Jedro

Tožnik je izgubo osebnega dokumenta ustrezno obrazložil (logično in življenjsko), tako da sodišče zaključuje, da ni šlo za namerno izgubo, s katero bi želel prikriti resnično identiteto, kar bi lahko kazalo na očiten dvom v zatrjevane podatke pri organih v Sloveniji. Sodišče glede na navedeno meni, da očiten dvom v tožnikovo identiteto ni podan.

Ravnanje tožnika po podaji prošnje - zapustitev države, preden je prejel odločitev o svoji prošnji, ni opravičljivo tudi ob dejstvu, da je nepismen in da vseh postopkov morebiti ni razumel, kot se je izkazalo tudi na zaslišanju na glavni obravnavi, ko je sodišče ugotovilo, da tožnik ne zna pojasniti svojega videnja, kako naj bi postopek podaje prošnje za mednarodno zaščito potekal. Da je zapustil Bolgarijo, je imel namen že ob oddaji prošnje, saj ga je čakal tihotapec. Dejstvo, da je zaprosil za azil že v dveh državah, ter na odločitev v teh državah ni počakal, opravičuje uporabo kriterija "nesodelovanje v postopku" in kaže na tožnikovo izrazito begosumnost.

Izrek

I. Tožbi se deloma ugodi in se 1. točka izreka sklepa Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-1540/2018/7 (1312-20) z dne 27. 7. 2018 odpravi v obsegu razloga "zaradi ugotavljanja istovetnosti".

