Jedro

V zvezi s povrnitvijo nepremoženjske škode so v 180. členu OZ relativno določno (in s tem vrednostno relativno zaprto) opredeljeni (zunanji) izvori duševnih bolečin posrednega oškodovanca. Pravno priznana je škoda zaradi smrti in težke invalidnosti bližnjega. Primer neutemeljeno odvzete prostosti v kazenskem ali predkazenskem postopku s to določbo ni zajet. Prav tako je relativno določna tudi ureditev v ZKP, po kateri je aktivno legitimirana za uveljavitev pravice do povrnitve odškodnine (premoženjske in nepremoženjske) samo oseba, ki je bila neupravičeno obsojena oziroma ji je bila prostost neutemeljeno odvzeta. Dediči podedujejo samo pravico do povrnitve premoženjske škode.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je (v delu, ki je pomemben za revizijo) zavrnilo zahtevka drugega tožnika in tretje tožnice (v nadaljevanju revidenta) za plačilo odškodnine. Ugotovilo je, da je pravica zahtevati odškodnino za strah ob aretaciji staršev pri zasliševanju in preiskavi zastarala in je zahtevka iz tega razloga zavrnilo. Zahtevek za denarno odškodnino za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti je kot nesklepčnega zavrnilo, ker revidenta nista trdila, da bi kršitve storila tožena stranka, pač pa ljudje v okolici, šoli. Pravica revidentov do odškodnine zaradi neutemeljenega odvzema prostosti prvemu tožniku zaradi pravočasne vložitve tožbe sicer ni zastarala, vendar bi po presoji sodišča morala zatrjevati dejstva v zvezi s protipravnostjo ravnanja. Ker trditvenemu bremenu nista zadostila, je sodišče njune zahtevke za povrnitev odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in okrnitve osebnostnih pravic zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo njuno pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo sta drugi tožnik in tretja tožnica vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Menita, da predstavlja protipravno ravnanje nepravilna uporaba postopkovnih pravil, katere posledica je bila nezakonita obsodba prvega tožnika. Škoda je posledica nepravilnega dela celotnega pravosodnega sistema. Revidenta sta vseskozi opozarjala in ne šele v pritožbi, da je bila obsodilna sodba posledica nepravilnega dela sodišča, šlo je za neupravičeno aretacijo, neupravičen kazenski postopek, neupravičeno obsodbo. Že v pritožbi sta opozorila, da sodbe II Ips 406/95 ni mogoče prenesti na naravo dela sodnikov v kazenskem postopku, pritožbeno sodišče pa se do navedb ni opredelilo. Sodbo II Ips 250/2001 razumeta v smislu, da revizijsko sodišče priznava pravico do odškodnine tudi otrokom nezakonito obsojenega kot neposrednim oškodovancem. Protipravnega ravnanja predstavnikov oblasti ni potrebno posebej dokazovati.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni podan. Revidenta ga utemeljujeta s tem, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do njunih navedb, da sodbe II Ips 406/95 ni mogoče prenesti na naravo dela sodnikov v kazenskem postopku, kjer da je izključena prosta presoja dokazov. Revizijsko sodišče ugotavlja, da se je sodišče druge stopnje do navedb opredelilo na četrti strani svoje sodbe, ko je zapisalo, da revidenta (pritožnika) nista pravočasno podala trditev o nepravilnem ravnanju pravosodnih organov. Revizijsko sodišče k temu le še dodaja, da prosta presoja dokazov v kazenskem postopku ni izključena glede na 18. čl. Zakona o kazenskem postopku (Ur. l. RS št. 63/1994 s spremembami, v nadaljevanju ZKP), je pa dokazni standard v kazenskem postopku višji. Vsa odločilna dejstva, ki so obdolžencu v škodo, morajo biti v kazenskem postopku ugotovljena z gotovostjo, sicer se šteje, da niso podana(1). Revidenta nista trdila, da bi šlo na primer za samovoljo ali za namerno ugotavljanje relevantnih dejanskih okoliščin v nasprotju z rezultati dokaznega postopka zaradi pristranosti sodnika.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja pravno odločilna dejstva: Prvi tožnik (oče revidentov) je bil dne 1. 7. 1977 spoznan za krivega kaznivega dejanja uboja, žena A. pa kaznivega dejanja pomoči storilcu pri storitvi kaznivega dejanja. Žena je bila kasneje s sodbo Vrhovnega sodišča oproščena obtožbe. Prvi tožnik je bil v priporu in na prestajanju zaporne kazni skupaj 7 let in 11 dni. S sklepom Ks 187/2003 z 21. 2. 2005 je Okrožno sodišče v Novem mestu ugodilo zahtevi za obnovo postopka in zadevo vrnilo v stanje preiskave. Po končani preiskavi je tožilec odstopil od pregona, preiskovalni sodnik pa je s sklepom Kpr 84/2005 s 4. 5. 2006 preiskavo zoper prvega tožnika ustavil. Za nepremoženjsko škodo je sodišče prvemu tožniku priznalo 304.696,80 EUR odškodnine, zahtevek za plačilo premoženjske škode pa je izločilo in ga bo obravnavalo ločeno. Revidenta sta utrpela strah ob aretaciji, preiskavi in zasliševanju. Po njunih trditvah sta bila starša priprta od 1974 do 1975, oče pa še od leta 1977 do 1983. 8. Ker se odločitev sodišča druge stopnje med drugim opira na ugotovitev, da revidenta nista zatrjevala dejstev v zvezi s protipravnostjo, revizijsko sodišče povzema njune trditve iz tožbe in pripravljalnih vlog. Navedla sta, da so ju dne, ko so policisti aretirali starša (priprta od 14. 8. 1974), zasliševali pozno v noč, grozili (da staršev ne bosta nikoli več videla) in maltretirali pa tudi v naslednjih dneh, drugega tožnika pa obiskali tudi kasneje v šoli. Škodni dogodek je neupravičen odvzem prostosti prvemu tožniku.

