Jedro

V navedeni zadevi je bila prošnja zavrnjena iz razloga, ker je bilo o isti zadevi enkrat že odločeno z zavrnilno odločbo. Sodišče je od tožene stranke pridobilo tudi spis št. Bpp 1998/2015 in ugotovilo, da je bilo odločeno o isti zadevi. Tedanja odločba je postala pravnomočna dne 12. 1. 2016.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla prošnjo tožnika za brezplačno pravno pomoč za dopolnitev in popravo obtožnega predloga v kazenskem postopku Okrajnega sodišča v Ljubljani št. III K 14265/2015 zoper obdolženo A.A. zaradi kaznivih dejanj po členu 184/I Kazenskega zakonika-1 in drugih. V obrazložitvi sklepa navaja, da je prejela prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči za navedeno pravno storitev. Iz odločbe Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Bpp 1998/2015 z dne 20. 11. 2015 izhaja, da je bila tožniku zavrnjena prošnja za pravno svetovanje in zastopanje pred sodišči prve, druge in tretje stopnje v kazenskem postopku in morebitnem postopku poravnave Okrajnega sodišča v Ljubljani št. III K 14265/2015 zoper obdolženo A.A. zaradi kaznivih dejanj po členu 184/I Kazenskega zakonika in drugih ter kot oprostitev plačila stroškov postopka. Tožena stranka se v svoji obrazložitvi sklicuje na določilo 4. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki določa, da organ s sklepom zahtevo zavrže, če se v isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. Glede na navedeno je tožena stranka ugotovila, da gre za zahtevek, o katerem je že bilo odločeno, tožniku pa je bila izdana zavrnilna odločba. Iz zavrnilne odločbe izhaja, da je bil razlog za zavrnitev neutemeljenost prošnje zaradi neizpolnjevanja vsebinskega kriterija - očitna nerazumnost zadeve oziroma da prosilec nima verjetnih izgledov za uspeh. Tožnik tudi sedaj ne zatrjuje drugačnega dejanskega stanja v smeri, da bi bil vsebinski kriterij izpolnjen, prav tako se ni spremenila pravna podlaga zahtevkov. Glede na navedeno ni smiselna niti dopolnitev in popravek obtožnega predloga, saj je tožena stranka v predmetni zadevi že odločila.

2. Tožnik v tožbi navaja, da je vložil subsidiarni obtožni predlog zoper A.A. zaradi več kaznivih dejanj, nato je prejel dopis, naj ga popravi, na kar je zaprosil, naj se mu spremeni rok za popravo in pojasnil, da ima vedno jezikovne težave glede oblikovanja vlog. Nadalje obsežno pojasnjuje, da je pravica do brezplačne pravne pomoči del ustavne pravice iz 23. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) in da je ustavno sodišče enkrat že ugotovilo, da je zaradi neupoštevanja določb URS in mednarodnega prava upravno sodišče in hkrati še vrhovno sodišče kršilo ustavno pravico tožnika do sodnega varstva. Iz odločbe ustavnega sodišča izhaja obveznost sodišča, da vloge za brezplačno pravno pomoč obravnavajo kot del ustavne pravice do sodnega varstva in tudi pravice iz 22. člena URS. V predmetni zadevi to pomeni, da tožena stranka preprečuje tožniku sodno varstvo, ki ga ni mogoče omejiti s sklicevanjem na 24. člen ZBPP in hkrati tožnik navaja, da sta določbi 4. točke 129. člena ZUP ter 24. člena ZBPP v nasprotju z 23. členom URS. Nadalje navaja, da v obravnavani zadevi ne gre za isto zadevo, v kateri je bilo že enkrat odločeno. Ne gre za zastopanje v kazenskem postopku, ampak za popravo vloge tako, da bo primerna za obravnavo. Tedaj, ko je bilo enkrat že odločeno o prošnji za brezplačno pravno pomoč v tej zadevi, še ni bilo znano, ali obtožni predlog zadošča za obravnavo ali ne. Tedaj je postopek tekel še kot postopek oprave posameznih preiskovalnih dejanj. Nadalje se tožnik sklicuje, da je upravno sodišče že večkrat odločilo, da tožena stranka nima pravice odločati, kakšne izide ima subsidiarni predlog tožnika za uspeh. Nadalje tožnik v tožbi obsežno pojasnjuje svoje nezadovoljstvo nad vodjo oddelka za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Ljubljani B.B. Meni, da tožniku preprečuje enakopravnost pred zakonom. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo spremeni tako, da se mu odobri brezplačna pravna pomoč za popravo subsidiarnega obtožnega akta v kazenskem postopku in da se za brezplačno pravno pomoč določi odvetnica C.C. iz Ljubljane, podrejeno pa odvetnica Č.Č., podrejeno pa predlaga, naj se izpodbijani sklep odpravi in vrne zadeva v nov postopek, toženi stranki pa naj se naloži plačilo stroškov postopka. Hkrati tudi predlaga, naj sodišče ugotovi, da je bila tožniku kršena pravica iz 2., 22., 33., 35. in prvega odstavka 36. člena URS.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da vztraja pri svoji odločitvi in razlogih za odločitev.