II. V preostalem se tožba zavrne.

III. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za notranje zadeve je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se prosilca za mednarodno zaščito, ki trdi, da je A.A., roj. ... v kraju Logar, državljan Afganistana, pridrži zaradi ugotavljanja istovetnosti in za namen predaje, na prostore in območje Centra za tujce, do predaje odgovorni državi članici po Uredbi (EU) št. 604/2013 ter da se ga pridrži od ustne naznanitve pridržanja dne 26. 7. 2018 od 13:40 ure do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v 6 tednih od sprejema odgovornosti ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica. Iz obrazložitve izhaja, da je prosilec dne 26. 7. 2018 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Ob podaji prošnje ni izkazal svoje identitete, saj ni predložil nobenega osebnega dokumenta s fotografijo. Nadalje sklep povzema obravnavo Policijske postaje Ljubljana ter vsebino registracijskega lista z dne 18. 7. 2018. Ugotavlja, da iz podatkov baze Eurodac izhaja, da je bil prosilec obravnavan v Romuniji 20. 10. 2016 in v Bolgariji 2. 8. 2016. Povzema vsebino prošnje v kateri je prosilec opisal svojo pot iz izvorne države, ki jo je zapustil leta 2016. V zvezi z dejstvom, da je brez osebnih dokumentov, je povedal, da je imel v Afganistanu težave in ni mogel dobiti vizuma. Navedel je tudi, da bo poskusil pridobiti kakšen drug dokument, da se bo lahko ugotovila njegova identiteta. Izvorno državo pa je zapustil, ker je imel težave s Talibani. V zvezi s podatki v bazi Eurodac je povedal, da so mu v obeh državah, Romuni in Bolgari, na silo odvzeli prstne odtise in to na meji. V Bolgariji ni dobil nobene odločitve oziroma nanjo ni počakal, v Romuniji pa so ga takoj po odvzetju prstnih odtisov vrnili v Srbijo. Postopek mednarodne zaščite mu ni bil pojasnjen, prav tako pa ni imel odvetnikov ali prevajalcev. Povedal je, da v nobeni državi na poti do Slovenije ni nameraval zaprositi za mednarodno zaščito, v Sloveniji pa bi zaprosil, tudi če ga ne bi prijeli slovenski policisti, ker so mu tako svetovali drugi migranti v Srbiji. Organ na podlagi navedenih dejstev meni, da so podani razlogi za omejitev gibanja po prvi in peti alinei prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1) ter v skladu z 28. členom Uredbe (EU) št. 604/2013. 2. Tožnik v tožbi navaja, da je državljan Afganistana, nepismen in brez dokumentov, govori in razume pa paštu jezik. Doma je ves čas delal na kmetiji in tako ne ve veliko o svojem kraju, prav tako ni nikoli hodil v šolo. Iz Afganistana je odšel zaradi vojnih razmer in nasilja, ki so ga nad njim vršili Talibani. Želel je v Evropo, Slovenija je bila njegova ciljna država. Osebnih dokumentov nima, ker mu je bila tašhira na silo odvzeta v Srbiji, na meji s Hrvaško. V Romuniji in Bolgariji so mu bili na silo odvzeti prstni odtisi, tam ni podal prošnje za mednarodno zaščito. Poudarja, da je ukrep omejitve gibanja hud poseg v človekovo osebno svobodo. Za tak poseg morajo biti izkazane ustrezne okoliščine, kar pa v predmetnem postopku ni izpolnjeno. Toženka ga je pridržala iz nezakonitih razlogov. Svoboda mu je bila odvzeta zaradi ugotavljanja istovetnosti in za namen predaje. Vendar ZMZ-1 predvideva, da se pridržanje lahko odredi le, če obstoji očiten dvom v istovetnost prosilca, ugotavljanje istovetnosti prosilca pa ni zakonski razlog za odreditev pridržanja. Takšna je tudi sodna praksa npr. I U 960/2018. Tožnik res ni imel osebnih dokumentov, navedel pa je svoje ime, priimek in rojstni datum. Dejstvo je, da je v RS vseskozi navajal iste osebne podatke ter toženka ni navedla, da bi se kadarkoli in kjerkoli izdajal za koga drugega. Zgolj odsotnost osebnih dokumentov pa je po ustaljeni sodni praksi nezadosten element, da bi bil izpolnjen pogoj očitnega dvoma, kot je opredeljen v prvi alinei prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Toženka je pozvala tožnika na predložitev osebnih dokumentov, najkasneje do 6. 8. 2018, vendar kljub temu, da rok za predložitev osebnih dokumentov še ni potekel, je tožniku že 26. 7. 2018 omejila gibanje iz razloga ugotovitve njegove istovetnosti. Dejstvo nezakonitega prehajanja državnih meja, ki naj bi utemeljevalo znatno nevarnost pobega (prva alinea drugega odstavka 68. člena Zakona o tujcih (ZTuj-2), po ustaljeni sodni praksi Upravnega kot Vrhovnega sodišča RS, samo po sebi ni razlog za znatno nevarnost pobega (sklep Vrhovnega sodišča X Ips 7/2017). V zvezi z ugotovljeno begosumnostjo navaja, da ni prejel odločitve bolgarskih in romunskih migracijskih organov, na podlagi navedenega pa toženka sklepa, da na te odločitve ni počakal in da to dejstvo ustreza peti alinei prvega odstavka 68. člena ZTuj-2, ter so zato podane okoliščine nesodelovanja v postopku ter okoliščini iz prve in tretje alinee drugega odstavka 68. člena ZTuj-2. Poudarja, da so v Romuniji in Bolgariji splošno znane sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil, zato so navedbe tožnika v zvezi s tamkajšnjimi postopki (odsotnost svetovanja prosilcem, odsotnost prevajalcev) najmanj verjetne in vsekakor ne kažejo na njegovo nesodelovanje v postopkih teh držav, pri čemer je poudariti, da je tožnik nepismen. Toženka pri izbiri strožjega ukrepa, da omeji tožniku gibanje na območje Centra za tujce Postojna, ni navedla nobene konkretne subjektivne okoliščine tožnika, ki bi zadostovala za sklepanje, da bo ta zapustil Azilni dom (80 % prosilcev) in da ne spada med 20 % prosilcev, ki tu ostanejo. Toženka tudi ni obrazložila zakaj ukrepa omejitve gibanja za tožnika ni mogoče izvesti v Azilnem domu. Dejstvo je, da je bil tožnik prijet 18. 7. 2018, prošnjo za mednarodno zaščito pa je podal 26. 7. 2018, ko mu je bil ustno izrečen tudi ukrep omejitve gibanja. V tem času 8 dni pa ni zapustil Azilnega doma, pa bi ga lahko. Navedeno dejstvo omaje trditve toženke o njeni begosumnosti. Iz izpodbijanega sklepa je tudi razvidno, da tožnik ni bil hitro in natančno poučen o razlogih za odvzem prostosti, kot to določa četrti odstavek 84. člena ZMZ-1, oziroma o tem sploh ni nobenih navedb. Izpodbijani sklep je obremenjen z nepopolno ugotovljenim dejanskim stanjem in napačno uporabljenim materialnim pravom. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa.

