Jedro

Tožena stranka je pravilno kot neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev bpp, tožnik pa v tožbi ne ugovarja konkretnim ugotovitvam tožene stranke v izpodbijani odločbi, ki so jo vodile do zaključka, da tožnik nima možnosti uspeha v zadevi Okrajnega sodišča v Domžalah in zato tudi nima možnosti uspeha v upravnem sporu, pač pa tožnik le posplošeno kritizira izvedbo postopka v pravnomočno zaključeni zapuščinski zadevi Okrajnega sodišča v Domžalah in v dokazne namene predlaga izvedbo dokaza z vpogledom listin.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odločila v ponovnem postopku po sodbi št. I U 1629/2018-7 z dne 23. 8. 2018 tako, da je zavrnila prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju bpp) v obliki in obsegu pravnega zastopanja v upravnem sporu, ki se vodi pred Upravnim sodiščem RS pod št. I U 719/2018 v zvezi s tožbo, ki jo je tožnik vložil zoper zavrnilno odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani - organa za bpp, št. Bpp 2685/2017 z dne 20. 10. 2017, s katero je bilo odločeno o njegovi prošnji za dodelitev bpp za pravno svetovanje in zastopanje v pravdnem postopku pri Okrajnem sodišču v Domžalah št. P 71/2008 le še v zvezi s tožbenim zahtevkom glede vznemirjanja lastninske pravice tožnika na nepremičnini parc. št. 530/35 k.o. ..., na podlagi ugotovitve, da tožnik, četudi izpolnjuje dohodkovni in premoženjski pogoj, nasprotno ne izpolnjuje objektivnega pogoja iz 1. odstavka 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) za dodelitev bpp. Tožena stranka namreč ocenjuje, da v zadevi, v zvezi s katero tožnik vlaga prošnjo za odobritev bpp, nima verjetnega izgleda za uspeh upoštevaje dejstvo, da tožnik ni (so)lastnik nepremičnine, v zvezi s katero je vložil tožbeni zahtevek glede vznemirjanja lastninske pravice na nepremičnini parc. št. 530/35 k.o. ..., kljub izpolnjevanju finančnega oziroma dohodkovnega in premoženjskega pogoja. Po ugotovitvi tožene stranke za relevantno obdobje tri mesece pred vložitvijo prošnje za bpp, to je od februarja do aprila 2018, znašajo tožnikovi redni mesečni neto prejemki iz naslova pokojnine, ki mu je sicer priznana v višini 880,42 EUR, zgolj 640,52 EUR, zaradi začetega postopka osebnega stečaja. To pa je izpod višine predpisanega dohodkovnega cenzusa v višini dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka iz 2. odstavka 13. člena ZBPP v zvezi z določili 1. in 8. člena Zakona o socialno-varstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre-F), ki se uporablja od 1. 6. 2018 dalje in po katerem znaša osnovni znesek minimalnega dohodka 385,05 EUR, dvakratnik torej 770,10 EUR, medtem ko premoženjski cenzus v višini 48 osnovnih zneskov minimalnega dohodka znaša 18.482,40 EUR. