Jedro

Obsojenec in njegov zagovornik sta imela možnost, da bi sodnika izločevala po 6. točki 39. člena ZKP, kolikor bi dvomila v njegovo nepristranskost. Izločitev sodnika pa bi morala zahtevati takoj, ko sta zvedela za razlog izločitve, najpozneje pa do konca glavne obravnave (2. odstavek 41. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega I.K. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojeni I.K. je dolžan plačati kot stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino v znesku 90.000,00 SIT.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru je bil obsojeni I.K. spoznan za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 1. in 2. odstavku 133. člena KZ ter mu je bila izrečena kazen dveh mesecev zapora. Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno sodbo pritožbi obsojenčevega zagovornika delno ugodilo in prvostopenjsko sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojencu izreklo pogojno obsodbo z določeno kaznijo dveh mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let. Obsojenčev zagovornik je dne 10.3.2004 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Uveljavil je kršitev določb kazenskega postopka, in sicer 11. točke 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), 5. in 8. točke 1. odstavka 371. člena in 2. odstavka 371. člena ZKP. Menil je tudi, da je bil v postopku kršen 83. člen ZKP. Zagovornik je odločitev obeh sodišč ocenil kot zmotno in se skliceval na svoja pritožbena navajanja. Izpovedbe oškodovanca po njegovem mnenju niso bila skladna. Nerazumljivo mu je tudi, zakaj oškodovanec ni takoj poklical policije. Poleg tega je bil oškodovanec močno vinjen. Prvostopenjsko in drugostopenjsko sodišče sta po mnenju zagovornika storila bistveno kršitev postopka iz 11. točke 371. člena ZKP, saj niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, to je predlogu za uvedbo postopka PP M., iz katerega je razvidno, da je oškodovanec udaril obsojenca.

Vrhovni državni tožilec H.J. je v odgovoru na zahtevo z dne 16.4.2004 predlagal, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne. Menil je, da uveljavljene kršitve v zahtevi niso podane.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Uveljavitev kršitev iz 11. točke 371. člena ZKP ni utemeljena, saj zapis v kazenski ovadbi ne more predstavljati dokaza, ki bi bil v nasprotju z ugotovljenim dejanskim stanjem. Zagovornik kršitve 5. točke 1. odstavka 371. člena ZKP sploh ni obrazložil, prav tako pa tudi ni podana kršitev 4. in 5. odstavka 83. člena ZKP.

Razpravljajoči sodnik je obsojenčevo izjavo, ki jo je dal delavcem UNZ, res izločil šele na glavni obravnavi pri Okrajnem sodišču v Mariboru dne 4.12.2002 ter jo je shranil posebej. Iz zapisnika s te glavne obravnave je razvidno, da so stranke izjavile, da so sklep razumele in da se zoper njega ne bodo pritožile. Sodišče druge stopnje je v obrazložitvi sodbe pojasnilo, da je navedeno izjavo pribavilo in jo vpogledalo (4.a točka 39. člena ZKP), pri tem pa je ugotovilo, da vsebina te izjave ni takšna, da bi lahko vplivala na sodnikovo odločitev v obravnavani zadevi. Obsojenec in njegov zagovornik sta imela možnost, da bi sodnika izločevala po 6. točki 39. člena ZKP, kolikor bi dvomila v njegovo nepristranskost. Izločitev sodnika pa bi morala zahtevati takoj, ko sta zvedela za razlog izločitve, najpozneje pa do konca glavne obravnave (2. odstavek 41. člena ZKP). Uveljavljena kršitev določb kazenskega postopka torej tudi v tem primeru ni podana.

V drugem delu zahteve obsojenčev zagovornik uveljavlja zgolj zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Glede na izrecno določbo 2. odstavka 420. člena ZKP z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljaviti zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje obsojenčev zagovornik, poleg tega pa uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, zato je Vrhovno sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo v skladu z določbo 425. člena ZKP.

Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je povprečnina odmerjena v skladu z določilom 3. odstavka 92. člena ZKP.