3. Hkrati s tožbo je tožnik vložil tudi predlog za izdajo začasne odredbe. Navaja, da je v tožbi izkazal, da pri njem niso podani pogoji za odvzem prostosti, izvrševanje ukrepa po sklepu pa bi mu zato prizadelo nepopravljivo škodo. V Centru za tujce, ki je praktično zapor, se zelo slabo počuti in ima zato psihične težave. Z izpodbijanim sklepom je kršena njegova pravica do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave, 5. člena Evropske konvencije in 6. člena Listine, kar predstavlja težko popravljivo škodo že samo po sebi. Sodišče mora v primeru kršitve ustavne pravice zagotoviti učinkovito sodno varstvo, ki pa ga tožnik brez izdaje začasne odredbe ne bi imel. Zato na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) predlaga, da sodišče izda predlagano začasno odredbo in odloči, da se do pravnomočne odločitve v tej zadevi zadrži izvršitev izpodbijanega sklepa in odpravi ukrep omejitve gibanja ter se ga nemudoma izpusti na prostost. 4. Toženka odgovora na tožbo ni podala, poslala pa je upravni spis.

5. Sodišče je na glavni obravnavi dne 8. 8. 2018 vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa in zaslišalo tožnika.

K I. točki izreka:

6. Tožba je deloma utemeljena.

7. Tožnik izpodbija odločitev toženke o izrečenem ukrepu pridržanja, ki ga je izdala na dveh podlagah: - zaradi ugotavljanja istovetnosti; - in zaradi namena predaje odgovorni državi članici po Uredbi (EU) št. 604/2013 (v nadaljevanju Uredba Dublin III).

8. Po določbah 84. člena ZMZ-1 lahko pristojni organ prosilcu za mednarodno zaščito omeji gibanje iz petih razlogov, ki so navedeni v prvem odstavku tega člena. Vsak od razlogov na določen način zasleduje doseganje ciljev po določbah tega zakona (ZMZ-1) in vsak od razlogov je samostojen. Med drugim se gibanje prosilcu lahko omeji tudi zato, da se v primeru obstoja očitnega dvoma preveri ali ugotovi njegova istovetnost ali državljanstvo (1. alinea prvega odstavka).