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka pojasnjuje, da je v predmetni sporni zadevi, ki se vodi pod št. I U 719/2018 v zvezi z zavrnilno odločitvijo Okrožnega sodišča v Ljubljani - organa za bpp, upoštevala materialno-pravno ureditev zaščite pred vznemirjanjem lastninske pravice, ki jo ureja Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju SPZ) v 1. odstavku 99. člena tako, da lahko lastnik oziroma domnevni lastnik s tožbo zahteva, da vznemirjanje preneha in se prepove nadaljnje vznemirjanje, če kdo tretji protipravno vznemirja lastnika ali domnevnega lastnika, in sicer kako drugače, ne pa z odvzemom stvari. Prav tako je pri odločitvi upoštevala tudi v navedeni odločbi podana dejstva, in sicer, da je bila navedena nepremičnina s parc. št. 530/35, k. o. ... del zapuščine, o kateri se je vodil zapuščinski postopek, ki je bil zaključen s pravnomočnim sklepom o dedovanju Okrajnega sodišča v Domžalah št. D 110/2000 z dne 28. 12. 2016, z njim pa je bilo ugotovljeno, da tožnik ni upravičen do dedovanja nujnega deleža, s tem pa tudi ne do deleža na navedeni nepremičnini s parc. št. 530/35, k. o. ..., ker je vrednost darila, ki ga je prejel od zapustnika na podlagi darilne pogodbe, presegla ugotovljeni nujni delež tožnika, na podlagi česar tožena stranka zaključuje, da ker tožnik z navedenim pravnomočnim sklepom o dedovanju ni dedoval, zato tudi ni (so)lastnik te nepremičnine in posledično tudi ne more priti do vznemirjanja njegove lastninske pravice na tej nepremičnini. Zato tožnik tudi nima možnosti uspeha v upravnem sporu, ki se vodi pod št. I U 719/2018. 2. Tožnik se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in v tožbi navaja, da le-to vlaga v skladu s pravnim poukom v izpodbijani odločbi. Uvodoma podaja zahtevek za zagotovitev poštenega sojenja po nepristranskem sodišču. Naslovnemu sodišču očita, češ da istočasno zastopa toženo stranko, obenem pa tudi sodi. Zato tožnik meni, da mu ni zagotovljena pravica do nepristranskega, poštenega in zakonitega sojenja. V tožbi pojasnjuje, da je že 24. 11. 1997 pred Okrajnim sodiščem v Domžalah vložil tožbo zaradi vznemirjanja oz. povzročanja škode na njegovih delavnicah, sodišče pa naj bi nerazumno odlašalo z odločanjem ter nezakonito štelo CSD Domžale za tožnikovega skrbnika. Poleg tega naj bi na CSD Domžale izvajalo nedovoljen pritisk in izločilo dokaze glede njegovega lastništva na dveh delavnicah v zapuščinskem postopku po pokojnem očetu. Po mnenju tožnika bi naj bilo iz listinskih dokazov, ki jih prilaga tožbi (tožbene priloge A1 - A6), in sicer dve družbeniški pogodbi z dne 15. 9. 1971 in 15. 9. 1975 ter dopis Okrajnega sodišča v Domžalah z dne 25. 10. 2017 in predlog z dne 7. 6. 2017 za obnovo zapuščinskega postopka št. D 110/2000, razvidno, da naj bi bil tožnik solastnik in posestnik delavnic, stoječih na parcelah št. 530/35 in 530/14, obe k. o. ... Zato meni, da ima tudi v postopku Okrajnega sodišča v Domžalah št. P 71/2008 možnosti za uspeh, še zlasti glede na dolžnost enakega odločanja sodišča, kot je odločilo v zadevi P 237/2013 po tožbi tedanje tožnice A.A., ko je sodišče njeni tožbi ugodilo na podlagi 190. člena ZPP, čeprav tedaj ni bila lastnica nepremičnin. Tožnik očita, da njemu ni zagotovljena enakost pred zakonom, enako varstvo pravic, pravica do sodnega varstva in pravica do učinkovitega pravnega sredstva, obenem pa mu je kršena pravica do osebnega dostojanstva in varnosti ter službam za bpp očita neresnične obrazložitve, v nasprotju s spisovno dokumentacijo in načelom zakonitosti pri odločanju. V tožbenem zahtevku sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo razveljavi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

