Jedro

Če je preiskovalni sodnik v sklepu o odreditvi pripora razumno presodil in obrazložil okoliščine, iz katerih izhaja utemeljen sum, da je osumljenec storil kaznivo dejanje, naknadna napaka pritožbenega sodišča ne vpliva na zakonitost izpodbijanega pravnomočnega sklepa.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Krškem je s sklepom Kpd 308/2009 z dne 24.10.2009 zoper osumljenega J.K. odredil pripor iz razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), v katerega mu je vštel pridržanje od dne 22.10.2009 od 12. ure dalje, ko je bila osumljencu odvzeta prostost. Zunajobravnavni senat istega sodišča je s sklepom Ks 291/2009 z dne 26.10.2009, zavrnil pritožbo osumljenčevega zagovornika kot neutemeljeno.

2. Zoper ta pravnomočni sklep je osumljenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti v uvodu katere uveljavlja kršitev kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka. V obrazložitvi zahteve navaja, da ni izkazana utemeljenost suma, da je ravno obdolženi storil kaznivo dejanje, da je obrazložitev sklepa zunajobravnavnega senata v nasprotju s podatki spisa, da bi moralo sodišče preveriti osumljenčeve navedbe o nezgodi M.K. ter pritožbene navedbe osumljenčevega zagovornika v zvezi z barvo osumljenčevih las, da pogovor v romskem jeziku med osumljencema ne kaže povezave med njima ter da pri osumljencu ne obstaja nevarnost, da bo ponovil kaznivo dejanje. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani pravnomočni sklep spremeni tako, da pripor zoper osumljenca odpravi oziroma izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču v novo odločanje.

3. Vrhovni državni tožilec H.J. v odgovoru, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrne. Po njegovem stališču nasprotje v obrazložitvi sklepa pritožbenega sodišča, ki se nanaša na prepoznavo osumljenca, ne predstavlja takšnega nasprotja z listinami v spisu, ki bi lahko omajalo dejstvo, da je eden od oškodovancev prepoznal osumljenca, ostale navedbe zahteve pa pomenijo izpodbijanje dejanskega stanja.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil posredovan osumljencu in njegovemu zagovorniku, ki se je o njem izjavil, izrazil nestrinjanje s predlogom vrhovnega državnega tožilca ter vztrajal pri navedbah in predlogu zahteve za varstvo zakonitosti.

B.

5. Osumljenčev zagovornik v uvodu zahteve navaja, da zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka, pri tem pa konkretno ne navaja nobene določbe kazenskega zakona, ki naj bi jo sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu prekršilo. Čeprav ZKP ne določa, da mora biti zahteva za varstvo zakonitosti obrazložena, pa je glede na strogo določene meje preizkusa te zahteve jasno, da ne zadošča, da vložnik zahteve navede samo zakonske razloge iz prvega odstavka 420. člena ZKP, temveč mora konkretno navesti v čem naj bi bile kršitve zakona. Zagovornik zatrjevane kršitve kazenskega zakona ni konkretiziral, zato Vrhovno sodišče posplošene navedbe o kršitvi kazenskega zakona ni preizkušalo.

6. Navedba zahteve, da v konkretnem primeru ni podan utemeljen sum, da je osumljenec storil očitano kaznivo dejanje, je neutemeljena. Preiskovalni sodnik je v sklepu o odreditvi pripora natančno obrazložil, da je osumljenega J.K. prepoznal eden izmed oškodovancev, povezavo osumljenega J.K. z osumljenim Z.B., ki sta ga prepoznala oba oškodovanca in A.V., pa potrjujejo tudi ugotovitve policistov, ki sta, istega dne kot naj bi bilo storjeno kaznivo dejanje, opazila osumljenca v hiši Z.B., kjer je bil slednji tudi prisoten. Glede na navedeno presojo preiskovalnega sodnika, ki je razumna, napaka v razlogih sklepa zunajobravnavnega senata (pritožbeno sodišče je v obrazložitvi sklepa v nasprotju s podatki spisa in razlogi sklepa preiskovalnega sodišča navedlo, da sta oba oškodovanca in A.V. prepoznala osumljenca kot enega od treh Romov, ki naj bi storil očitano kaznivo dejanje), na katero v zahtevi za varstvo zakonitosti opozarja osumljenčev zagovornik, na obstoj potrebne verjetnosti, da je osumljenec storil očitano kaznivo dejanje, nima vpliva. Povedano drugače; za obstoj utemeljenosti suma, da je osumljenec storil kaznivo dejanje velike tatvine po 3. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 zadošča že prvotna (pravilna) ugotovitev preiskovalnega sodnika v sklepu o odreditvi pripora, zato naknadna napaka pritožbenega sodišča, ne vpliva na zakonitost izpodbijanega pravnomočnega sklepa.

7. Kot v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti pravilno ugotavlja vrhovni državni tožilec obsežne navedbe zahteve, da je osumljenec pojasnil zakaj se je kritičnega dne nahajal pri soosumljenemu Z.B., da bi moralo sodišče s tem v zvezi preveriti osumljenčeve navedbe o prometni nesreči njegovega sorodnika M.K., da okoliščina, da sta se osumljenca pogovarjala v romskem jeziku ne kaže na povezavo med njima, da se je oškodovanec I.K. pri prepoznavi oseb pokazal kot povsem nezanesljiv in je osumljenca opisal kot osebo s kratko pristriženimi temnimi lasmi, čeprav ima osumljenec v laseh svetle pramene ter da sodišče ni raziskalo okoliščin v zvezi z barvo osumljenčevih las, kažejo na nestrinjanje vlagatelja z dokazno oceno preiskovalnega sodnika in pritožbenega sodišča in po vsebini pomenijo izpodbijanje v pravnomočnem sklepu ugotovljenega dejanskega stanja, kar po drugem odstavku 420. člena ZKP ni razlog za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

8. Navedba zahteve, da pri osumljencu ni podana ponovitvena nevarnost, „saj ni mogoče ponoviti nekaj, za kar sploh ne obstoji utemeljen sum“, je povsem nekonkretizirana in ostaja zgolj na ravni trditve, zato Vrhovno sodišče posplošene navedbe o neobstoju pripornega razloga ni preizkušalo.

C.

9. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona na katere se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje zagovornik osumljenega J.K., niso podane, zahteva za varstvo zakonitosti pa je v veliki meri vložena zaradi nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato je zahtevo na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.