K točki I izreka:

4. Tožba ni utemeljena.

5. Sodišče najprej uvodoma pojasnjuje, da po mnenju sodišča tožena stranka ni ravnala pravilno, ko je tožniku hkrati vročala izpodbijani sklep na dva različna naslova. Če bi se štela kot relevantna vročitev na naslovu D., bi bila tožba prepozna, če pa se šteje kot relevantna vročitev na naslovu E., pa je tožba pravočasna. Ker ZUP take situacije ne rešuje, se je sodišče odločilo, da bo tožbo obravnavalo kot pravočasno in jo je presojalo po vsebini ter je ni zavrglo. Pri vročanju na naslovu E. je namreč nastopila fikcija vročitve 27. 10. 2017, tožba pa je bila vložena znotraj 30 dnevnega roka, ki začne teči od tega dne dalje.

6. Tožena stranka je svojo odločitev oprla na določilo 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, ki med drugim določa, da organ s sklepom zahtevo zavrže, če je bila o isti upravni zadevi izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. Tožena stranka je po mnenju sodišča v izpodbijanem sklepu v zadostni meri obrazložila, zakaj je ocenila, da je bilo o isti zadevi že odločeno z zavrnilno odločbo in se dejansko stanje in pravna podlaga do izdaje izpodbijanega sklepa ni spremenila. Sodišče pri tem pritrjuje razlogom v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev tožene stranke v izpodbijanem sklepu. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da iz odločbe Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Bpp 1998/2015 z dne 20. 11. 2015 izhaja, da je bila tožniku zavrnjena prošnja za pravno svetovanje in zastopanje pred sodišči prve, druge in tretje stopnje v kazenskem postopku in morebitnem postopku poravnave Okrajnega sodišča v Ljubljani št. III K 14265/2015 zoper obdolženo A.A. zaradi kaznivih dejanj po členu 184/I Kazenskega zakonika in drugih ter kot oprostitev plačila stroškov postopka in da gre glede na navedeno za zahtevek, o katerem je že bilo odločeno, tožniku pa je bila izdana zavrnilna odločba.

7. V zvezi s tožnikovimi navedbami, da gre zaradi zavrženja vloge za poseg v ustavno pravico do sodnega varstva, sodišče pojasnjuje, da se sicer strinja s tožnikom, da je pravica do brezplačne pravne pomoči del pravice do sodnega varstva iz 23. člena URS, vendar pa to še ne pomeni, da je potrebno v vsakem primeru ugoditi prošnji za brezplačno pravno pomoč, čim je taka prošnja vložena, ne glede na obstoj procesnih predpostavk, med katerimi pa je tudi ta, da ne gre za zadevo, o kateri je bilo že enkrat odločeno. V navedeni zadevi je bila prošnja zavrnjena iz razloga, ker je bilo o isti zadevi enkrat že odločeno z zavrnilno odločbo. Sodišče je od tožene stranke pridobilo tudi spis št. Bpp 1998/2015 in ugotovilo, da je bilo odločeno o isti zadevi. Tedanja odločba je postala pravnomočna dne 12. 1. 2016. Skladno z 158. členom URS je mogoče pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih z zakonom. Z izdajo izpodbijanega sklepa torej ne gre za to, da bi bilo poseženo tožniku v pravico do sodnega varstva, temveč je tožena stranka le upoštevala, da je bilo o zadevi že odločeno. V zadevi, o kateri je odločalo Ustavno sodišče RS z odločbo št. Up-619/15-16 z dne 2. 6. 2016 ne gre za primerljivo zadevo. Tedaj je šlo za to, da so se v upravnem sporu izpodbijali sklepi, s katerimi so bili prekinjeni postopki za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Ustavno sodišče je obrazložilo, da je bila zaradi prekinitev postopka pri tožniku onemogočena pridobitev brezplačne pravne pomoči, medtem ko so postopki, v katerih je zaprosil za brezplačno pravno pomoč, tekli dalje. S tem je bilo pri tožniku določeno časovno obdobje onemogočeno uresničevanje pravice do sodnega varstva. V obravnavani zadevi pa ne gre za sklep o prekinitvi postopka, ampak gre za dokončno odločitev o zadevi.

