Jedro

Splošni pogoji domačega operaterja in tehnična navodila za uporabo telefonskega aparata uporabniku ne dajejo jasne in nedvoumne informacije glede načina zaračunavanja telekomunikacijske storitve - gostovanje preko tujega operaterja za primer, ko se uporabnik nahaja znotraj ozemlja domačega operaterja.

Izrek

Tožba se ugodi. Odločba in sklep Agencije za telekomunikacije, radiodifuzijo in pošto RS, št. ... se odpravita in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 16.200,00 SIT v roku 15 dni od izdaje te sodbe brezobrestno, po izteku navedenega roka pa z zakonitimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo. Zahteva prizadete stranke AAA za povrnitev stroškov tega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom in odločbo je tožena stranka v 1. točki izteka odločila, da se razširitev zahtevka tožnice z dne 24. 3. 2003 o pravilnosti računa, št. ... z dne 1. 3. 2004 v znesku 30.000,00 SIT, ki ga je izdala družba AAA, ne dovoli. V 2. točki izreka pa je odločila, da se pritožba tožeče stranke zoper račun št. ... z dne 8. 1. 2004 v znesku 17.984,00 SIT in zoper račun št. 0402060419197 z dne 10. 2. 2004 v znesku 4.251,00 SIT, oba izdana s ... družbe AAA zavrne. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnica vložila pritožbo tožeči stranki zoper račun, ki ga je izdala družba AAA (v nadaljevanju: prizadeta stranka v tem upravnem sporu v smislu 20. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 50/97, 70/00, v nadaljevanju ZUS). Tožena stranka je za razjasnitev dejanskega stanja razpisala ustno obravnavo in nanjo povabila obe stranki. Na ustni obravnavi je pooblaščenec tožeče stranke zahtevek natančno obrazložil in navedel, da želi poleg tega, da tožena stranka odloči o pravilnosti računa št. ... z dne 8. 1. 2004, predmet odločanja razširiti tudi na račun št. ... z dne 10. 2. 2004 v znesku 4.251,00 SIT in na račun št. ... z dne 1. 3. 2004 v znesku 30.000,00 SIT. Pooblaščenec tožeče stranke je tudi pojasnil, da je tožnica za njo nesporen del računa z dne 8. 1. 2004 z datumom zapadlosti 16. 1. 2004 v višini 7.984,00 SIT poravnala dne 28. 1. 2004. Stranka z interesom oziroma prizadeta stranka je tožnici v računu št. ... z dne 10. 2. 2004 zaračunala opravljene telekomunikacijske storitve za mesec januar 2004 in sicer v znesku 4.251,00 SIT. Glede računa z dne 1. 3. 2004 v znesku 30.000,00 SIT tožena stranka ugotavlja, da je bil tožnici izstavljen potem, ko je tožnica hotela predčasno prekiniti naročniško razmerje in predstavlja plačilo pogodbene kazni oziroma doplačilo za telefonski aparat, ki ga je tožnica pod ugodnejšimi pogoji kupila ob sklenitvi naročniškega razmerja. V zvezi s tem tožena stranka ugotavlja, da v tem računu nasprotna stranka oziroma prizadeta stranka tožnici ni zaračunala telekomunikacijskih storitev, kot jih obravnava Zakon o telekomunikacijah (Uradni list RS, št. 30/01, 52/02, 110/02 in 43/04, v nadaljevanju ZTel-1), zato za reševanje ugovora zoper ta račun ni pristojna. Pogodbena kazen je namreč dogovorjena za primer predčasne prekinitve naročniškega razmerja in je stvar pogodbenega dogovora med naročnikom in operaterjem in zato sodi v civilno pravno področje oziroma pred sodišče splošne pristojnosti. Zaradi navedenega je tožena stranka v 1. točki izreka zavrnila tožničin predlog za razširitev zahtevka na izpodbijanje računa v znesku 30.000,00 SIT za zaračunano pogodbeno kazen. Glede izpodbijanja računa z dne 8. 1. 2004 je predstavnik tožeče stranke na ustni obravnavi povedal, da je bilo šele po prejemu izpiska klicev ugotovljeno, da so zaračunane tudi storitve prek tujega mobilnega operaterja. Po poizvedovanju so ugotovili, da je tožnica kupila ob sklenitvi naročniškega razmerja mobilni telefon nastavljen na avtomatsko izbiri omrežja, kar pomeni, da v danem trenutku izbere signal operaterja, ki je v tistem trenutku najmočnejši. Tožnici se zdi sporno, da so bili vsi klici opravljeni na območju Republike Slovenije, storitve pa so bile zaračunane s strani tujega operaterja. Poleg tega je za tožnico sporno zaračunavanje razlike do minimalnega zneska porabe ob dejstvu, da je bil zaračunan znesek na njenem računu 17.000,00 SIT. Predstavnik prizadete stranke je ugovore tožnice zavrnil s pojasnilom, da ima telefonski aparat ob nakupu aktivirane tovarniške nastavitve, ki pa jih lahko vsak uporabnik spremeni po navodilih