Jedro

Na podlagi temelja, izkazanega skozi težo in številčnost izvršitvenih ravnanj obravnavanega storilca, tarčno usmerjenih v njegove bližnje, zatorej ne gre pritrditi očitku zagovornice o neupoštevanju in neobrazloženosti načela sorazmernosti v smislu predolgega trajanja izrečenega varnostnega ukrepa medicinsko-terapevtske narave. Sklep je namreč treba brati celostno.

Izrek

I. Pritožba zagovornice storilca A. A. se kot neutemeljena zavrne.

II. Storilec se oprosti plačila sodne takse, potrebni izdatki in nagrada njegove zagovornice obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sklepom I Ks 6786/2021 z dne 4. 9. 2023 na podlagi drugega odstavka 496. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 70.a členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) po uradni dolžnosti odločilo, da izvajanje varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, ki je bil izrečen storilcu A. A., ostane v veljavi do namestitve v socialno-varstveni zavod.

2. Zoper tak sklep se je iz razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožila storilčeva zagovornica. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da nadaljnje izvrševanje storilcu izrečenega varnostnega ukrepa ustavi oziroma, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zagovornica vnovič zatrjuje, da izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih, s čimer zatrjuje pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Poudarja, da iz izpodbijanega sklepa ni razvidna opredelitev do vprašanja sorazmernosti nadaljnjega izvrševanja prostostnega varnostnega ukrepa. Pogreša tudi razloge o neupoštevanju predloga sodnega izvedenca psihiatrične stroke, B. B. za nadomestitev varnostnega ukrepa psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu z varnostnim ukrepom obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti. Tozadevno povzema izvedensko mnenje z dne 14. 4. 2023, za katerega je mnenja, da jasno odkazuje predlog sodnega izvedenca, da se obstoječi ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja v psihiatričnem zavodu spremeni v varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja v psihiatrični ambulanti, torej v milejši ukrep po 70.b členu KZ-1, ker ne obstaja ponovitvena nevarnost za storitev kaznivih dejanj v smislu ogrožanja predmetov in drugih oseb v primeru, da se tudi v prihodnje izvaja zdravljenje pod nadzorom s predpisanimi zdravili. Skozi pritožbena izvajanja v nadaljevanju poudarja tudi vsebino poročila UKC z dne 24. 3. 2023, da je zdravljenje storilca v okvirih izrečenega mu prisilnega varnostnega ukrepa zaključeno, še posebej opozori na predvidevanje, da bistvenega izboljšanja klinične slike pri storilcu A. A. ni za pričakovati ter da bi zanj bila smiselna ureditev ustreznega institucionalnega varstva v socialno-varstvenem zavodu. Zagovornica zatorej z odločitvijo prvostopenjskega sodišča, da izvajanje ukrepa obveznega psihiatričnega ukrepa in varstva v zdravstvenem zavodu ostane v veljavi do namestitve storilca A. A. v ustrezen socialno-varstveni zavod, ne soglaša. V izpodbijanem sklepu pogreša razloge, ki bi narekovali izkazanost pogojev za ohranitev v veljavi že izrečenega ukrepa po 70.a členu KZ-1. 5. S povzetimi pritožbenimi izvajanji pa ne gre soglašati. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu jedrnato in prepričljivo materialno ovrednotilo tako vsebino izvida in mnenja sodnega izvedenca psihiatrične stroke, B. B., kakor tudi vsebino poročila o izvajanju ukrepa. Ustrezno in s tehtnim razlogovanjem je pojasnilo, zakaj je treba pritožbeno grajani ukrep obveznega psihiatričnega varstva in zdravljenja v zdravstvenem zavodu podaljšati do namestitve v ustrezen socialno-varstveni zavod (točka 7 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Pritožbeno sodišče smiselno obrazložene ugotovitve prvostopenjskega sodišča v celoti sprejema in jih v zaobid nepotrebnega podvajanja dosledno sprejema, k trditvam zagovornice pa dodaja:

