19.1.1995

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Janeza Kosmača iz Ljubljane na seji dne 19.1.1995

s k l e n i l o:

Pobuda za začetek postopka za oceno zakonitosti Odloka Skupščine Mesta Ljubljane o sprejetju zazidalnega načrta za območje zazidalnega otoka VS-1 in VS-102 "Trnovo" (Uradni list SRS, št. 27/72) v delu, ki predvideva izgradnjo dovozne poti preko parcel št. 98/33 in 98/34 k.o. Trnovsko predmestje, se zavrne.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Vlagatelj pobude navaja, da je kot imetnik pravice uporabe na zemljišču parc. št. 98/33 in 98/34, k.o. Trnovsko predmestje, nasprotoval izročitvi pravice uporabe občini, ker se ni strinjal z izgradnjo dovozne poti preko navedenih parcel. V tem izročitvenem postopku je ponudil drugo varianto poti, ki jo je strokovno izdelal in potrdil Zavod za izgradnjo Ljubljane, in sicer naj bi dovozna pot potekala po parceli št. 98/5 po Layerjevi ulici. Navaja, da je bil glavni razlog za zavrnitev njegovih pritožb in tožbe v upravnem sporu dejstvo, da je sporna dovozna pot predvidena z izpodbijanim zazidalnim načrtom, katerega pa upravni in sodni organi niso pristojni ocenjevati. Meni, da izpodbijani zazidalni načrt ni v skladu z 10. in 13. členom Zakona o urbanističnem planiranju (Ur. list RS, št. 16/67, 32/67 in 27/72), ki je veljal v času njegovega sprejemanja, prav tako pa ni v skladu s 36. členom sedaj veljavnega Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Ur. list RS, št. 18/84, 37/85, 29/86, in Uradni list RS, št. 26/90, 47/93 in 71/93 - v nadaljevanju: ZUN), ker ni bil upoštevan njegov variantni predlog dovozne poti.

2.Skupščina mesta Ljubljana v odgovoru na pobudo ugotavlja, da se variantne rešitve zazidalnega načrta izdelujejo le v fazi priprave osnutka z namenom, da je možna primerjava več različnih rešitev in izbor optimalne variante, ki je potem osnova zazidalnemu načrtu. Ker je pobudnik predlagal variantno rešitev kasneje, po sprejetju temeljnega zazidalnega načrta, je možno njegovo spremembo doseči le v postopku spremembe veljavnega zazidalnega načrta. Odgovoru prilaga kopije vseh odlokov o spremembah in dopolnitvah, ki veljajo za območje zazidalnega otoka VS-1 in VS-102 Trnovo skupaj z grafičnimi prikazi iz dolgoročnega plana, in ugotavlja, da se izpodbijani odlok ni spreminjal v tistem delu, kjer je predvidena izgradnja sporne dovozne poti.

3.Skupščina občine Ljubljana Vič - Rudnik v svojem odgovoru pojasnjuje, da preko zemljišča parcele št. 98/33, ki jo navaja pobudnik, ni predvidena dovozna pot po zazidalnem načrtu, temveč je sporna le parcela št. 98/34. Navaja, da je glede parcele št. 98/33 pobudnik kot pravni naslednik upravičenca vložil zahtevo za denacionalizacijo in je postopek v teku.

4.Služba Sklada stavbnih zemljišč mesta Ljubljane sporoča, da se dela na izgradnji dovozne poti po veljavnem zazidalnem načrtu še niso pričela izvajati zaradi nasprotovanja vlagatelja pobude.

B.

1.Zemljišče, preko katerega je predvidena dovozna pot, je prešlo v družbeno lastnino na podlagi določb Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Uradni list SFRJ, št. 52/58). Leži na območju, za katerega je bil sprejet zazidalni načrt za območje zazidalnega otoka VS-1 in VS-102 Trnovo z odlokom z dne 22. maja 1972, (Uradni list SRS, št. 27/72), sprejetim na podlagi drugega odstavka 5. člena in prvega odstavka 13. člena Zakona o urbanističnem planiranju. Navedeni odlok je bil spremenjen in dopolnjen z odloki iz leta 1978, leta 1981 in leta 1983 v skladu s takrat veljavnim Zakonom o urbanističnem planiranju. Spremembe in dopolnitve izpodbijanega odloka iz leta 1985 so bile sprejete na podlagi 39. člena sedaj veljavnega ZUN, ki je nadomestil Zakon o urbanističnem planiranju.

2.Zakon o urbanističnem planiranju ni predvideval izdelave variantnih strokovnih rešitev za zazidalne načrte. Člen 10 Zakona je določal, da urbanistični program pripravi strokovna delovna organizacija, ki jo za to pooblasti občinska skupščina. Pripravi se ob sodelovanju krajevnih skupnosti, družbeno-političnih in strokovnih organizacij, delovnih skupnosti in državnih organov. Člen 11 Zakona je določal javno razgrnitev za 30 dni, v času katere so lahko občani, organi in organizacije dali svoje pripombe in predloge. Po končani javni razgrnitvi je pristojni svet občinske skupščine obravnaval pripombe in predloge in s svojim obrazloženim mnenjem predložil osnutek zazidalnega načrta občinski skupščini v sprejem (12. člen). Člen 13, na katerega se izrecno sklicuje pobudnik, je določal, da se za izdelavo in sprejetje zazidalnih načrtov, ki se izdelajo na podlagi urbanističnih programov, ustrezno uporabljajo določbe 10. - 12. člena. Pobudnik je torej po tem Zakonu imel možnost dajati predloge in pripombe, ki so jih bili pristojni organi dolžni obravnavati, ne pa tudi sprejeti.

