Jedro

Pripoznava dolga je akcesorne narave. Veljavna je pod pogojem, da je veljavna obveznost sama. Celo v primeru, da bi toženkino dejanje pomenilo pripoznavo dolga, to ne bi ustvarilo samostojnega pravnega naslova iztoževanemu plačilu (pravni naslov je toženkina pogodbena obveznost do izvajalke). Institut pripoznave dolga ima namreč le omejen doseg, ki je zlasti povezan z zastaranjem. Pripoznava se tam nanaša na nek določen dolg. Zato, da bi pripoznava dolga štela kot samostojna pogodba, neodvisna od dotedanjega obstoja pripoznanega dolga, ni videti nobenega posebnega razloga; pogodbene obveznosti, ki nimajo razloga, pa naše pravo odklanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sam nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 152606/2009 z dne 21. 10. 2009 v prvem in tretjem odstavku in tožbeni zahtevek zavrnilo. Obenem je tožeči stranki naložilo, da mora toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 199,72 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je spremembo sodbe v njeno korist oziroma podrejeno razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglasila je pritožbene stroške. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V tej zadevi gre za spor majhne vrednosti v smislu določil prvega odstavka 443. člena v zvezi s prvim odstavkom 495. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), zato je po določilu petega odstavka 458. člena ZPP o pritožbi zoper sodbo prvostopnega sodišča odločila višja sodnica kot sodnica posameznica.

5. Sodba se sme v postopku v sporih majhne vrednosti izpodbijati zaradi bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni dovoljen pritožbeni razlog. Na dejansko stanje, ugotovljeno na prvi stopnji, je sodišče druge stopnje vezano.

6. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta Pogodbo o snemanju izvedb Nr-P-0256 z dne 18. 4. 2007 (priloga A 2) sklenili izvajalka N. V. in izdajatelj N. d.o.o., (tožena stranka), tožeča stranka pa ni pogodbena stranka v tem pogodbenem razmerju. Izvajalka tudi ni s pogodbo ali s posebnim naročilom prenesla svojih pogodbenih materialnopravnih upravičenj na tožečo stranko. Po 42. členu Pogodbe se izplačila opravljajo na račun pooblaščenega člana izvajalca ali na račun izvajalčevega zastopnika. Iz navedenega je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da je tožeča stranka kot zastopnik upravičena kvečjemu sprejeti izplačilo tožene stranke, ne pa ga v pravdi uveljavljati v svojem imenu in za svoj račun. Sodišče prve stopnje ni sledilo tožničinim navedbam, da je z izplačilom na račun tožeče stranke tožena stranka pripoznala dolg, saj glede na 364. člen Obligacijskega zakonika (OZ) pomeni plačilo na račun pripoznavo dolga upniku, torej N. V., ne pa tožeči stranki kot zastopniku. Pooblastilo zastopniku iz 42. člena Pogodbe sprejeti plačilo ne pomeni pooblastila za izterjavo dolga v sodnem postopku. Drugega izrecnega prenosa tega upravičenja pa tožena stranka tekom postopka ni ne zatrjevala ne dokazovala, sodišče pa je pri odločanju vezano na podano trditveno in dokazno podlago zahtevka.

7. Pritožnica navaja, da je bilo med izvajalko in pravdnima strankama izrecno dogovorjeno, da tožeča stranka uveljavlja vse terjatve v zvezi s pogodbo. Vendar pritožba s tem izpodbija dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno v postopku na prvi stopnji, ker pa v sporih majhne vrednosti ni dopustno. Kot že rečeno, je sodišče druge stopnje vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo prvostopno sodišče. Po oceni pritožbenega sodišča je glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilen tudi materialnopravni zaključek prvostopnega sodišča, da tožeča stranka ni pridobila aktivne legitimacije za uveljavljanje zahtevka na plačilo vtoževanega zneska v svojem imenu in za svoj račun. Zastopanje je namreč dajanje in sprejemanje izjav v imenu in za račun zastopanega, ne pa v svojem imenu (prim. 70. člen OZ). Če ni izkazan drugačen dogovor, zastopani ni upravičen ničesar terjati od dolžnika v svojem imenu in za svoj račun. Trditve tožeče stranke, da je upravičena kot zastopnik terjati izpolnitev v svojem imenu in za svoj račun, so zato nesklepčne. Subjekt pogodbenih in drugih poslovnih razmerij, v katerih ga je zastopal zastopnik, je namreč zastopani. Zastopnik zato ni aktivno legitimiran, da v svojem imenu sodno izterjuje plačilo po pogodbi. S tem, ko je zastopnik prevzel določene posle iz izpolnitvene faze pogodbe (sprejem izplačila), ni stopil na mesto izvajalke.

8. Sodišče druge stopnje ne sledi pritožbi, da je tožena stranka že zato, ker ni izrecno zavrnila vtoževanega računa, dolžna le tega tudi plačati. Sicer pa je zavrnitev računa lahko kvečjemu indic, da je terjatev sporna, obratno pa še ne pomeni, da je nesporna kasneje v pravdi.

9. Ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da je tožena stranka pripoznala svojo obveznost do tožeče stranke s konkludentnimi dejanji, to je s plačilom preostalih računov in s pobotom le-teh. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopnim sodiščem, da dolžnikovo plačilo pomeni pripoznavo le, če plača na upnikov račun, ne pa če plača na zastopnikov račun, posebno še, ker je v konkretnem primeru tožeča stranka kot zastopnik po 42. členu Pogodbe itak upravičena sprejeti izplačilo za upnico (izvajalko). Tudi pobotanje (enega) računa še ne pomeni napram zastopniku pripoznave vseh preostalih terjatev, to je tudi vtoževane terjatve. Pripoznava v smislu drugega odstavka 364. člena OZ je tudi sicer akcesorne narave. Veljavna je pod pogojem, da je veljavna obveznost sama. Celo v primeru, da bi toženkino dejanje pomenilo pripoznavo dolga, to po oceni pritožbenega sodišča ne bi ustvarilo samostojnega pravnega naslova iztoževanemu plačilu (pravni naslov je toženkina pogodbena obveznost do izvajalke). Institut pripoznave dolga ima namreč le omejen doseg, ki je zlasti povezan z zastaranjem (glej zlasti 341. in 364. člen OZ). Pripoznava se tam nanaša na nek določen dolg. Zato, da bi pripoznava dolga štela kot samostojna pogodba, neodvisna od dotedanjega obstoja pripoznanega dolga, ni videti nobenega posebnega razloga; pogodbene obveznosti, ki nimajo razloga, pa naše pravo glede na 39. člen OZ odklanja (prim. sodbo III Ips 33/2007 in III Ips 166/2007).

10. Pritožnica navaja tudi, da je tožena stranka vse račune knjižila kot obveznosti do tožeče stranke in tako tudi poračunavala DDV, kar pomeni, da so bili vsi računi nesporni in kar naj bi dokazala s pridobitvijo listin s strani pristojnega davčnega organa. Vendar knjigovodske listine, ki jih sestavlja oseba, pooblaščena za vodenje poslovnih knjig, ki so obvezne glede na davčne predpise, ne dajejo podlage za sklep, da je bila terjatev s tem že pripoznana. V luči zgoraj obrazloženega pomena pripoznave pa se tudi ta pritožbena izvajanja pokažejo kot nebistvena za odločitev v tej zadevi.

11. S tem je sodišče druge stopnje presodilo navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem ni zagrešilo nobene od očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi so se tako izkazali za neutemeljene. Ker niso podani niti tisti, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbo zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).

12. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi pritožbene stroške.