za uporabo telefonskega aparata, ki jih dobi ob prevzemu aparata. Ob vsakem podpisu naročniške pogodbe prizadeta stranka uporabnika seznani s splošnimi pogoji poslovanja, razen tega pa vsem uporabnikom njihovih storitev nudi tudi storitve brezplačnega svetovanja na centru za pomoč uporabnikom. Med storitvami, ki jih je koristila tožnica so razen klicev v tujem omrežju tudi storitve avtomatskega odzivnika, ki jo nasprotna stranka nudi vsem svojim naročnikom, s čemer so ti seznanjeni v splošnih pogojih poslovanja. Glede klica tožnice iz fiksnega telefona na svoj mobilni telefon je prizadeta stranka povedala, da je tožnica takrat gostovala v omrežju tujega operaterja, da se je vklopil avtomatski odzivnik in je iz tega razloga storitev obračunana tudi na računu za mobilne storitve. Na pritožbo v zvezi z zaračunavanjem stroška razlike do minimalne mesečne porabe je predstavnica prizadete stranke povedala, da je obrazložena v ceniku, ki je priloga k naročniški pogodbi. Tožnica pa je vztrajala, da ob podpisu naročniške pogodbe ob še tako skrbnem ravnanju ni bila seznanjena s tem, da bodo nekateri izmed klicev opravljeni na območju Republike Slovenije zaračunani po mednarodni tarifi in da so te tarife tako visoke. Prepričana je, da gre za nedopustno finančno past s strani multinacionalke. V zvezi z navedenim prizadeta stranka vztraja, da imajo vsi naročniki enake pogoje za uporabo njenih storitev in da ob podpisu pogodbe seznani vse uporabnike s cenami za opravljanje storitev, pri nakupu aparata pa še z navodili za uporabo le-tega. Predstavnica prizadete stranke je na ustni obravnavni tudi povedala, da so tožnici ponudili možnost odpisa zanjo spornega zneska v znak dobrih poslovnih odnosov, vendar tožnica na to ni pristala. Tožena stranka je v predmetni zadevi s pomočjo dokazov zbranih v postopku in na podlagi izpovedb strank v skladu s 122. členom ZTel-1 po določilih Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00, 52/02 in 73/04, v nadaljevanju ZUP) v tem postopku ugotavljala, ali je prizadeta stranka tožnici upravičeno zaračunala vse telekomunikacijske storitve. Tožene stranka ugotavlja, da tožnica ni zanikala dejstev, da je storitve nasprotne stranke uporabljala, sporen je le način seznanjanja uporabnikov storitev o pogojih in cenah za uporabo telekomunikacijskih storitev. Telefonski aparat s pomočjo katerega je tožnica uporabljala storitve prizadete stranke ima možnost samodejne in tudi ročne nastavitve omrežja, kar je obrazloženo tudi v navodilih za uporabo telefonskega aparata. Med strankama tudi ni sporno, da je imel telefonski aparat tožnice ob nakupu tovarniško nastavljeno samodejno izbiranje omrežja, kar pomeni, da na območju, ki ga prizadeta stranka ne pokriva z lastnim signalom, telefonski aparat samodejno izbere signal drugega operaterja, ki je na tem območju najmočnejši. Prizadeta stranka z lastnim signalom pokriva pretežen del ozemlja Republike Slovenije, ne pa v celoti. Zato tudi na območju Republike Slovenije obstaja možnost prejema signala tujega operaterja, kar pa lahko uporabnik prepreči tako, da na svojem telefonskem aparatu izbere ročno izbiro mobilnega operaterja in na ta način sam določi, katere storitve in katerega operaterja želi uporabljati. Med vsemi storitvami, ki jih prizadeta stranka nudi svojim uporabnikom je tudi storitev gostovanja njenih uporabnikov v omrežjih tujih operaterjev, kar izhaja tudi iz njenih splošnih pogojev poslovanja. Po mnenju tožene stranke prizadeta stranka ne more odgovarjati za uporabo terminalske opreme pri uporabniku ali za količino in vrsto storitev, ki jih uporabnik izbere. Tožena stranka ugotavlja, da je pooblaščenec tožnice sam priznal, da so še po prejemu računa za opravljene telefonske storitve, ki je bil po njegovem mnenju previsok, natančneje preverili način zaračunavanja in se seznanili s cenikom storitev. Razen tega je iz njegove izpovedbe mogoče ugotoviti, da je tožnica zavestno koristila storitve tujega operaterja, saj je na območju, ki ga prizadeta stranka ne pokriva z lastnim signalom, to edini način, da opravi telefonski klic. Tožnica torej ne zanika uporabe storitve gostovanje v omrežju tujega operaterja, ki jih nudi prizadeta stranka, pritožuje se le nad ceno, ki je za navedeno storitev zaračunava nasprotna stranka ter zoper to, da prizadeta stranka o uporabi njenih storitev pritožnice ni dovolj jasno seznanila. Prizadeta stranka je svoje splošne pogoje poslovanja, ki so tudi sestavni del naročniške pogodbe in cenik svojih cenitev skladno z veljavnimi predpisi tudi javno objavila. Dolžnost uporabnika storitev pa je, da se pred uporabo storitev seznani s pogoji in cenami, ki zanje veljajo. V nobenem primeru ne moremo neseznanjenost uporabnika s cenami in splošnimi pogoji poslovanja šteti kot krivdno ravnanje operaterja, ki ima svoje splošne pogoje in cene javno objavljene. V skladu z navedenim tožena stranka zaključuje, da je tožnica koristila storitve prizadete stranke, ki ji je te storitve s spornimi računi pravilno zaračunala.