Jedro

Ustavno sodišče je določilo postopek, ki se izvede v primeru žaljive izjave, podane v kazenskem postopku, v točki 3. izreka odločbe pa je izrecno odločilo, da če v primeru iz 1. točke tega izreka (izreka odločbe) sodnik oziroma predsednik senata oceni, da so izpolnjeni pogoji za kaznovanje, poda predlog za kaznovanje, ki se obravnava kot novo vložena zadeva in se dodeli drugemu sodniku v skladu s pravili Sodnega reda o dodeljevanju zadev sodnikom ter da o kaznovanju po 78. členu ZKP odloči sodnik posameznik, ki mu je zadeva po teh pravilih dodeljena.

Dejstvo, da obe sodnici izvajata sodniško funkcijo na istem sodišču, pa tudi, da je sodnica, ki je dala predlog za kaznovanje, vodja oddelka, na katerem odloča sodnica, ki ji je predlog za kaznovanje dodeljen, in tudi funkcija vodenja sodišča ene od njiju, ne predstavljajo okoliščin, zaradi katerih sodnica, ki ji je bila zadeva dodeljena, ne bi smela odločiti o predlogu za kaznovanje, pri čemer je Ustavno sodišče, kot je že bilo obrazloženo, opredelilo tudi, kdaj o zadevi odloča sodnik drugega sodišča. Procesno vodstvo je v rokah sodnika. Določbe procesnega zakona mu omogočajo ne le prekinitev obravnave, temveč tudi njeno preložitev, kadar oceni, da je to potrebno, potek postopka pa stranke ne smejo motiti in ga krniti, ker s tem motijo proces sojenja, s tem pa uveljavljanje zakona in reda na sodišču. Po drugem odstavku 443. člena ZKP sodnik po končani glavni obravnavi takoj izreče sodbo in jo razglasi z bistvenimi razlogi, te določbe pa ne gre razlagati tako, da mora to storiti brez odmora.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 94. člena in prvem odstavku 98. člena, sodna taksa pa je bila odmerjena po tarifni številki 74013 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (ZST-1).

Izrek

I. Pritožba pooblaščenke odvetnika V. C. se kot neutemeljena zavrne.

II. Odvetnik V. C. je dolžan plačati 30,00 EUR sodne takse kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu je s sklepom I Kr 46759/2016 z dne 3. 5. 2017 v postopku po predlogu za denarno kaznovanje po 78. členu Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zaradi žalitve sodišča v kazenski zadevi I K 19641/2012, ki je v izreku napadenega sklepa povzeta, odvetnika V. C. kaznovalo z denarno kaznijo 993,16 EUR, ki jo je dolžan plačati v roku 30 dni po pravnomočnosti sklepa na transakcijski račun Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu.

2. Zoper sklep se je pritožila pooblaščenka kaznovanega odvetnika iz vseh pritožbenih razlogov, kot navaja uvodoma v pritožbi, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da napadeni sklep spremeni tako, da predlog za denarno kaznovanje po 78. členu ZKP zavrne, podrejeno pa, da sklep sodišča prve stopnje razveljavi.

