Jedro

V sporu majhne vrednosti ne dejanskega stanja ne da izpodbijati.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici 22.511,20 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11.11.2005 dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške v višini 11.900,00 SIT, vse v roku 15 dni.

Proti navedeni sodbi se pritožuje tožena stranka. Sprašuje se, kako to, da ni mehanik kot usposobljena oseba, ki je dolžna ravnati s potrebno skrbnostjo, vzorca, ki naj bi ga vzel A.J., tega shranil oziroma zakaj ga ni od njega pridobila tožeča stranka. Po oceni pritožnice materialnega dokaza o prisotnosti vode v gorivu ni, sodišče pa je svojo odločitev oprlo le na izjavo priče A.J., vendar je njeno izpovedbo enostransko povzelo, le v delu, ki gre tožeči stranki v prid. Pomemben del njegove izjave si je tudi napačno razlagalo in posledično sprejelo tudi napačno odločitev. A. . je namreč na vprašanje pooblaščenca tožene stranke povedal, da je možno, da se voda dlje časa nabira oziroma kondenzira v rezervoarju, kar pomeni, da sploh ni nujno, da je pojav vode v gorivu posledica enega oziroma zadnjega točenja goriva, temveč zelo verjetno tudi nedoločenega števila prejšnjih točenj. Po oceni pritožnice se sodišče sploh ni opredelilo do dela izjave, v kateri je priča razložila, da bi se avto, ki je točil gorivo s primešano vodo, zelo kmalu ustavil oziroma naredil kvečjemu 30 do 40 km. Tožeča stranka je po točenju goriva v K. en dan pred težavo prevozila najmanj še pot iz K. v P., kjer stanuje in iz P. do Pt., kar je okrog 100 km. Od tega je pretežni del avtocesta, ko naj bi se vozilo ustavilo še prej. To dejstvo po mnenju pritožnice še dodatno potrjuje, da sporno točenje goriva ni bilo vzrok nastali škodi.

Na pritožbo tožene stranke je odgovorila tožeča stranka, ki v celoti prereka pritožbene navedbe.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za spor majhne vrednosti. Sodba izdana v takem postopku, se v skladu z Zakonom o pravdnem postopku (ZPP) lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 458. člena ZPP), razen če je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno (2. odstavek 458. člena ZPP). Pritožnica uvodoma navaja, da se pritožuje iz pritožbenega razloga bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava, vendar z nadaljnjimi pritožbenimi navedbami, s katerimi izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje in ponuja svojo dokazno oceno, izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, zato pritožbeno sodišče, zaradi narave spora, teh navedb ne more preizkusiti. Pritožnica v pritožbi sicer navaja tudi to, da ima izpodbijana sodba določene pomanjkljivosti, vendar ne pove v čem se te pomanjkljivosti kažejo. V kolikor je mogoče razbrati, da ima pritožnica pri tem v mislih domnevno razhajanje med tem kar je izpovedala priča A.J. in tem kar se navaja v razlogih sodbe, kar bi pomenilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, pritožbeno sodišče ugotavlja, da ta kršitev ni podana. Vsebino izpovedbe zaslišane priče A.J. je sodišče prve stopnje korektno povzelo, predvsem pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da o odločilnih dejstvih ni nasprotja med tem, kar je ta priča izpovedala in tem, kar se navaja v razlogih sodbe. To, da se pritožnica ne strinja s presojo izpovedbe navedene priče, ki jo je sodišče prve stopnje opravilo na podlagi proste dokazne ocene v skladu z 8. členom ZPP, pa predstavlja izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja.

Ker pritožbeni razlogi niso podani, niti ni pritožbeno sodišče ugotovilo kršitev, na katere mora po 2. odstavku 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker jih pravdni stranki nista zahtevali (1. odstavek 163. člena ZPP).