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je toženkina zavrnitev zahteve za razširitev zahtevka tožnice tudi na znesek 30.000,00 SIT za pogodbeno kazen neutemeljena, saj ZTel-1 v 2. odstavku 120. člena izrecno navaja, da ima vsak uporabnik pravico pritožbe zoper odločitev ali ravnanje operaterja javnih telekomunikacij. Zakon torej pristojnost tožene stranke ne omejuje zgolj na telekomunikacijske storitve, ampak tudi na druge odločitve in ravnanje operaterja. Po mnenju tožnice v tem delu ne gre za civilno pravni problem pogodbene kazni, temveč gre za vprašanje, ki je vsebinsko neposredno povezano s temeljnim problemom, to je z nepravilno izstavljenimi računi prizadete stranke v znesku 17.984,00 SIT. Prav tako je bila po mnenju tožeče stranke pritožba zoper račune z dne 8. 1. 2004 v znesku 17.984,00 SIT in zoper račun z dne 10. 2. 2004 v znesku 4.251,00 SIT povsem neutemeljeno zavrnjena, saj glede tega dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno, niti niso bili pravilno uporabljeni predpisi in pravila postopka. Pri tem je ključni problem v tem, da so bile s prvim računom storitve nepravilno oziroma neopravičeno zaračunane in sicer v znesku 17.984,00 SIT, ker prizadeta stranka tehnično nevešči stranki ni nastavila mobilnika na omrežno skupino prizadete stranke, ampak na avtomatično izbiranje operaterja, ki je predvsem vključeval tuje operaterje, s čemer je povzročila nedopustno visok strošek tožnici. Prav tako ni bilo pojasnjeno, kako je mogoče, da si je operater oziroma prizadeta stranka med drugim fakturirala sedem klicev na lasten mobilnik iz tožničinega fiksnega telefona, saj bi te klice moralo zaračunati podjetje Telekom. Prav tako je po mnenju tožeče stranke tožena stranka nekritično povzela navedbo predstavnice prizadete stranke, da je bil nesporni del računa plačan prepozno. Ta je bil sicer res plačan 28. 1. 2004, vendar je dejstvo, da govorijo splošni poslovni pogoji v 60. točki le o pravočasnem plačilu ne povedo pa, kdaj je to najkasneje. Neopravičeno je tudi sklicevanje na splošne pogoje, ki si jih je morala tožnica pridobiti sama iz Uradnega lista RS. ZTel-1 v 120. in 122. členu ne dopušča uvedbe kakšnih posebnih pravnih posledic za primer plačila nespornega dela, kot je bilo storjeno v tem primeru. Naveden 122. člena ZTel-1 izrecno dovoljuje izključitev samo po predhodnem obvestilu in postopku, ki pa ga v tem primeru ni bilo, temveč je prizadeta stranka dva dni po prejetem plačilu nespornega dela opravila nedopusten enostranski odklop iz omrežja. Tožeča stranke se tudi ne strinja s povzemanjem navedb njenega pooblaščenca na ustni obravnavi, ko navaja, da je pooblaščenec tožnice sam priznal, da so šele po prejemu računa natančneje preverili način zaračunavanja stroškov in se seznanili s cenikom storitev ter da so zavestno koristili storitve tujega operaterja. Takšna interpretacija je po mnenju tožnice popolnoma izkrivljena. Tožnica se tudi ne strinja z ugotovitvijo oziroma z navedbo prizadete stranke, da imajo vsi naročniki pri njej enake pogoje za uporabo njenih storitev in da so ob podpisu pogodbe z njimi seznanjeni. Dejstvo, da je tožnica kupila pri prizadeti stranki mobilni telefon, ji po njenem mnenju daje pravico do pričakovanja, da je vključena v njihov mobilni sistem. Prav tako ni res, da bi bila kakorkoli tožnica opozorjena na možnost, da bo plačevala storitve po mednarodni tarifi, če bo klicala samo v Sloveniji in še to pretežno lokalno. Po mnenju tožnice je tudi popolnoma napačna interpretacija, da tožnica ni pristala na odpis spornega zneska, saj je tožnica prizadeti stranki jasno sporočila, da je ključni razlog za prenehanje pogodbenega odnosa nedopustni enostranski odklop iz njihovega