Jedro

Določbe ZOR so sicer začele veljati po sklenitvi prodajne pogodbe, vendar pa so enako pravilo o sočasni spolnitvi poznala tudi prejšnja pravna pravila (pravno pravilo par. 1052 ODZ), ki so se uporabljala v času, ko je bil sklenjen pravni posel. Ugovor tožene stranke o neizpolnjeni pogodbi (exceptio non adimpleti contractus) sta tedaj obe sodišči utemeljeno upoštevali, pri čemer, zaradi izrecne izjave tožeče stranke, da svoje obveznosti sploh ni pripravljena izpolniti, v sodbenem izreku ni bilo potrebno izreči, da mora toženka izpolniti svojo obveznost (plačati dogovorjeno kupnino) samo, če bo svojo obveznost (izročitev nepremičnine, ki je bila predmet prodaje) izpolnil tudi tožnik (drugi odstavek 122. člena ZOR). Tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki od tožene stranke terja izpolnitev dogovorjene obveznosti, sama pa svoje obveznosti sploh ni pripravljena izpolniti, je bil zato materialnopravno pravilno zavrnjen.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da ji mora tožena stranka iz naslova kupnine plačati 379.713 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.9.1994 dalje do plačila.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožeča stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V pravdnem spisu opr. št. P 251/78, na katerega se je tožeča stranka tekom postopka sklicevala, je bila tudi pogodba, ki je bila med pravdnima strankama sklenjena dne 19.4.1975. V času sojenja pred sodiščem prve stopnje te pogodbe ni bilo več v spisu opr. št. P 251/78. Ker sodišče prve stopnje te pogodbe ni vpogledalo, jo je tožeča stranka priložila pritožbi kot nov dokaz. Zato bi moralo sodišče druge stopnje pritožbi ugoditi, sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje, ki bi moralo v ponovljenem sojenju vpogledati in oceniti tudi to pogodbo. Do novega dokaza, ki je bil predložen šele v pritožbenem postopku, sodišče druge stopnje ne bi smelo zavzeti stališča, saj ta dokaz še ni bil izveden v postopku pred sodiščem prve stopnje. Sklicevanje pritožbenega sodišča na določbe pogodbe z dne 19.4.1975 zato ni dopustno. Reviziji naj se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

V postopku pred sodiščema druge in prve stopnje je bilo ugotovljeno, da sta pravdni stranki sklenili prodajno pogodbo, katere predmet so bile nepremičnine, med drugimi tudi nepremičnina parc. št... (njiva v izmeri okrog 3000 m2). Iz nadaljnjih ugotovitev sodišč izhaja, da so bile nepremičnine, ki so bile predmet prodajne pogodbe, toženi stranki izročene, tožena stranka pa je zanje plačala kupnino, izjema je le nepremičnina parc. št..., ki je tožeča stranka toženi stranki ni izročila (in je, kot je ugotovilo sodišče na podlagi jasne in nedvoumne izpovedbe tožnika samega, tožeči stranki tudi ni pripravljena izročiti), tožena stranka pa za to nepremičnino tudi ni plačala dogovorjene kupnine. Sodišči sta še ugotovili, da se pogodbeni stranki nista dogovorili, da mora tožena stranka kupnino za nepremičnino parc. št... plačati pred njeno izročitvijo.

Ob upoštevanju navedenih pravnoodločilnih dejstev, na katera je revizijsko sodišče vezano, tožeča stranka pa jih z revizijo ne more izpodbiti (3. odstavek 385. člena ZPP), je materialnopravno pravilna odločitev obeh sodišč, s katero je bil tožbeni zahtevek za plačilo kupnine za nepremičnino parc. št... zavrnjen.

Pogodba o prodaji nepremičnin (med drugim tudi za nepremičnino parc. št...) je bila sklenjena v letu 1975. Pogodbeni stranki se nista dogovorili, da mora tožena stranka kot kupec svojo obveznost (plačilo dogovorjene kupnine) izpolniti pred tožečo stranko kot prodajalcem. Ugotovljeno je bilo, da doslej svoje obveznosti glede nepremičnine parc. št... ni izpolnila nobena od pogodbenih strank in da tožeča stranka svoje obveznosti (izročitve nepremičnine parc. št...) sploh ni pripravljena izpolniti.