8. Sodišče se ne strinja z navedbo tožnika, da je 4. točka 129. člena ZUP v nasprotju s 23. členom URS. Skladno s 4. točko 129. člena ZUP organ vlogo zavrže iz procesnih razlogov, če o isti zadevi še teče postopek ali je bilo že odločeno. Stranka ima zoper tako odločitev pravico do sodnega varstva in to tudi v primerih, ko se odloča o dodelitvi brezplačne pravne pomoči. Če je sprožen upravni spor, mora namreč sodišče v tovrstnih zadevah še vedno presojati, ali je bila vloga upravičeno zavržena iz procesnih razlogov. Torej 4. točka 129. člena ZUP ni v nasprotju z URS. Določilo 24. člena ZBPP pa v obravnavani zadevi ni relevantno, saj je predmet tega upravnega spora sklep procesne narave, 24. člen ZBPP pa je bil uporabljen že prej, ko je tožena stranka opravila vsebinsko presojo prošnje o dodelitvi brezplačne pravne pomoči. 9. Sodišče se ne strinja s tožbeno navedbo, da v obravnavani zadevi dodelitve brezplačne pravne pomoči ni šlo za isto zadevo, o kateri je tožena stranka enkrat že odločala. Sodišče je ugotovilo, da iz izreka odločbe št. Bpp 1998/2015 z dne 20. 11. 2015 izhaja, da je bila zavrnjena prošnja tožnika za brezplačno pravno pomoč pred sodišči prve, druge in tretje stopnje v kazenskem postopku pod št. III K 14265/2015 zoper obdolženo A.A. zaradi kaznivih dejanj po členu 284/I Kazenskega zakonika. Gre torej za odločanje o zadevi, ki se vodi pod isto opr. št., zoper isto osebo in zaradi kaznivega dejanja po istem členu. Izrek tedanje odločbe se je glasil, da se zavrne prošnja za brezplačno pravno pomoč za pravno svetovanje in zastopanje pred sodišči prve, druge in tretje stopnje. V okvir svetovanja pred sodiščem prve stopnje pa spada tudi poprava obtožnega predloga. Tožniku je bila namreč tedaj prošnja zavrnjena ne samo za zastopanje, ampak tudi za svetovanje v kazenskem postopku. Torej je šlo za odločanje o isti zadevi.

10. Glede tožbenih ugovorov, da naj tožena stranka ne bi imela pravice odločati, ali ima prosilec izglede za uspeh, pa sodišče ponovno pojasnjuje, da predmet tega upravnega spora ni akt, ki bil izdan z uporabo 24. člena ZBPP, ampak gre za sklep procesne narave, ki je bil izdan na podlagi 129. člena ZUP. Zato so navedene tožbene navedbe v obravnavani zadevi nerelevantne.

11. Do tožbenih navedb, ki se nanašajo na tožnikovo nezadovoljstvo nad delom vodje službe za brezplačno pravno pomoč B.B. pa se sodišče ne opredeljuje, ker tudi te navedbe niso povezane z izdajo izpodbijanega akta, saj, kot je razvidno iz upravnega spisa, je izpodbijani sklep izdala podpredsednica Okrožnega sodišča v Ljubljani, sklepa vodja službe niti ni sestavila, ampak zgolj pregledala, iz upravnega spisa pa tudi ni razvidno, da bi tožnik predlagal njeno izločitev v postopku dodelitve brezplačne pravne pomoči. 12. Ker je izpodbijani sklep pravilen, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo. Sodišče ni posebej odločalo o zahtevku, naj se ugotovi, da so bile tožniku kršene določene ustavne pravice, saj je o takem zahtevku možno odločati le v upravnem sporu zaradi varstva ustavnih pravic, ki pa je v skladu s 4. členom ZUS-1 možen le tedaj, kadar ni zagotovljeno sodno varstvo. V konkretni zadevi pa je zagotovljeno drugo sodno varstvo in sicer v rednem upravnem sporu zoper akt, ki ga tožnik izpodbija.

13. Sodišče še pojasnjuje, da se po 10. členu Zakona o sodnih taksah v postopkih o dodelitvi brezplačne pravne pomoči taksa ne plača, zato sodišče v tovrstnih postopkih posebej ne odloča o predlogih za oprostitev plačila sodnih taks.

K točki II izreka:

14. Sodišče ni ugodilo zahtevi tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka, ker skladno s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 trpi vsaka stranka svoje stroške, če sodišče tožbo zavrne.