omrežja. K temu še tožnica dodaja, da je čisto razumljivo, da bi ob korektni informaciji glede velikih razlik v ceni za klice v domačem ali pa v tujem omrežju, mobilnik nemudoma nastavila na omrežje svojega operaterja. Tožnica je bila namreč prepričana, da je mobilni aparat pravilno nastavljen. Dalje tožnica zatrjuje, da tožena stranka ni preverila, kako v praksi poteka sklepanja naročniških pogodb, ki je po njenem mnenju nekorektno in brez popolnih informacij, saj naročniki sploh ne prejmejo cenika in splošnih pogojev poslovanja. Prav tako ni utemeljeno pričakovanje, da bo tehnologije nevešča stranka zmogla proučiti oziroma razumeti obširno gradivo in navodila, da se bo seznanila z vsemi detajli glede uporabe mobilnega aparata in naročniškega paketa. Operater se ne more skrivati za obsežno dokumentacijo in gradivom ter strankam s tem nastavljati nepredvidljive pasti, ko ne dobijo jasne in transparentne informacije. Prav tako tožena stranka z izpodbijanim aktom ni odločila o vseh zahtevkih tožeče stranke, ki se nanašajo na ugotovitev stroškov in naložitev le-teh v plačilu prizadeti stranki. Tožnica je namreč dne 4. 3. 2004 prizadeto stranko obvestila o stroških, ki so nastali tožnici v zvezi z nepravilnim zaračunavanjem stroškov za telekomunikacijske storitve, s to specifikacijo stroškov pa je tožeča stranka tekom postopka seznanila tudi toženo stranko. O teh stroških tožena stranka ni odločila. Pri tem gre za ugotovljene stroške v višini 73.650,00 SIT, katerim je treba prišteti še novo nastale stroške za plačilo takse v upravnem sporu v znesku 15.200,00 SIT in priporočene pošiljke za vložitev tožbe v višini 1.000,00 SIT. Iz vseh navedenih razlogov tožeča stranka sodišču predlaga, da izpodbijani sklep in odločbo odpravi ter sodišče samo meritorno odloči o pravilnosti spornih računov.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da so njene pristojnosti za odločanje določene v ZTel-1. V primeru spora med uporabnikom in operaterjem je to v vsakem primeru, ko operater krši veljavne splošne pogoje poslovanja in v primeru, ko z odločitvijo operaterja nezadovoljen uporabnik na agencijo naslovi pritožbo v zvezi z zaračunavanjem telekomunikacijskih storitev. Tožeča stranka je bila z vsebino pogodbe o nakupu telefonskega aparata in z višino pogodbene kazni seznanjena, kar je mogoče sklepati na podlagi dejstva, da je pogodbo podpisala. V tem primeru gre torej za pogodbeno razmerje med strankama, ki ga lahko stranki v okviru ZTel-1 svobodno urejata. V pristojnosti tožene stranke pa je, da preveri ali je ravnanje operaterja oziroma prizadete stranke skladno z njenimi javno objavljenimi splošnimi pogoji poslovanja, ki so priloga vsake naročniške pogodbe in se torej šteje, da je naročnik z njimi ob podpisu pogodbe seznanjen, preverja pa tudi pravilnosti ravnanja operaterja z določbami ZTel-1 v primerih, ko ji zakon za to daje posebno podlago. Ker je pristojnost tožene stranke v tovrstnih sporih omejeno na reševanje ugovorov uporabnikov pri agenciji glede pravilnosti opravljanja telekomunikacijskih storitev in pravilno zaračunavanje teh storitev, tožena stranka ne more reševati sporov v zvezi s pogodbeno kaznijo iz pogodbe o nakupu telefonskega aparata. Glede tožbenih ugovorov, ki se nanašajo na odločitev toženke, da je prizadeta stranka pravilno zaračunala svoje storitve, pa tožena stranka odgovarja, da bi bilo težko obrazložiti, zakaj je protipravno ravnanje prizadete stranke, ko ta ob nakupu tožničinega telefonskega aparata ni samoiniciativno ustno seznanila z vsako izmed funkcij, ki jo ta aparat omogoča, oziroma kot trdi tožeča stranka, ker izvirne tovarniške nastavitve telefona ni nastavila tako, da bi uporabnikom onemogočila uporabljanje mobilnih telekomunikacijskih storitev izven svojega lastnega telekomunikacijskega omrežja. Dolžnost vsakega uporabnika je namreč, da se pred uporabo storitev seznani s posledicami oziroma pogoji za uporabo. Prizadeta stranka oziroma operater pa je tožnico seznanil z možnostjo uporabe brezplačnih nasvetov. Glede ugovorov v zvezi s pravočasnim plačilom računov za telekomunikacijske storitve tožena stranka navaja, da je splošno znano dejstvo, da je rok za plačilo obveznosti rok, ki je naveden na računu. Glede ostalih ugovorov v tožbi tožena stranka vztraja pri ugotovitvah, kot so navedene v obrazložitvi izpodbijanega sklepa in odločbe.

