotoviti, ali je dejansko prišlo do pravnega nasledstva med omenjenimi družbami. Prenos terjatve na podlagi statusnega preoblikovanja ali ukinitve pravnega subjekta med dvema pravnima redoma seveda ni preprosto dejanje, zato se ga ne da sanirati z ugotovitvijo notarja. Notar takšne ugotovitve ne more verodostojno podati, saj je vprašanje pravnega nasledstva pravno vprašanje in ne dejansko vprašanje. Iz predložene vloge izhaja, da je ustanovitelj podružnice, ki je do sedaj nastopala kot upnica v tem postopku, dejansko podjetje K.S. s sedežem v C., zaradi česar ukinitev podružnice na samo terjatev oz. na spremembo upnika ne vpliva. Novi upnik ni z ničemer izkazal, da bi terjatev dejansko prešla nanj. Sicer se sklicuje na potrdilo v skladu z 89. členom Notarskega reda, pri čemer pa dolžnikoma ni znano, kaj pravzaprav je Notarski red, saj ne gre za pravni temelj, veljaven v Republiki Sloveniji. Tudi sicer dolžnika prerekata veljavnost predloženega notarskega potrdila, kajti ta kljub prevodu nima ustreznega mednarodnega overitvenega potrdila (apostile), zato sodišče te listine ne sme upoštevati. Tudi sicer pa iz predloženega potrdila ne kaže na prenos terjatve K.S. na novega upnika, temveč na družbo P.A. Iz potrdila ni jasno, na kakšni podlagi naj bi terjatev prešla na novega upnika, tudi sicer pa dolžnik meni, da do prenosa ni prišlo, saj je bil opravljen v nasprotju z veljavnimi statusnimi določbami v Republiki Avstriji, kakor tudi v nasprotju z veljavnimi splošnimi pravnimi načeli. Iz spornega potrdila z dne 9. 10. 2006 namreč izhaja, da naj bi družbe terjatve prenašale zgolj z navedbo "poslovanje v Sloveniji", kar gotovo ne zadostuje za to, da bi prišlo do cesije predmetne terjatve. Po slovenski zakonodaji je v primeru oddelitve dela družbe treba pripraviti oddelitveno bilanco, v kateri so navedene vse terjatve oz. premoženje, ki se prenaša na novo ustanovljeno oz. prevzeto družbo. Tega upnik ni z ničemer izkazal, niti v primeru prenosa na podjetje P.A. niti v primeru prenosa na novega upnika. Tudi ni jasno, kako naj bi se delež družbe K.S. zaradi izstopa iz družbe P.A. sploh prenesel na novega upnika. Sodišče je zagrešilo tudi bistveno kršitev določb postopka, s tem ko dejansko ni obrazložilo mehanizma zatrjevanega prenosa terjatve ter ustreznih in potrebnih pravnih podlag. Zgolj sklicevanje na notarsko potrdilo ne zadošča. Prvotni upnik je prenehal, zaradi česar je terjatev ugasnila. Verodostojnost avstrijskega in slovenskega notarskega potrdila ni izkazana. Pritožbenemu sodišču zato dolžnika predlagata, naj izpodbijani sklep razveljavi, postopek pa ustavi. Dejanski lastnik prerekane terjatve naj se ugotovi v drugem postopku oz. naj sam predlaga nov izvršilni postopek.

