Jedro

Vprašanje, ali je prenos pravice do odkupa stanovanja po pogojih iz Stanovanjskega zakona darilo, je pravno in ne dejansko, zato mora zapuščinsko sodišče o njem odločiti samo. Sodna praksa je že oblikovala jasno stališče, da tak prenos pravice ni darilo, prav tako pa ni darilo razlika med dejansko plačano kupnino in tržno vrednostjo stanovanja, zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno in stanovanja (oziroma razlike v vrednosti) ni upoštevalo pri izračunu višine zakonitega deleža.

Izrek

Pritožba se zavrne in izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom z dne 14.01.2005, opr. št. III D 758/2003-41, ugotovilo obstoj zapuščine in za dediča razglasilo zapustničino hči L. Š. In zapustničinega sina A. P., vsakega do 1/2. Zoper izdani sklep se po svojih pooblaščencih pravočasno pritožuje dedič A. P., ki navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da v zapuščino po pokojni spada tudi stanovanje na M. 2 v Ljubljani niti ni dediča napotilo na pravdo. To odločitev je sodišče utemeljilo s tem, da ne gre za darilo, ker je zapustnica hčeri odstopila pravico do odkupa stanovanja. Navaja, da gre po njegovem za darilo vsaj v presežku kupnine, ki jo je sestra plačala. Zapustnica bi lahko pravico do nakupa stanovanja odstopila tudi njemu, kar govori v prid stališču, da gre v presežku med plačano kupnino in dejansko vrednostjo za darilo. Nadalje navaja, da je izrek sklepa nedoločen, saj naslovno sodišče ni specificiralo, za kakšne slike gre, ampak samo navaja tri umetniške slike, izpustilo pa je tudi druge starine, za katere je med postopkov navajal, da so predmet zapuščine. Nenazadnje pa dedič uveljavlja tudi nujni delež oziroma trdi, da je pri njem prikrajšan. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se v celoti pridružuje razlogovanju sodišča prve stopnje, da je vprašanje, ali je pisna privolitev zapustnice po 117. členu Stanovanjskega zakona (Ur. list RS, št. 18/91, s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju SZ), ki jo je ta dala svoji hčeri (in zapustnikovi sestri ter sodedinji), darilo ali ne, pravno in ne dejansko vprašanje. O pravnem vprašanju pa mora odločiti zapuščinsko sodišče samo (3. odstavek 210. člena Zakona o dedovanju, Ur. list SRS, št. 15-645/1976, s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZD). Sama pisna privolitev, kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, ne predstavlja darila, prav tako pa darilo ni razlika med dejansko plačano kupnino (po pogojih iz SZ) in tržno vrednostjo stanovanja, o čemer je v sodni praksi že zavzeto jasno stališče, na katerega se sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa tudi sklicuje.

Neutemeljeno dedič uveljavlja tudi nujni delež oziroma njegovo prikrajšanje, saj institut nujnega deleža sicer res sodi v področje zakonitega dedovanja, vendar pride v poštev takrat, ko zapustnik s svojim premoženjem razpolaga mortis causa (torej pri oporočnem dedovanju). V obravnavani zadevi pa do dedovanja ni prišlo na podlagi oporoke, temveč je sodišče odločilo na podlagi pravil o zakonitem dedovanju, zato je institut nujnega deleža že pojmovno izključen. Po oceni pritožbenega sodišča je pritožnik verjetno želel povedati, da je prikrajšan pri svojem zakonitem deležu, to pa ne drži iz razlogov, ki so že bili pojasnjeni v prvem odstavku te obrazložitve.

V zvezi s pritožbenimi navedbami, da sodišče v izreku izpodbijanega sklepa ni navedlo, za katere umetniške slike gre, in da v zapuščino sodijo tudi druge starine, pa pritožbeno sodišče ugotavlja naslednje: na naroku dne 18.01.2000 je pooblaščenec pritožnika navedel, da v zapuščino sodijo "tri umetniške slike slovenskih avtorjev in petdesetih let" (list. št. 16 v spisu), enako pa je bilo ugotovljeno tudi na naroku dne 14.01.2005 (list. št. 49 v spisu). Ne dedič ne dedinja nista nikdar v postopku navedla, z-a katere tri slike gre drugače kot z dostavkom "slovenskih avtorjev in petdesetih let", zato sodišču prve stopnje tudi ni mogoče očitati, da jih ni podrobneje pisalo. S tem, ko je sodišče izpustilo dostavek slovenskih avtorjev in petdesetih let", pa slike niso nič manj določljive, zato je dedičeva pritožbena navedba neutemeljena. V zvezi z "drugimi starinami", pa je treba ugotoviti, da je dedič ves čas postopka govoril le o "premičninah", ne da bi jih podrobneje opredelil oziroma je besedo "starine" prvič uporabil šele v sedaj obravnavani pritožbi, pri čemer tudi sedaj konkretneje ne pojasni, za katere premičnine naj bi sploh šlo.

Pritožbeno sodišče je na podlagi obrazloženega pritožbo dediča kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep v skladu z določbo 2. točke 265. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 36/04 - uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 163. členom ZD zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.