Jedro

Pri zavarovalni pogodbi je tožeča stranka nastopala kot zavarovalni zastopnik zavarovalnice. Drži, da je bila v imenu in na račun zavarovalnice upravičena sklepati zavarovalne pogodbe in tudi sprejemati izjave (vloge), naslovljene na zavarovalnico (1. odstavek 930. člena OZ). Kljub temu je bil za uveljavljanje zavarovalnine ob nastanku zavarovalnega primera aktivno legitimiran toženec sam in ne tožeča stranka.

Da bi se tožeča stranka lahko poplačala z zavarovalnino, bi morala biti med pravdnima strankama sklenjena pogodba o odstopu terjatve namesto izpolnitve.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana odločba.

II. Tožena stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 127804/2013 z dne 10. 8. 2013 za glavnico v višini 476,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 8. 2013 in stroške izvršilnega postopka v višini 84,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 8. 2013. Zaradi delnega umika tožbe je navedeni sklep o izvršbi razveljavilo za znesek 8.54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 8. 2013 in v tem delu postopek ustavilo. Toženi stranki je naložilo v plačilo pravdne stroške tožeče stranke v višini 144,78 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka naprej.

2. Zoper odločbo v celoti vlaga pritožbo tožena stranka. Uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka in naložitvijo pravdnih in pritožbenih stroškov v plačilo tožeči stranki. Podane so kršitve določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), ker se sodišče ni opredelilo do navedb tožeče stranke, da zavarovalnica ne bi posredovala niti perfektno izpolnjenega formularja, ker odpovedi potovanja niso botrovali zdravstveni razlogi. Teh navedb ne morejo spremeniti in jih nadomestiti izpovedbe prič. Tožbeni zahtevek bi bilo treba zavrniti in verjeti tožencu. Trdil je, da mu obrazec ni bil posredovan zaradi dvoma tožeče stranke o upravičenih razlogih za odstop od pogodbe. Tožeča stranka mu ni predočila, da mora predložiti poseben obrazec in da ga mora izpolniti. Zmotna je ugotovitev, da je prijava zavarovalnici veljavna le, če je podana na predpisanem obrazcu. Vsebino obrazca je treba presojati po namenu. Zdravniško potrdilo zadošča za uveljavljanje zavarovanja. Tožeča stranka bi ga morala predložiti zavarovalnici. S tem bi se rešila svoje odgovornosti. Drži, da je upravičenec do zavarovalnice potnik kot zavarovanec. Običajno je zavarovalnina nakazana neposredno na račun tožeče stranke. Torej ta ni imela več terjatve do potnika kot zavarovanca. Tako bi morala ravnati tudi v obravnavanem primeru. Zmotna je ugotovitev, da ni opustila dolžnosti pomagati tožencu pri uveljavljanju zavarovalnice na podlagi pogodbe o zavarovanju odpovedi potovanja. Zdravniško potrdilo je ostalo pri njej. S sprejemom potrdila je bila upravičena in bi ga morala posredovati zavarovalnici. Zaključek sodišča, da so ji nastali stroški zaradi nepravočasne in neopravičljive odpovedi pogodbe, je preuranjen. Odpoved pogodbe je bila opravičljiva. Tožeča stranka bi morala opraviti svoje dolžnosti kot posrednik zavarovalnice. Ker jih ni, je tožbeni zahtevek neutemeljen.

3. Tožeča stranka se je po pozivu za odgovor na pritožbo slednjemu odpovedala in predlagala čimprejšnje posredovanje pritožbe pritožbenemu sodišču. 4. O pritožbi je skladno s sklepom predsednika Vrhovnega sodišča RS o prenosu pristojnosti Su 1581/2014 z dne 20. 10. 2014 odločalo Višje sodišče v Ljubljani.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Tožeča stranka od toženca vtožuje stroške, ki jih je imela zaradi njegovega odstopa od pogodbe o organiziranju potovanja. Ugotovilo je, da je od pogodbe odstopil en dan pred pričetkom potovanja zaradi težje bolezni – opravičenega razloga, in ne, da je bila odpoved nepravočasna in neopravičljiva, kot trdi pritožnik. Po ugotovitvi, da je imela tožeča stranka zaradi njegovega odstopa od pogodbe storno stroške v višini 95% cene aranžmaja, ki jo je poravnala po računu družbe O., d.o.o., je tožbenemu zahtevku v višini razlike med plačanimi stroški in prejetim toženčevim vplačilom ob sklenitvi pogodbe ugodilo na podlagi četrtega odstavka 901. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ). Navedenih ugotovitev in odločitve v zvezi s toženčevo obveznostjo iz naslova odpovedi pogodbe o organiziranju potovanja pritožba ne izpodbija. Kot pravilne jih sprejema tudi pritožbeno sodišče. 7. Pač pa pritožba vztraja pri ugovoru nenastale pravice, češ da tožeča stranka do toženca (še) nima terjatve, ker bi se morala poplačati iz zavarovalnine na podlagi z njegove strani posredovanega ji zdravniškega potrdila o bolezni, ki bi jo morala po pritožbenem naziranju uveljavljati pri zavarovalnici na podlagi pogodbe o zavarovanju odpovedi potovanja.

8. Tožbeni zahtevek glasi na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR. Gre za spor majhne vrednosti. Zanj veljajo posebna procesna pravila iz 30. poglavja ZPP. Sodba, izdana v takem sporu, se sme izpodbijati le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP), ne pa tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Odločilno je dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje.