6. Drži pritožbena ugotovitev, da mora sodišče pri preizkusu, ali je izvajanje izrečenega varnostnega ukrepa storilcu še potrebno, po načelu sorazmernosti upoštevati tudi težo kaznivega dejanja, kar pomeni, da lahko že na podlagi takšnega tehtanja presodi, ali je potrebno, da se strožji varnostni ukrep spremeni v milejšega. Prav tako pritožbeno sodišče dosledno sprejema skozi pritožbena izvajanja izpostavljeno sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 30095/2010 z dne 11. 12. 2014, ki je med drugim zapisalo, da ima izrek obravnavanega varnostnega ukrepa podlago tudi v storjenem protipravnem dejanju in ne le v negotovi nevarnosti storilca. Vendar pa zagovornica nekritično zanemarja dejstvo, da je bil pritožbeno izpodbijani varnostni ukrep obravnavanemu storilcu izrečen za dejanje, ki ima znake kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1 in kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1. Prav tako ne upošteva, da iz opisa izreka izpodbijanega sklepa izhaja, da je bilo storilčevo triletno pravno nevzdržno ravnanje skozi kar 17 izvršitvenih ravnanj usmerjeno v psihično in fizično nasilje nad storilčevo zunajzakonsko partnerko in njune tri otroke, s posledico lahke telesne poškodbe mladoletnega sina. Ob tem zaobide tudi okoliščino, da se storilec, čigar izboljšanja klinične slike vsled Huntingtonove bolezni in v zvezi s tem izrazite organske spremenjenosti ni za pričakovati, v priporu oziroma v UKC nahaja tri leta, konkretno od 9. 2. 2021. To okoliščino pritožbeno sodišče poudarja iz razloga, ker je predmetni varnostni ukrep dopustno podaljševati vse do petih let trajanja. Na podlagi temelja, izkazanega skozi težo in številčnost izvršitvenih ravnanj obravnavanega storilca, tarčno usmerjenih v njegove bližnje, zatorej ne gre pritrditi očitku zagovornice o neupoštevanju in neobrazloženosti načela sorazmernosti v smislu predolgega trajanja izrečenega varnostnega ukrepa medicinsko-terapevtske narave. Sklep je namreč treba brati celostno, na kar je pritožbeno sodišče predhodno že opozorilo v sklepu II Kp 6786/2021 z dne 26. 1. 2023. 7. Kot neutemeljena se pokaže tudi pritožbena graja, da je bilo dejansko stanje nepravilno in nepopolno ugotovljeno, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb in v zvezi s tem predloga sodnega izvedenca psihiatrične stroke, da ne obstaja nevarnost, da bi A. A. storil kakšno hudo kaznivo dejanje zoper varnost ljudi, v kolikor bodo zagotovljeni določeni pogoji, in sicer zdravljenje v nadzorovani obravnavi (bodisi v bolnici, bodisi v socialno-varstvenem zavodu ali v domačem okolju), pod nadzorom A. A. postavljene skrbnice. Pritožbeno sodišče je po pregledu celotnega kazenskega spisa prepričano, da je ne glede na postavitev storilca pod skrbništvo treba vztrajati pri podaljšanju ukrepa obveznega psihiatričnega varstva in zdravljenja v zdravstvenem zavodu do namestitve A. A. v ustrezen socialno-varstveni zavod. Zagovornica namreč v prizadevanju za ustavitev nadaljnjega izvrševanja storilcu izrečenega varnostnega ukrepa in prepričevanju, da mora skrbnik storilcu v domačem okolju nuditi podporo in poskrbeti, da storilec v prihodnje izvaja zdravljenje pod nadzorom s predpisanimi zdravili v obliki obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti, ne upošteva, da za izrek ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti, ki ga je sicer predlagal sodni izvedenec B. B., glede na njegovo lastno hkratno izključitev obstoja storilčeve ponovitvene nevarnosti, niso izpolnjeni zakonsko določeni pogoji. Določba 70.b člena KZ-1 namreč izrek obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti pogojuje z ugotovitvijo, da je to potrebno in da zadostuje za to, da storilec ne bo ponavljal hujših kaznivih dejanj. Prav tako nekritično zagovornica prezre, da je bil storilec, ki zaradi napredovanja Huntingtonove bolezni ni več sposoben skrbeti sam zase, postavljen pod skrbništvo mlade, življenjsko še ne izkušene hčerke C.C. (rojene leta ****), ki je bila v danem primeru skozi niz ravnanj neprištevnega storilca, ki imajo zakonske znake kaznivega dejanj, celo iz lastnega oškodovana.