3. Pregled zadeve je pokazal, da pritožba ni utemeljena.

4. Pritožba navaja, da v obravnavani zadevi ne bi smela odločati sodnica istega prvostopenjskega sodišča, na katerem je bila razžaljena druga sodnica, ki je hkrati predsednica tega sodišča in vodja kazenskega oddelka, torej njena nadrejena. Če v domnevni žalitvi nadrejene odloča podrejena delavka, objektivnemu videzu nepristranskosti ni zadoščeno, pri čemer odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustavno sodišče) Up-185/14-19 z dne 28. 9. 2016 (v nadaljevanju odločba) v točki 3 izreka in točki 17 obrazložitve takšne situacije ne razrešuje, zato je sodnica, ki ji je bila zadeva dodeljena, utemeljeno predlagala svojo izločitev, prav tako je bil podan predlog za prenos krajevne pristojnosti, a je bil neutemeljeno zavrnjen. Nepristranskost sodnika je zagotovljena s tem, da pri njem niso podane takšne okoliščine, ki bi pri razumnem človeku vzbudile upravičen dvom, da o zahtevi ne bo mogel odločati nepristransko (subjektivni videz nepristranskosti), iz pravice do nepristranskosti sojenja pa izhaja tudi zahteva, da sodišče pri ravnanju v konkretni zadevi ustvarja oziroma ohrani videz nepristranskosti (tako imenovani objektivni vidik nepristranskosti). Razumevanje nepristranskosti sodnikov je potrebno ocenjevati s stališča, kako jo razumejo stranke v postopku in javnost in ni dovolj, da sodišče v postopku ravna in odloča nepristransko, ampak mora biti sestavljeno tako, da ne obstajajo nikakršne okoliščine, ki bi pri razumnem človeku vzbudile upravičen dvom o sodnikovi nepristranskosti. Po praksi Evropskega sodišča za človekove pravice je lahko objektivna nepristranskost okrnjena v dveh položajih: 1 - kadar sodnik v postopku nastopa še v drugi, s sodniško nezdružljivi vlogi, ali kadar je z osebo, ki takšno vlogo opravlja, v hierarhični ali v kakšni drugi povezavi, čeprav sodnikovemu osebnemu obnašanju v konkretni zadevi ni mogoče ničesar očitati (položaj funkcionalne narave); in 2 - kadar sodnik v konkretnem primeru ravna na način, ki vzbuja objektivno upravičen dvom o njegovi nepristranskosti, v slednjem primeru pa je sodnikovo ravnanje sicer lahko razlog tudi za dvom o subjektivnem vidiku nepristranskosti (položaj osebne narave). Videz nepristranskosti pa je po oceni pritožbe okrnjen še s tem, ker sodišče odvetniku po izdaji navedene odločbe Ustavnega sodišča kljub njegovi zahtevi ni vrnilo denarne kazni, ki jo je plačal in mu je z novim sklepom izreklo denarno kazen v isti višini kot prvič ter odločilo, da jo je dolžan plačati v roku 30 dni po pravnomočnosti sklepa, s tem pa je tudi bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

