Jedro

Deklarant mora carinsko deklaracijo izpolniti tako, da vsebuje vse podatke, ki so potrebni glede na izbrani postopek in priložiti vse dokumente, ki so potrebni za izvedbo carinskega postopka. Tožeča stranka je zaradi neizpolnitve pogojev za prepustitev blaga v določen carinski postopek iz b) točke 1. odstavka 146. člena CZ posledično nezakonito ravnala s carinskim blagom). Rok za obračun carinskega dolga, ki nastane na takšni podlagi, je pet let (4. odstavek 154. člena CZ) in v konkretnem primeru ta rok še ni potekel.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ določil znesek doplačila dajatev za blago, sproščeno v promet pa carinskih deklaracijah št.: 12699, 12700, 12701, vse z dne 24. 2. 2004, 14803 z dne 2. 3. 2004 in 16813 z dne 9. 3. 2004, Izpostava Terminal Ljubljana, iz naslova carine in 20% davka na dodano vrednost (DDV), skupaj 4. 330,68 EUR, ki sta ga dolžna vplačati družba A. d.o.o in tožnik. Navedeni znesek sta družbi dolžni solidarno poravnati v roku 30 dni od vročitve odločbe, sicer bo za plačilo dajatev uveden postopek izterjave (1. točka izreka). O stroških postopka bo izdan poseben sklep (2. točka izreka). Pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (3. točka izreka). Iz obrazložitve izhaja, da je bil pri tožniku na podlagi sklepov z dne 26. 1. 2006 in 10. 7. 2006 in 78. člena Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 o uvedbi Carinskega zakonika Skupnosti (UL L št. 302 z dne 19. 10. 1992 z vsemi spremembami, v nadaljevanju CZS) opravljen inšpekcijski pregled ter o ugotovitvah sestavljen zapisnik 27. 7. 2007. Ugotovljeno je bilo, da je tožnik ameriški firmi B.Inc., ZDA, plačeval licenčnine za dobavljene izdelke blagovnih znamk ..., katerih pri sprostitvi v prost promet ni všteval v carinsko vrednost, kot je to določala 8. točka 20. člena Carinskega zakona RS (Uradni list RS, št. 1/95 in spremembe, v nadaljevanju CZ) ter da vrednost licenčnin ni bila carinskim organom javljena naknadno (21. člen CZ). Tožnik je imel z navedeno firmo sklenjeno Pogodbo o proizvodnji, distribuciji in licenčninah (v nadaljevanju pogodba), ki je bila z aneksom, z veljavnostjo 1. 1. 2003, podaljšana za dve leti. Po pogodbi je pridobil ekskluzivno pravico do proizvodnje, izvoza, promocije, oglaševanja ter prodaje na debelo in drobno izdelkov blagovnih znamk ... (v nadaljevanju licenčnih artiklov), s katero se je obvezal plačevati licenčnine za licenčne artikle po naslednjih stopnjah: za skupino artiklov „Obutev“ po stopnji 25 % od FOB nabavne cene, za „Oblačila in dodatki“ po stopnji 8 % od neto prodaje, za „Originali“, v katero spada obutev blagovne znamke ... v znesku 3 USD za par. Pravica do proizvodnje, izvoza, promocije, oglaševanja ter prodaje na debelo in drobno licenčnih artiklov je bila omejena na ozemlje Slovenije, Hrvaške, Makedonije in BiH. Licenčnine je tožnik plačeval na podlagi računov firme ..., ki jih prvostopenjski organ navaja na strani 3 obrazložitve odločbe. Licenčnine se nanašajo na licenčne artikle, s katerimi je tožnik oskrboval celotno ozemlje, zato je carinski organ pri naknadnem obračunu dajatev upošteval njihov sorazmerni delež.

