Jedro

Sodišče prve stopnje se je po zaslišanju zadnje predlagane priče utemeljeno odločilo za izvedbo dokaza (zaslišanja dodatne priče) po uradni dolžnosti, saj je bil ta dokaz potreben, da se preizkusijo pomembne okoliščine v zvezi z očitanimi kršitvami pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je sklep o disciplinski odgovornosti z dne 31. 3. 2010, ki ga je izdala tožniku tožena stranka, nezakonit in se razveljavi (1. točka izreka); ugotovilo je, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 12. 4. 2010, ki jo je tožniku podala tožena stranka, nezakonita; ugotovilo je, da tožniku 12. 5. 2010 delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in je trajalo od 12. 5. 2010 do 31. 5. 2010 in od 1. 9. 2010 do 27. 1. 2011; toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku za obdobji od 12. 5. 2010 do 31. 5. 2010 in od 1. 9. 2010 do 27. 1. 2011 obračunati bruto zneske mesečnih nadomestil plač, upoštevajoč bruto plačo, ki bi bila tožniku izplačana, če bi v istem obdobju delal pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi, sklenjene med strankama dne 15. 3. 2010, plačati od tako obračunanih zneskov predpisane davke in prispevke ter tožniku izplačati neto zneske mesečnih nadomestil plač skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila in ga za isti obdobji prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, vse v 8 dneh pod izvršbo (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku plačati odškodnino v znesku 7.200,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 1. 2011 do plačila (3. točka izreka); glede stroškov pa je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka in je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 696,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka dneva izpolnitve dalje do plačila ter navedeni znesek nakazati na transakcijski račun Delovnega sodišča v Mariboru št. ... pri UJP ..., vse v 8 dneh pod izvršbo (4. točka izreka).

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da je sodišče bistveno kršilo določbe postopka, ki vplivajo na pravilnost in zakonitost sodbe, saj je tožniku nepristransko nudilo več pravic v postopku. Ugodilo je dokaznemu predlogu tožnika za zaslišanje priče V.R., čeprav je takšen dokaz ponudil po izvedbi prvega naroka glavne obravnave. Sodišče izpovedbo navedene priče ne bi smelo upoštevati. Priče so potrdile, da je kamion 25. 3. 2010 neobičajno zamujal v skladišče, kjer ga je bilo potrebno še napolniti in zagotoviti, da pravočasno prispe na carino v K.. B.B. je ocenil, da je za izpolnitev nujnega posla potrebno v dani situaciji delati preko siceršnjega delovnega časa in je bila takšna odreditev dela povsem zakonita. Prav tako je bilo navodilo jasno ustno predočeno tožnikovemu sodelavcu A.K.. Ni v prosti presoji delavca, da samoiniciativno spreminja navodila delodajalca in jim ne sledi. Drugi delavec V.R. je delo pravočasno dokončal, saj se je zavedal, kako nujno je bilo potrebno naložiti in odposlati kamion. Dogovor med navedenimi tremi delavci, da bo V.R. sam napolnil kamion do konca, je bil v nasprotju z navodilom B.B. ter v nasprotju z varnostnimi navodili. Sodišče ne more prevzeti vloge ocenjevalca, kakšno delo je smiselno in zakonito. Tudi ne more ugotavljati, kako je potrebno naložiti kamion. Delavec mora v skladu z določbo 33. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe) spoštovati in izvajati predpise o varnem delu. Nelogično je, da bi konkretnega dne trije delavci celoten kamion s paletami naložiti v 70 minutah. Čeprav je V.R. izpovedal, da naj bi bilo do 11. ure na kamionu že okrog 30 palet, je nelogično, da je isti delavec sam z viličarjem še 40 minut nalagal zgolj 10 palet. Tožniku je bilo tako utemeljeno in zakonito odrejeno, da s sodelavcem A.K. podaljša delo preko polnega delovnega časa in do konca napolni kamion. Tožnik je imel v skladišču odrejen delovni čas, ki je sicer veljal zgolj za delavce v skladišču J.. Ne glede na to, kako je poimenovala vmesni čas za namen malice, iz obrazložitve sklepa jasno izhaja, da je tožnik takrat neopravičeno zapustil delovno mesto. Sodišče je pristransko presojalo pisno poročilo B.B. v tem, koliko dela je tožnik opravil do 11. ure. Tožniku je povsem zakonito izrekla najmilejšo disciplinsko sankcijo, to je opomin. Sklep o disciplinski odgovornosti je bil povsem zakonit. Zmotno je stališče sodišča, da tožnika ni pisno opozorila na izpolnjevanje obveznosti in možnosti odpovedi pogodbe v primeru ponovne kršitve delovnih obveznosti. Tožnik je v okviru svojega delovnega mesta izvajal tudi opravila sortiranja, skladiščenja usnja, skrb za njegovo shrambo ter podobna dela, pri čemer se niti s podrobnejšim opisom ne da opredeliti vseh potankosti njegovega dela. Glede tega se sklicuje na stališča konkretnih pravnih teoretikov. Delo z viličarjem je spadalo v tožnikov delokrog, zato je odklonitev takšnega dela neutemeljena. Tožnik je na delodajalčeve stroške opravil usposabljanje za delo z viličarjem. Ne strinja se tudi z višino prisojene odškodnine, ki predstavlja 12 mesečnih plač tožnika. Tožnik ni težko zaposljiva oseba, pri čemer od dneva, ko mu je prenehala pogodba, pa do izdaje sodbe, ni minilo niti eno leto. Vmes je bil celo 3 mesece zaposlen. Sodišče ni obrazložilo, katere zdravstvene težave so vplivale na določitev višine odškodnine. Opozarja na zmotno odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine. Neživljenjske so odločitve sodišča, ki za vsako ceno ščitijo delavce, ki evidentno zlorabljajo pravice in nimajo interesa za delo. Delavec mora biti odgovoren do delodajalca. Tožnik je ves čas namerno kršil svoje delovne obveznosti. Tožena stranka je delodajalec, ki zaposluje 1800 delavcev in se trudi, da spoštuje tako pravice delavcev kot delovnopravno zakonodajo. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da tožnikove zahtevke v celoti zavrne oz. podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijana sodba v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na pritožbene navedbe tožene stranke še odgovarja.