5. Pritožbi ni mogoče pritrditi. Neutemeljena je namreč njena navedba, da o kaznovanju ne bi smela odločati sodnica istega prvostopenjskega sodišča, na katerem sodniško funkcijo opravlja sodnica, ki ji je bila žalitev namenjena, hkrati pa je tudi predsednica tega sodišča in vodja kazenskega oddelka, torej je, po navedbi pritožbe, tej sodnici nadrejena. Prav nima niti, ko navaja, da Ustavno sodišče v svoji odločbi tovrstnih situacij ni predvidelo. Ustavno sodišče je določilo postopek, ki se izvede v primeru žaljive izjave, podane v kazenskem postopku, v točki 3. izreka odločbe pa je izrecno odločilo, da če v primeru iz 1. točke tega izreka (izreka odločbe) sodnik oziroma predsednik senata oceni, da so izpolnjeni pogoji za kaznovanje, poda predlog za kaznovanje, ki se obravnava kot novo vložena zadeva in se dodeli drugemu sodniku v skladu s pravili Sodnega reda o dodeljevanju zadev sodnikom ter da o kaznovanju po 78. členu ZKP odloči sodnik posameznik, ki mu je zadeva po teh pravilih dodeljena. S tem bo, kot je pojasnilo, zagotovljeno spoštovanje videza nepristranskosti sodišča, ker o zadevi ne bo odločal tisti, kateremu je žaljiva izjava namenjena, sodnik pa bo izbran po pravilih, določenih skladno z drugim odstavkom 23. člena Ustave. Prenos krajevne pristojnosti na druge sodišče je prav tako predvidelo, in sicer takrat, kadar na podlagi navedenih pravil ni mogoče določiti sodnika, na katerega se žaljiva izjava ne bi nanašala. Pritožbeno sodišče je v sklepu I Kr 46759/2016 z dne 29. 11. 2016 že pojasnilo, da je bila v obravnavani zadevi izjava namenjena razpravljajoči sodnici osebno in zato ne gre za primer, za katerega je Ustavno sodišče predvidelo prenos krajevne pristojnosti na drugo sodišče, ter da je določilo postopek, v katerem se o predlogu za denarno kaznovanje v navedenih primerih odloča na sodišču, pred katerim je bila domnevno žaljiva izjava podana, hkrati pa je pojasnilo, kdaj o predlogu odloča drugo sodišče. Pri tem je nedvomno upoštevalo, da je sodnik, ki odloča o predlogu za kaznovanje, ki ga je podal drugi sodnik na tem sodišču, tudi v "hierarhični", vselej pa v "kakšni drugi povezavi", saj gre za ožja sodelavca, ki na istem sodišču izvajata sodniško funkcijo, torej je predvidevalo hierarhično (seveda samo v smislu sodne uprave) ali kakšno drugo povezavo (povezavo sodelavcev na istem sodišču). Da je navedeni situaciji pri svoji odločitvi upoštevalo, je razvidno iz točke 10 obrazložitve odločbe, s katero je določilo postopek kaznovanja udeleženca, ki sodišče žali, pri tem pa je določilo postopek na tem istem sodišču. 6. S postopkom, ki ga je Ustavno sodišče določilo v svoji odločbi, pa je tudi po oceni pritožbenega sodišča zagotovljena nepristranskost sodnika, ki odloča o kaznovanju udeleženca, ki sodišče žali, pri čemer sta tako subjektivni kot objektivni vidik nepristranskosti zagotovljena s tem, ko o razžalitvi ne odloča isti, temveč drugi sodnik. Tako je zagotovljena pravičnost odločitve sodišča in je izključen kakršenkoli dvom o nepristranskosti sodnika, pri čemer pritožba niti ne pojasnjuje, na podlagi katerih okoliščin bi bilo mogoče sklepati, da sodnica, ki je v predmetni zadevi odločila, ne bi mogla strokovno in nepristransko odločati o tem, ali je predlog sodnice, na katero se je žalitev nanašala, utemeljen. Dejstvo, da obe sodnici izvajata sodniško funkcijo na istem sodišču, pa tudi, da je sodnica, ki je dala predlog za kaznovanje, vodja oddelka, na katerem odloča sodnica, ki ji je predlog za kaznovanje dodeljen, in tudi funkcija vodenja sodišča ene od njiju, ne predstavljajo okoliščin, zaradi katerih sodnica, ki ji je bila zadeva dodeljena, ne bi smela odločiti o predlogu za kaznovanje, pri čemer je Ustavno sodišče, kot je že bilo obrazloženo, opredelilo tudi, kdaj o zadevi odloča sodnik drugega sodišča. Kot je poudarilo Vrhovno sodišče Republike Slovenije v svojih odločbah1, zunanji videz nepristranskost sojenja ni neka abstraktna kategorija, temveč mora biti v vsakem posameznem primeru povezan s konkretnimi okoliščinami, ki bi v tej zadevi lahko vzbujale dvom v objektivno nepristranskost sojenja, ki od sodnika zahteva toliko jamstev, da se izključi utemeljen dvom v njegovo nepristranskost. Tudi v obravnavani zadevi pritožnik ni navedel nobenih konkretnih okoliščin, ki bi v tej zadevi, ko je bil upoštevan postopek kaznovanja, ki ga je določilo Ustavno sodišče, pri razumnem človeku vzbujale dvom v videz nepristranskosti sojenja pred Okrajnim sodiščem v Slovenj Gradcu. Kolegialni odnos med sodelavci v pravosodju, kot je bilo že večkrat navedeno v odločbah Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, objektivno ne predstavljajo okoliščin, ki bi upravičeno vzbujale dvom v nepristranskost odločanja vseh sodnikov pristojnega sodišča. Tako tudi v primeru, ko je bila v zadevi obdolženka sodnica Višjega sodišča v Mariboru, pristojnost za odločanje v zadevi ni bila prenesena na drugo višje sodišče, temveč je o zadevi odločal senat tega sodišča. Denarna kazen, ki jo je plačal odvetnik po prvem postopku, je bila po izdaji odločbe Ustavnega sodišča odvetniku vrnjena, in datum vrnitve ne predstavlja okoliščine, ki bi vzbujala dvom v nepristranskost sodišča, ki je v zadevi odločalo, ali sodnice, ki je odredila njeno vrnitev, prav tako pa ne predstavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kot trdi pritožba. O pristranskosti sodišča tudi ni mogoče sklepati zaradi tega, ker v ponovljenem postopku ni bila izrečena denarna kazen v drugačni višini kot v prvem postopku in tudi z odločitvijo o višini denarne kazni sodišče ni moglo bistveno kršiti določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

7. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 78. člena ZKP, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost sklepa, je po oceni pritožbe podana, ker obravnavana izjava sploh ni žaljiva oziroma ni presegla praga dopustne resne kritike. Navedene besede odvetnika ne predstavljajo žalitve sodnice in negativne sodbe o njenem vodenju kazenske zadeve, na podlagi katere bi jo naj ocenil kot manjvredno oziroma manj sposobno v primerjavi s preostalimi sodniki ter nesposobno samostojnega odločanja in sodišče zmotno meni, da ni šlo zgolj za ostro in konstruktivno kritiko. Navaja, da ne pomeni vrednostne sodbe in ocene, izjava ni bila objektivno žaljiva in tudi ni bila dana z namenom zaničevanja, ampak je bila usmerjena v kritiko ravnanja sodnice, ki je odločila, da bo sodbo razglasila šele čez eno uro, kar je bilo nezakonito in nekorektno, takšnemu ravnanju sodnice pa pravni red ne sme nuditi pravnega varstva. Nadalje, da je potrebno pri ugotavljanju, ali je podana zadostna dejanska podlaga za sporno izjavo, upoštevati kontekst, v katerem je bila podana, v tem okviru pa tudi predhodno ravnanje sodišča, ki jo je izzvalo. V obravnavanem primeru je bila kritika odvetnika usmerjena v ravnanje razpravljajoče sodnice, v njeno postopkovno in vsebinsko ravnanje, ne pa v njene osebne lastnosti, torej v njeno odločitev, da sodbo razglasi šele čez eno uro, pred tem pa je sodnica odvetnika v besedi strank prekinjala in z njim polemizirala o utemeljenosti besede strank ter o njegovi dokazni oceni. In še, da navedene besede niso v ničemer spodkopavale ali posegale v ugled sodišča in se na sodišče sploh niso nanašale, z izdajo sklepa pa je bilo nedopustno poseženo v odvetnikovo pravico do svobode izražanja. Sodniki vzbujajo večji interes javnosti, zato morajo biti meje svobode izražanja, ko gre za komentiranje njihovega dela, širše. 8. Pritožbi tudi v povzetem ni mogoče pritrditi. V izreku prvostopenjskega sklepa navedena izjava odvetnika ne predstavlja resne kritike in tudi ne gre za ustrezno komentiranje dela sodnice, kot želi prikazati pritožba. Gre za žalitev sodnice, s tem pa tudi sodišča, ne pa za sprejemljiv in tudi ne za potreben komentar njenega dela. Izrečena je bila z namenom zaničevanja in spodkopavanja avtoritete sodišča, odvetnik pa je z njo izrazil oceno, da se mora sodnica o tem, kako naj odloči, z nekom posvetovati, torej da odločitve ni sposobna sama sprejeti, s tem pa je žalil njeno strokovnost. S poudarjanjem, da gre za okrajno sodnico, pa je prikazoval tudi manjvrednost okrajnega sodišča glede na sodišča druge splošne pristojnosti. Izjava je bila namenjena sodnici in je spodkopavala njeno avtoriteto in s tem hkrati avtoriteto sodišča. Z napadenim sklepom sodišče prve stopnje ni kršilo določb kazenskega postopka in tudi ni poseglo v odvetnikovo pravico do svobodnega izražanja, kot trdi pritožba, z razlogi, ki jih je navedlo v sklepu, pa se pritožbeno sodišče v celoti strinja in jih kot pravilne povzema. Pritožbene navedbe ne morejo omajati pravilnosti zaključkov prvostopenjskega sodišča, da povzeta izjava predstavlja nedopustno negativno vrednostno sodbo o sodničinem vodenju kazenske zadeve in da je odvetnik z njo izrazil dvom o njeni sposobnosti, da odloči sama, ko jo je vprašal, ali se mora posvetovati, ter z nadaljnjo navedbo, da je "bil na več sodiščih in takšne sodnice, s poudarkom okrajne sodnice, še ni srečal". Nedvomno gre za čezmerno kritiko, pritožbeno sodišče pa znova opozarja na 137. člen Ustave Republike Slovenije, 1. člen in drugi odstavek 11. člena Zakona o odvetništvu ter 18. člen Kodeksa odvetniške poklicne etike. Odvetnik je dolžan varovati ugled sodišč in oblastvenih organov, njegova dolžnost je krepiti zaupanje javnosti v njihovo delo, zaradi česar se mora žaljivih in omalovažujočih izjav o delu teh organov in njihovih odločitvah vzdržati, pri čemer naj tudi svoje stranke napotuje na spoštljiv odnos, navedena izjava odvetnika pa nedvomno predstavlja kršitev navedenih zapovedi. Ustrezen odnos odvetnika do sodišča kaže tudi na ustrezen in profesionalen odnos odvetnika do svoje stranke, saj z nespoštljivim odnosom do sodišča ne varuje njenih koristi. Pritožbi ni mogoče pritrditi niti, ko želi prikazati, da je šlo za kritiko postopkovnega in vsebinskega ravnanja sodnice, ki ni bila usmerjena v njene osebne lastnosti, saj vsebina izjave kaže, da je želel z njo spodkopati strokovnost in ugled sodnice, s tem pa tudi ugled sodišča, saj takšna izjava česa drugega ne pove. Procesno vodstvo je v rokah sodnika. Določbe procesnega zakona mu omogočajo ne le prekinitev obravnave, temveč tudi njeno preložitev, kadar oceni, da je to potrebno, potek postopka pa stranke ne smejo motiti in ga krniti, ker s tem motijo proces sojenja, s tem pa uveljavljanje zakona in reda na sodišču. Po drugem odstavku 443. člena ZKP sodnik po končani glavni obravnavi takoj izreče sodbo in jo razglasi z bistvenimi razlogi, te določbe pa ne gre razlagati tako, da mora to storiti brez odmora. Nasprotno, priprava izreka sodbe po glavni obravnavi takšen odmor pred razglasitvijo sodbe narekuje, saj mora sodnik zadevo presoditi, sprejeti zaključke in odločiti ter zapisati izrek sodbe, da jo lahko nato javno razglasi. Da to lahko stori in da se kontinuiteta sojenja tudi v tem delu postopka ohrani, pa morajo stranke spoštovati tudi odločitev sodišča, ko odredi, kdaj bo sodba razglašena.