V pritožbi zoper drugi sklep (v nadaljevanju: druga pritožba) pa dolžnika navajata, da izpodbijani sklep ne upošteva materialnopravnih omejitev teka zakonskih zamudnih obresti. Sodišče je dovolilo izvršbo za novo glavnico, ki je v celoti sestavljena iz zamudnih obresti. Tak način obračunavanja kaže na anatocizem, ki ni dopusten. Zakonske zamudne obresti so obračunane dvakrat, saj je njihova vrednost vsebovana že v glavnici, ki je določena v EUR, naknadno pa še enkrat. Sodišče je s tem kršilo določbi 375. in 376. člena Obligacijskega zakonika. V 55. členu ZIZ ne gre za taksativno naštete ugovorne razloge zoper sklep o izvršbi, temveč so ti razlogi navedeni le primeroma. Določba v sporazumu o zavarovanju terjatve, da se obrestna mera za kredit lahko povišuje s sklepom o obrestnih merah upnika, je nična, saj je predmet obveznosti nedoločen oz. nedoločljiv. Poleg tega je pogodbena klavzula, na podlagi katere ima ena od strank diskrecijsko pravico odločati o vrednosti pogodbe, nedopustna. Sodišče je dolžno paziti na ničnost pogodbe po uradni dolžnosti, vendar v konkretnem primeru kljub izrecnemu opozorilu dolžnikov sodišče ničnosti navedenega pogodbenega določila ni upoštevalo. Kljub temu je namreč ugodilo predlogu za izvršbo tudi v delu, v katerem obresti presegajo 9,75% letno obrestno mero (t.j. v delu, v katerem je pogodbeno določilo nično). Nična klavzula nima pravnega učinka, zato upnik nima izpolnitvenega zahtevka. Nadalje sodišče kljub temu, da sta dolžnika kot dokaz za svoje trditve predlagala svoje zaslišanje, tega dokaza ni izvedlo, v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pa je navedlo, da dolžnika za navedena dejstva nista predložila dokazov. S tem je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. V zvezi z ugovorom proti predlagani izvršbi na premičnine dolžnikov pa dolžnika opozarjata, da je izpodbijani sklep v nasprotju z določbo 102. člena oz. 79. člena ZIZ, saj je treba šteti, da je denar v blagajni dolžničinega s.p. dejansko njen osebni dohodek. Izpodbijani sklep o tem ugovornem razlogu nima nobenih razlogov, zaradi česar gre za absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču zato dolžnika predlagata, naj izpodbijani sklep razveljavi ter ga spremeni tako, da ugovoru dolžnikov ugodi skupaj s stroškovno posledico oz. podrejeno, naj izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Upnik je na obe pritožbi odgovoril. Pritožbenim navedbam nasprotuje in pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi zavrne in izpodbijana sklepa potrdi ter odmeri upnikove nadaljnje izvršilne stroške.

Pritožbeno sodišče je oba sklepa preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa glede absolutnih bistvenih kršitev določb postopka in pravilne uporabe materialnega prava (2. odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi z določbo 15. člena ZIZ).

Prva pritožba je neutemeljena, druga pritožba pa utemeljena.

1) O pritožbi zoper sklep z dne 2. 4. 2008 (prva pritožba) Zaključek sodišča prve stopnje, da so podani vsi pogoji za spremembo upnika v tem izvršilnem postopku v skladu s 3. odstavkom 24. člena ZIZ, je pravilen. Novi upnik je s predloženimi listinami izkazal, da je terjatev prejšnjega upnika do dolžnikov prešla nanj. Potrdilo avstrijskih notarjev z dne 9. 10. 2006 (priloga A9) v povezavi z izpiskom iz sodnega registra za novega upnika na dan 7. 12. 2006 (priloga A8) izkazuje verigo pravnih prenosov, s katerimi je celotno premoženje prvotnega upnika ( K.S., Podružnica v Sloveniji) prešlo na novega upnika (B.S.). Avstrijska notarja potrjujeta dejstva, ki sta jih ugotovila z vpogledom v sodni register Deželnega kot trgovinskega sodišča v C. Iz izpisa iz sodnega registra pa je razviden vpis sklepa Deželnega sodišča v C. z dne 3. 10. 2006 o ukinitvi in izbrisu družbe P.A. in prevzem premoženja v skladu s členom 142. Trgovinskega zakonika po B.S., registrirani v sodnem registru Okrožnega sodišča v L. Po 3. odstavku 24. člena ZIZ za dokaz prehoda terjatve na novega upnika zadostuje, da novi upnik dokaže prenos terjatve nase z javno ali po zakonu overjeno listino. Po določbi 1. odstavka 224. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ javna listina dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa. Sicer je glede na določbo 3. odstavka 224. člena ZPP dovoljeno dokazovati tudi, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena ali da je sama listina nepravilno sestavljena, ni pa mogoče izpodbijati pravne podlage, na podlagi katere je prišlo do nastanka ugotovljenih dejstev. Izvršilno sodišče tako v konkretnem primeru ne more ocenjevati, ali je bil prenos terjatve s prvotnega na novega upnika izveden pravilno oz. zakonito. Zato dolžnika ne moreta uspeti s pavšalnim pritožbenim očitkom, da je bil prenos terjatve opravljen v nasprotju s statusnimi določbami v Republiki Avstriji in splošnimi pravnimi načeli.