9. Tožnik v zvezi s 1. alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 ugovarja napačni uporabi materialnega prava glede na ugotovljeno dejansko stanje. Meni, da toženka na podlagi izpovedb tožnika o identiteti ni imela podlage v obstoju očitnega dvoma v njegovo istovetnost. Sodišče ugotavlja, glede na podatke upravnega spisa (registracijski list, prošnja za mednarodno zaščito, zapisnik o seznanitvi, pa tudi glede na podatke dane na zaslišanju na sodišču), da je tožnik povedal ime, priimek, rojstni datum, spol, državljanstvo, zakonski stan, kraj zadnjega prebivališča v izvorni državi, ipd., torej vse podatke, ki jih običajno vsebujejo osebni identifikacijski dokumenti. Na podlagi navedenih uradno sestavljenih listin je tudi ugotoviti, da tožnik podatkov za identifikacijo pred organi RS ni spreminjal, toženka pa tudi ni izkazala in navedla, da bi se pred organi drugih držav, ki jih je nelegalno prehajal, izkazoval z drugačnimi osebnimi podatki, torej da jih je spreminjal. Skladno s stališčem Vrhovnega sodišča (npr. glej sodbo in sklep I Up 88/2018 z dne 6. 6. 2018), glede na določbo 1. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, za obstoj standarda očitnega dvoma v prosilčevo istovetnost kot ene izmed podlag za omejitev gibanja na prostore Centra za tujce, ne zadostuje zgolj okoliščina, da tožnik ne poseduje osebnega dokumenta s fotografijo, kot je presodila toženka v obravnavanem primeru. Kot pomemben kriterij je presoja prosilčeve utemeljitve zakaj ne more predložiti originalov dokumentov. Sodišče na podlagi navedenega stališča ocenjuje, da je tožnik izgubo osebnega dokumenta - tashkire ustrezno obrazložil (logično in življenjsko), (odvzeli so mu jo policisti na srbsko - hrvaški meji), tako da sodišče zaključuje, da ni šlo za namerno izgubo, s katero bi želel prikriti resnično identiteto, kar bi lahko kazalo na očiten dvom v zatrjevane podatke pri organih v Sloveniji. Tudi pri navajanju dejstva o izgubi in okoliščin v zvezi z izgubo dokumenta je tožnik konsistenten. Pa tudi samo trajanje pridobivanja osebnega dokumenta iz izvorne države, pozvan je bil na zapisnik z dne 26. 7. 2018, sklep pa je bil izdan 27. 7. 2018, ne kaže, da dokumentov ne bi želel namerno pridobiti. Zaslišan na glavni obravnavi je predložil kopijo tashkire, ki jo je pridobil od doma, podatki, ki jih je povedal zaslišan kot stranka pa pa so se ujemali s podatki na fotokopiji tashkire in prej povedanimi, kar je bilo ugotovljeno s pomočjo tolmača. 10. Sodišče glede na navedeno meni, da očiten dvom v tožnikovo identiteto ni podan, zato je, ker je v zvezi s prvim razlogom za omejitev gibanja na Center za tujce napačno uporabljeno materialno pravo, sodišče sklep na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v tem delu odpravilo.

K II. točki izreka:

11. Tožba je v preostalem neutemeljena.

12. Drugi razlog zaradi katerega je toženka tožniku omejila gibanja je 5. alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Po tej določbi se gibanje prosilcu lahko omeji tudi iz razlogov iz 28. člena Uredbe 604/2013/EU.

13. Po drugem odstavku 28. člena Uredbe Dublin III lahko države članice, kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov. Prvi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III določa, da države članice ne smejo pridržati osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek predaje odgovorni državi članici.

14. Po prvem odstavku 84. člena ZMZ-1 lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma (tudi) v skladu z 28. členom Uredbe Dublin III (5. alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1), po drugem odstavku tega člena pa se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, če pristojni organ ugotovi, da v tem (posameznem) primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka ali če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja.

15. Sodišče uvodoma pritrjuje tožbenim navedbam tožnika, da gre v primeru njegovega pridržanja v Centru za tujce ter na podlagi opisa pridržanja v obrazložitvi izpodbijanega sklepa za ukrep, ki po svojih značilnostih ustreza odvzemu prostosti, kot je Vrhovno sodišče presodilo že v primerljivih zadevah I Up 39/2015 z dne 1. 4. 2015, I Up 15/2016 z dne 24. 2. 2016 in I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016. Vrhovno sodišče je v omenjenih odločbah sprejelo jasno stališče, da je tožena stranka na podlagi določb Uredbe Dublin III v postopku predaje osebe v odgovorno državo članico “upravičena izreči (tudi) ukrep pridržanja, ki pomeni odvzem prostosti določene osebe in s tem poseg v njeno osebno svobodo“, zaradi česar so tožbeni ugovori tožnika o tem, da tak ukrep ni dopusten, neutemeljeni.

