Jedro

V obravnavani zadevi glede na njeno naravo vrednosti spornega predmeta ni mogoče določiti po prostem preudarku. Za tak primer je v 2. odstavku 22. člena ZOdvT predpisano, da znaša vrednost predmeta 4.000,00 EUR.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v 3. točki izreka spremeni tako, da se odvetnici T. K. za zastopanje (poleg stroškov, določenih v 1. točki izreka sklepa) odmerijo še stroški v znesku 230,00 EUR z 20 % DDV v znesku 46,00 EUR, skupaj bruto 276,00 EUR.

Sicer se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožnica krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odvetnici, ki zastopa pridržano osebo, za njene stroške priznalo plačilo v znesku 127,50 EUR z 20 % DDV v znesku 25,50 EUR, skupaj bruto 153,00 EUR in odločilo, da se ta znesek izplača iz sredstev sodišča. V preostalem delu je predlog za priznanje in odmero plačila za zastopanje zavrnilo.

Odvetnica se je pravočasno pritožila. Izpodbija zavrnilni del sklepa zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj pritožbeno sodišče sklep spremeni tako, da ji prizna še preostale priglašene stroške v bruto znesku 348,00 EUR, vključno s pritožbenimi stroški. Meni, da bi moralo sodišče pri odmeri stroškov upoštevati vrednost spornega predmeta v višini 4.000,00 EUR in ne zgolj 700,00 EUR. Pri tem se sklicuje na dosedanjo sodno prakso.

Pritožba je delno utemeljena.

Način vrednotenja, obračunavanje in plačilo odvetniških storitev ureja Zakon o odvetniški tarifi (ZOdvT; Ur. l. RS, št. 67/2008 in 35/2009). Po navedeni tarifi je odmera odvetniške nagrade za nepravdni postopek na prvi stopnji odvisna od vrednosti spornega predmeta. V obravnavani zadevi glede na njeno naravo te vrednosti ni mogoče določiti niti po prostem preudarku. Za tak primer je v 2. odstavku 22. člena ZOdvT predpisano, da znaša vrednost predmeta 4.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je torej zmotno uporabilo materialno pravo, ko se je pri ugotavljanju vrednosti predmeta postopka oprlo na Zakon o sodnih taksah (ZST-1; Ur. l. RS, št. 37/2008 in 97/2010). Tudi odločba, na katero se sklicuje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa (VSL I Cp 3257/2010 z dne 3.9.2010), je v novejši sodni praksi pritožbenih sodišč ostala osamljena.

Ker je bila odvetnica določena za zastopanje po uradni dolžnosti in se stroški postopka v skladu z 68. členom Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr; Ur. l. RS, št. 77/2008) krijejo iz sredstev sodišča, se višina nagrade ravna po 36. členu ZOdvT (135,00 EUR). Tako odvetnici kot nagrada za postopek po tar. št. 3100 (količnik 1,3) pripada 175,50 EUR, kot nagrada za narok po tar. št. 3102 (količnik 1,2) pa 162,00 EUR, kar skupaj s pavšalnim zneskom za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 v višini 20,00 EUR znaša skupaj 357,50 EUR. K temu znesku je treba prišteti še 20 % DDV v višini 71,50 EUR. Bruto znesek stroškov zastopanja tako znaša 429,00 EUR. Odvetnica je torej glede na že priznani znesek upravičena še do razlike v višini 230,00 EUR neto, 46,00 EUR za DDV, skupaj bruto 276,00 EUR.

Sodišče druge stopnje je po navedenem pritožbi odvetnice delno ugodilo in na podlagi 3. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/2007 - UPB3 in 45/2008) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP; Ur. l. SRS, št. 30/86 in 20/88 ter Ur. l. RS, št. 87/2002 in 77/2008) v zavrnilnem delu ustrezno spremenilo sklep sodišča prve stopnje. V presežku pritožba ni utemeljena, ker je odvetnica stroške napačno priglasila z upoštevanjem nagrade, predpisane v 12. členu ZOdvT.

Čeprav je pritožnica s pritožbo delno uspela, bo morala svoje pritožbene stroške kriti sama. Do zahtevanega povračila stroškov za sodno takso namreč ni upravičena, saj ni izkazala, da je sodišče prve stopnje sploh zahtevalo plačilo takse za njeno pritožbo, še manj pa, da jo je že plačala.