Jedro

Za odločitev so bistvene dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, da je imetnica stanovanjske pravice podala zahtevo za odkup, da prva tožena stranka po poteku roka iz petega odstavka 117. člena SZ kupoprodajne pogodbe ni sklenila, da je imetnica stanovanjske pravice vložila tožbo in šele tekom pravdnega postopka umrla. Te okoliščine podpirajo zaključek, da če bi se razmerje med pokojno imetnico stanovanjske pravice in prvo toženo stranko uredilo v zakonskem roku, bi s tem kupljeno stanovanje postalo del njenega premoženja; to pa bi po njeni smrti prešlo na njene pravne naslednike.

Izrek

Reviziji se delno ugodi, sodba sodišča druge stopnje se v drugem odstavku izreka drugostopenjske odločbe razveljavi v delu odločitve o zavrnitvi tožničine pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje glede odločitve pod tč. IV/2 njenega izreka in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

V preostalem delu se revizija zavrne.

Odločitev o povrnitvi stroškov revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tako primarni kot podrejeni tožbeni zahtevek tožnice, prav tako pa je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek tožnika. Sodišče je ugotovilo, da sta bili I. S. in A. O. imetnici stanovanjske pravice na konkretnem stanovanju na M. v A. ter da je pri A. O. podan razlog za odpoved stanovanjskega razmerja oziroma odklonitveni razlog za prodajo iz drugega odstavka 128. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ), ker je bila na dan uveljavitve SZ lastnica nepremičnine, parc. št. 1134/2, k.o. ..., do 5/8. Prva tožena stranka je dolžna skleniti s tožnikom kupoprodajno pogodbo za sporno stanovanje, ki obsega dve sobi, ki gledata na ulico B., in sicer v izmeri 25,30 m2 in 33,60 m2, klet 8,40 m2, kopalnica 3 m2, WC 0,75 m2, predsoba 8,35 m2 in balkon 0,48 m2, skupaj 89,78 m2, kar predstavlja solastninski delež 48/100 glede na celotno stanovanje s pripadajočim solastniškim deležem na skupnih prostorih, delih, objektih in napravah navedene stanovanjske hiše in na funkcionalnem zemljišču hiše, ki je sorazmeren vrednosti navedenega stanovanja glede na skupno vrednost etažne lastnine v celotni hiši. Vrednost stanovanja se določi z množenjem števila točk 135, velikosti stanovanja 89,78 m2, korekcijskega faktorja 1 in vrednosti točke 72,16 SIT, kar skupaj znaša 874.601,00 SIT. Tožnik bo to vrednost stanovanja plačal v enkratnem znesku v roku 60 dni od sklenitve te pogodbe oziroma od dneva pravnomočnosti te sodbe, za kar se mu prizna 60 % popust, tako da pogodbena cena znaša 349.840,00 SIT. Prva tožena stranka tudi dovoljuje, da se v zemljiški knjigi pri tem stanovanju v prvem nadstropju desno stanovanjske hiše na M., stoječe na parc. št. 276 stavbišče in 103/8 vrt, vse vpisano v vl. št. 444 k.o. ..., vknjiži solastninska pravica do 48/100 ter temu pripadajoči lastninski delež na skupnih prostorih, delih, objektih in napravah ter funkcionalnem zemljišču stanovanjske hiše na ime tožnika, na preostalih 52/100 stanovanja ter temu pripadajočem deležu na skupnih prostorih, delih, objektih in napravah ter funkcionalnem zemljišču stanovanjske hiše pa obdrži solastninsko pravico prva tožena stranka. Ta plača tudi davek na promet nepremičnin in stroške overitve podpisov, tožnik pa plača stroške izvedbe te pogodbe v zemljiški knjigi, kar lahko predlaga vsaka od pogodbenih strank. Hkrati je sodišče prve stopnje tudi odločilo, da je tožnica v roku 15 dni dolžna povrniti toženi stranki Mestni občini ... 718.509,00 SIT pravdnih stroškov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje, prva tožena stranka pa je dolžna povrniti tožniku 53.832,00 SIT pravdnih stroškov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje.