16. Ob upoštevanju prej citiranih določb 84. člena ZMZ-1 in drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III mora biti za sprejem odločitve, da se prosilca pridrži na način, da se mu omeji gibanje na Center za tujce z namenom omogočiti izvedbo postopka za njegovo predajo odgovorni državi članici EU, ugotovljeno, da obstaja znatna nevarnost, da bo prosilec pobegnil, in da je ukrep pridržanja sorazmeren ter ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov, pa tudi, da je za izvedbo postopka predaje nujen.

17. Pojem „nevarnost pobega“ po točki (n) 2. člena Uredbe Dublin III pomeni nevarnost, da bo prosilec ali državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, v zvezi s katero poteka postopek predaje, pobegnil, v skladu z oceno posameznega primera na podlagi objektivnih kriterijev, ki so določeni z zakonom. Slovenski zakonodajalec teh objektivnih kriterijev begosumnosti z zakonom (še) ni posebej uredil, vendar sta tako Upravno kot tudi Vrhovno sodišče že zavzela stališče, da ustrezno uporabo Uredbe Dublin III omogoča opredelitev pojma „nevarnost pobega“, vsebovana v 68. členu ZTuj-2. Vrhovno sodišče je s tem v zvezi v zadevah I Up 15/2015 z dne 24. 2. 2016 in I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016 navedlo, da ni mogoče uporabiti vseh kriterijev iz 68. člena ZTuj-2, pač pa le tiste, ki so skladni s posebnimi značilnostmi in cilji Uredbe Dublin III, to pa so to najmanj kriteriji po 3., 4. in 5. alineji prvega odstavka 68. člena ZTuj-2. ZMZ-1 poleg tega določa, da nevarnost pobega pomeni, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da bo oseba pobegnila.

18. Nevarnost pobega mora biti po dikciji drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III „znatna“, pri čemer je Upravno sodišče v zadevah I U 801/2016 z dne 7. 6. 2016 in I U 1102/2016 z dne 29. 7. 2016 že navedlo, da je ta standard treba razlagati bližje standardu „velike“ nevarnosti kot pa morebiti standardu zgolj „zaznavne“ nevarnosti. Ta sklep namreč izhaja iz primerjave z angleško različico („significant“), italijansko različico („notevole“), hrvaško različico („velika opasnost“) tega standarda, med tem ko francoska različica Uredbe Dublin III govori o pomembni oziroma nezanemarljivi nevarnosti („un risque non négliegable“). Določena nevarnost pobega, zlasti ko gre za samske in zdrave moške, lahko dostikrat obstaja, pa to ne more zadoščati za izrek ukrepa pridržanja. Nevarnost pobega mora biti torej znatna oziroma velika.

19. Tožena stranka je izpodbijan sklep o omejitvi gibanja oprla na ugotovitev, da obstaja znatna nevarnost pobega tožnika, ki bi onemogočila izvedbo postopkov v zvezi s predajo odgovorni državi članici, zato je nujno in sorazmerno uporabiti strožji ukrep pridržanja tožnika na prostore in območje Centra za tujce. Svoj zaključek o tožnikovi znatni begosumnosti utemeljuje z ugotovitvijo, da bi tožnik v primeru, če mu gibanje ne bi bilo omejeno, samovoljno zapustil azilni dom v Sloveniji in zato ne bo mogoče opraviti postopka predaje državi, pristojni za reševanje njegove prošnje. Tožnik je prehajal meje držav na nedovoljen način, za mednarodno zaščito zaprosil že v dveh državah, v Sloveniji, ko je bil prijet s strani policije.