9. Pritožba nadalje še navaja, da je prišlo do procesnih kršitev in kršitev ustavnih pravic odvetnika, ker je bilo vabilo, ki mu je bilo poslano, zelo nerazumljivo, ker so se mu dajali pravni pouki in navajale določbe iz preiskave in se mu je zato zastavil dvom, v kakšnem postopku je dejansko povabljen. Tako ni bilo jasno, ali je bil vabljen v postopku, kjer se ugotavlja delikt, ki ima elemente disciplinskega postopka, elemente prekrška ali kaznivega dejanja, to pa mu ni bilo znano tudi iz razloga, ker je postopek določilo Ustavno sodišče Republike Slovenije. Prekršena mu je bila pravica do poštenega sojenja, ker je bil postopek že pred izrečeno kaznijo v prvotnem sojenju predviden in predpisan neustavno in neskladno z Evropsko konvencijo o človekovih pravicah, in je odvetnik, kot navaja pritožba, tisto določenost postopka štel kot nezakonito in je tudi vedel, da mu nobena kazenska sankcija, sankcija denarne kazni, ki se lahko spremeni v kazen zapora, če ni plačana, zakonito in ustavno ne more biti izrečena. In nadalje, da je bila predmetna izjava izrečena zaradi interesa klientke do učinkovite obrambe, odvetnikovo vprašanje sodnici pa je bilo postavljeno resno, s pričakovanjem resnega odgovora, imel je dober namen do svoje stranke, da ji zagotovil vse tisto, kar ji mora. Predlog za kaznovanje mora podati sodnik oziroma predsednik senata, in ko gre za predlagalni delikt, mora biti predlog podan v roku treh mesecev, zato je postopek zastaral, saj predlog z dne 8. 11. 2016 ni bil podan pravočasno; če pa ne gre za kaznivo dejanje, gre za nekaj, kar je manj kot prekršek, zato so zastaralni roki še krajši. Potek dvoletnega zastaralnega roka za prekršek je potrebno upoštevati v korist dejanja in eventualnega storilca. Odvetniku je bila onemogočena kontradiktornost postopka, s tem pa je bila kršena pravica do poštenega sojenja, ker sodnica v predlogu za kaznovanje ni pojasnila ničesar, kar bi mu kontradiktornost omogočilo in zato njen predlog ni sklepčen.

