Jedro

1.Opisana ravnanja tožene stranke ne pomenijo odvzema posesti nepremičnine, pač pa le vznemirjanje lastninske pravice. Odvzem stvari je podan, če je lastniku preprečeno izvajati posest stvari kot neposredno dejansko oblast nad stvarjo. V takšnem primeru lahko lastnik zahteva vrnitev stvari in posest na podlagi določb 37.čl. ZTLR. S hojo, vožnjo in parkiranjem ter odlaganjem kamenja na kup pa toženki nista tožnici preprečili dejanske oblasti nad nepremičnino.

2.Pri varstvu lastninske pravice sodišče mejo med zemljiščema le ugotavlja, ne pa ureja.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da mora prva toženka z nepremičnine parc. št. 11/1 k.o. R. odstraniti pesek in drugi gradbeni material. Obe toženki pa sta dolžni opustiti vsakršno poseganje v parcelo št. 944 in 11/1 k.o. R. ter se vzdržati kakršnihkoli bodočih vznemirjanj s hojo, vožnjo, parkiranjem vozil, postavljanjem kakršnegakoli materiala in drugih stvari. Zavrnilo pa je višji tožbeni zahtevek, ki se glasi na vrnitev in izročitev tožnici v izključno in neposredno posest parc. št. 944 in 11/1 k.o. R. ter odstranitev oseb, osebnih vozil in odtočne cevi, ki poteka od strešnega žleba s hiše na parcelo št. 11/2 k.o. R. ter drugih stvari iz navedenih parcel, razen kolikor je prvi toženki N.C. naložena odstranitev peska in gradbenega materiala. Postopek zavarovanja pa je po umiku predloga tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, sodišče ustavilo. Toženo stranko N.C. je sodišče obvezalo, da mora povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 240.721,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.03.2004 dalje do plačila in sicer v višini 28.609,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.03.2004 dalje do plačila nerazdelno s toženko A.M. v 15-ih dneh.