20. Toženka navaja, da na znatno nevarnost pobega kažejo okoliščine, da je prosilec že v dveh evropskih državah EU (Romunija in Bolgarija) zaprosil za mednarodno zaščito, pa v nobeni ni počakal na odločitev. Da je tožnik v teh državah zaprosil za mednarodno zaščito kažejo podatki Eurodac. Tožnik opisuje, da so ga v Romuniji dobili policisti na meji, mu vzeli prstne odtise in vrnili v Srbijo. V Bolgariji pa je dal prstne odtise na meji, kjer so ga izpustili na prostost. V obeh primerih odločitve ni prejel, zanika tudi, da je izrazil željo, da želi mednarodno zaščito, ker ga o tem sploh niso vprašali (izpovedba na zapisniku z dne 26. 7. 2018; enako izpoveduje tudi kot zaslišan na glavni obravnavi). Podatki iz Eurodaca kažejo, da je tožnik v obeh državah zaprosil za azil in ne da so mu bili odvzeti le prstni odtisi kot izpoveduje. Sklicna številka s številko "1" za označbo države se nanaša na prosilca za mednarodno zaščito. Kolikor bi tožnik dal le prstne odtise, kot zatrjuje, bi imel označbo "2" (24. člen Uredbe 603/2013). Na podlagi navedenih dejstev je toženka lahko utemeljeno sklepala, da tožnik s svojo izpovedbo, da prošnje za mednarodno zaščito, pred prihodom v Slovenijo še ni dal, ni verodostojen, sledi pa ji tudi sodišče. 21. Ravnanje tožnika po podaji prošnje - zapustitev države preden je prejel odločitev o svoji prošnji, pa ni opravičljivo tudi ob dejstvu, da je nepismen in, da vseh postopkov morebiti ni razumel, kot se je izkazalo tudi na zaslišanju na glavni obravnavi, ko je sodišče ugotovilo, da tožnik ne zna pojasniti svojega videnja, kako naj bi postopek podaje prošnje za mednarodno zaščito potekal. Da je zapustil Bolgarijo, je imel namen že ob oddaji prošnje, saj ga je čakal tihotapec. Navedeno dejstvo, da je tožnik zaprosil za azil že v dveh državah (pred prihodom v Slovenijo), kar kažejo tudi podatki Eurodac, ter na odločitev v teh državah ni počakal, po stališču sodne prakse (sodba I Up 26/2016 in sklep X Ips 7/2017), opravičuje uporabo kriterija "nesodelovanje v postopku" in kažejo na tožnikovo izrazito begosumnost. Kriterij je skladen s posebnimi značilnostmi in cilji Uredbe Dublin III in ustreza objektivnim kriterijev za opredelitev pojma "nevarnost pobega" določene osebe, skladno z zahtevami Uredbe Dublin III. Na neverodostojnost tožnikove izjave, da je Slovenija njegova ciljna država (in da zato ne bo pobegnil), kaže tudi dejstvo, da za mednarodno zaščito ni zaprosil takoj po ilegalnem prehodu meje, temveč šele na Igu, in ko je bil prijet s strani policije. Tudi dejstvo, da ni pobegnil v času, ko je bil v azilnem domu, do izreka ukrepa, ne kaže na nebegosumnost, po pojasnilu toženke na glavni obravnavi, da v tem času ni bil na odprtem oddelku. Navedena dejstva so ustrezna dejanska podlaga za omejitev gibanja na podlagi pete alinee prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. 22. Tožnik ugovarja tudi, da je toženka kot objektivni kriterij uporabila dejstvo "nezakonitega prehajanja državnih meja". Tožnik ima prav, da nezakonito prehajanje meje, glede na sodno prakso, ne more biti nosilni razlog za odreditev ukrepa omejitve gibanja, kar pa ni primer v obravnavani zadevi. Sklicevanje na sistemske pomanjkljivosti v Romuniji in Bolgariji, v zvezi s pomanjkljivostmi azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil, je ugovor pavšalne narave in v zvezi s tožnikom neizkazan ter mu v zvezi s postopki tožnika ni pritrditi. Za Romunijo je tožnik sam zatrdil, da je bil takoj vrnjen v Srbijo, ko je oddal pisne odtise, čeprav podatki Eurodaca izkazujejo, da je prošnjo za azil vložil, v zvezi s postopkom tožnik opisuje le, da prevajalka ni govorila njegovega jezika. Za Bolgarijo pa je tožnik navedel, da je tam počakal le 8 dni, potem pa je po svoji volji odšel. Vsaj iz Bolgarije, tudi po tožnikovi lastni izpovedbi, ni odšel zaradi pomanjkljivosti azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil, kot se v tožbi navaja. Tudi trajanje postopka ni moglo biti razlog za odhod pred odločitvijo.