3. Tožena stranka je po pozivu sodišča na podlagi določil 38. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v danem roku predložila predmetni upravni spis, posebnega odgovora na tožbo pa ni vložila.

4. Tožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje odločitev tožene stranke, ki je zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev bpp v ponovljenem postopku po pravnomočni sodbi Upravnega sodišča RS št. 1629/2018-7 z dne 23. 8. 2018. Tedaj je Upravno sodišče ugodilo tožbi tožnika zoper predhodno odločbo, ki jo je v obravnavani sporni zadevi izdala tožena stranka, št. Bpp 69/2018-4 z dne 4. 6. 2018, ter ji zadevo vrnilo v ponovni postopek po ugotovitvi, da bi morala odločiti ob upoštevanju načela zakonitosti ter pri odločanju uporabiti novelirana določila ZSVarPre-F, ki se je začel uporabljati 1. 6. 2018, saj je bila tedaj sporna odločba izdana pozneje, in sicer dne 4. 6. 2018. Primarno bi zato morala tožena stranka odgovoriti na vprašanje, ali se prehodna določba 1. odstavka 7. člena ZSVarPre-F nanaša tudi na tožnikov primer, kar nadalje pomeni, da bi morala pri presoji tožnikovega finančnega položaja upoštevati nov osnovni znesek minimalnega dohodka v novo določeni višini 331,26 EUR, v skladu s 1. odstavkom 1. člena ZSVarPre-F, ter prav tako odgovoriti tudi na vprašanje o višini zneskov tožnikovih mesečnih dohodkov, in sicer, ali je upoštevala njegove dohodke, kot izhajajo iz obvestila ZPIZ, to je 640,52 EUR, ali pa v celotni višini, torej med 861,87 in 871,35 EUR mesečno, ter zakaj, predvsem pa ugotoviti, ali in zakaj oziroma na kakšni podlagi je bil tožnikov dohodek že od meseca marca 2018 zmanjšan na znesek 640,52 EUR, kot izhaja iz obvestila ZPIZ, ki je vsaj na videz povezan z uvedbo osebnega stečaja, saj v tedanji izpodbijani odločbi takih ugotovitev sploh ni bilo, zato jo je sodišče na podlagi 3. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo, zadevo pa vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.

6. V takem primeru, če sodišče upravni akt odpravi in vrne zadevo organu, ki je upravni akt izdal, v ponoven postopek, se v skladu s 3. odstavkom 64. člena ZUS-1 zadeva vrne v stanje, v katerem je bila, preden je bil izpodbijani upravni akt izdan. Pristojni upravni organ je v takem primeru pri svojem odločanju v ponovljenem postopku skladno s 4. odstavkom 64. člena ZUS-1 vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka. Na podlagi določila 5. odstavka 64. člena ZUS-1 pa je na pravno mnenje in stališča sodišča iz 4. odstavka 64. člena ZUS-1 vezan tudi vsak drug organ, ki odloča o rednih ali izrednih pravnih sredstvih zoper nov upravni akt, izdan na podlagi sodbe sodišča. Pravnomočno odločbo sodne oblasti mora v skladu s 1. odstavkom 2. člena Zakona o sodiščih (ZS, Uradni list RS, št. 23/05 – UPB in nadaljnji) spoštovati vsaka fizična in pravna oseba v Republiki Sloveniji.

7. V konkretnem primeru sodišče ugotavlja, da je pri ponovnem odločanju v obravnavani sporni zadevi v skladu s 4. in 5. odstavkom 64. člena ZUS-1 v povezavi s 1. odstavkom 2. člena ZS tožena stranka v celoti upoštevala pravno mnenja Upravnega sodišča, izraženega v citirani pravnomočni sodbi št. I U 1629/2018-7 z dne 23. 8. 2018 in njegova stališča, ki se tičejo postopka, ko je v ponovljenem postopku po citirani sodbi ponovno odločila s sedaj izpodbijano odločbo.

8. Glede na napotke v obrazložitvi citirane pravnomočne sodbe št. I U 1629/2018-7 z dne 23. 8. 2018 sodišče namreč meni, da je tožena stranka v ponovljenem postopku po citirani sodbi v celoti upoštevala pravno mnenje sodišča in njegove napotke, ki se tičejo postopka, česar tudi tožnik v tožbi izrecno ne izpodbija. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba dovolj izčrpno obrazložena tako v delu, ki se nanaša na ugotavljanje izpolnjevanja t. i. finančnega pogoja oziroma dohodkovnega in premoženjskega pogoja za odobritev bpp, s tem, da so ugotovljene vse relevantne dejanske okoliščine glede višine tožnikovih rednih mesečnih dohodkov, ki jih je prejemal v relevantnem trimesečnem obdobju pred vložitvijo njegove prošnje z dne 24. 5. 2018, v skladu z napotki sodišča v citirani pravnomočni sodbi št. I U 1629/2018-7 z dne 23. 8. 2018, zlasti v obrazložitvi pod tč. 7 - 12. Prav tako celovita pa je njena obrazložitev tudi v delu, ki se nanaša na izpolnjevanje t. i. objektivnega pogoja po določilih 24. člena ZBPP, ki mora biti, poleg finančnega oziroma dohodkovnega in premoženjskega pogoja, prav tako izpolnjen, da se prošnji za odobritev bpp sploh lahko ugodi.

