Jedro

Za uspešno izpodbitje domneve nelojalnosti se je v upravno sodni praksi izoblikovalo stališče, da je treba izkazati, da je oseba aktivno ravnala v korist slovenskega naroda ali da so obstajale kakšne druge okoliščine, ki izpodbijajo domnevo nelojalnosti. Za izpodbitje domneve nelojalnosti ne zadošča zgolj opustitev ravnanj, ki bi bila uperjena zoper slovenski narod ali NOB, ampak aktivno ravnanje v konkretno pomoč.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbi tožene stranke z dne 4.5.2005 in 5.5.2005, s katerima je tožena stranka zavrnila tožnikovi pritožbi in pritrdila odločbama Upravne enote Radlje ob Dravi z dne 3.12.2003 in z dne 12.12.2003. Z navedenima odločbama je upravni organ prve stopnje v ponovljenem postopku ugotovil, da A.A., roj. 7.12.1908, in B.A., roj. 14.2.1913, nista državljana Republike Slovenije in se po predpisih, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, tudi nista štela za jugoslovanska državljana.

Sodišče prve stopnje navaja, da so za sprejem odločitve pomembni predpisi o državljanstvu, ki so veljali v času od rojstva do smrti fizične osebe oziroma v času, za katerega se državljanstvo ugotavlja. Zakon o državljanstvu DFJ, ki je začel veljati 28.8.1945 in je bil kasneje večkrat spremenjen in dopolnjen (ZDrž), je v 1. odstavku 35. člena določal, da za državljane FLRJ veljajo vse osebe, ki so bile na dan 28.8.1945 po veljavnih predpisih državljani FLRJ. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o državljanstvu FLRJ pa je v 2. odstavku 35. člena določil, da se za državljane FLRJ iz prejšnjega odstavka ne štejejo osebe nemške narodnosti, ki živijo v tujini in ki so se med vojno ali pred vojno s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti. Določba 2. odstavka 35. člena ZDrž se je v času njene uveljavitve uporabljala retroaktivno, vendar je bila njena uporaba, glede na tedanje mednarodne razmere v povojni Jugoslaviji, v skladu s splošnimi načeli, ki so jih tedaj priznavali civilizirani narodi. Uporabo določbe 2. odstavka 35. člena ZDrž v postopkih ugotavljanja državljanstva kot predhodnega vprašanja v postopkih denacionalizacije je presojalo Ustavno sodišče RS in odločilo, da njena uporaba ni v neskladju z ustavo (odločba št. U-I-23/93 z dne 20.3.1997). V upravnem postopku je bilo ugotovljeno, da sta bila A. in B.A. na dan 4.12.1948 odsotna in živela v tujini, verodostojni listini (arhivsko gradivo, listini ...) izkazujeta, da sta bila člana organizacije Kulturbund. Navedeno potrjuje sklep, da sta bili nemške narodnosti, saj gre pri članstvu v organizaciji Kulturbund za zavestno odločitev priključiti se organizaciji, ki je združevala praviloma le osebe nemške narodnosti. Že iz navedenega izhaja domneva o njuni nelojalnosti. Po stališču upravno sodne prakse domneve nelojalnosti ni mogoče izpodbiti zgolj s sklicevanjem na morebitno odsotnost podatkov o lojalnem ravnanju, temveč mora stranka ponuditi navedbe in dokaze o ravnanju, ki prepričljivo nasprotujejo domnevi nelojalnosti. Tožena stranka je pravilno ocenila izpoved priče C.C., ki je bil leta 1945 star 12 let. Izpovedal je sicer, da so v hišo zakoncev A. prihajali partizani, da nista nikogar ovajala in nista propagirala nemškutarstva, da pa so k zakoncema A. prihajali tudi Nemci. Na podlagi navedenih dejstev ni mogoče sklepati na takšna ravnanja, s katerimi bi bila izpodbita domneva nelojalnosti.

V pritožbi tožnik uveljavlja razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da vrhovno sodišče ugodi pritožbi in razveljavi oziroma spremeni izpodbijano sodbo. Zatrjuje, da iz članstva v Kulturbundu ne gre sklepati na nemško narodnost, ker uporabljeno arhivsko gradivo ne more biti zadosten dokaz nemške narodnosti. A.A. je na zaslišanju izjavil, da je podpiral partizane, da jih ni izdajal in da nemškim patrolam ni javljal podatkov o njih; priča C.C. pa, da sta zakonca A. dajala partizanom hrano, pijačo in prenočišče; da so partizani pogosteje prihajali k njima kot Nemci; da je novembra 1944 na območje V.V. prišla cela brigada; da v času NOB nista propagirala nemškutarstva; da nista izdala partizanskega aktivista, čeprav sta vedela, da se skriva pri A. bratu. Zoper zakonca A. ni bil sprožen kazenski postopek, niti ni znano kakšno njuno ravnanje v organizaciji Kulturbund. Splošno znano pa je, da so v hiše ljudi v času vojne prihajali tako Nemci kot partizani, zato bi bilo treba upoštevati njun odnos do enih in drugih. Prijavlja stroške sestave pritožbe (625 točk) z 2 % materialnimi stroški in 20 % DDV ter predlaga, da mu jih povrne tožena stranka skupaj za zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo RS kot zastopnik javnega interesa nista podala odgovora.