Neutemeljena je pritožba, ki opozarja, da sodišče prve stopnje ni imelo nobene podlage za zaslišanje priče V.R., ker tožnik izvedbe tega dokaza ni pravočasno predlagal. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča mora stranka po določbi 286. člena ZPP najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Stranka lahko tudi na poznejših narokih za glavno obravnavo navaja nova dejstva in predlaga nove dokaze, vendar le, če jih brez svoje krivde ni mogla navesti na prvem naroku za glavno obravnavo. V takšnem primeru se dejstva in dokazi ne morejo upoštevati. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča v konkretnem primeru izvedbe dokaza o zaslišanju priče V.R. ni predlagala nobena stranka, temveč je bilo sodišče prve stopnje tisto, ki je sprejelo sklep na naroku glavne obravnave 11. 1. 2011 (listovna št. 70), da se po uradni dolžnosti zasliši navedena priča. V nadaljevanju je zaslišalo pričo na zadnjem naroku glavne obravnave, ko je v sporu dokončno odločilo (listovna št. 77), in hkrati prebralo tudi izpoved, ki jo je priča podala v zadevi Pd 76/2010 (tožnik A.K.).

Sodišče prve stopnje je pri izvedbi dokaza po zaslišanju priče V.R. pravilno postopalo v skladu z določbo 1. odstavka 34. člena ZDSS-1, s katero je predpisano preiskovalno načelo. Po navedeni določbi lahko sodišče izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti, če po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev. Zato sodišče prve stopnje v konkretnem primeru ni kršilo nobene postopkovne določbe. Tudi sicer je bila po stališču pritožbenega sodišča izpoved navedene priče potrebna, saj so se z njo preizkusile pomembne okoliščine glede nakladanja palet in ostala sporna dejstva, na katera sta do takrat opozorili obe stranki in glede katerih je sodišče ugotovilo, da jih je potrebno razčistiti. Zato kakršnokoli pritožbeno zavzemanje o nezakonitosti izvedbe takšnega dokaza, ki bi vplival na pravilnost sodbe, ne more biti sprejemljivo.

Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi v izpodbijani sodbi o ugotovitvi nezakonitosti sklepa o disciplinski odgovornosti tožnika z dne 31. 3. 2010. V konkretnem primeru 25. 3. 2010 ni šlo za prestavitev odhoda na malico s strani tožnika, saj je imel pisno odrejen deljen delovni čas in z njim zaključil ob 11.00 uri. V dokaznem postopku se je ugotovilo, da je takrat tožnik s sodelavcem A.K. v skladu s stalno prakso do izteka dopoldanskega časa nalagal v kontejner palete z odpadnim usnjem. Ko je bilo naloženo 28 palet, je z delom nadaljeval le en delavec, saj na kontejnerju ni bilo prostora, da bi se palete še nadalje nalagale. Zato je tisti delavec, ki je bil na kontejnerju, sestopil z njega in odstranil tudi ročni viličar, nato pa je le en delavec z viličarjem naložil na kontejner še preostalih 12 palet tako, da je bilo skupaj naloženih 40 palet. Tožnikovo izpoved sta v celoti potrdila sodelavca A.K. in V.R.. Iz teh razlogov je tožena stranka neutemeljeno očitala tožniku prestavitev časa odhoda na malico, saj je kritičnega dne v dopoldanskem času izpolnil vse obveznosti. Toženi stranki ni bila povzročena nobena materialna škoda, saj je V.R. potrdil dejstvo, da je bil kamion s kontejnerjem pravočasno odpremljen. Ne glede na to tudi tožniku nadrejeni delavec B.B. ni vedel povedati, kdaj in koliko dela sta tožnik in A.K. opravila kritičnega dne do 11. ure, prav tako ni poznal dejanske stalne prakse poteka dela pri nalaganju kontejnerja s paletami z odpadnim usnjem. Poleg tega navedeni ni vedel, kdaj sta imela tožnik in sodelavec odmor med delovnim časom, ki traja 30 minut in se všteva v delovni čas. Tožena stranka v skladu s tako ugotovljenimi razlogi tudi po stališču pritožbenega sodišča ni dokazala, da bi takrat tožnik kršil navodila o izvajanju delovnih zadolžitev, oz. da bi ji povzročil škodo.