Prizadeta stranka v tem upravnem sporu AAA v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in navaja, da se v celoti strinja z vsemi navedbami tožene stranke. Dodaja pa še, da navedbe tožeče stranke v pripravljalni vlogi z dne 4. 11. 2005 ni mogoče šteti kot razširitev tožbenega zahtevka, ker se ne nanašajo na predmet, ki je obravnavan v izpodbijanem aktu. Prizadeta stranka sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne ter tožeči stranki naloži plačilo vseh stroškov postopka.

Državno pravobranilstvo RS kot zastopnik javnega interesa ni prijavilo udeležbe v tem upravnem sporu.

Tožba je utemeljena.

K 1. točki izreka V obravnavanem primeru je med strankami sporno zaračunavanje telekomunikacijskih storitev, ki jih je prizadeta stranka zaračunala tožnici z računom z dne 8. 1. 2004 v znesku 17.984,00 SIT, z računom z dne 10.2.2004 v znesku 4.251,00 SIT in z računom z dne 1.3.2004 v znesku 30.000,00 SIT.

Bistvo spora se nanaša na ugovor tožnice, da se ne strinja z obračunom telekomunikacijskih storitev, opravljenih preko tujega telekomunikacijskega operaterja, zaračunanih z računom z dne 8.1.2004 in z računom z dne 10.2.2004, v računu z dne 8.1.2004 pa še tožnica ugovarja postavki "razlika do minimalne mesečne porabe" v znesku 1.019,47 SIT. Kot posledica nerešenega spora med tožnico in prizadeto stranko glede navedenega obračunavanja storitev, je bil tožnici izstavljen še račun z dne 1.3.2004 v znesku 30.000,00 SIT, ki bi naj predstavljal pogodbeno kazen, določeno v pogodbi o prodaji telefonskega aparata, ki sta jo sklenili tožnica in prizadeta stranka dne 2.12.2003, zaradi predčasne prekinitve naročniške pogodbe z dne 2.12.2003. Tožena stranka, ki je o konkretnem sporu med telekomunikacijskim operaterjem (prizadeto stranko) in uporabnikom (tožečo stranko) odločala na podlagi 4. odstavka 122. člena ZTel-1 v zvezi s 113. členom ZTel-1, ki je še veljal v času upravnega odločanja, je odločila, da je prizadeta stranka pravilno obračunala sporne storitve preko tujega operaterja, saj je tožnica imela možnost seznaniti se z navodili za uporabo mobilnega telefonskega aparata in tega nastaviti tako, da bi sama izbirala signal operaterja oziroma izključila (dražjega) tujega operaterja, iz česar izhaja njena dolžnost plačati tudi takšno telefonsko storitev (opravljeno na slovenskem ozemlju preko tujega operaterja) po mednarodni tarifi.