Revizija ni utemeljena.

Glede na določbo 2. odstavka 107. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006), ki velja od 1.1.2007 dalje, je Vrhovno sodišče RS ugotovilo, da tožnikova pritožba ne izpolnjuje pogojev, da bi bila obravnavana kot pritožba po ZUS-1. Zato je pritožbo v skladu s to določbo obravnavalo kot pravočasno in dovoljeno revizijo. Sodba sodišča prve stopnje je s 1.1.2007 postala pravnomočna.

Po presoji revizijskega sodišča revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. V obravnavani upravni zadevi gre za ugotovitev državljanstva (po 3. odstavku 63. člena ZDen) kot pogoja za pridobitev pravice do denacionalizacije in je zato treba upoštevati poleg predpisov, ki urejajo državljanstvo, tudi določbe ZDen. Temeljno pravilo glede ugotavljanja državljanstva kot pogoja za pridobitev upravičenj do denacionalizacije je vsebovano v 1. odstavku 9. člena ZDen, ki določa, da so fizične osebe iz 3., 4. in 5. člena ZDen upravičenci, če so bili v času, ko jim je bilo premoženje podržavljeno, jugoslovanski državljani in jim je bilo po 9.5.1945 to državljanstvo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo. Časovni okvir, ki je pomemben za ugotovitev državljanstva, je ureditev ZDrž, ki je, kot pravilno navaja sodišče prve stopnje, določala v 2. odstavku 35. člena oviro za ugotovitev oziroma nadaljevanje jugoslovanskega državljanstva na dan 28.8.1945 v primeru življenja v tujini na dan uveljavitve ZDrž (4.12.1948), nemške narodnosti in nelojalnega ravnanja med vojno ali pred vojno proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ.

V upravnem postopku je bilo ugotovljeno, da sta A. in B.A. živela v tujini na dan 4.12.1948, iz dejstev, da sta bila člana Kulturbunda in imela rdečo legitimacijo, pa sta upravna organa sklepala, da je podan pogoj nemške narodnosti v smislu določbe 2. odstavka 35. člena ZDrž. Nacionalna pripadnost kot tudi članstvo v organizaciji Kulturbund sta okoliščini dejanskega stanja, ki ju v reviziji ni mogoče izpodbijati (2. odstavek 85. člena ZUS-1). Zato revizijsko sodišče ni preizkušalo, ali so bili pravilno ocenjeni dokazi, ki so vodili do sklepanja o nemški narodnosti. Glede razlage vsebine pogoja nemške narodnosti v smislu določbe 2. odstavka 35. člena ZDrž pa revizijsko sodišče pojasnjuje, da se je v upravno sodni praksi, ki jo je potrdilo tudi Ustavno sodišče RS (odločba št. U-I-23/93 z dne 20.3.1997), izoblikovalo stališče, da se za osebe nemške narodnosti v smislu navedene določbe ZDrž štejejo tudi osebe, ki so pripadnost nemškemu narodu izrazile s članstvom v organizaciji Kulturbund kot zavestnim dejanjem, ki ni posledica zmote, sile, zvijače ali kakšnih drugih okoliščin. Na takšno stališče je svojo presojo oprlo tudi sodišče prve stopnje.

Po stališču iz navedene odločbe Ustavnega sodišča RS vsebuje določba 2. odstavka 35. člena ZDrž v povezavi z določbo 3. odstavka 63. člena ZDen domnevo nelojalnosti. Oseba, katere koristi ta domneva prizadene, lahko dokazuje nasprotno. Za uspešno izpodbitje domneve nelojalnosti se je v upravno sodni praksi izoblikovalo stališče, da je treba izkazati, da je morebitni denacionalizacijski upravičenec aktivno ravnal v korist slovenskega naroda ali da so obstajale kakšne druge okoliščine, ki izpodbijajo domnevo nelojalnosti (X Ips 497/2007, X Ips 1292/2006, I Up 74/2000, I Up 60/2002, I Up 553/2003, I Up 1088/2003). Ali je takšno ravnanje obstajalo, je sicer del dejanskega stanja, ki ga revizijsko sodišče ne more preizkušati. Ugotovljeno dejansko stanje pa tudi po presoji revizijskega sodišča ne zadošča za izpodbitje domneve nelojalnosti, ker kot je pravilno stališče sodišča prve stopnje, za izpodbitje domneve nelojalnosti ne zadošča zgolj opustitev ravnanj, ki bi bile uperjene zoper slovenski narod ali narodno osvobodilno gibanje, ampak aktivno ravnanje v konkretno pomoč.

Ker tožnik v reviziji ni uspel, ni podlage za prisoditev revizijskih stroškov. Skladno z določbo 1. odstavka 22. člena ZUS-1 odloča namreč sodišče o stroških revizijskega postopka po določbah Zakona o pravdnem postopku, ki se ravnajo po načelu uspeha v postopku.

Ker ni podan zatrjevani revizijski razlog, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 92. člena ZUS-1.