Jedro

Predpisi ne predvidevajo možnosti zavrženja tožbe, če delavec, potem ko prejme odločitev, ki jo je delodajalec z zamudo izdal o ugovoru delavca, ne vloži nove tožbe, oziroma ne razširi tožbenega zahtevka. S takim ravnanjem ne krši procesne prepovedi ponovnega postopanja v primeru, ko že teče pravda, ko je bila dosežena sodna poravnava, ali ko je bilo o zadevi že pravnomočno razsojeno, zaradi česar je mogoče po določilih 189., 308. in 319. člena ZPP tožbo zavreči.

Izrek

Reviziji se ugodi, sklepa sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo tožnice, s katero je izpodbijala sklep ravnatelja tožene stranke z dne 12.7.1999 o prenehanju delovnega razmerja tožnice zaradi pomanjkanja znanja in zmožnosti za delo vzgojiteljice ter zaradi nedoseganja pričakovanih rezultatov dela. Tožnica je zoper ta sklep ugovarjala, vendar ji tožena stranka v predpisanem roku ni vročila določitve o njenem ugovoru. Tožnica je v zakonsko določenem roku s tožbo pri sodišču prve stopnje uveljavljala sodno varstvo. Za tem je tožena stranka tožnici vročila sklep organa druge stopnje. V tem času je bil sodni postopek zoper odločitev delodajalca prve stopnje že uveden. Tožnica je na obravnavi dne 5.1.2000 modificirala svoj tožbeni zahtevek tako, da je zahtevala razveljavitev tudi sklepa organa druge stopnje, čemur pa je tožena stranka ugovarjala. Razširitev zahtevka naj bi bila prepozna, ker je bila storjena po preteku tridesetih dni. Temu stališču tožene stranke je sodišče prve stopnje pritrdilo. Na temelju določil 83. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90), je presodilo, da mora delavec, ki je že sprožil sodni spor zoper odločitev organa prve stopnje in šele za tem prejme odločitev organa druge stopnje, svoj tožbeni zahtevek razširiti v roku, ki je z zakonom določen za uveljavljanje sodnega varstva. Ker tožnica tega ni storila, je sodišče prve stopnje njeno tožbo zavrglo.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pritožila tožnica.

Navaja, da je z vložitvijo tožbe zoper sklep ravnatelja izpolnila zakonske pogoje za sodno varstvo po določilih od 80. do 83. člena ZTPDR. Svoj tožbeni zahtevek je na začetku ustne obravnave ustrezno spremenila, kar je storila v skladu z določili 184. člena ZPP pravočasno. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo, ker je presodilo, da bi morala tožnica ob upoštevanju določil 83. člena ZTPDR oziroma pravnega pouka iz sklepa organa tožene stranke druge stopnje, to je v roku 30. dni od prejema tega sklepa, vložiti tožbo oziroma razširiti tožbeni zahtevek tudi na ta sklep organa tožene stranke. Presodilo je, da potem, ko odločitev delodajalca postane dokončna, delavec nima več pravice izpodbijati le sklepa organa prve stopnje. Tožnica je tožbeni zahtevek razširila šele po več mesecih, zato je zamudila pritožbeni rok iz 83. člena ZTPDR, s tem pa je izgubila pravico do sodnega varstva.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter zaradi kršitev določil 8. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. V reviziji smiselno ponavlja svoje pritožbene navedbe in pri tem poudarja, da ni zakonskih temeljev za to, da bi morala po tem, ko je v zvezi s svojim sporom že zahtevala sodno varstvo, zahtevek v roku, ki ga določa zakon za vložitev tožbe zoper odločbo organa delodajalca druge stopnje, razširiti še na formalni akt tega organa. Revidentka navaja, da ni pravnih razlogov, da bi tožba, ki je bila ob vložitvi dovoljena, kasneje postala nedovoljena, ker tožnik ni razširil svojega tožbenega zahtevka. Vsakdo lahko v tožbi, ki je dovoljena, po svoji presoji določi obseg svojega tožbenega zahtevka. Odločitev organa druge stopnje tožene stranke, ki je bila sprejeta po preteku zakonsko določenega roka, ni postala dokončna. V primeru molka omenjenega organa je sodišče pristojno, da samo odloči o ugovoru oziroma o zahtevku tožnika, torej sodišče sprejme in izda dokončno odločbo namesto delodajalca (2. odstavek 24. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, Uradni list RS, št. 19/94).