Zapisnik je bil vročen tožniku in deklarantu. Slednji nanj ni podal pripomb. Tožnikove pripombe, ki jih prvostopenjski organ povzema v obrazložitvi izpodbijane odločbe, carinski organ zavrne kot neutemeljene. Carinski organ se sklicuje na 1. in 2. odstavek 16. člena, 8. točko 1. odstavka 20. člena in 21. člen CZ, ki jih citira. Zaradi ugotovljenega nezakonitega ravnanja s carinskim blagom po a) točki 1. odstavka 154. člena CZ je bil naknadni obračun opravljen v skladu z 4. odstavkom 154. člena CZ v roku petih let od nastanka carinskega dolga, zato carinski dolg po v tej zadevi obravnavanih deklaracijah ni zastaral. Carinski organ se sklicuje še na 3. odstavek 143. člena, 150. člen in 151. člen CZ ter 22. člen in 4. odstavek 60. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št.134/03 - ZDDV-UPB, v nadaljevanju ZDDV) ter 1. odstavek 87. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS št. 79/02 in spremembe, v nadaljevanju PZDDV).

Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja. Sklicuje se na 2. in 6. odstavek 89. člena Uredbe za izvajanje carinskega zakona (Uradni list RS, št. 107/02 in spremembe, v nadaljevanju UICZ), ki ju citira. Po presoji pritožbenega organa iz pogodbe nesporno izhaja, da gre za podelitev pravice iz naslova blagovne znamke, ki se nanaša na ponovno v nespremenjenem stanju prodane pogodbene artikle znamke ..., za katero se plačuje licenčnina. Tožnik se je obvezal, da bo navedeni družbi plačeval licenčnino od vsakega prodanega uvoženega artikla ter je to predstavljalo prodajni pogoj za uvoženo blago. Ker v trenutku določanja carinske vrednosti, torej ob sprejemu zadevnih carinskih deklaracij, v delu, ki je bil odvisen od višine neto zaračunanih prodajnih prihodkov, ni bila znana, zato je bil tožnik dolžan ravnati v skladu z 21. členom CZ ter 175. členom do 180. členom UICZ o prijavi začasne carinske vrednosti in vložitvi dopolnilne carinske deklaracije za obračun razlike uvoznih dajatev, vendar je predpisane obveznosti opustil. Drugostopenjski organ se sklicuje na Kodeks šifer za izpolnjevanje ECL, ki je v Prilogi 2 k Pravilniku o izpolnjevanju enotne carinske listine (Uradni list RS, št. 114/02) in v šifrantu za podatke o vrednosti določa, da se v polje 12 carinske deklaracije vpiše „A“, če ne obstajajo v zvezi z uvoženim blagom licenčnine. V konkretnem primeru je, glede na 1. in 2. točko 1. odstavka 47.a člena CZ, carinski deklarant opustil obveznost zagotovitve točnosti v carinsko deklaracijo vpisanega podatka o carinski vrednosti blaga, tožnik pa ni izpolnil obveznosti, ki so mu kot uporabniku postopka naložene po določbah 21. člena CZ ter ne gre za napačen obračun carinskega dolga v smislu c) točke 1. odstavka 154. člena CZ in za triletni odmerni rok, kot napačno meni tožnik.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in jo v tožbi izpodbija iz razlogov iz 1. do 3. točke 1. odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in spremembe, v nadaljevanju ZUS-1). Navaja, da se je postopek inšpekcijskega nadzora začel brez sklepa o začetku, predmetu in obsegu preiskave. Izpodbijana odločba pojasnjuje okoliščine v zvezi z računi, ki niso predmet carinske deklaracije. Tožnik ugovarja zastaranje terjatev iz carinskih deklaracij. Razlaga pojma nezakonitega ravnanja iz točke a) 1. odstavka 154. člena CZ v povezavi z 4. odstavkom istega člena CZ je posplošena. Poudarek je na nezakonitem ravnanju z blagom in ne gre za nezakonito ravnanje nasploh ter da gre za nezakonito