Višje sodišče je pritožbi tožnice deloma ugodilo in izpodbijano sodbo v I., II. in IV/5. točki izreka razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostalem delu pa je pritožbo tožnice in v celoti pritožbo prve tožene stranke zavrnilo in v nerazveljavljenem, a izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je še o stroških pritožbenega postopka.

Zoper pravnomočno sodbo vlaga revizijo tožnica iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Po njenem mnenju je materialnopravno zmoten zaključek obeh sodišč, s katerim sta dodelili tožniku pravico do odkupa dela stanovanja. Pri tem je sodišče nerazumno in arbitrarno interpretiralo določbe SZ/91, s čimer ji je bila kršena pravica iz 22. člena Ustave RS. Napačno naj bi bilo sklicevanje sodišča na judikat Vrhovnega sodišča, opr. št. II Ips 204/97 in njegova uporaba. Po jezikovni in namenski razlagi člena 117/1 SZ/91 je zgolj imetnik stanovanjske pravice upravičen do odkupa stanovanja oziroma njegov ožji družinski član. Določbo tega člena je treba uporabiti tudi za primere, ko imetnik stanovanjske pravice umre po sklenitvi najemne pogodbe. Pri tem je treba uporabiti prvi odstavek 56. člena SZ/91, v katerem zakon ureja obvezen prenos najemne pogodbe na določene osebe, ki so navedene v najemni pogodbi. Zakon pri tem, ko nalaga lastniku s kom mora skleniti pogodbo, ne določa, da bi se ob prenosu najemnega razmerja lahko novemu najemniku izključilo pravico do odkupa stanovanja, ki jo je imel umrli najemnik. To pa pomeni, da je bila pravica odkupa stanovanja vezana na sklenitev najemne pogodbe in se je samo z najemno pogodbo prenašala ter da prvi odstavek 56. člena SZ/91 izključuje dedovanje pravice do odkupa po imetniku stanovanjske pravice, če je imel umrli imetnik stanovanjske pravice sklenjeno najemno pogodbo in v njej določene uporabnike stanovanja. 117. člen SZ/91 pa prav tako ni mogoče uporabiti za odločanje o tem ali lahko pravica odkupa preide na dediče, saj določba tega člena ureja le postopke in upravičence za vložitev zahteve za odkup stanovanja. Ne ureja pa položaja, ko imetnik stanovanjske pravice umre po vložitvi zahteve za odkup. Ta položaj ureja tretji odstavek 147. člena SZ/91. S takšno določbo je SZ kot lex specialis izključil pravico dedičev, da dedujejo pravico do odkupa stanovanja kot premoženjsko pravico. Pri tem tudi ni pomembno, ali je bil prekoračen 30-dnevni rok za sklenitev kupoprodajne pogodbe iz 117. člena SZ/91, še zlasti, če je vzrok prekoračitve sodni spor o tem, ali morda obstajajo ovire za sklenitev kupoprodajne pogodbe oziroma privatizacijo. V podobni zadevi, opr. št. Up-122/00 je odločilo tudi Ustavno sodišče. Revidentka še navaja, da je izrek v nasprotju z obrazložitvijo izpodbijane sodbe, saj bi glede na zaključek pritožbenega sodišča, da ni popolnoma ugotovljeno ali je na strani A. O. podan razlog za odpoved stanovanjskega razmerja, le-to moralo razveljaviti tudi v delu pod točko IV/2 izreka prvostopenjske sodbe, ker iz obrazložitve izhaja, da je ta del prvostopenjske sodbe materialnopravno zmoten. Revidentka predlaga, da Vrhovno sodišče drugi odstavek izreka drugostopenjske sodbe spremeni tako, da jo razveljavi in zavrne tožbeni zahtevek tožnika, prvi toženi stranki pa naloži povrniti tožnici pravdne stroške, podrejeno pa, da sodbo v tem delu razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP-UPB3; Uradni list RS, št. 73/07) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija je delno utemeljena.