9. Zakonodajalec je namreč z določilom 1. odstavka 1. člena ZBPP opredelil namen zakona, ki ga je zasledoval z uveljavitvijo ZBPP, in sicer je namen zakona v uresničevanju pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati. To pravico je zakonodajalec v prvi vrsti zagotovil državljanom Republike Slovenije z določilom 1. točke 1. odstavka 10. člena ZBPP, v skladu s standardi, ki so glede obsega in vsebine obrazložitve upravnega akta predpisani z določili Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Le-ta se subsidiarno uporablja tudi v postopkih za dodelitev bpp (2. odstavek 34. člena ZBPP). Tako se pri odločanju o prošnji za dodelitev bpp na podlagi 3. odstavka 11. člena ZBPP, ki je, kar se tiče upravičenosti do bpp, sedes materie, ugotavljajo tako finančni položaj prosilca kot tudi drugi pogoji, določeni s tem zakonom. Ni dvoma, da morajo biti vsi predpisani pogoji za odobritev bpp kumulativno izpolnjeni, saj zakonodajalec s citiranimi določili ZBPP nikakor ne zagotavlja nikomur neomejenega dostopa do BPP, ampak le prosilcem, ki izkažejo, da kumulativno izpolnjujejo tako finančne oziroma dohodkovne in premoženjske pogoje, kakor tudi objektivne pogoje po določilih 24. člena ZBPP, ki se nanašajo na zadevo, v zvezi s katero se individualno uveljavlja odobritev bpp. Do brezplačne pravne pomoči je tako v skladu s 1. odstavkom 13. člena ZBPP upravičena le oseba, ki glede na svoj materialni položaj in materialni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči in ki istočasno izpolnjuje tudi predpisani objektivni zakonski pogoj po določilih 24. člena ZBPP. Na tej zakonski podlagi se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo tudi okoliščine in dejstva v zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna, oziroma, da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh (1. alineja 1. odstavka 24. člena ZBPP). Pri tem se skladno s 3. odstavkom 24. člena ZBPP šteje, da je zadeva očitno nerazumna oziroma nima verjetnega izgleda za uspeh, kadar je pričakovanje ali zahteva prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari.

10. Sodišče po vpogledu izpodbijane odločbe in podatkov v listinah predmetne sporne zadeve ugotavlja, da je tožena stranka pravilno tudi ocenila, da v tožnikovem primeru ni izpolnjen zakonski pogoj iz 24. člena ZBPP, torej da tožnik ne izpolnjuje kumulativno vseh predpisanih zakonskih pogojev, ki morajo biti za odobritev bpp kumulativno (vsi) izpolnjeni. Po ugotovitvi, da tožnik ne izpolnjuje enega od kumulativno predpisanih zakonskih pogojev za dodelitev bpp, pa je pravilna tudi odločitev tožene stranke, da v obravnavani sporni zadevi zavrne tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči. 11. Pravica do brezplačne pravne pomoči sicer ni izrecno določena v Ustavi, temveč se ta pravica uresničuje na podlagi in po postopku, ki je predpisan z določili ZBPP, v skladu s katerim je tožena stranka tudi v konkretnem primeru ugotavljala izpolnjevanje pogojev za dodelitev zaprošene brezplačne pravne pomoči in pri tem, glede na opisane okoliščine konkretnega primera, ki izhajajo tudi iz listin predloženega upravnega spisa, pravilno ugotovila, da tožnikova prošnja v konkretnem primeru ne izpolnjuje vsebinskega pogoja po določilih 24. člena ZBPP, iz razlogov, ki jih tožnik v tožbi konkretno niti ne izpodbija, sodišče pa se z razlogi tožene stranke v celoti strinja in jih sprejema, zato jih na tem mestu v svoji obrazložitvi ne navaja ponovno, pač pa se na njih le sklicuje, v skladu s pooblastilom zakonodajalca iz 2. odstavka 71. člena ZUS-1. Tožena stranka je po povedanem torej pravilno na podlagi določil 24. člena ZBPP kot neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev bpp, tožnik pa v tožbi ne ugovarja konkretnim ugotovitvam tožene stranke v izpodbijani odločbi, ki so jo vodile do zaključka, da tožnik nima možnosti uspeha v zadevi Okrajnega sodišča v Domžalah št. P 71/2008 in zato tudi nima možnosti uspeha v upravnem sporu, ki se vodi pod št. I U 719/2018 in ki izhajajo tudi iz podatkov v listinah predmetnega upravnega spisa, pač pa tožnik le posplošeno kritizira izvedbo postopka v pravnomočno zaključeni zapuščinski zadevi Okrajnega sodišča v Domžalah št. D 110/2000 in v dokazne namene predlaga izvedbo dokaza z vpogledom listin - med drugim predloga z dne 7. 6. 2017 za obnovo zapuščinskega postopka št. D 110/2000, iz česar logično sledi, da gre za pravnomočno zaključen sodni postopek.

