Jedro

Upoštevaje specifiko, ki izhaja iz različnih pravnih ureditev strank meddržavnega sporazuma, so denarna nadomestila (kamor spada tudi delna invalidska pokojnina), ki jih osebe prejemajo v zvezi z invalidnostjo, urejene z nacionalnimi predpisi. Sporazum zato tudi ne ureja pravic in ne pokriva (tako imenovanih kratkoročnih) dajatev na podlagi preostale delovne zmožnosti.

Tožnik, ki je uveljavljal pravico do sorazmernega dela invalidske pokojnine, na podlagi Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino lahko pridobi zgolj pravico do sorazmernega dela invalidske pokojnine, pod pogoji, določenimi v 67. členu ZPIZ-1, ne more pa ob ugotovljeni II. kategoriji invalidnosti s preostalo delovno zmožnostjo na podlagi Sporazuma pridobiti drugih (kratkoročnih) pravic iz invalidskega zavarovanja.

Po 67. členu ZPIZ-1 pravico do invalidske pokojnine pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije (prva alineja), zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije in ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, le-ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let (druga alineja) ter zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. ali III. kategorije, ki mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev oziroma prerazporeditev, ker je dopolnil 63 let starosti (moški) oziroma 61 let starosti (ženska). Tožnik nobenega od teh pogojev za pridobitev pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine ne izpolnjuje, zato njegov tožbeni zahtevek iz tega naslova ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (od II. do VI. točke) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 30. 3. 2010 in št. … z dne 1. 12. 2009 (I. točka). Z II. točko izreka je tožnika razvrstilo v II. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu priznalo pravico do dela na drugem delovnem mestu v okviru svojega poklica, kjer bo opravljal fizično lahko delo, v ugodnih mikroklimatskih pogojih in bremena pri dvigovanju in prenašanju ne bodo presegale 5 kg, s krajšim delovnim časom od polnega po 4 ure na dan od 4. 1. 2008 dalje. Obenem je odločilo, da se je tožnik dolžan v roku 30 dni po pravnomočnosti te sodbe prijaviti pri pristojnem Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje (III. točka) in da ima tožnik pravico do delne invalidske pokojnine, odločbo o njeni odmeri in izplačevanju pa je dolžan izdati toženec v roku 30 dneh po pravnomočnosti te sodbe (IV. točka). Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine (V. točka) in naložilo tožencu, da povrne tožniku njegove stroške postopka v znesku 440,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku 15 dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

Zoper sodbo in sicer v točki II, III, IV, V in VI je pritožbo vložil tožnik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev pravil postopka in napačne uporabe materialnega prava. Meni, da je sodišče tožnika sicer pravilno razvrstilo v II. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni, pred tem pa mu nepravilno priznalo pravico do dela na drugem delovnem mestu v okviru svojega poklica z določenimi omejitvami in krajšim delovnim časom od polnega po 4 ure na dan ter neutemeljeno zavrnilo zahtevek za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine, češ da izvedenec ni ugotovil, da tožnik ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, upravičenosti do poklicne rehabilitacije pa ni ugotavljala niti tožena stranka v predsodnem postopku. Izvedenec A.A. je namreč v svoji drugi dopolnitvi izvedeniškega mnenja z dne 11. 7. 2013 izrecno zapisal, da je tožnik teoretično v skrajšanem delovnem času po 4 ure zmožen opravljati lažje delo, kjer bremena ne bodo presegala več kot 5 kg, v ugodnih mikroklimatskih pogojih, kar pa bo za delovno mesto tesarja praktično težko izvedljivo in da bi bilo takšno delo lažje zagotoviti v drugem poklicu. S tem je izvedenec, ki ni odstopil od takšnega svojega mnenja tudi, ko je bil neposredno zaslišan, dejansko potrdil, da tožnik praktično ni zmožen več opravljati svojega poklica z določenimi omejitvami tudi v krajšem delovnem času od polnega. Isti izvedenec se zato v nadaljevanju navedene dopolnitve izvedeniškega mnenja tudi sprašuje o možnostih poklicne rehabilitacije, glede na starost tožnika. To pa samo pove, da bi bila poklicna rehabilitacija pri tožniku za opravljanje drugega primernega dela po mnenju izvedenca potrebna, vendar pa je ta, glede na starost tožnika in časovno omejitev delovnega časa v skladu z 81. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) ne samo vprašljiva, temveč dejansko nemogoča. Navaja, da se sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe do teh dejstev ni opredelilo oziroma jih je napačno interpretiralo s tem, ko je zmotno ugotovilo, da izvedenec ni ugotovil, da tožnik ni zmožen za drugo delo brez poklicne rehabilitacije, kar je v popolnem nasprotju z izvedenimi in pridobljenimi dokazi v spisu. Takšna ugotovitev sodišča je v nasprotju z načelom iskanja materialne resnice, če pa bi obstajal kakršenkoli dvom, glede trditev izvedenca, bi sodišče le-tega moralo odpraviti oziroma razjasniti po uradni dolžnosti v skladu z raziskovalnim načelom. Zato je izpodbijana ugotovitev in odločitev sodišča v tem delu napačna, vsekakor pa najmanj preuranjena. O navedenih trditvah izvedenca v njegovi drugi dopolnitvi izvedeniškega mnenja, pa tudi sicer izpodbijana sodba nima potrebnih razlogov, da bi jo bilo mogoče v tem delu preizkusiti. Tožena stranka pa tako ves čas postopka vztraja pri tem, da tožniku pripada zgolj III. kategorija invalidnosti, zato slednja tožnikove morebitne pravice o poklicni rehabilitaciji niti ni presojala oziroma ugotavljala. Glede na navedene trditve izvedenca A.A., bi sodišče tožniku moralo priznati pravico do sorazmernega dela invalidske pokojnine. Tožniku, ki je bil pravilno razvrščen v II. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni ter glede na njegovo starost nad 50 let, ob nemožnosti poklicne rehabilitacije in ker pri njemu v skladu z določili 61. člena ZPIZ-1 ni podana preostala delovna zmožnost, na podlagi 67. člena ZPIZ-1 pripada pravica do invalidske pokojnine, saj tožnik nesporno izpolnjuje tudi pogoje po 66. členu zakona, glede na ugotovljeno zavarovalno oziroma pokojninsko dobo. Ker pa je potrebno upoštevati tudi določila sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino, tožniku kot državljanu Bosne in Hercegovine v skladu z 22. členom Sporazuma pripada sorazmerni del invalidske pokojnine. Glede na navedeno so posledično napačne tudi odločitve v točki III, IV, V in VI izreka izpodbijane sodbe. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