Neutemeljena je pritožba, da je tožena stranka zakonito in iz utemeljenih razlogov dne 12. 4. 2010 redno odpovedala tožniku pogodbo zaposlitvi iz krivdnih razlogov. Tožena stranka je tožniku zmotno očitala, da je v zadnjih 6 mesecih namerno in kontinuirajoče kršil pogodbene obveznosti iz določb 31, 32 in 35 člena ZDR, pri čemer mu je v pisni obdolžitvi 6. 4. 2010 neutemeljeno očitala, da je prenehal delati z viličarjem. V tej zvezi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je imel tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto sortirca usnja in drugih materialov. Iz opisa delovnega mesta ni razvidno, da bi moral opravljati tudi dela v viličarjem. Nenazadnje je to dejstvo potrdil tudi nadrejeni delavec B.B.. Tožena stranka se je v odpovedi po vsebini le pavšalno sklicevala na kršitev pogodbenih in drugih obveznosti tožnika iz delovnega razmerja, vključno s kršitvijo, za katero mu je že predhodno izrekla disciplinsko sankcijo opomin. V tej zvezi je tožena stranka očitala tožniku in A.K., da 25. 3. 2010 nista nadaljevala z nalaganjem kontejnerja, kot je bilo že ugotovljeno v izpodbijanem sklepu o podani disciplinski odgovornosti. Iz skladnih navedb tožnika, V.R. in B.B. pa izhaja, da je potrebno tudi pri nalaganju palet uporabljati ročni viličar, ki predstavlja osnovno sredstvo za delo, v kolikor pa ga ne vozijo, je neuporaben za delo v skladišču. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo neutemeljene razloge izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov in z njimi se pritožbeno sodišče v celoti strinja.

Neutemeljena je pritožba, ki izpodbija tožniku prisojeno odškodnino na podlagi določbe 118. člena ZDR. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje priznalo tožniku delovno razmerje pri toženi stranki do 27. 1. 2011, to je do datuma izdaje sodbe, ter mu kot nadomestilo za reintegracijo priznalo odškodnino 7.200,00 EUR, kar znaša 12 tožnikovih plač. Pritožbeno sodišče soglaša s tako priznano višino odškodnine kot tudi z datumom teka zamudnih obresti od prisojene odškodnine (2. odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji). Sodišče prve stopnje je pri sprejeti presoji pravilno upoštevalo okoliščine na strani tožnika, to je starost 30 let, poklic avtomehanika, njegove zaposlitvene možnosti, tako delovno dobo pri toženi stranki kot skupno delovno dobo ter njegove premoženjske razmere. Nadalje je bil tožnik v novembru 2009 zaradi zdravljenja v bolniškem staležu, v decembru 2009 pa je izvajal potrebne terapije. Poleg tega je oče dveh mladoletnih otrok, za katera je dolžan skrbeti. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen od 1. 4. 2002 dalje, nazadnje na delovnem mestu sortirec usnja in drugih materialov, izpovedal pa je (listovna št. 53), da je bil po odpovedi pogodbe brezposelen, sicer je tri mesece delal v tujini, vendar trajne zaposlitve ni našel. Zmotna je trditev pritožbe, da je tožnik mlad in da bo v svojem poklicu našel zaposlitev, saj ne gre prezreti dejstva, da je pri toženi stranki opravljal dela, ki so drugačna od opravil avtomehanika, kar pomeni, da bi se v svojem poklicu moral ustrezno uvajati in pridobiti delovne izkušnje.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo vse pritožbene navedbe, ki jih je poskušala uveljaviti tožena stranka v vloženi pritožbi, da ovrže odločitev sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče se je v obrazložitvi te sodbe opredelilo zgolj do tistih pritožbenih navedb, ki bi lahko bile odločilne, vendar je tudi za te ugotovilo, da za drugačno presojo niso pomembne (1. odstavek 360. člena ZPP). Zato je zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).