Pravilo sočasne izpolnitve je določeno v 122. členu Zakona o obligacijskih razmerjih, ki določa, da v dvostranskih pogodbah (za tako pogodbo v obravnavanem primeru gre) ni nobena stranka dolžna izpolniti svoje obveznosti, če druga stranka ne izpolni ali ni pripravljena sočasno izpolniti svoje obveznosti (izjeme so drugačen dogovor pogodbenih strank, ki ga v obravnavanem primeru ni bilo, zakonska določba, ki je za take primere, kot je obravnavani, tudi ni, in sama narava posla, za kar pa pri prodaji nepremičnin, ki so bile predmet sklenjene pogodbe, tudi ne gre). Določbe ZOR so sicer začele veljati po sklenitvi prodajne pogodbe, vendar pa so enako pravilo o sočasni spolnitvi poznala tudi prejšnja pravna pravila (pravno pravilo par. 1052 ODZ), ki so se uporabljala v času, ko je bil sklenjen pravni posel. Ugovor tožene stranke o neizpolnjeni pogodbi (exceptio non adimpleti contractus) sta tedaj obe sodišči utemeljeno upoštevali, pri čemer, zaradi izrecne izjave tožeče stranke, da svoje obveznosti sploh ni pripravljena izpolniti, v sodbenem izreku ni bilo potrebno izreči, da mora toženka izpolniti svojo obveznost (plačati dogovorjeno kupnino) samo, če bo svojo obveznost (izročitev nepremičnine, ki je bila predmet prodaje) izpolnil tudi tožnik (drugi odstavek 122. člena ZOR). Tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki od tožene stranke terja izpolnitev dogovorjene obveznosti, sama pa svoje obveznosti sploh ni pripravljena izpolniti, je bil zato materialnopravno pravilno zavrnjen.

Vse v dosedanjih razlogih povzete dejanske ugotovitve sodišč druge in prve stopnje so omogočile odločitev o tožbenem zahtevku tudi brez izvedbe dokaza z vpogledom pogodbe z dne 19.4.1975, ki jo je tožeča stranka priložila kot nov dokaz v pritožbenem postopku. Pritožbeno sodišče je namreč po vpogledu tega ponujenega novega dokaza lahko utemeljeno zaključilo, da izvedba tega dokaza v ponovljenem postopku ne bi mogla pripeljati do drugačne materialnopravne odločitve. Tudi ob predložitvi te pogodbe namreč tožeča stranka ni zatrjevala, da bo svojo pogodbeno obveznost izpolnila (da tožena stranka svoje obveznosti v zvezi s še sporno nepremičnino ni izpolnila, pa v bistvu sploh ni bilo nikoli sporno). S pogodbo, ki je bila predložena v pritožbenem postopku, je skušala tožeča stranka dokazovati, da nepremičnine parc. št... sploh ni bila nikoli predmet pogodbenega razmerja med pravdnima strankama, vendar pa je pritožbeno sodišče ob primerjavi izvirnika pogodbe s pritožbi predloženo fotokopijo ugotovilo, da je pritožbi priložena fotokopija pogodbe predrugačena, saj je v njej prečrtan ravno tisti del besedila, ki se nanaša na še sporno nepremičnino. Tožeča stranka v pritožbenem in revizijskem postopku ni zatrjevala, da sta besedilo na predloženi fotokopiji pogodbe sporazumno predrugačili obe pogodbeni stranki. Zato sodišče druge stopnje s tem, ko sodišču prve stopnje ni naložilo, da mora postopek ponoviti in v ponovljenem postopku vpogledati še pritožbi priloženo enostransko spremenjeno besedilo pogodbe, ni zagrešilo nobene kršitve določb pravdnega postopka, kot, vsaj po vsebini, v reviziji zatrjuje tožeča stranka.

Po povedanem se je pokazalo, da v reviziji uveljavljeni revizijski razlogi niso podani. Ob preizkusu po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) je revizijsko sodišče še ugotovilo, da sodišči druge in prve stopnje med obravnavanjem zadeve nista zagrešili bistvene kršitve iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Zato je revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).