Glede spornega obračunavanja storitev oziroma klicev z mobilnega telefona, ki jih je tožeča stranka (nesporno) opravila preko tujega operaterja, sodišče najprej ugotavlja, da je treba obveznosti in pravice strank glede predmetnih telekomunikacijskih storitev presojati ne le po splošnih pogojih in ceniku operaterja, temveč tudi po načelih obligacijsko pravnih razmerji. Tožeča stranka in prizadeta stranka sta namreč na podlagi sklenjenih pogodb o naročniškem razmerju in pogodbe o prodaji telefonskega aparata v prvi vrsti v medsebojnem pogodbenem razmerju, katerega predmet je opravljanje telekomunikacijskih storitev za določeno ceno in nakup določenega mobilnega telefonskega aparata. Ker pa prizadeta stranka s predmetnimi storitvami tudi trži oziroma jih ponuja na trgu, tožeča stranka pa proti plačilu te storitve uporablja, morajo biti uporabniku kot potrošniku pri uporabi teh storitev zagotovljene tudi pravice po Zakonu o varstvu potrošnikov (Uradni list RS, št. 20/98 do 46/06, v nadaljevanju ZVPot). Splošno načelo obligacijskega prava je načelo vestnosti in poštenja ter ravnanje v skladu z dobrimi poslovnimi običaji (5. člen Obligacijskega zakonika, Uradni list RS, št. 83/01, v nadaljevanju OZ). Vestno in pošteno ravnanje ter ravnanje v skladu z dobrimi poslovnimi običaji na trgu blaga in storitev je tudi v ZVPot izhodišče za varstvo pravic potrošnikov, ki v 23. in 24. členu prepoveduje nepoštene pogoje do potrošnika, v 25. členu pa zahteva od podjetja, da svoje storitve opravlja na način, ki ni v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji. Vestno in pošteno ravnanje predstavlja tudi ustrezno informiranje potrošnika o vseh bistvenih okoliščinah, ki so potrebne za ekonomsko racionalno odločitev o poslu. Šele ustrezno informirani potrošnik je varovani potrošnik. V skladu s splošnimi standardi varovanja potrošnika kot šibkejšega udeleženca na trgu blaga in storitev je po mnenju sodišča tudi treba razumeti določbo 4. odstavka 113. člena ZTel-1, ki toženi stranki nalaga, da mora odločati na podlagi zakona, podzakonskih in splošnih aktov ter v skladu z načelom zaščite interesa uporabnikov telekomunikacijskih storitev. Za odločitev o tem, katere od opravljenih storitev in po kakšni ceni jih je tožnica dolžna plačati na podlagi spornih računov, je treba torej najprej izhajati iz navedenih temeljnih načel. Med strankami ni sporno in prizadeta stranka ne ugovarja tožničini trditvi, da je sporne telekomunikacijske storitve preko tujega operaterja opravila na ozemlju Republike Slovenije. Tudi tožena stranka navaja v izpodbijani odločbi, da prizadeta stranka s svojim signalom ne pokriva celotnega ozemlja Republike Slovenije, zaradi česar je možno, da mobilni telefonski aparat tudi na slovenskem ozemlju sprejema signal tujega operaterja. Pri tem je po mnenju sodišča bistvena okoliščina, ali je bila tožnica s strani prizadete stranke pravočasno in nedvoumno informirana o tem, kakšna je pokritost ozemlja Republike Slovenije z njenim signalom, še zlasti na območju njenega prebivanja, in o tem kako se obračunavajo storitve, ki jih sicer tožnica opravi na slovenskem ozemlju, vendar preko tujega operaterja. Šele po ugotovitvi, da je dobila tožnica o tem bistvene informacije, ki bodo oziroma bi lahko vplivale na njene odločitve, kako in katere vrste telekomunikacijskih storitev bo uporabljala in kakšen ekonomski (stroškovni) učinek bodo te imele, je relevantno vprašanje, ali je tožnica