8. Pritožbeno sodišče je mnenja, da problematika, povezana s storilčevo namestitvijo v ustrezni socialno varstveni zavod, nikakor ne sme biti poglavitni razlog, da se storilcu izvajanje izrečenega varnostnega ukrepa ne omili oziroma celo ustavi (enako VSC Sklep II Kp 27890/2017 z dne 5. 5. 2020). Toda skozi pritožbena izvajanja v smeri ustavitve nadaljnjega izvrševanja varnostnega ukrepa medicinsko-terapevtske narave, zagovornica izkazuje subtilno nestrinjanje z oceno in mnenjem lečečih zdravnikov v UKC, ki predlagajo, da se varnostni ukrep storilcu podaljša do pridobitve ustrezne nadomestitvene kapacitete na varovani enoti socialno-varstvenega zavoda, enako pa zaobide tudi dejstvo, da je nenazadnje celo sodni izvedenec podal mnenje, da A. A. v domačem okolju ne bo moč zagotoviti potrebnega varstva in stalne oskrbe zaradi ugotovljene bolezenske nesposobnosti vpogleda v lastno psihofizično zdravstveno stanje in hude motene presoje realnosti.

9. Sodišče prve stopnje je razumno utemeljilo, da bo po namestitvi v socialno-varstveni zavod A. A. treba najprej namestiti v varovano (torej nikakor odprto) enoto socialno-varstvenega zavoda, prav iz razloga privajanja in opazovanja, medtem ko bo šele na to mogoča njegova premestitev na odprto enoto socialno-varstvenega zavoda. Posledično je prvostopenjsko sodišče pravilno v celoti sledilo ugotovitvam UKC, da bo na takšen način storilcu A. A. omogočena dolgoročna stabilnost. Poleg tega zagovornica prezre, da je kot eno izmed možnih rešitev namestitev v socialno-varstveni zavod navedel tudi sodni izvedenec mag. B. B., pri čemer pa skozi kritična pritožbena izvajanja ne upošteva niti, da za izrek ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti, kot ga omenja sodni izvedenec psihiatrične stroke, glede nato, da je sam iz lastnega hkrati navedel, da ni podana nevarnost, da bi A. A. kazniva dejanja ponavljal, niso izpolnjeni pogoji.

10. Predstavljeno dejansko stanje in povzeta pritožbena izvajanja pritožbenemu sodišču tako ne vzbujajo dvoma v pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu ostane v veljavi do namestitve v socialno-varstveni zavod.

11. Ker pritožbeno sodišče pri obravnavanju pritožbe ni zasledilo kršitev, ki jih je dolžno ugotavljati po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je bilo pritožbo zagovornice storilca kot neutemeljeno zavrniti (tretji odstavek 402. člena ZKP).

12. Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje, je tudi pritožbeno sodišče odločilo, da potrebni izdatki in nagrada zagovornice storilca obremenjujejo proračun, medtem ko je A. A. plačila sodne takse oprostilo (četrti odstavek 95. člena ZKP, prvi odstavek 97. člena ZKP, prvi odstavek 98. člena ZKP in prvi odstavek 507. člena ZKP).