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Revizijsko sodišče ugotavlja, da v postopku pred sodiščem druge stopnje niso bile storjene sodišču očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sodišči sta zmotno uporabili materialno pravo. Pri odločanju nista pravilno uporabili določil 81. člena ZTPDR, ki urejajo pogoje za dopustnost sodnega varstva pravic delavcev. Po določilih 1. odstavka 83. člena ZTPDR ima delavec, ki ni zadovoljen z dokončno odločitvijo pristojnega organa v organizaciji ali če ta organ ne odloči v 30 dneh od vložitve zahteve oziroma ugovora, pravico, da v nadaljnjih 15 dneh zahteva varstvo svojih pravic pri pristojnem sodišču. Ta določila določajo pogoje za sodno varstvo, ki ga je mogoče uveljaviti z vložitvijo tožbe v skladu s pravili procesnega prava, s tem da je bistveni element tožbe tudi zahtevek, katerega utemeljenost se presoja po pravilih materialnega prava.

Procesni predpisi ne zahtevajo ponovne vložitve tožbe, če organ delodajalca, ki je pristojen za odločanje o ugovoru, o njem odloči po izteku predpisanega roka, delavec pa je v skladu z zakonom že pred tem s tožbo sprožil sodni postopek. Tožnica v sodnem postopku izpodbija odločitev delodajalca, na temelju katere ji je prenehalo delovno razmerje.

Vsebina tožbenega zahtevka tožnice je izpodbijanje odločitve delodajalca, da tožnici preneha delovno razmerje. Ta vsebina zahtevka tožnice se ni spremenila s tem, ko je tožnica na glavni obravnavi razširila svoj zahtevek še na odločitev delodajalca druge stopnje, zato te razširitve ni mogoče obravnavati kot spremembe tožbe, za katero bi bila po določilih 1. odstavka 185. člena ZPP potrebna privolitev tožene stranke, temveč le kot spremembo tožbe, zaradi katere tožbeni zahtevek ni spremenjen (3. odstavek 184. člena ZPP). V obravnavanem primeru je tožnica spremenila tožbo zaradi tega, ker ji je tožena stranka vročila odločitev druge stopnje šele po vložitvi tožbe. Tožbo je torej spremenila zaradi okoliščin, ki so nastale po vložitvi tožbe, vendar iz iste dejanske podlage, zato privolitev tožene stranke v spremembo tožbe ni bila potrebna (186. člen ZPP). To je razumljivo, saj je bila tožena stranka tista, ki ni v skladu z zakonom odločila o ugovoru tožnika v roku tridesetih dni od vložitve, tožnik pa si je na podlagi zakonskih določil 83. člena ZTPDR v zvezi s 105. členom Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 do 29/95) zagotovil sodno varstvo svojih pravic z vložitvijo tožbe.

Predpisi ne predvidevajo možnosti zavrženja tožbe, če delavec, potem ko prejme odločitev, ki jo je delodajalec z zamudo izdal o ugovoru delavca, ne vloži nove tožbe, oziroma ne razširi tožbenega zahtevka. S takim ravnanjem ne krši procesne prepovedi ponovnega postopanja v primeru, ko že teče pravda, ko je bila dosežena sodna poravnava, ali ko je bilo o zadevi že pravnomočno razsojeno, zaradi česar je mogoče po določilih 189., 308. in 319. člena ZPP tožbo zavreči. Odločitev, ki jo o ugovoru po preteku zakonsko določenega roka za odločitev sprejme delodajalec, je veljavna in nadomesti odločitev organa prve stopnje. Tožnik, ki izpodbija delodajalčevo odločitev pred sodiščem, lahko v roku, ki ga določa zakon, ustrezno spremeni svoj tožbeni zahtevek, kar je tožnica v konkretnem primeru storila. Sodišči nista imeli zakonskega pooblastila za to, da sta tožbo zavrgli, zato je revizijsko sodišče njuni sodbi razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v katerem bo treba preizkusiti utemeljenost tožničinega zahtevka.