12. Glede na navedeno je zaključek, ki ga je tožena stranka sprejela po preučitvi prošnje tožnika in listin v spisu, da je zadeva očitno nerazumna, po presoji sodišča utemeljen. Tožnik v tožbi dejanskemu stanju, na podlagi katerega je tožena stranka sprejela svojo odločitev, konkretno ne ugovarja oziroma ni navedel prav nobenega pravno relevantnega argumenta, zakaj konkretno se ne strinja z razlogi in odločitvijo tožene stranke v konkretnem primeru, ampak le posplošeno kritizira odločanje „služb za Bpp“. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila to, da je zadeva očitno nerazumna v smislu določil 24. člena ZBPP, navedeni zaključek pa zadostuje za ugotovitev, da ni izpolnjen eden izmed taksativno določenih zakonskih pogojev, ki morajo biti za odobritev bpp izpolnjeni kumulativno.

13. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je po mnenju sodišča tožena stranka v zadostni meri obrazložila svojo odločitev in se pri tem opredelila do vseh v konkretnem primeru relevantnih dejstev, ki jih je skladno s podatki v listinah predloženega upravnega spisa povzela v svoji obrazložitvi in jih tožnik v tožbi konkretno ne izpodbija. Iz opisanih razlogov je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita ter utemeljena z zadostnimi razlogi, ki omogočajo tudi njen preizkus in so skladni s podatki v listinah predloženega upravnega spisa.

14. Ker je glede na vse navedeno izpodbijana odločba tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

15. Tožnik je z dokaznim predlogom, ki ga je za izvedbo predlaganih listinskih dokazov podal prvič šele v tožbi, smiselno predlagal razpis glavne obravnave, pri čemer ni niti zatrjeval, da jih ne bi mogel prej predlagati že med tekom upravnega postopka preden je bila izdana izpodbijana dokončna upravna odločba (52. člen ZUS-1). ZUS-1 daje sodišču v upravnem sporu izrecno pooblastilo, da lahko v določenih primerih odloči brez glavne obravnave in v obravnavani zadevi gre prav za tak primer. Tožnik namreč v tožbi ni z ničemer utemeljil, kako bi izvedba predlaganih dokazov na glavni obravnavi pomembno vplivala na odločitev. Tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča, med drugim iz sodbe št. I Up 240/2012 z dne 17. 5. 2012, izhaja stališče, da mora v upravnem sporu tožnik izkazati, da bi izvedba predlaganih dokazov vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev, tožnik pa tega s svojimi navedbami v konkretnem primeru ni izkazal skladno z 2. odstavkom 51. člena ZUS-1, po katerem sodišče na glavni obravnavi izvaja dokaze le, kadar in kolikor je to pomembno za odločitev v upravnem sporu, pa dokazi niso bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta. S tem v zvezi mora sodišče poudariti, da je namen upravnega spora predvsem kontrola zakonitosti upravnih aktov, medtem ko mora biti dejansko stanje v celoti ugotovljeno že v upravnem postopku. Enako stališče je sodišče doslej že večkrat izrazilo, med drugim v primerljivih zadevah št. I U 2516/2017, I U 2517/2017 in I U 374/2018.