tudi dobila oziroma imela dostop do navodil za uporabo telefonskega aparata. Na podlagi splošnih pogojev in cenika telekomunikacijskih storitev prizadete stranke po mnenju sodišča tožnica o tem ni mogla dobiti jasne in nedvoumne informacije. Splošni pogoji namreč le opredeljujejo pojem "gostovanje" kot uporabo elektronskih komunikacijskih in drugih storitev posameznih drugih ponudnikov, cenik storitev pa govori le o cenah za klice v tujini oziroma o gostovanju v tujini. Glede na to, da je bistveni element gostovanja v telekomunikacijskem omrežju tujega operaterja fizično nahajanje uporabnika zunaj države domačega operaterja (tako opredeljuje pojem mednarodnega gostovanja tudi predlog Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o gostovanju javnih mobilnih omrežij znotraj Skupnosti in o spremembi Direktive 2002/21/ES o skupnem regulativnem okviru za elektronska omrežja in storitve, ki ga je predložila Komisija Evropske skupnosti, iz leta 2006), je po mnenju sodišča tožeče stranka za klice, ki jih je opravila na območju Republike Slovenije, upravičeno pričakovala, da bo te plačala po tarifi za klice znotraj slovenskega ozemlja. Na vsak drugačen način obračunavanja klicev znotraj slovenskega ozemlja preko tujega operaterja bi morala biti tožnica izrecno, to je razumljivo in nedvoumno, opozorjena. To velja še zlasti zato, ker je cena klicev preko tujega operaterja veliko dražja od cene klicev preko domačega operaterja. Pri tem pa ni zanemarljivo niti dejstvo, da prebiva tožnica na območju, ki ga prizadeta stranka ne pokriva oziroma ga slabše pokriva s svojim signalom in je velika verjetnost, da bo mobilni telefon tožnice pri samodejnem iskanju signala večino časa preklopljen na tujega operaterja. Prav iz razloga nesorazmerne razlike v navedenih cenah storitev pomeni seznanitev tožnice z navedenimi okoliščinami bistveno informacijo za njeno racionalno poslovno odločitev o tem, preko katerega operaterja bo opravljala telekomunikacijske storitve. Prizadeta stranka je sicer dolžna zagotavljati kvaliteto svojih storitve v skladu s svojo tehnično opremljenostjo, vendar pa pri tem ne sme tveganja, da na določenem območju uporabnikom ne bo mogla zagotoviti svojih storitev (svojega signala), prevaliti na uporabnika tako, da ga zadenejo nesorazmerno visoki stroški. Zaščita interesov uporabnika telekomunikacijskih storitev je tudi v tem, da je uporabnik ustrezno informiran o tem, kako naj na najbolj racionalen način uporablja razpoložljive storitve. Telekomunikacijski operater mora zato v skladu z načelom vestnosti in poštenja uporabniku najprej podati razumljive in nedvoumne bistvene informacije ter ga tako ustrezno napotiti na uporabo obsežnega gradiva s tehničnimi navodili in na možnost brezplačne uporabe nasvetov.

Šele po ugotovitvi, da je tožnica dobila vse bistvene informacije v zvezi z uporabo telekomunikacijskih storitev, zlasti o tem, kakšne stroškovne učinke ima klicanje preko tujega operaterja na ozemlju Republike Slovenije, bi prešla na tožnico odgovornost prostovoljne izbire operaterja (zavestne izbire tujega operaterja) s pomočjo ustrezne uporabe mobilnega telefona. Iz navedenih razlogov temelji izpodbijana odločitev tožene stranke na napačnem izhodišču, da je v obravnavanem primeru pomembno le, da je tožnica imela možnost izbire operaterja oziroma možnost izključiti tujega operaterja s tem, ko ji je bilo na voljo navodilo za uporabo mobilnega telefonskega aparata.