Zoper to sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

Tožeča stranka je pritožbo vložila iz vseh pritožbenih razlogov po 1.odst. 338.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Zatrjuje, da je sodišče prve stopnje povsem korektno ugotovilo, da kup kamenja predstavlja za tožnico poseg v njeno lastninsko pravico in jo omejuje pri izvajanju posesti. Nelogično pa je nadaljevalo, da ta kup kamenja ne pomeni odvzema posesti nepremičnine ampak le vznemirjanje lastninske pravice. Postavitev kamenja na parcelo tožnice pomeni odvzem posesti na tej nepremičnini, zaradi katere tožnica le-te ne more uporabljati oziroma izvrševati svoje lastninske pravice. Z vindikacijsko tožbo tožnica zahteva prenos neposredne posesti nad nepremičnino na kateri je kamenje nazaj nanjo kot lastnico. To je bistvo vindikacijske tožbe, ki lastniku nepremičnine ponovno omogoči neposredno posest nad svojo stvarjo. Tožnica zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu, to je v 1.odstavku 1.točke izreka spremeni tako, da ugodi tudi reivindikacijskem delu toženega zahtevka. Glede zavrnitve tožbenega zahtevka v delu, ki se nanaša na vindikacijski in negatorni zahtevek glede odstranitve oseb, osebnih vozil in odtočne cevi od strešnega žleba iz hiše, ki leži na parceli št. 11/2 k.o. R. (2.točka izreka sodbe), pa se tožeča stranka ne more strinjati z ugotovitvijo sodišča, da v tem postopku ni moglo ugotoviti poteka katastrske meje. Tožeča stranka je prepričana, da je sodišče imelo na razpolago dovolj listinskih dokazov iz katerih izhaja dovolj dejanskih okoliščin, na podlagi katerih bi lahko ugotovilo, da meja poteka ravno po zunanjem zidu hiše tožene stranke. Nenazadnje se je v to lahko prepričalo samo neposredno na ogledu na kraju samem. Ta del meje med pravdnima strankama ni sporen, saj se je tožena stranka že v upravnem postopku oziroma mejnem ugotovitvenem postopku strinjala ravno s tem delom meje, kot to izrecno izhaja iz odločbe geodetske uprave z dne 02.03.1999 in je ta meja zarisana v skici terenske meritve. Če bi tožena stranka nasprotovala meji tudi v tem delu, potem bi se ta gotovo ugotavljala v nepravdnem postopku. Zato je tožeča stranka kot predlagateljica v nepravdnem postopku zahtevala le delno določitev meje med parcelama št. 11/1 in 11/2 k.o. R., saj se je tožena stranka z delom, kjer sedaj stoji hiša, strinjala, to je, da teče meja po zunanjem delu zida hiše. To ne izhaja le iz predloga za določitev meje, ampak je tudi tožena stranka kot nasprotna udeleženka to potrdila. Sodišče prve stopnje je v nepravdne spise opr.št. N in ter N vpogledalo in bi zato moralo to ugotoviti. Poleg tega pa je takšna meja v naravi tudi edina mogoča in logična, saj ne more biti ves ostali del meje določen vzporedno z zunanjim delom zidu hiše, medtem ko je v tem delu meja drugačna. Tožeča stranka je sodišču predložila tudi fotografijo, ki prikazuje mejno znamenje rdeče barve na zidu ob kamnitih stopnicah na vzhodnem delu hiše ter fotografijo, ki prikazuje mejno znamenje rdeče barve na mestu, kjer je odtočna cev za meteorne vode. Ti dve znamenji je tožena stranka odstranila oziroma ju prekrila, zato na ogledu niso bili več vidni. Izhajajo pa iz fotografij, ki so prav tako dokazno sredstvo. Ni pravilen zaključek, da fotografija z znamenjem ne izkazuje kdaj je bilo slednje napravljeno. Kako je potem lahko sodišče prve stopnje ugotovilo katastrsko mejo med parcelama 11/1 in 11/3 k.o. R. V tem primeru je sodišče uporabilo vse prej navedene dokazne listine, predvsem ugotovitve iz nepravdnega postopka za ugotovitev meje med tema dvema parcelama. Podobno bi lahko storilo za mejo v delu, kjer je zunanji zid hiše tožene stranke, saj so trditve tožeče stranke izkazane s temi dokazi. Trditve tožene stranke pa so le pavšalne. Tožeča stranka meni, da bi moralo sodišče prve stopnje mejo v tem delu ugotoviti tako, kot jo zatrjuje tožeča stranka in zato zaključiti, da postavljena odtočna cev pomeni poseg v lastninsko pravico tožeče stranke s strani tožene stranke. Pritožuje se tudi zoper odločitev o stroških pravdnega postopka. Tožeča stranka je prepričana, da proti drugi toženki ni uspela le do 1/3 zahtevka, saj je slednja sama izpovedala, da je vozila po parcelah 11/1 in 944 k.o. R. ter pomagala prvi toženki pri gradnji hiše, pri kateri je nastal kup kamenja, gradbeni material in odtočna cev dejanja prve toženke pa je tudi odobravala.