9. Ni bilo sporno, da je toženec hkrati s pogodbo o organiziranju potovanja pri tožeči stranki kot zastopnici zavarovalnice sklenil tudi pogodbo o zavarovanju za primer odpovedi potovanja. Pritožbeno sodišče je vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, da je bil toženec ob sklenitvi obeh pogodb s sprejemom splošnih pogojev k obema pogodbama in ob ustni odpovedi pogodbe o organiziranju potovanja, ko je tožeči stranki predložil zgolj zdravniško opravičilo, z njene strani tedaj še ustno poučen o načinu in postopku uveljavljanja zahtevka za izplačilo zavarovalnine ob nastanku zavarovalnega primera. Po ugotovitvi, da kljub temu ni želel prevzeti ustreznega obrazca za prijavo zavarovalnega primera niti ga podpisati in da je odklonil vsakršno sodelovanje pri uveljavljanju zavarovalnine, je toženčev ugovor upravičeno zavrnilo. Pritožbene navedbe, ki skušajo preko uveljavljanja procesnih kršitev grajati tako ugotovljeno dejansko stanje, v sporu majhne vrednosti niso predmet pritožbenega preiskusa.

10. Čeprav je toženec sklepal obe pogodbi s tožečo stranko, gre za dve pravni oziroma pogodbeni razmerji. Pri zavarovalni pogodbi je tožeča stranka nastopala kot zavarovalni zastopnik zavarovalnice (splošni pogoji A3, določbe na strani 11). Drži, da je bila v imenu in na račun zavarovalnice upravičena sklepati zavarovalne pogodbe in tudi sprejemati izjave (vloge), naslovljene na zavarovalnico (prvi odstavek 930. člena OZ). Kljub temu je bil za uveljavljanje zavarovalnine ob nastanku zavarovalnega primera aktivno legitimiran toženec sam in ne tožeča stranka. Zavarovalni zastopnik namreč dela v imenu in za račun zavarovalnice, od zavarovancev pa lahko med drugim sprejema tudi prijave in izjave, naslovljene na zavarovalnico. Prijave in izjave zavarovanca, naslovljene na zavarovanca, morajo biti po določilih splošnih pogojev, ki jih je toženec prejel in bil nanje pravilno in popolno tudi ustno opozorjen, izražene v pisni obliki (8. člen splošnih pogojev v prilogi A3). Pravilna je zato presoja sodišča in ne nasprotno naziranje pritožnika, da bi potrebni obličnosti toženec zadostil le v primeru, da bi podpisal bodisi običajni obrazec, ki mu ga je ponudila tožeča stranka, ko mu je nudila pomoč pri uveljavljanju zavarovalnine, bodisi drugo vlogo, iz katere bi bilo razbrati, da uveljavlja izplačilo zavarovalnine. Zgolj zdravniško potrdilo brez njegovega podpisa in zahtevka ne more predstavljati njegove vloge, naslovljene na zavarovalnico. O nastalem zavarovalnem primeru mora zavarovanec zavarovalnico pisno obvestiti z navedbo razloga za odpoved (točka 1.2. člena 16 splošnih pogojev). Zdravniško potrdilo je torej lahko le eno od dokazil oziroma drugih prilog, ki jih mora zavarovanec predložiti zavarovalnici ob pisnem obvestilu o zavarovalnem primeru oziroma zahtevku za izplačilo zavarovalnine. Drugačno pritožbeno naziranje je zmotno.

11. Ob dejstvu, da pritožnik ni podpisal niti običajnega formularja niti kakršnekoli druge vloge, s katero bi zahteval izplačilo zavarovalnine ob nastalem zavarovalnem primeru, so odveč pritožbene navedbe o tem, ali je bila tožeča stranka upravičena presojati utemeljenost prijave. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da toženec zahtevka za uveljavljanje zavarovalnine niti ni podal. Očitki o pomanjkljivostih v sodbi (absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP) pa so neutemeljeni. V sodbi so razlogi o vseh pravno odločilnih dejstvih pojasnjeni v okviru trditvene podlage obeh strank.

12. Zmotno je tudi nadaljnje pritožbeno naziranje, da bi tožeča stranka na podlagi predloženega zdravniškega potrdila pri zavarovalnici sama lahko dosegla nakazilo zavarovalnine neposredno na njen račun. Da bi se tožeča stranka lahko poplačala z zavarovalnino, bi morala biti med pravdnima strankama sklenjena pogodba o odstopu terjatve namesto izpolnitve (prvi odstavek 425. člena OZ; 11. člen splošnih pogojev v prilogi A 3). Toženec ni niti navajal, da bi s toženo stranko sklenil tako pogodbo. Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da je pri uveljavljanju zavarovalnine odklonil vsakršno sodelovanje s tožečo stranko. Tako se izkaže, da njegova obveznost ni mogla ugasniti. Pri odstopu namesto izpolnitve dolžnikova obveznost ugasne šele s sklenitvijo cesije (pogodbe o odstopu), ki je po ugotovitvah sodišča prve stopnje, na katere je tožbeno sodišče vezano, v obravnavanem primeru ni bilo.

13. Pritožbeno sodišče pri preizkusu izpodbijane odločbe torej ni našlo kršitev, na katere opozarja pritožba, pa tudi tistih ne, na katere samo po drugem odstavku 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti. Odločitev je pravilna, pritožba pa neutemeljena. Zato jo je bilo treba zavrniti in potrditi izpodbijano odločbo (353. člen ZPP v zvezi s petim odstavkom 458. člena ZPP).

14. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona. Pritožnik s pritožbo ni uspel in zato ni upravičen do povračila pritožbenih stroškov.