Jedro

Ker je izvršilni naslov pravnomočna sodba proti dolžnici, dolžnica ne more v postopku izvršbe ugovarjati, da je šlo v pravdnem postopku za terjatve zapustnika in da višina podedovanega premoženja ne presega dolgov zapustnika.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovor dolžnice proti sklepu o izvršbi. Naložilo je nadaljnje stroške izvršilnega postopka in zavrnilo predlog za oprostitev plačila sodnih taks.

Dolžnica vlaga pritožbo proti sklepu v celoti. Obrazložitev pa se nanaša na zavrnitev ugovora, ker je sodišče prve stopnje zmotno menilo, da odgovarja dedič za zapustnikove dolgove prek vrednosti podedovanega premoženja. Dolžnica je namreč po 142. členu Zakona o dedovanju ugovarjala, saj zapustnikovi dolgovi presegajo višino zapuščine. Zato tudi ni vlagala odgovora na tožbo v pravdni zadevi I P , saj je prava nevešča in je menila, da ne more odgovarjati preko višine zapuščine. Sodišče pa je izdalo zamudno sodbo in ni ugotavljalo pravne podlage. Zato ne more biti nepomembno v izvršilnem postopku, da vrednost premoženja ni bila ugotovoljena po 142. členu ZD.

Na pritožbo je odgovoril upnik in predlaga njeno zvrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo zavrnitev ugovora, saj ne gre za dejstvo, ki bi nastopilo v času, ko dolžnica teh ugovorov ni mogla več podati v pravdnem postopku. Sodišče prve stopnje je namreč dovolilo izvršbo na podlagi pravnomočne sodbe Okrajnega sodišča v L., opr. št. , ki je v tem postopku izvršilni naslov. V izvršilnem naslovu je kot tožena stranka označena D.C., to je tožnica in ne zapustnik. To po meni, da je bila dolžnica toženka v pravdni zadevi in bi morala te ugovore podati že v pravdi, če je menila, da je višina podedovanega premoženja manjša od terjatve upnika oziroma tožeče stranke v pravdi. Le v primeru, če bi bil zapustnik živ oziroma pravnomočno obsojen in dolžnik v izvršilnem postopku, nato pa bi umrl, bi dolžnica kot pravna naslednica v izvršilnem postopku lahko uveljavljala omejitve iz 142. člena Zakona o dedovanju (ZD, Ur. l. SRS št. 15/76 in naslednji).

Pritožbeno sodišče je tudi preizkušalo izpodbijani sklep v mejah uradnega preizkusa, saj je v tem delu pritožba ni obrazložena in je ugotovilo, da je pravilen. Ker je tako sodišče prve stopnje na podlagi pravilnega in popolno ugotovljenega dejanskega stanja pravilno ugotovilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo kršitev postopka, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sklep sodišča prve stopnje (365. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato ni bilo mogoče priznati pritožbenih stroškov (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP in 15. členom ZIZ), upnik pa pravilno ni priglasil stroškov odgovora, zato je stroškovni del izreka odpadel.