Tožena stranka je v pritožbi navajala, da je nezadovoljna z odločitvijo sodišča prve stopnje. Dejstvo je, da si parcel št. 11/1 in 944 oboje k.o. R. tožena stranka nikdar ni lastila in jih tako niti ne more in ni dolžna vrniti in izročiti tožnici. To ugotavlja tudi naslovno sodišče, je pa dejstvo, da je tožena stranka od nekdaj uporabljala obe parceli za dovoz na svoje parcele 11/2 in 11/3 ter 933/1. Drugega dovoza do parcel, na katerih stoji stanovanjska hiša, sploh nima in tožena stranka meni, da naslovno sodišče o stvari sami niti ne bi smelo odločati, saj je bilo o njej že odločeno v zadevi pod opr.št. P 268/97, potrjeni s sodbo Višjega sodišča v K. opr.št. Cp. Nazadnje je evidentno tako iz zapisnikov kot ogleda samega, da tožeča stranka sploh nima posesti na parcelah št. 11/1 in 944 k.o. R., pač pa je zgolj iz nagajanja na parcelah postavila tendo. Na parcelo št. 944 k.o. R. pa je po lastnih navedbah nasula dva kupa peska zgolj zato, da tožena stranka ne bi imela dovoza do svojih parcel. Tako tudi izrek sodbe ni jasen in toženi stranki ni jasno, kateri kup peska in kateri gradbeni material naj odstrani, še zlasti pa ne gre prezreti, da meja med parcelami ene in druge stranke še ni dokončno določena. Vsled tega pred naslovnim sodiščem tečejo trije nepravdni postopki pod opr.št. N, N in N. V navedenih zadevah so razpisani naroki z ogledi na kraju samem za 09.06.2004. Tako je napadena odločba vsaj preuranjena. Pritožbi prilaga tudi odločbo UE K., Oddelek za okolje in prostor z dne 04.05.2004. Pritožbi nista utemeljeni.