Prehod terjatve se v tej zadevi ne dokazuje z notarskim potrdilom slovenskega notarja, temveč s potrdilom avstrijskih notarjev kot javno listino. Potrdilo temelji na 89.a paragrafu avstrijskega Notarskega reda, v skladu s katerim je notar pristojen za preverjanje skladnosti izvodov in izvlečkov iz javnih knjig ali registrov z znotraj vsebovanimi podatki in za izdajanje potrdil o dejstvih, ki sledijo iz javnih knjig ali registrov. Potrdilo, sestavljeno v predpisani obliki, ki ga izda notar v mejah svoje pristojnosti, pa je tudi po avstrijskem pravu javna listina (v skladu s 1. odstavkom 292. paragrafa avstrijskega Zakona o civilnem postopku (ZPO)), enako kot to ureja slovenski Zakon o notariatu v 3. členu.

Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek, da avstrijsko notarsko potrdilo ni veljavno, ker kljub prevodu nima ustreznega mednarodnega overitvenega potrdila (l´apostille). Pogodba o vzajemnem pravnem prometu med Republiko Slovenijo in Republiko Avstrijo (1) namreč v 41. členu določa, da javnih listin, ki jih je sestavilo ali izdalo sodišče, državni organ ali notar v eni državi pogodbenici in so opremljene z uradnim žigom ali pečatom, ni treba overiti zaradi njihove uporabe pred sodišči in državnimi organi druge države pogodbenice. Posebna formalnost za potrditev resničnosti podpisa in funkcije podpisnika listine oz. pečata ali žiga na listini torej v konkretnem primeru ni bila potrebna.

Po oceni pritožbenega sodišča tako pritožnika s svojimi pavšalnimi navedbami o neverodostojnosti in neveljavnosti predloženih javnih listin nista dokazala, da bi bila dejstva v teh javnih listinah neresnično ugotovljena (ker se, denimo, ne bi ujemala s podatki v sodnem registru Deželnega kot trgovinskega sodišča v C.) ali da bi bile same listine sestavljene nepravilno.

Ker zatrjevani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi niso bile ugotovljene nobene kršitve, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ prvo pritožbo dolžnika zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.

Glede na to, da je odgovor na pritožbo zgolj fakultativna procesna vloga in da v konkretnem primeru upnikov odgovor na pritožbo ni pripomogel k rešitvi pritožbe, zaradi česar za izvršbo ni bil potreben, je pritožbeno sodišče odločilo, da mora upnik sam kriti svoje stroške odgovora na pritožbo (5. odstavek 38. člena ZIZ).

2) O pritožbi zoper sklep z dne

24. 6. 2008 (druga pritožba) Pritožbeno sodišče je ob preizkusu drugega sklepa po uradni dolžnosti na podlagi 2. odstavka 55. člena ZIZ, v skladu s katerim mora že sodišče prve stopnje pri odločanju o ugovoru zoper sklep o izvršbi paziti po uradni dolžnosti na določene ugovorne razloge, ugotovilo, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovljeno dejansko stanje glede vprašanja, ali je listina, na podlagi katere je bila dovoljena izvršba, izvršilni naslov (2. točka 1. odstavka 55. člena ZIZ). Zato se z drugimi pritožbenimi razlogi ni ukvarjalo.

V skladu z določbo 17. člena ZIZ sodišče dovoli izvršbo na podlagi izvršilnega naslova. Izvršilni naslov kot procesna predpostavka za dopustnost izvršbe predstavlja domnevo, da obstaja terjatev, ki je v njem ugotovljena, in da so v njem navedene stranke legitimirane za izvršbo. Sodišče prve stopnje mora pri odločanju o predlogu za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova ugotoviti, ali listina predstavlja izvršilni naslov (17. člen ZIZ), ali izpolnjuje pogoje za izvršljivost (po 19., 20. in sedaj tudi 20.a členu ZIZ), ali je izvršilni naslov primeren za izvršbo ter ali je dolžnikova obveznost možna in dopustna. Po določbi 21. člena ZIZ je izvršilni naslov primeren za izvršbo, če so v njem navedeni upnik in dolžnik ter predmet, vrsta, obseg in čas izpolnitve obveznosti.

