Jedro

Pritožnik trdi, da je njegov dolžnik (družba M.) s takšnim ravnanjem favorizirala drugega upnika. To najverjetneje drži, vendar pa ni točen pritožnikov nadaljnji materialnopravni sklep, da so s tem izpolnjene predpostavke 255. člena OZ, katerih bistvo naj bi bilo ravno v onemogočanju dolžnika, da s svojimi pravnimi dejanji favorizira posamezne upnike. To ni res in (tudi) v tem se izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj po paulijanski tožbi razlikuje od izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj v stečaju, katerega temeljno načelo je v resnici enako obravnavanje upnikov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugodilo ugovoru tožene stranke zoper izdano začasno odredbo ter predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

2. Proti sklepu vlaga pritožbo tožnik. Sklicuje se na vse zakonske pritožbene razloge iz 338. člena ZPP(1) ter sodišču predlaga, naj sklep spremeni in ugovor zoper izdano začasno odredbo zavrne. Pritožnik uveljavlja protispisnost v izpodbijanem sklepu. Ugotovitev, da naj bi toženec po prodajni pogodbi za prejeto nepremičnino družbi M. plačal 80.000,00 EUR namreč ne drži. Tega naj toženec tudi v ugovoru ne bi zatrjeval. Toženec je namreč v ugovoru jasno in določno zapisal, da je od družbe M. kupil gostinski lokal ter z zneskom 80.000,00 EUR odplačal del kredita banki, za katerega je bil sam hipotekarni dolžnik. S tem plačilom je torej dosegel najprej razbremenitev svoje nepremičnine, hkrati pa je v last od družbe prejel vseh bremen prosto nepremičnino. Takšno ravnanje je predstavljalo favoriziranje drugega upnika in je po stališču pritožnika zato nasprotno institutu paulijanske tožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Dejanska podlaga izpodbijanega sklepa je naslednja: - prodajna pogodba, ki jo tožeča stranka napada s paulijansko tožbo, je bila odplačna; - dolžnik tožeče stranke (družba M.) je s to pogodbo odsvojila svojo nepremičnino in zato prejela 80.000,00 EUR; - toženec je nato kot hipotekarni dolžnik odplačal dolg družbe M. tretji osebi.

5. Takšno dejansko podlago tožeča stranka v pritožbi napada ter trdi, da iz trditev pravdnih strank (predvsem samega toženca) izhaja drugačno dejansko stanje, in sicer, da toženec družbi M. ni plačal kupnine 80.000,00 EUR, marveč je ta denarni znesek plačal neposredno tretjemu (upniku družbe M.) in sicer kot hipotekarni dolžnik.

6. Pritožbeno sodišče pritožniku odgovarja, da to ne spremeni bistva zadeve. Pri verjetnem neposrednem plačilu tretji osebi je šlo namreč zgolj za način izpolnitve obveznosti toženca po prodajni pogodbi. Tak način izpolnitve je neposredno učinkoval tudi na premoženjsko sfero družbe M. in sicer tako, da je zaradi tega prenehal njen dolg do te tretje osebe (drugega upnika). Njeno pasivno premoženje se je tako zmanjšalo za 80.000,00 EUR.

7. Pritožnik trdi, da je njegov dolžnik (družba M.) s takšnim ravnanjem favorizirala drugega upnika. To najverjetneje drži, vendar pa ni točen pritožnikov nadaljnji materialnopravni sklep, da so s tem izpolnjene predpostavke 255. člena OZ(2), katerih bistvo naj bi bilo ravno v onemogočanju dolžnika, da s svojimi pravnimi dejanji favorizira posamezne upnike. To ni res in (tudi) v tem se izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj po paulijanski tožbi razlikuje od izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj v stečaju (270. člen ZFPPIPP(3)), katerega temeljno načelo je v resnici enako obravnavanje upnikov.

8. Zato je pravilna ugotovitev, da je šlo pri izpodbijanem pravnem dejanju za odplačno pravno dejanje, za katera velja, da pride izpodbijanje v poštev samo takrat, ko je med nasprotnima izpolnitvama podano stanje nesorazmernosti(4). Te okoliščine pa, kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, tožeča stranka v odgovoru na ugovor ni zatrjevala.

9. Obravnavan položaj se tako v svojem bistvu prav v ničemer ne razlikuje od zamišljenega pravnega položaja, v katerem bi družba M. svojo obveznost do tretje osebe poravnala tako, da bi ji kot protivrednost svojega dolga izročila sporno nepremičnino. Tako kot tožnik ne bi mogel uspešno napadati takšnega pravnega ravnanja, ne more uspešno napasti niti pravnega ravnanja, ki ga napada v tej pravdi.

10. Ker pritožba ni utemeljena in tudi niso podani razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo. Procesno pooblastilo je podano v 2. točki 365. člena ZPP.

(1) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo – ter še poznejše spremembe osnovnega predpisa).

(2) Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/2001).

(3) Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Ur. l. RS, št. 126/2007).

(4) Glej Miha Juhart V: Obligacijski zakonik s komentarjem, Ljubljana 2003, druga knjiga, str. 260.