3.ZUN, ki je začel veljati 22.6.1984, v drugem odstavku 36. člen določa, da se za zazidalne načrte oziroma ureditvene načrte praviloma pripravijo variantne strokovne rešitve, ki se pridobijo z javnim natečajem. Javni natečaj razpiše izvršni svet in tudi imenuje strokovno telo, ki strokovno oceni tako pridobljene rešitve. Z natečajem pridobljene rešitve se skupaj s strokovnim mnenjem javno razgrnejo, da jih lahko obravnavajo občani in zainteresirani organi in organizacije. O izboru rešitve, ki je osnova za pripravo osnutka prostorskega izvedbenega načrta, odloča izvršni svet občinske skupščine. V 37. in 38. členu je urejena javna razgrnitev osnutka prostorskega izvedbenega akta (zazidalnega načrta) in njegova javna obravnava. Po preteku javne razgrnitve obravnava izvršni svet pripombe in predloge, dane v javni obravnavi ter zavzame do njih stališča. Na podlagi teh stališč se osnutek dopolni in pošlje občinski skupščini v obravnavo in sprejem (39. člen). Iz opisane zakonske ureditve je torej razvidno, da ZUN dopušča variantne strokovne rešitve le v fazi priprave osnutka zazidalnega načrta, dokončno odločitev pa sprejme občinska skupščina.

4.Kakor je razvidno iz pobude in prilog, je pobudnik uveljavljal spremembo dovozne poti šele leta 1989 v postopku izročitve družbene lastnine občini pri upravnem organu prve stopnje, s tem da je zahteval, da se njegove pripombe pošljejo Zavodu za izgradnjo Ljubljane, TOZD Urbanizem, v mnenje. Upravni organ je dne 12.10.1989 izdal odločbo, po kateri je bil pobudnik kot imetnik pravice uporabe zemljišča v družbeni lastnini dolžan izročiti občini v izreku odločbe navedene parcele. Navedeno odločbo je potrdil upravni organ druge stopnje, Vrhovno sodišče pa je zavrnilo tožbo v upravnem sporu dne 10.1.1991.

5.Iz opisane zakonske ureditve in ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da so pobudnikove navedbe v pobudi očitno neutemeljene in jih Ustavno sodišče ne more upoštevati. Zakon o urbanističnem planiranju je v prvem odstavku 15. člena določal, da se zazidalni načrt lahko spremeni ali dopolni le po postopku, ki je predpisan za izdelavo in sprejem samega zazidalnega načrta. Enako določbo vsebuje tudi sedaj veljavni ZUN v 43. členu. Pobudnik lahko doseže spremembo zazidalnega načrta glede dovozne poti le tako, da predlaga spremembo veljavnega zazidalnega načrta po postopku, urejenem v določbah 34. - 46. člena ZUN. Le v tem postopku bi bilo na podlagi 36. člena mogoče izdelati variantne strokovne rešitve za spremembo izpodbijanega zazidalnega načrta.

Glede na navedeno je Ustavno sodišče pobudo zavrnilo kot očitno neutemeljeno.

2.Pobudnik tudi predlaga, da Ustavno sodišče še pred dokončno odločitvijo zadrži izvrševanje izpodbijanega odloka v delu, ki predvideva gradnjo dovozne poti. Iz pobudi priloženih odločb upravnega organa prve in druge stopnje ter sodbe Vrhovnega sodišča je razvidno, da so bile izdane na podlagi prvega odstavka 13. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list, št. 18/84, 32/85, 33/89). Navedeni člen je določal, da ima prejšnji lastnik oziroma uporabnik pravico uporabe na stavbnem zemljišču, ki je postalo družbena lastnina, dokler pristojni občinski upravni organ ne izda odločbe, s katero se odloči, da ga mora izročiti občini za uresničitev prostorskega izvedbenega načrta. Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-105/91 z dne 23.4.1992 (OdlUS I,28) razveljavilo določbe 9. do 28. člena Zakona o stavbnih zemljiščih, ker niso bile v skladu z ustavno pravico do zasebne lastnine. Hkrati je tudi odločilo, da ima odločba pravni učinek po 414. členu prejšnje Ustave, ki je v tretjem odstavku določala, da se izvršitev pravnomočnih posamičnih aktov, izdanih na podlagi predpisov, ki jih ni mogoče več uporabljati, ne more dovoliti ne izvesti; če pa se je izvrševanje začelo, se ustavi. Glede na navedeno odločbo Ustavnega sodišča torej ni mogoče doseči izvršitve pravnomočne odločbe Komiteja za urejanje prostora in varstvo okolja občine Ljubljana Vič-Rudnik, da je pobudnik kot imetnik pravice uporabe zemljišča v družbeni lastnini dolžan izročiti v uporabo občini Ljubljana Vič-Rudnik zemljišče parc. št. 93/38 njive, vpisano v vl. št. 49 k.o. Trnovsko predmestje. Ker se torej gradnja dovozne poti preko parcele št. 98/34 v tem prehodnem obdobju do sprejetja novih predpisov v skladu z Ustavo ne more pričeti, Ustavno sodišče ni posebej obravnavalo pobudnikovega predloga za zadržanje izvršitve izpodbijanega odloka in o njegovi zavrnitvi tudi ni izdalo posebne odločbe.

C.

Ustavno sodišče je ta sklep sprejelo na podlagi drugega odstavka 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list, št. 15/94) v sestavi: predsednik dr. Tone Jerovšek in sodniki dr. Peter Jambrek, mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, dr. Janez Šinkovec, Franc Testen in dr. Lojze Ude. Sklep je sprejelo soglasno.

P r e d s e d n i k dr. Tone Jerovšek