9. Glede na zgoraj ugotovljena dejstva je odločitev sodišča druge in prve stopnje tudi materialnopravno pravilna. Drugi tožnik in tretja tožnica v reviziji ponujata primerjavo po eni strani s pravico do povrnitve škode v primeru smrti ali težke invalidnosti, po drugi strani pa s pravico do povračila škode zaradi neupravičene obsodbe, kot jo ureja ZKP v XXXII. poglavju. Čeprav ima vrednotenje pomembno vlogo pri razumevanju pravnih aktov, veljavnega prava ni mogoče razlagati na način, za katerega se zavzemata revidenta. V zvezi s povrnitvijo nepremoženjske škode so v 180. členu Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS št. 83/2001) relativno določno (in s tem vrednostno relativno zaprto) opredeljeni (zunanji) izvori duševnih bolečin posrednega oškodovanca. Pravno priznana je škoda zaradi smrti in težke invalidnosti bližnjega(2). Primer neutemeljeno odvzete prostosti v kazenskem ali predkazenskem postopku s to določbo ni zajet. Prav tako je relativno določna tudi ureditev v ZKP, po kateri je aktivno legitimirana za uveljavitev pravice do povrnitve odškodnine (premoženjske in nepremoženjske) samo oseba, ki je bila neupravičeno obsojena oziroma ji je bila prostost neutemeljeno odvzeta. Dediči podedujejo samo pravico do povrnitve premoženjske škode. Ne gre za njihovo neposredno škodo, ki so jo pretrpeli zaradi neupravičene obsodbe (na primer neplačevanje oziroma nezagotavljanje preživljanja, ki bi jim ga bil po zakonu dolžan zagotavljati neupravičeno obsojeni, pretrpljene duševne bolečine zaradi smrti neupravičeno obsojenega, stroški pogreba, stroški postavitve nagrobnega spomenika itd.) in za njim lastno pravico, pač pa za prehod zapustnikove pravice na dediče v dednem deležu, ki pripada posameznemu dediču. V skladu z ureditvijo ZKP le za ta krog upravičenih oseb in glede opisane škode ni potrebno zatrjevati niti dokazovati protipravnosti ravnanja. Podlaga tej odgovornosti namreč ni protipravnost ravnanja predstavnika oblasti.(3) V tem primeru je dovolj, da upravičenec dokaže, da je bila obsodba neupravičena in da mu je zaradi tega nastala škoda. Pravno nepomembno je, ali je do neupravičene obsodbe prišlo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, napak pri ugotavljanju dejanskega stanja, napak v delu, nezakonitega dela. Ugotavljanje napak ni relevantno (edina izjema je tretja točka prvega odstavka 542. člena ZKP(4)). Upravičenec ima pravico do povračila ne glede na krivdo (ker je na primer neupravičeno obsojeni na podlagi novih dejstev in dokazov v postopku obnove oproščen obtožbe), tudi če je do obsodbe prišlo po krivdi nekoga tretjega (priče, izvedenca, tolmača) ali po naključju. Ker revidenta tudi na podlagi ZKP nista upravičenca, zanju ne velja omenjena posebna ureditev odškodninske odgovornosti države za škodo. Čeprav gre za občutljiva vprašanja in revizijsko sodišče ne želi podcenjevati trpljenja revidentov, ki sta bila zaradi neutemeljene obsodbe brez potrebne skrbi in ljubezni očeta, bi izpeljava, ki jo ponujata, presegla racionalni okvir odločanja.