I. Obrazložitev odločitve glede delne utemeljenosti revizije Pritožbeno sodišče je odločilo, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da je v času uveljavitve SZ na strani A. O. obstajal odklonitveni razlog po drugem odstavku 128. člena SZ. Ker je prvostopenjsko sodišče dejansko stanje glede okoliščin, ki so pomembne pri tehtanju pravnega standarda primernosti stanovanja zmotno in nepopolno ugotovilo, je sodišče druge stopnje pritožbi tožnice delno ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo v I., II., in IV/5. točki izreka ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Ker pritožbeno sodišče ni razveljavilo prvostopenjske sodbe tudi v 2. točki IV. dela izreka, kjer sodišče prve stopnje ugotovi, da je za A. O. podan razlog za odpoved stanovanjskega razmerja oziroma odklonitveni razlog za prodajo iz drugega odstavka 128. člena SZ (ker je bila na dan uveljavitve SZ lastnica nepremičnine), tožnica v reviziji utemeljeno uveljavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vrhovno sodišče ugotavlja, da bi moralo drugostopenjsko sodišče glede na svojo utemeljitev razveljavitvenih razlogov razveljaviti prvostopenjsko sodbo tudi v 2. točki IV. dela izreka, saj ta del izreka ugotavlja prav tista dejstva, glede katerih je pritožbeno sodišče odločilo, da jih je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo. Ker posledično izrek sodbe nasprotuje njenim razlogom, je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP reviziji v tem delu ugodilo in odločilo, kot izhaja iz prvega odstavka izreka.

II. Obrazložitev odločitve glede zavrnitve revizije Relevantno dejansko stanje, ki ga na revizijski stopnji ni več mogoče izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP) tvorijo naslednje ugotovitve sodišč prve in druge stopnje: – tožnik je dedič pokojne I. S., ki je bila ob uveljavitvi SZ dne 19.10.1991 imetnica stanovanjske pravice na delu spornega stanovanja; – I. S. je umrla tekom tega pravdnega postopka, torej po tem, ko je na prvo toženo stranko naslovila zahtevo za odkup stanovanja in po poteku 30-dnevnega roka iz petega odstavka 117. člena SZ.

Ob takšni dejanski podlagi je materialnopravno pravilna odločitev sodišča prve in druge stopnje, da je tožnik po pokojni I. S. podedoval pravico skleniti pogodbo o odkupu stanovanja. Neutemeljena so revizijska sklicevanja na določbe prvega odstavka 56. člena SZ, saj se v predmetni zadevi ni obravnavalo najemno razmerje, niti ni bilo relevantno vprašanje prenosa najemnega razmerja na ožje družinske člane zaradi smrti najemnika (lastnika stanovanjske pravice) ter posledično vprašanje njihove pravice do odkupa stanovanja.

Določba prvega odstavka 56. člena SZ bi bila torej uporabljiva le v primeru, da bi bila pokojna v trenutku smrti najemnica stanovanja, do katerega bi sicer imela pravico odkupa. Prav tako je neuspešno prizadevanje revidentke za drugačno odločitev sodišča s sklicevanjem na določbo tretjega odstavka 147. člena SZ, ki naj bi kot lex specialis izključevala pravico dedičev, da dedujejo pravico do odkupa stanovanja kot premoženjsko pravico. V konkretnem primeru so za odločitev bistvene dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, da je imetnica stanovanjske pravice podala zahtevo za odkup, da prva tožena stranka po poteku roka iz petega odstavka 117. člena SZ kupoprodajne pogodbe ni sklenila, da je imetnica stanovanjske pravice vložila tožbo in šele tekom pravdnega postopka umrla. Te okoliščine podpirajo zaključek sodišč prve in druge stopnje, da če bi se razmerje med pokojno imetnico stanovanjske pravice in prvo toženo stranko uredilo v zakonskem roku, bi s tem kupljeno stanovanje postalo del njenega premoženja; to pa bi po njeni smrti prešlo na njene pravne naslednike. Smiselno enako je Vrhovno sodišče odločilo tudi v podobnih primerih kot npr. II Ips 204/97 z dne 11.6.1998 ter II Ips 115/98 z dne 24.2.1999. Ker v preostalem obsegu izpodbijanja pravnomočne odločitve niso podani ne razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niti razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba revizijo tožnice v tem delu na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.

Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločitev o stroških revizijskega postopka pridržalo za končno odločbo.