Jedro

Delavec ni huje kršil delovne obveznosti, ker med obratovanjem bazena ni zagotovil prisotnosti reševalca iz vode. V času kršitve se je v bazenu nahajalo manjše število plavalcev, zato stopnja abstraktne nevarnosti oziroma ogroženosti ni bila velika. Pri tem je treba upoštevati, da je delavec imel izpit za reševalca iz vode, ki ga zaradi svoje starosti v tistem letu ni mogel več obnoviti ter da delavec prej ni bil obravnavan oziroma opozorjen na nevestno oziroma hudo malomarno delo.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik krije sam svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče razsodilo, da se razveljavi izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke tožniku z dne 20.10.2003 in ugotovi, da tožniku na njeni podlagi delovno razmerje ni prenehalo in še traja. Tožena stranka je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu priznati vse pravice iz dela, med temi izplačati vse zapadle plače, začenši s plačo za oktober 2003 do vrnitve nazaj na delo v višini po 180.000,00 SIT neto z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vsake mesečno zapadle plače od vsakega prvega dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila, na to plačo pa obračunati in za tožnika odplačati prispevke za socialno varnost in davke od plače ter mu povrniti njegove stroške postopka v višini 280.320,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 4.2.2004 dalje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je popolno ugotovilo odločilna dejstva, pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem ni storilo bistvene kršitve določb postopka, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato pritožbeno sodišče ne ponavlja razlogov izpodbijane sodbe. Tožena stranka v pritožbi navaja, da je ugotovitev sodišča neprevilna, saj je tožena stranka delovni proces organizirala na način, da bi tožnik lahko zagotovil reševalca iz vode v dneh, za katere mu je očitano, da tega ni storil. Pri tem pritožba navaja 28. člen Zakona o varstvu pred utopitvami in Pravilnik o minimalnih higienskih in drugih zahtevah za kopalne vode. Razen tega navaja, da je tožena stranka zagotovila za izvajanje nalog reševalca iz vode dva delavca B. V. in D. F., po potrebi pa prostovoljno tudi P. S..

Pritožba se skliuje na izpovedbo priče P. S., da je prostovoljno opravljal naloge reševalca iz vode po nalogu nadrejenega. Tožnik bi zato moral, po mnenju pritožbe, ko je organiziral delo na bazenu v spornih dneh, ugotoviti potrebo po delu P. S. in to sporočiti njegovemu neposredno nadrejenemu B. D.. B. D. je delo P. S. na bazenu praviloma odobril in ni znan noben primer, da bi takšno nadomeščanje zavrnil, saj je P. S. v obdobju med 2.8. in 31.12.2002 prejel izplačilo za 100 nadur. Pritožba prikazuje, kdo je opravljal kakšna dela na bazenu in navaja, da je naloga kopališkega vzdrževalca predvsem vzdrževanje naprav in kontrola njihovega pravilnega delovanja, zato njegova stalna prisotnost na bazenu ni potrebna.

Pritožba meni, da med obratovanjem bazena ni težko zagotoviti stalne prisotnosti vsaj enega od reševalcev iz vode, ker so vsi trije zaposleni za poln delovni čas in bi delo reševalca lahko opravljal tudi P. S.. Delo je bilo torej mogoče organizirati v skladu s predpisi, ki urejajo delovanje kopališč, tožnik pa zaradi malomarnosti tega ni storil. Nadalje pritožba uveljavlja, da sodišče sodbo opira na 4. strani obrazložitve na izjavo priče R. K., da je potrdil tožnikovo izpoved, o tem, da ni prisotnega reševalca, seznanil nadrejenega in mu zaradi tega nevestnega dela v smislu ravnanja po 31/1 členu ZDR, kot tudi opustitve po 34. členu ZDR ni mogoče očitati. Ta navedba v sodbi je v nasprotju z zapisnikom o glavni obravnavi. Zato je dokazna ocena sodišča nepravilna, saj R. K. sploh ni nadrejeni tožniku; na zaslišanju tega ni izjavil. Sodišče tudi nepravilno citira izjavo priče R. K. na glavni obravnavi, češ da je tožnik seznanil nadrejenega s tem, da na bazenu ni prisotnega reševalca, saj iz zapisnika glavne obravnave izhaja, da je tožnik večkrat povedal, da je premajhno število ljudi. Ta izjava pomeni, da je tožnik na splošno opozarjal; ni jasno koga, da je na bazenu premalo število ljudi, ne pa, da je tudi v kritičnih dneh 20.8., 21.8. in 22.8.2003 opozoril nadrejenega, da na bazenu ni zagotovljen reševalec iz vode. Sicer R. K. v Zavodu nima nobenih pristojnosti v zvezi z organizacijo dela na bazenu. Zato so pravno irelevantne njegove izjave na glavni obravnavi, da je obstajal dogovor, da bo tožnik poklical reševalca le v primeru, če bo prisotno večje število kopalcev in da bi lahko le on sam po predhodnem dogovoru z direktorjem zaprl bazen.