Glede na vse navedeno je bil po presoji sodišča v postopku za izdajo izpodbijane odločbe in sklepa nepravilno uporabljen materialni predpis, zaradi česar je sodišče izpodbijano odločbo in sklep na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena ZUS odpravilo in v skladu z 2. odstavkom 60. člena ZUS zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Ker je vprašanje pravilnosti računa z dne 1.3.2004 v znesku 30.000,00 SIT za pogodbeno kazen zaradi predčasnega odstopa od naročniške pogodbe povezano s predhodnim spornim obračunavanjem storitev, je sodišče izpodbijano odločbo in sklep odpravilo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje tudi v delu, ki se nanaša na obravnavo računa z dne 1.3.2004, saj je spor glede tega odvisen od rešitve obračunavanja storitev po računih z dne 8.1.2004 in z dne 10.2.2004. Pri tem je treba v ponovnem postopku predvsem razjasniti pravno naravo zaračunanega zneska 30.000,00 SIT, saj se račun glasi na doplačilo telefonskega aparata, tožena stranka pa ga je opredelila kot pogodbeno kazen, ker je tožnica nameravala prekiniti naročniško pogodbo, v skladu s 4. odstavkom 122. člena ZTel-1 pa je tožena stranka pristojna za reševanje pritožb zoper račune telekomunikacijskih operaterjev. Prav tako je od rešitve vprašanja pravilnosti obračunavanja telekomunikacijskih storitev preko tujega operaterja odvisno tudi vprašanje zaračunavanja t.i. razlike do minimalne porabe v znesku 1.019,47 SIT na računu z dne 8.1.2004, ki ga je prizadeta stranka obračunala na podlagi cenika za naročnike paketov, po katerem se v minimalno porabo štejejo le storitve opravljene v Sloveniji.

V ponovnem postopku bo morala tožena stranka vprašanje obračunavanja spornih storitev reševati v skladu z zgoraj navedenimi ugotovitvami sodišča in v tem obsegu tudi dopolniti ugotovitveni postopek, predvsem v delu, kako in v kolikšnem obsegu je prizadeta stranka pred uporabo njenih storitev tožnico informirala o vseh bistvenih okoliščinah.

V zvezi s tožbenimi ugovori, da tožena stranka ni odločila o zahtevani povrnitvi stroškov, ki jih je najprej specificirala za prizadeto stranko v vlogi z dne 4.3.2004, nato pa je ta zahtevek dostavila tudi toženi stranki, sodišče ugotavlja, da se zahtevani stroški nanašajo tako na stroške za sporne telekomunikacijske storitve kot na njene stroške upravnega postopka. Pri tem velja tožnico opozoriti, da zahtevana povrnitev (neutemeljeno) plačanih storitev za telekomunikacijske storitve prizadeti stranki ne more biti predmet zahtevka za povračilo stroškov postopka, saj gre pri tem za odločanje o glavni stvari. Glede stroškov, ki jih je imela tožnica zaradi sproženega upravnega postopka, pa je v skladu s 1. odstavkom 114. člena ZUP dolžna kriti stroške postopka tista stranka, ki je povzročila postopek, pa se je ta končal v njeno škodo. Tožnica torej ni bila upravičena do povrnitve stroškov upravnega postopka, saj je sprožila postopek pri toženi stranki, ki je njen zahtevek zavrnila.

K 2. točki izreka.

Tožnica je v tožbi smiselno zahtevala povrnitev stroškov upravnega spora za plačano sodno takso za tožbo v znesku 15.200,00 SIT in za stroške poštne pošiljke v znesku 1.000,00 SIT. Glede na to, da je tožnica s tožbo uspela, ji je tožena stranka v skladu s 1. odstavkom 23. člena ZUS v zvezi s 1. odstavkom 154. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 36/04-UPB2, v nadaljevanju ZPP) dolžna povrniti priglašene stroške tega postopka.

K 3. točki izreka.

Prizadeta stranka je v odgovoru na tožbo dne 14.4.2006 zahtevala, da ji tožeča stranka povrne stroške tega postopka in pri tem priglasila materialne stroške v višini 2.000,00 SIT. Glede na to, da je tožnica v upravnem sporu uspela, mora glede na določbo 1. odstavka 154. člena ZPP prizadeta stranka sama nositi svoje stroške postopka.