ravnanje z blagom, če se blago, za katero je bil začet določen carinski postopek, odstrani izpod carinskega nadzora na nezakonit način in ne v primerih, ko carinski dolg nastane zgolj kot posledica nezakonitega ravnanja carinskega organa. Naknaden obračun carinskega dolga v obravnavanem primeru je možen le v roku treh let od dneva nastanka carinskega dolga. Sklicuje se na komentar k 154. člena CZ. V primeru, da je bil carinski dolg obračunan v prenizkem znesku, se lahko naknadni obračun opravi v roku treh let po nastanku. Navaja sodbo SEU (št. C-104/02), iz katere izhaja, da je 3-letni rok za naknadni obračun carinskega dolga prekluziven. Sklicuje se na sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. Kpr 126/2008 z dne 21. 5. 2009 o ustavitvi predkazenskega postopka zoper tožnika. Meni, da ni podane nezakonitosti, na podlagi katere bi lahko carinski organ upošteval petletni zastaralni rok. Sklicuje se tudi na sklep tožene stranke št. DT 0611-58/2010-3 z dne 19. 4. 2010, s katerim je bil ustavljen postopek naknadnega obračuna carinskega dolga zaradi zamude triletnega roka za obvestilo. Sodišču predlaga, da odločbo odpravi in samo reši zadevo oz. podrejeno odločbo odpravi in vrne zadevo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, v obeh primerih pa toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz obrazložitev obeh upravnih odločb. Ustavitev predkazenskega postopka ne pomeni, da v zadevi ni bilo podano nezakonito ravnanje carinskega dolžnika, ki je bilo podlaga za uporabo petletnega zastaralnega roka za obračun carinskega dolga. Glede sklepa z dne 19. 4. 2010 navaja, da se ne nanaša na enako dejansko in pravno stanje kot v obravnavani zadevi. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi prvostopenjskega organa, potrjenimi z odločitvijo tožene stranke, strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (2. odstavek 71. člena ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa sodišče dodaja: Med strankama je sporno vprašanje ali je carinski organ pravočasno obračunal carinski dolg po 154. členu CZ in ali gre v obravnavanem primeru za nezakonito ravnanje s carinskim blagom. Iz upravnih spisov izhaja, da je tožnik z družbo B. Inc. dne 1. 1. 2000 sklenil Pogodbo o proizvodnji, distribuciji in licenčninah, na podlagi katere je plačeval licenčnino za dobavljene izdelke blagovne znamke .... Pogodbo je podaljšal z anksom, ki je začel veljati 1. 1. 2003 za dve leti, kar v zadevi ni sporno. Tudi po mnenju sodišča gre iz navedene pogodbe za podelitev pravice do blagovne znamke. Zato se tovrstna licenčnina prišteje dejansko plačani ali plačljivi ceni za uvoženo blago (2. in 6. odstavek 89. člena UICZ). V skladu z navedeno pogodbo je tudi po mnenju sodišča plačilo licenčnine predstavljalo prodajni pogoj za uvoženo blago z blagovno znamko ..., sicer bi imela družba ... pravico do razveze pogodbe, kot pravilno ugotavlja tudi tožena stranka. Skladno z navedenim carinska vrednost v delu, ki je bil odvisen od neto zaračunanih prihodkov od prodaje za vsak artikel, ni mogla biti znana ob sprejemu v tej zadevi obravnavanih carinskih deklaracij ter bi tožnik moral ravnati v skladu z 21. členom CZ. Po navedeni določbi mora carinski zavezanec, če se uvaža blago, za katero je dogovorjena obveznost iz 8. do 10. točke 20. člena CZ, to označiti v carinski deklaraciji, česar pa tožnik ni storil. Po 8. točki 1. odstavka 20. člena CZ se namreč k carinski vrednosti blaga iz 16. člena CZ prištejejo stroški