Pritožba vztraja, da bi bazen v primeru, če obratovanja ni bilo mogoče organizirati v skladu s predpisi, ki urejajo delovanje kopališč, moral tožnik zapreti. Bi pa moral predhodno zahtevati soglasje neposredno nadrejenega v.d. direktorja mag. J. R., nikakor pa ne R. K.. Tožnik zaprtja bazena ni zahteval, zato meni pritožba, da so popolnoma nesprejemljive navedbe sodišča, da je bilo v spornih dneh na bazenu prisotno le manjše število ljudi, kar naj bi zmanjševalo odgovornost tožnika. Namen predpisov je, da se zagotovi varnost kopalcev. Če je zaradi kršitve predpisov ogroženo življenje in zdravje kopalcev, je nesprejemljiva trditev, da je šlo samo za manjše število ljudi.

Pritožbeno sodišče je ocenilo izvedene dokaze in upoštevaje pritožbene navedbe zaključuje, da le-te niso odločilne. Sodišče je dejansko stanje in okoliščine bistveno pravilno ugotovilo. Glede izpovedbe priče R. K. pritožbeno sodišče ugotavlja iz zaslišanja te priče, da je tožnik večkrat povedal, da je premajhno število ljudi in da so občasno tudi to storili, da so razporedili še P. S.. Tožnik ni mogel neposredno naročiti P. S., naj bo na bazenu, ampak se je moral dogovoriti z njim in z vodjo vzdrževanja B.. Priča je tudi izpovedal, da je bilo dogovorjeno, da se v takem primeru pokliče, nekoga na primer P. S., ampak samo v primeru, da je bilo na bazenu večje število ljudi. Dogovorila sta se s tožnikom tudi za obravnavani primer v avgustu oz. misli, da je to bilo v tem času, to je, da bo poklical reševalca, če bo večje število ljudi. S. P. je sicer takrat bil v službi. Povedal je tudi, da takih primerov niso imeli, da bi zaprli bazen in da so se vedno nekako dogovorili. O podaljšanem odprtju bazena pa sta se dogovorila s tožnikom, kdo je prvi prišel v stik s tako skupino, je poiskal drugega zaradi dogovora.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je tožniku očitala hujša kršitev delovnih obveznosti v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 20.10.2003, da je storil kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz 1. odstavka 111. člena ZDR, ker v dneh 20.8.2003 med 17. in 20.30. uro in 21.8.2003 med 15. in 20.30. uro in 22.8.2003 med 15. in 20.30. uro, ker med obratovanjem bazena namenoma, ali iz hude malomarnosti ni zagotovil prisotnosti reševalca iz vode. Prvič ugotavlja pritožbeno sodišče, da se očita kršitve za čas po 17. oz. 15. uri do večernega časa. Zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo za dokazano, da se je v tem času nahajalo na bazenu manjše število plavalcev, kar je prikazoval tudi toženec. Ni ugotovljeno, da bi bil kakšen dogodek, ki bi pomenil konkretno nevarnost v zvezi z nalogami reševanja iz vode. Ni dokazov, da se tožnik ne bi zavedal obveznosti zagotavljanja prisotnosti reševalca iz vode, vendar je verjetno glede na dejanske razmere na kopališču mogel oceniti, kot izpoveduje tudi navedena priča K., da kadar stopnja abstraktne ogroženosti ni bila velika zaradi sorazmerno majhnega števila kopalcev, da bi se opustilo pozivanje na delo S. P.. Pri tem je treba upoštevati, da je tožnik imel izpit za reševalca iz vode, ki ga pa zaradi svoje starosti v tistem letu ni mogel več obnoviti. Vendar to pomeni, da je toženec imel lastne izkušnje in znanje za reševanje iz vode. Tožnik je prepričljivo izpovedal, da je bilo v obravnavanih popoldanskih urah, ko je bil sam, en dan v bazenu 14 ljudi, en dan 9 ljudi in en dan 7 ljudi; bili so stalni bazenski gosti, ki so hodili dnevno vedno ob istih urah.

Zato se pritožbeno sodišče v bistvu strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje. Že stopnja abstraktne nevarnosti, ko konkretna nevarnost ni nastopila, iz opisanih objektivnih dejstev in subjektivnih lastnosti, to je usposobljenosti tožnika za reševanje iz vode, ni bila tolikšna, da bi lahko zaključili drugače, kot je sodišče prve stopnje, da niso bili podani elementi hujše kršitve delovnih obveznosti oziroma pogodbenih obveznosti oziroma določene s predpisi; da bi šlo za obstoj utemeljenega razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alinei 1. točke 111. člena ZDR oz., da bi šlo za hudo malomarno ravnanje tožnika in da bi bile po 1. točki 110. člena ZDR podane take okoliščine, da ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja. Upoštevaje navedeno in da za tožnika ni izkazano, da bi bil že kdaj prej obravnavan oziroma opozarjan na nevestno oziroma hudo malomarno delo in ker gre za prvi primer, da je tožnik storil tako pomanjkljivost, da ni zagotovil za sporni čas reševalca iz vode poleg sebe, ni utemeljeno zaključiti, da nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče, kar je eden izmed razlogov, ki jih določa 1. odstavek 110. člena ZDR.

Zaradi navedenega tudi pritožbene navedbe, ki opozarjajo na povzročeno abstraktno nevarnost, niso utemeljene za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Očitane v pritožbi bistvene kršitve določb postopka niso podane, saj gre v bistvu le za pravilno dokazno oceno izvedenih dokazov pred sodiščem prve stopnje.

Iz navedenih razlogov je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je zaznamovala stroške odgovora na pritožbo; odgovor ni potreben, zato tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.