23. Pravilno in dovolj obrazloženo (z obširnim opisom razmer v azilnem domu) pa se po presoji sodišča v izpodbijanem sklepu ugotavlja tudi, zakaj drugih, manj prisilnih ukrepov, kot je namestitev tožnika v Center za tujce, ni, in da je zato le z namestitvijo v omenjenem Centru kot edinim razpoložljivim ukrepom mogoče na učinkovit način omejiti gibanje tožniku. Na ta način pristojno Ministrstvo obrazloži sorazmernost odrejenega pridržanja in hkrati (tudi) uporabo določb drugega odstavka 84. člena ZMZ-1, po katerih se prosilcu lahko odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, če v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, kot je sicer predvideno v prvem odstavku istega člena. Zato je šteti ukrep pridržanja za legitimen in v konkretnem primeru, z ozirom na razmere v azilnem domu, kot so opisane v izpodbijanem sklepu, tudi nujen za izvršitev namena, zaradi katerega je bil izrečen. Stanje v Azilnem domu v Ljubljani, kot se podrobno in neprerekano opisuje v izpodbijanem sklepu, namreč ne onemogoča pobega in zato namestitev tožnika v azilni dom, kar bi bil v konkretnem primeru (po določbah ZMZ-1 edini možni) milejši ukrep, ni mogoča. Pri namestitvi v Center za tujce gre sicer za strožji ukrep, ki pa ga ZMZ-1 v drugem odstavku 84. člena izrecno dopušča in ki hkrati ne presega kriterijev iz Direktive 2013/33/EU, ki v 10. členu dopušča celo nastanitev prosilcev v zaporu, kadar država ne more zagotoviti nastanitve v posebni ustanovi za pridržanje. Prekomeren poseg pa tudi ni razviden iz tožnikove izpovedbe na naroku, kjer je povedal, da je v Centru za tujce v redu, da pa nima možnosti za gibanje, da ima možnost gledati televizijo in se udeleževati športa. Želja po prostem gibanju izven Centra za tujce, ne predstavlja okoliščine, ki bi pretehtala razloge za pridržanje in s tem je, po presoji sodišča v zadostni meri izkazana sorazmernost izrečenega ukrepa. Da bi toženka pri izreku ukrepa omejitve gibanja kršila pravila postopka pa tožnik tudi ni uspel izkazati.

24. Glede na navedeno sodišče meni, da je izpodbijana odločitev, da se tožnika pridrži na prostore za območje Centra za tujce pravilna in zakonita. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe v neodpravljenem delu pravilen ter da je odločba v tem delu pravilna in na zakonu utemeljena.

K točki III izreka:

25. Sodišče je predlog za izdajo začasne odredbe ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo, saj tožnik z izdajo začasne odredbe nima več pravnega interesa. Glede na določbo 71. člena ZMZ-1 namreč pritožba zoper to sodbo ni dovoljena, kar pomeni, da je sodišče z izdajo te sodbe pravnomočno odločilo v zadevi, torej tožnik nima več pravnega interesa za predlagano začasno odredbo, ki je časovno vezana le na čas do pravnomočne sodne odločbe.