Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje, ko je na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da je oškodovanec najprej vrgel petardo k nogam obdolženca, ga verbalno žalil ter nato še z roko zamahnil v smeri njegovega obraza ter ga je šele zatem obdolženec z udarcem s pestjo tako močno udaril v predel obraza, da je utrpel oškodovanec oteklino spodnje ustnice. Napačno pa je uporabilo kazenski zakon, ker je sledilo obtožnemu aktu tožilca, da je s takšnim opisanim ravnanjem obdolženec prekoračil silobran. S tem, da je obdolženec vrnil nekoliko močnejši udarec, kot ga je dobil, še ne pomeni, da je prekoračil meje silobrana, pač pa je po oceni sodišča druge stopnje še vedno podana sorazmernost med intenzivnostjo napada in obrambe. Sodišče druge stopnje je zato ugodilo pritožbi obdolženčeve zagovornice ter izpodbijano sodbo, s katero je bil obdolženec spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja grdega ravnanja v prekoračenem silobranu po členu 146/1 KZ v zvezi s členom 11/3 KZ, spremenilo tako, da je obdolženca oprostilo iz razlogov po 1. točki 358. člena ZKP v zvezi s členom 11 KZ.

Izrek

Pritožbi zagovornice obdolženca se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se obdolženec iz razlogov po 1. točki 358. člena ZKP o p r o s t i obtožbe, da je z grdim ravnanjem prizadel telesno celovitost drugega, pri čemer pa je prekoračil obrambo, ki je bila neogibno potrebna, da bi odvrnil od sebe istočasen protipraven napad s tem, da je dne 30.12.1997 okoli 22,30 ure v lokalu "Š..." v K., v prepiru, do katerega je prišlo, ker je J. Č. v lokalu metal petarde, od katerih je ena padla in počila v neposredni bližini obdolženega, ki je sedel za mizo pri vhodnih vratih lokala, nakar sta pristopila drug k drugemu, Č. pa je nato obdolženega prvi udaril, na kar je le-ta Č. s pestjo udaril v predel obraza, v posledici česar je Č. zadobil oteklino spodnje ustnice z odrgnino, utrpel pa je tudi močno palpatorno občutljivost spodnje čeljusti in konice nosu, s takim ravnanjem pa je obdolženi prekoračil meje tiste obrambe, ki je bila neizogibno potrebna, da bi odvrnil od sebe istočasen protipraven napad; s čimer naj bi storil kaznivo dejanje grdega ravnanja po členu 146/1 KZ v zvezi s členom 11/3 KZ.

Po členu 96/1 ZKP obremenjujejo stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki in nagrada njegove zagovornice, proračun.

Po členu 105/3 ZKP se oškodovanec J. Č. s premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje spoznalo obdolženega za krivega storitve kaznivega dejanja grdega ravnanja po členu 146/I KZ v zvezi s členom 11/III KZ ter mu izreklo denarno kazen v višini 18 dnevnih zneskov, to je 40.518,00 SIT, ki bi jo moral plačati v roku dveh mesecev po pravnomočnosti sodbe, pri čemer bi jo sodišče v primeru neizterljivosti izvršilo tako, da bi za vsaka dva začeta dnevna zneska določilo en dan zapora. Istočasno mu je v plačilo naložilo tudi stroške kazenskega postopka v obliki sodne povprečnine, odmerjene na 36.000,00 SIT, oškodovanca pa je z njegovim premoženjskopravnim zahtevkom v višini 80.000,00 SIT napotilo na pravdo.

Zoper sodbo se je pritožila zagovornica obdolženca iz vseh pritožbenih razlogov ter predlagala, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca obtožbe oprosti, podrejeno pa naj mu zniža izrečeno kazen oziroma jo spremeni.

Višja državna tožilka iz Ljubljane je v pisnem mnenju predlagala ugoditev pritožbi.

Kot izhaja iz podatkov kazenskega spisa, opisa ravnanja obdolženca v izreku sodbe ter razlogov v izpodbijani sodbi, je bil oškodovanec tisti, ki je izzval prepir in povzročil nezadovoljstvo med gosti, ker je metal petarde ter je ena od njih padla in počila tudi v neposredni bližini obdolženca. Sodišče prve stopnje je še ugotovilo, da je po vrženju petarde oškodovanec tudi verbalno žalil obdolženca, ko pa sta se oba drug drugemu približala, je tudi prvi zamahnil proti obdolžencu. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka sodišče tudi sprejema zagovor obdolženca, da je oškodovanca nato udaril le enkrat in mu s tem udarcem prizadejal v izreku sodbe opisane poškodbe. Iz razlogov sodbe tako v bistvu izhaja, da je obdolženec s svojim ravnanjem le odgovoril na stvaren, resničen in protipraven napad oškodovanca, da se je tedaj pred njegovim napadom branil, pri tem pa je bila, glede na uporabljen način (udarec s pestjo), po oceni sodišča druge stopnje podana tudi sorazmernost med intenzivnostjo napada in obrambe. Sama okoliščina, da je obdolženec udarec vrnil z večjo močjo, kot ga je pred tem oškodovanec usmeril proti njemu, v kazenskopravnem smislu še ne more pomeniti prekoračitve tiste obrambe, ki je bila neizogibno potrebna, da bi obdolženec odvrnil od sebe istočasen protipraven napad.

Skladno z določbo 11. člena KZ ni kaznivo dejanje tisto dejanje, ki je storjeno v silobranu, tedaj v obrambi, ki je neizogibno potrebno, da storilec odvrne od sebe ali koga drugega istočasen protipraven napad. Gornje ugotovitve sodišča prve stopnje, s katerimi se obdolženčeva zagovornica v večjem delu strinja, saj v pritožbi izpodbija predvsem ugotovitve sodišča prve stopnje o prekoračeni obrambi, nedvomno vodijo k edinemu logičnemu zaključku, da je namreč obdolženi s tem, ko je vrnil udarec oškodovancu in mu prizadejal v izreku sodbe opisane poškodbe, ravnal v silobranu. Zato bi že sodišče prve stopnje moralo ob pravilni uporabi kazenskega zakona obdolženega oprostiti. To je zato ob ugotovitvi, da je sodišče prve stopnje odločilna dejstva ugotovilo pravilno, storilo pritožbeno sodišče, ki je v skladu s pooblastilom iz 1. odstavka 394. člena ZKP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obdolženca iz razlogov po 1. točki 358. člena ZKP v zvezi z 11. členom KZ obtožbe oprostilo in v skladu s takšno odločitvijo oškodovanca z njegovim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na določilu 1. odstavka 96. člena ZKP.