V tem postopku je sodišče prve stopnje v skladu z določbo 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 30. 3. 2010 v zvezi s prvostopno odločbo iste opr. št. z dne 1. 12. 2009, sporno pa je, ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik postopek za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja začel pri bosanskem nosilcu zavarovanja, ki je celotno dokumentacijo, vključno z medicinsko dokumentacijo odstopil v reševanje tožencu. V predsodnem postopku je mnenje o tožnikovi delovni zmožnosti najprej podala invalidska komisija prve stopnje 11. 5. 2009 in nato v pritožbenem postopku dne 4. 2. 2010 še invalidska komisija druge stopnje. Obe invalidski komisiji sta bile enotnega mnenja, da tožnik ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katero je razporejen, to je za delo KV tesarja. S polnim delovnim časom in delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti, pa je zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu, kjer bo opravljal fizično lahko delo, v ugodnih mikroklimatskih pogojih in bremena pri dvigovanju in prenašanju ne bodo presegala 5 kg. Na teh mnenjih temeljita izpodbijani odločbi toženca in sicer odločba z dne 1. 12. 2009, potrjena z dokončno odločbo z dne 30. 3. 2010, s katero je toženec tožnika razvrstil v III. kategorijo invalidnosti od 4. 1. 2008 in odločil, da na podlagi III. kategorije invalidnosti nima pravice do invalidske pokojnine.

V sodnem postopku pa je sodišče prve stopnje najprej pridobilo dopolnilno mnenje invalidske komisije druge stopnje, nato pa še mnenje sodnega izvedenca specialista kardiologa dr. A.A.. Ta je menil, da je pri tožniku podana zmanjšana delovna zmožnost za več kot 50 % in da ima še preostalo delovno zmožnost v okviru II. kategorije invalidnosti, saj je še zmožen opravljati lažje delo s fizičnimi razbremenitvami na drugem delovnem mestu in s časovno razbremenitvijo 4 ure dnevno in ne drži, da bi bil izvedenec mnenja, da je pri tožniku potrebna poklicna rehabilitacija v okviru II. kategorije invalidnosti tako kot zatrjuje pritožba.

Kot izhaja iz dokumentacije, je tožnik zbolel že leta 2004 zaradi napredujočih težav v smislu angine pektoris. Marca 2004 je bila opravljena koronografija, ki je pokazala napredovalo obolenje vseh treh srčnih arterij, ki so bile močno zožene. Ker je bila podana indikacija za operativno zdravljenje, je bil tožnik operiran aprila 2005, vendar so se težave čez eno leto ponovno pojavile. Ponovna koronografija je pokazala zaporo dveh venskih obvodov in dobro prehodnost arterijskega obvoda. Zaporo enega venskega obvoda so nadomestili z vstavitvijo žilne opornice v desno koronarno arterijo, za poseg na druge arterije pa se niso odločili. Tožnik se od leta 2005 zdravi tudi pri psihiatru zaradi anksiozno depresivnih motenj in od leta 2006 dalje zaradi kroničnega gastritisa.

