Jedro

V primerih iz 1. odst. 112. čl. OZ je treba zahtevati razvezo pogodbe in sodišče pogodbo razveže. Pogodba torej v teh primerih ni razvezana po samem zakonu.

Preverjanje, ali javna listina, ki jo predloži nasprotna stranka, vsebuje resnične podatke ali pa je ponarejena, po presoji pritožbenega sodišča presega zahtevano stopnjo skrbnosti pred sklenitvijo pogodbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se pogodba, ki sta jo sklenili pravdni stranki dne 17.8.2005 razveljavi. Tožencu je naložilo, da tožeči stranki povrne pravdne stroške.

Proti sodbi se pritožuje toženec, uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni oziroma razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da je napačno stališče sodišča prve stopnje, da je treba pogodbo razveljaviti iz razloga nemožnosti izpolnitve pogodbe zaradi toženčeve nedosegljivosti. Sodišče namreč ne razlikuje med osebno in splošno nemožnostjo izpolnitve. V konkretnem primeru obveznost toženca ni osebna in ni odvisna od njegovih osebnih okoliščin in lastnosti, kar pomeni, da lahko njegovo obveznost izpolni tudi kdo drug. Torej nemožnost izpolnitve ni podana. Sodišče naj bi tudi ne ločilo med trajno in začasno nemožnostjo izpolnitve. Po mnenju pritožbe je nemožnost izpolnitve obveznosti tožene stranke le začasna, ko pa bo toženec zopet postal dosegljiv, bo svojo obveznost iz pogodbe lahko v celoti izpolnil. Pogodbeni stranki v pogodbi nista določili roka izpolnitve toženčeve obveznosti. Pa tudi če bi bila naknadna nemožnost izpolnitve res podana, bi bila pogodba že sama po sebi neveljavna in jo zato ni potrebno s sodbo razveljaviti. Obligacijski zakonik kot pravne posledice nemožnosti izpolnitve ne predvideva zahtevka na razveljavitev pogodbe, temveč zgolj določa, da obveznosti strank v tem primeru ugasnejo.

Tožeča stranka je vložila odgovor na pritožbo in predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Ne drži pritožbena trditev, da obveznost toženca ni osebna obveznost. Iz same sporne pogodbe (3. člen) izhaja, da toženec kot avtor ne bo prenesel nobeni del pogodbe tretji osebi brez izrecnega pisnega soglasja investitorja. Pogodbe torej brez njegovega sodelovanja ni mogoče izpolniti.

Iz dejanskih navedb tožeče stranke (VI tožbe) izhaja, da je zaradi osebnih okoliščin toženca postala izpolnitev pogodbe nerealna. Takšna trditvena podlaga, kot tudi dejstva, ki jih je ugotovilo prvo sodišče, pa ne napotujejo le na uporabo 116. oziroma 117. OZ, temveč zlasti na uporabo 112. čl. OZ. Ta določa, da če nastanejo po sklenitvi pogodbe okoliščine, ki otežujejo izpolnitev obveznosti ene stranke, ali če se zaradi njih ne da doseči namena pogodbe, v obeh primerih pa v tolikšni meri, da pogodba očitno ne ustreza več pričakovanjem pogodbenih strank in bi bilo po splošnem mnenju nepravično ohraniti v veljavi takšno kakršno je, lahko stranka, ki ji je izpolnitev obveznosti otežena, oziroma stranka, ki zaradi spremenjenih okoliščin ne more uresničiti namena pogodbe, zahteva razvezo pogodbe. Tožeča stranka svoje pogodbene obveznosti ne more izpolniti, če jo predhodno ne izpolni toženec. Toženec je pri tem onemogočen glede na ugotovljena dejstva, s tem pa se je izjalovil namen pogodbe, zaradi katerega je bila pogodba sklenjena. V primerih iz 1. odst. 112. čl. OZ pa je treba zahtevati razvezo pogodbe in sodišče pogodbo razveže. Pogodba torej v teh primerih ni razvezana po samem zakonu. Prvo sodišče je zato pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku na razvezo oziroma razveljavitev pogodbe.

Prvo sodišče je ugotovilo, da je toženec povzročil zmoto pri tožeči stranki, z namenom, da bi jo napeljal k sklenitvi sporne pogodbe. Iz razloga napake volje ni ugodilo tožbenemu zahtevku le zato, ker je štelo, da tožeča stranka kot gradbena firma v pravnem prometu z nepremičninami ni ravnala s profesionalno stopnjo skrbnosti, ker ni sama preverila obstoja predkupne pravice Občine D. pred sklenitvijo pogodbe. Prvo sodišče torej šteje, da tožeča stranka ni bila v opravičljivi zmoti zato, ker ni sama pred sklenitvijo pogodbe pribavila ustrezne lokacijske informacije. Vendar pa pritožbeno sodišče šteje, da takšno ravnanje tožeče stranke ni mogoče oceniti kot opustitev dolžne skrbnosti. Iz neprerekanih trditev tožeče stranke, ki jih povzema tudi prvo sodišče, namreč izhaja, da je toženec tožeči stranki pred sklenitvijo pogodbe predložil lokacijsko informacijo, ki pa ni vsebovala pravilnih informacij, ker je bila ponarejena. Preverjanje, ali javna listina, ki jo predloži nasprotna stranka, vsebuje resnične podatke, ali pa je ponarejena, pa po presoji pritožbenega sodišča presega zahtevano stopnjo skrbnosti pred sklenitvijo pogodbe. Po presoji pritožbenega sodišča je torej tožbeni zahtevek na razveljavitev pogodbe utemeljen tudi zaradi napake volje pri sklenitvi pogodbe.

Odločitev prvega sodišča je torej pravilna in zakonita, uveljavljani pritožbeni razlog ni podan in je zato pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo.

Toženec s pritožbo ni uspel, tožeča stranka pa ni z odgovorom na pritožbo v ničemer prispevala k rešitvi zadeve na pritožbeni stopnji in je zato pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.