10. Primer II Ips 250/2001, na katerega se sklicujeta revidenta, v bistvenem ni podoben temu primeru, saj je šlo za zahtevek za odškodnino za pretrpljene duševne bolečine ob smrti družinskega člana, zato ni mogoče pričakovati, da bosta enako pravno obravnavana. Obrazložitev sodišča druge stopnje glede (pomanjkljive) trditvene podlage na četrti strani sodbe je izčrpna in pravilna. Trditve revidentov so tudi po presoji revizijskega sodišča pritožbene novote, ki so kot take nedovoljene (so pa tudi nekonkretizirane, saj ni jasno, za katere postopkovne kršitve naj bi šlo). Pojma protipravnosti sodnikovega ravnanja ne gre preprosto enačiti z vsemi razlogi, zaradi katerih bi bila izpodbijana sodna odločba spremenjena ali razveljavljena v postopku z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi(5). Ne zadošča torej trditev, da se je v postopku obnove izkazalo, da je bila obsodba prvega tožnika neutemeljena. Zahtevka revidentov za plačilo odškodnine za njim lastno škodo sta bila po povedanem pravilno zavrnjena.

11. Uveljavljena revizijska razloga po povedanem nista podan, zato je moralo sodišče neutemeljeno revizijo zavrniti (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Horvat Š., Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, s. 22. Op. št. (2): Primerjaj II Ips 427/2008, II Ips 873/2007. Op. št. (3): Primerjaj Jadek Pensa D., Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), s. 1028. Op. št. (4): 542. Člen ZKP: (1) Pravico do povrnitve škode ima tudi: 3) komur je bila zaradi napake ali nezakonitega dela organa neutemeljeno vzeta prostost ali je bil dalj pridržan v priporu ali v zavodu za prestajanje kazni ali ukrepa.

Op. št. (5): Pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča, Pravna mnenja VSS 2/95, s. 5. Primerjaj Jadek-Pensa D., Sodnikovo protipravno ravnanje in civilni delikt, Pravnik, let. 51 (1996), 4-5, Novejši razvoj odškodninske odgovornosti: Pravica do povračila škode po 26. členu Ustave, PiD, let. 1999, št. 6., Juhart, M. Odgovornost države za nepravilno (protipravno) odločbo v Odgovornost države, lokalnih skupnosti in drugih nosilcev javnih pooblastil za ravnanje svojih organov in uslužbencev : Zbornik Inštituta za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti, 2004, s. 11-18.