Najprej o pritožbah obeh pravdnih strank glede vznemirjanja na parceli št. 11/1 in 944 k.o. R.: Sodišče mora pri odločanju o utemeljenosti negatorne tožbe po 42.čl. Zakona o temeljih lastninskopravnih razmerij (ZTLR), ki se v tem postopku uporablja na podlagi 268.čl. Stvarnopravnega zakonika (SPZ) ugotoviti, ali je tožeča stranka lastnica stvari, ali jo tožena stranka vznemirja in kadar tožena stranka temu ugovarja, ali ni morda njeno vznemirjanje utemeljeno. Tožeča stranka je svojo lastninsko pravico na nepremičnini parc. št. 11/1 in 944 k.o. R. izkazala, kar med strankama tudi ni sporno. Prav tako tudi ni sporno, da toženki parkirata svoje avtomobile oziroma avtomobile svoje družine na parceli št. 11/1 k.o. R., do katere prideta preko parcele št. 944 k.o. R. ter da je prvotoženka na parceli 11/1 naložila kup kamenja. Tožena stranka je ugovarjala, to navaja tudi v pritožbi, da ima pravico do posega, kajti tožena stranka že od nekdaj uporablja obe parceli za dovoz na svoje parcele, kar je bilo že pravnomočno ugotovljeno z odločbo v pravdni zadevi opr.št. P 268/97. Te trditve je zavrnilo že sodišče prve stopnje in toženi stranki jasno povedalo, da odločitev v pravdi zaradi motenja posesti le začasno ureja sporna razmerja in sicer do dokončne ureditve v petitorni pravdi. To pa je bila pravda A.M. na ugotovitev stvarne služnosti, ki se je vodila pod opr.št. P, kjer je bil tožbeni zahtevek v celoti zavrnjen. Tožeča stranka pa je tudi dokazala, da iz podatkov zemljiškega katastra izhaja, da meja med parcelama 11/1 in 11/3 k.o. R. poteka tako, da se sporni kup kamenja nahaja na njenem zemljišču. Da pa ni jasno, kateri kup peska naj prva toženka odstrani, ne drži, kajti gre za kup, ki ga je toženka nasula, saj celo v pritožbi sama pove, da je tožnica nasula dva kupa peska, torej naj odstrani tistega, ki ga je nasula sama. Upravno odločbo, ki jo je tožena stranka v pritožbi predložila pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati, ker gre za nov dokaz, kateri se izven določb 1.odst. 337.čl. ZPP v pritožbi ne more več upoštevati, sicer pa ta odločba nima s tožbenim zahtevkom tožeče stranke zaradi vznemirjanja lastninske pravice nobene zveze. Ker toženki nista izkazali, da bi za tako svoje ravnanje imeli pravno podlago, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo 42.čl. ZTLR ter jima prepovedalo poseganje v lastninsko pravico na spornih nepremičninah. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča opisana ravnanja tožene stranke ne pomenijo odvzema posesti nepremičnine, pač pa le vznemirjanje lastninske pravice, zato pritožba tožeče stranke nima prav, ko trdi nasprotno. Odvzem stvari je podan, če je lastniku preprečeno izvajati posest stvari kot neposredno dejansko oblast nad stvarjo. V takšnem primeru lahko lastnik zahteva vrnitev stvari v posest na podlagi določb 37.čl. ZTLR. S hojo, vožnjo in parkiranjem ter odlaganjem kamenja na kup pa toženki nista tožnici preprečili dejanske oblasti nad nepremičnino, zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo zahtevek tožeče stranke za vrnitev in izročitev spornih nepremičnin v neposredno posest. Nato o pritožbi tožeče stranke glede vznemirjanja lastninske pravice s postavitvijo odtočne cevi na stanovanjski hiši, ki stoji na parceli št. 11/2 k.o. R.: Tožeča stranka je zatrjevala, da sta toženki na svoji hiši na parceli št. 11/2 k.o. R. namestili žleb s cevjo za meteorno vodo s strehe tako, da se meteorna voda steka na parcelo tožnic 11/1 k.o. R., zato je zahtevala, da toženki odstranita tudi odtočno cev. Iz ugotovitve sodišča prve stopnje izhaja, da je toženka N.C. po pozivu tožeče stranke, naj vodo spelje tako, da ta ne bo zamakala zemljišča tožeče stranke, ta speljala odtočno cev v jašek na njeni parceli, kar je razvidno iz fotografije v prilogi C5 spisa. Tožeča stranka, ki zatrjuje, da odtočna cev sega v parcelo št. 11/1 k.o. R. in je postavljena na stanovanjski hiši, ki stoji na parceli št. 11/2 k.o. R., mora to dokazati. Tudi po oceni pritožbenega sodišča tožeči stranki tega ni uspelo dokazati. Tožena stranka je namreč trdila, da meja med parcelama 11/2 in 11/1 k.o. R. v delu kjer stoji hiša N.C., ne teče po zunanjem zidu, ki meji na parcelo št. 11/1, pač pa je meja pomaknjena stran od zidu stanovanjske hiše zato ocenjuje, da je žleb na njeni parceli. Pri varstvu lastninske pravice sodišče mejo med zemljiščema le ugotavlja, ne pa ureja, kot to zmotno meni tožeča stranka v pritožbi. Tožeča stranka mora torej dokazati, da meja med parcelama pravdnih strank poteka tako, da se sporni žleb nahaja na njenem zemljišču. Tega pa tekom tega postopka tožeča stranka ni dokazala. Sklicuje se sicer na odločbo geodetske uprave z dne 02.03.1999 (priloga A24 spisa) iz katere ne izhaja, da bi v naravi zatrjevana dokončna meja potekala ravno po zidu tožničine hiše. Sodišče prve stopnje je sicer prebralo zapisnik v citiranih nepravdnih zadevah na katere se tudi v pritožbi tožeča stranka sklicuje, vendar pa, kot je že povedano, sodišče v pravdnem postopku pri odločanju o vznemirjanju lastninske pravice meje ne ureja, ampak le ugotavlja njen potek.

Tudi odločitev o stroških sodišča prve stopnje je pravilna. Zgolj pavšalna trditev tožeče stranke, da je bil njen uspeh v pravdi proti drugotoženi stranki višji od 1/3 zahtevka so pavšalne in s takimi trditvami ne more izpodbiti odločitve sodišča prve stopnje, s katero se strinja tudi pritožbeno sodišče. Ocena sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka zoper toženo stranko A.M. uspela le s tretjino svojega zahtevka, je pravilna. Glede na takšno odločitev je tudi odmera stroškov pravdnega postopka pravilna.

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče obe pritožbi zavrnilo ter potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.