V

konkretnem primeru je upnik predlagal izvršbo zoper dolžnika na podlagi notarskega zapisa sporazuma o zavarovanju terjatve SV XX z dne 26. 7. 2001 (s pripojeno kreditno pogodbo).

Notarski zapis je izvršljiv, če je dolžnik v njem soglašal z njegovo neposredno izvršljivostjo in če je terjatev, ki izhaja iz notarskega zapisa, zapadla, pri čemer se zapadlost terjatve dokazuje na z zakonom posebej predpisan način. V obravnavanem primeru je bilo dogovorjeno, da je dolžnik dolžan kredit vrniti v 96 zaporednih mesečnih anuitetah, ki zapadejo v plačilo v enakem časovnem zaporedju, to je vsakega 1. dne v mesecu, od katerih prva anuiteta zapade v plačilo 1. 9. 2001, zadnja pa 1. 8. 2009 (četrti odstavek 1. člena notarskega zapisa). Dolžnik je soglašal, da upnik odstopi od pogodbe, če dolžnik ne poravna dveh zaporednih zapadlih mesečnih anuitet, v tem primeru pa lahko upnik zahteva plačilo celotnega neodplačanega kredita s pogodbenimi in zamudnimi obrestmi ter stroški postopkov neposredno v izvršilnem postopku (deveti odstavek 1. člena notarskega zapisa). Enako lahko upnik zahteva od dolžnice in zastavitelja v primeru, če dolžnik ne bo izpolnjeval svojih obveznosti iz prvega člena notarskega zapisa in iz notarskemu zapisu pripojene kreditne pogodbe (4. člen notarskega zapisa).

Zapadlost terjatve v konkretnem primeru torej ne izhaja neposredno iz notarskega zapisa, temveč je odvisna od bodočih, negotovih dejstev (npr. neplačila dveh zaporednih zapadlih mesečnih anuitet), zato sam notarski zapis ne izkazuje nastopa zapadlosti terjatve. Upnik bi moral v tem primeru zapadlost dokazovati na način, ki je predpisan v 3 in 4. odstavku 20. člena ZIZ, ki je veljal ob sklenitvi notarskega zapisa, to je z notarskim zapisom, z javno listino, s po zakonu overjeno listino ali s pravnomočno odločbo, izdano v pravdnem postopku. Za obravnavani primer, ko je bil notarski zapis sestavljen dne

26. 7. 2001, namreč še ne velja sprememba ZIZ (uvedena z novelo ZIZ-C, Ur. list RS, št. 17/2006, ki je začela veljati 4. 3. 2006), po kateri je bil v novem 20.a členu predpisan poenostavljen postopek dokazovanja zapadlosti terjatve (v tretjem, četrtem in petem odstavku 20.a člena), saj stranke pri sestavljanju konkretnega notarskega zapisa na ta postopek niso bile posebej opozorjene.

Glede na to, da se je upnik v izvršilnem predlogu z dne 5. 9. 2006 skliceval samo na notarski zapis, iz katerega je razvidna njegova neposredna izvršljivost, ne pa tudi zapadlost izterjevane terjatve, sodišče prve stopnje pa tega bistvenega dejstva ni ugotavljalo oz. se do njega opredelilo, je pritožbeno sodišče na podlagi

3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ drugi pritožbi dolžnikov ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo, to je za nov sklep o ugovoru (tretji odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

(1) Republika Avstrija in FLR Jugoslavija sta 16. 12. 1954 sklenili Pogodbo o medsebojnem pravnem prometu (Ur. list FLRJ - MP, št. 8/55), nato pa je bil v Sloveniji sprejet Zakon o ratifikaciji sporazuma med Republiko Slovenijo in Republiko Avstrijo o nadaljnji veljavnosti določenih jugoslovansko-avstrijskih pogodb v odnosih med Republiko Slovenijo in Republiko Avstrijo ter Sporazuma med Vlado Republike Slovenije in Zvezno Vlado Republike Avstrije o nadaljnji veljavnosti določenih jugoslovansko-avstrijskih pogodb v odnosih med Republiko Slovenijo in Republiko Avstrijo (Ur. list RS – MP, št. 4/93).