Sodišče prve stopnje je na podlagi takšnega zdravstvenega stanja, ki ga je ugotovil izvedenec in temelji na razpoložljivi medicinski dokumentaciji, utemeljeno sprejelo mnenje sodnega izvedenca ter pravilno zaključilo, da je tožnik zmožen za drugo ustrezno delo z omejitvami s krajšim delovnim časom od polnega po 4 ure na dan od 4. 1. 2008, brez poklicne rehabilitacije in da ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine. Takšna ugotovitev tudi ni v nasprotju z načelom materialne resnice. Skladno z določbo 62. člena ZDSS-1 pa bi sodišče lahko izvajalo dokaze po uradni dolžnosti šele, če po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne bi moglo ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev.

Po 67. členu ZPIZ-1 pravico do invalidske pokojnine pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije (prva alineja), zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije in ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, le-ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let (druga alineja) ter zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. ali III. kategorije, ki mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev oziroma prerazporeditev, ker je dopolnil 63 let starosti (moški) oziroma 61 let starosti (ženska). Nobenega od teh pogojev pa tožnik tudi po prepričanju pritožbenega sodišča za pridobitev pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine, ne izpolnjuje.

V obravnavanem primeru je določbo 67. člena ZPIZ-1 potrebno uporabiti v povezavi z določbami Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino (Ur. l. RS - mednarodne pogodbe št. 10/2008, v nadaljevanju Sporazum). Sporazum v 4. poglavju ureja seštevanje zavarovalnih dob, dopolnjenih po pravnih predpisih države pogodbenice, za pridobitev pravice do dajatev v primeru starosti, invalidnosti in smrti (20. člen). V tretjem poglavju Sporazuma je izrecno navedeno, da gre pri dajatvah za pokojnino v primeru starosti, invalidnosti oziroma smrti. Te so po svoji naravi dolgoročne dajatve, medtem ko je delna invalidska pokojnina mišljena kot kratkoročna pravica, saj je zakonska težnja invalida s preostalo delovno zmožnostjo, da se ponovno vključi v aktivno zaposlitev. Osebe s preostalo delovno zmožnostjo morajo biti ves čas na voljo zavodu in prisotne na domačem trgu dela. To je tudi razlog, zaradi katerega je Sporazum v tretjem odstavku 5. člena izključil izplačevanje odmerjenih nadomestil v drugo državo članico (primer sodba Vrhovnega sodišča VIII Ips 194/2004 z dne 18. 1. 2005). Kot izhaja iz listin v spisu tožnik živi v BIH, kjer je invalidsko upokojen.

Upoštevaje specifiko, ki izhaja iz različnih pravnih ureditev strank meddržavnega sporazuma, so denarna nadomestila (kamor spada tudi delna invalidska pokojnina), ki jih osebe prejemajo v zvezi z invalidnostjo, urejene z nacionalnimi predpisi. Za razliko od pravice do (invalidske) pokojnine posamezne pravice iz invalidskega zavarovanja v eni državi pogodbenici niso nujno predmet ureditve v drugi državi pogodbenici. Sporazum zato tudi ne ureja pravic in ne pokriva (tako imenovanih kratkoročnih) dajatev na podlagi preostale delovne zmožnosti. Stališče, da Sporazum pokriva le pokojninske prejemke, potrjuje prehodna in končna določba 37. člena Sporazuma, ki ureja vprašanje ponovne odmere pokojnine, razen tega pa se tudi dogovorjeni obrazci med državama nanašajo le na zahtevke za priznanje pravice do pokojnine.

Tožnik, ki je uveljavljal pravico do sorazmernega dela invalidske pokojnine, na podlagi Sporazuma, torej lahko pridobi zgolj pravico do sorazmernega dela invalidske pokojnine, pod pogoji, določenimi v 67. členu ZPIZ-1, ne more pa ob ugotovljeni II. kategoriji invalidnosti s preostalo delovno zmožnostjo na podlagi Sporazuma pridobiti drugih (kratkoročnih) pravic iz invalidskega zavarovanja.

Kljub navedenemu pa pritožbeno sodišče ob upoštevanju določbe 359. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP), po katerem pritožbeno sodišče ne sme spremeniti sodbe v škodo stranke, ki se je pritožila, če se je pritožila samo ona, v izpodbijani del sodbe ni poseglo. Zoper takšno odločitev sodišča prve stopnje in še to le zato, ker tožniku ni bila priznana pravica do (sorazmernega dela) invalidske pokojnine, se je pritožil samo tožnik. V primeru, da bi pritožbeno sodišče spremenilo sodbo v tem delu (točka II, III, IV) bi (vsaj) formalno odločilo v njegovo škodo. Razen tega se tožnik načeloma z ugotovljeno II. kategorijo invalidnosti strinja, ne strinja se zgolj s tem, da tožniku na podlagi II. kategorije invalidnosti ni priznana pravica do (sorazmernega dela) invalidske pokojnine, očitno pa se strinja tudi s I. točko izreka, s katero je sodišče prve stopnje odpravilo izpodbijani odločbi toženca.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obenem je v skladu z določbo prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) glede na to, da tožnik s pritožbo ni uspel, odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.