10. Odvetnik je prava vešča stranka in odločba Ustavnega sodišča, ki je določilo postopek v primeru žalitve sodišča, je jasna. Vabilo, ki ga je prejel v ponovljenem postopku, pa tudi pri prava nevešči stranki ne dopušča dvoma o tem, za kakšen postopek gre, pri tem pa je bil odvetnik o razlogih, zaradi katerih je sodnica predlagala kaznovanje, že seznanjen, ker jih je podala v sklepu, zoper katerega je svoje argumente predstavil v pritožbi zoper sklep in nato še v ustavni pritožbi v postopku pred Ustavnim sodiščem. Pritožba nima prav niti, ko trdi, da je bila prekršena odvetnikova pravica do poštenega sojenja, saj je bil postopek izveden tako, kot ga je določilo Ustavno sodišče in navedena pravica ni bila prekršena zato, ker je bil postopek v ZKP pred tem predpisan, kot je ugotovilo Ustavno sodišče, neskladno z Ustavo. Sodnica, ki ji je bila žalitev, s tem pa tudi sodišču, namenjena, je podala ustrezen predlog za denarno kaznovanje zaradi žaljive izjave odvetnika, njen predlog pa je bil tudi ustrezno obrazložen s tem, ko je ob odredbi, da se njen predlog vpiše v vpisnik in zadeva dodeli po Sodnem redu in letnem razporedu dela sodnikov v pristojno reševanje drugemu sodniku, priložila vse potrebne listine (zapisnik glavne obravnave v kazenski zadevi, kjer je bila žaljiva izjava podana, sklep I K 19641/2012 z dne 24. 6. 2014,...). V obravnavanem primeru je s tem, ko je sodnica predlogu priložila svoj sklep z dne 26. 4. 2016, v katerem je pojasnila, zakaj je odvetnika denarno kaznovala, predlog za kaznovanje ustrezno obrazložen. Predlog za kaznovanje ni zastaral, kot trdi pritožba, saj ne gre za kazenski pregon in ne za predlagalni delikt po 136. členu ZKP, pa tudi ne za prekršek ali disciplinski postopek. Predlog za kaznovanje je sodnica podala v razumnem času po prejemu odločbe Ustavnega sodišča, s katero sta bila sklepa Višjega sodišča v Mariboru in Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu, s katerima je bil odvetnik prvič kaznovan, razveljavljena, saj je odločbo Ustavnega sodišča Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu prejelo 11. 10. 2016, sodnica pa je predlog za kaznovanje podala 8. 11. 2016. 11. Ob trditvi, da je bila sporna izjava izrečena zaradi interesa klientke do učinkovite obrambe in da je bila temu odvetnikova izjava namenjena, ko je sodnico vprašal, ali se mora posvetovati, potem ko je odredila, da bo razglasitev sodbe čez eno uro, pa pritožba ne pojasni, kako bi naj takšna izjava prispevala k učinkoviti obrambi in kako bi naj stranki koristila. Navedeno vprašanje in njegovo nadaljevanje sta bila za razjasnitev zadeve, ki jo je obravnavalo sodišče, in varstvo pravic odvetnikove stranke nepotrebna, saj k obrambi nista v ničemer prispevala, za razpravljajočo sodnico in sodišče pa sta bili žaljivi in sta spodkopavali njuno avtoriteto ter presegli dopustnost komunikacije s sodiščem, zaradi česar pritožba tudi neutemeljeno navaja, da je bila odvetniku kršena pravica do svobode izražanja.

12. Po obrazloženem je pritožbeno sodišče pritožbo pooblaščenke odvetnika V. C. kot neutemeljeno zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).

13. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 94. člena in prvem odstavku 98. člena, sodna taksa pa je bila odmerjena po tarifni številki 74013 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (ZST-1).

1 prim. I Kr 52744/2014 z dne 3. 12. 2015 in I Kr 37892/2014 z dne 26. 1. 2017.