in izdatki, če ti niso zajeti v dejansko plačani ali plačljivi ceni in sicer nadomestila in stroški v zvezi z licenčninami, ki jih kupec plača neposredno ali posredno, če je prodaja pogojena s takšnim plačevanjem, tako kot v obravnavanem primeru. Po 2. odstavku 21. člena CZ mora carinski zavezanec naknadno prijaviti pristojnemu carinskemu organu prodajo, odstop ali uporabo uvoženega blaga, iz katere izhaja obveznost doplačila določenega zneska prodajalcu najpozneje v 30 dneh od dneva, ko nastane takšna obveznost. V zadevi dejansko stanje ni sporno. Licenčnine po pogodbi so bile zaračunane v letih 2002, 2003, 2004 in v začetku leta 2005. Tožnik je bil dolžan uvoženo blago deklarirati v skladu z določbami 175. člena do 180. člena UICZ o prijavi začasne carinske vrednosti, po izvedeni prodaji uvoženih licenčnih proizvodov, glede na določila pogodbe, pa prijaviti carinskemu organu dokončno carinsko vrednost ter od te vrednosti obračunati razliko uvoznih dajatev. Tožeča stranka oziroma oz. za njen račun njen carinski deklarant teh obveznosti nista izpolnila. 48. člen CZ namreč določa, da mora deklarant carinsko deklaracijo izpolniti tako, da vsebuje vse podatke, ki so potrebni glede na izbrani postopek in priložiti vse dokumente, ki so potrebni za izvedbo carinskega postopka. Obveznost carinskega deklaranta izhajajo 47.a člena CZ, po katerem mora carinski deklarant zagotoviti točnost podatkov, ki jih navaja v carinski deklaraciji, verodostojnost dokumentov, ki jih je predložil deklaraciji in spoštovanje vseh obveznosti, ki izhajajo iz odobritve zahtevanega postopka. Vprašanje nezakonitega ravnanja s strani tožene stranke oziroma za njen račun deklaranta je po mnenju sodišča razumeti kot ravnanje strokovne osebe pri vlaganju deklaracij (ravnanje v nasprotju z prej naštetimi obveznostmi). Tudi po mnenju sodišča je tožeča stranka zaradi neizpolnitve pogojev za prepustitev blaga v določen carinski postopek iz b) točke 1. odstavka 146. člena CZ posledično nezakonito ravnala s carinskim blagom (točka a) 1. odstavka 154. člena CZ). Rok za obračun carinskega dolga, ki nastane na takšni podlagi, je pet let (4. odstavek 154. člena CZ) in v konkretnem primeru ta rok še ni potekel. Ugovor tožnika, da je predkazenski postopek zoper njega ustavljen in da zato ni podano nezakonito ravnanje tožnika, pa ni utemeljen, saj se nezakonitost ravnanja s carinskim blagom ne ugotavlja v posebnem postopku, pač pa v ugotovitvenem postopku po 154. členu CZ, zato na odločitev ne vpliva dejstvo, da je bil predkazenski postopek v zvezi s predmetnimi licenčninami ustavljen. Neutemeljeni so očitki glede kršitve pravil postopka. V navedeni zadevi je izdan sklep o uvedbi inšpekcijskega nadzora 26. 1. 2006 in nato 10. 7. 2006 sklep o razširitvi obdobja inšpekcijskega nadzora, v skladu s 1. in 2. odstavkom 21. člena Zakona o carinski službi (Uradni list RS, št. 103/04 in spremembe, v nadaljevanju ZCS-1) ter v skladu z 78. členom CZS, ki sta bila tožniku vročena. Računi, ki jih je prvostopenjski organ navedel v obrazložitvi, ki jih je izdala družba B. in ki se nanašajo na licenčnine, s katerimi je tožnik seznanjen, ne predstavljajo kršitve pravil postopka v zvezi s predmetom spora, zajetim z inšpekcijskem pregledom, kot meni tožnik. Sami višini naknadno obračunanega dolga pa tožnik niti ne nasprotuje.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Po povedanem v danem primeru tudi niso izpolnjeni pogoji iz 65. člena ZUS-1 za odločanje v sporu polne jurisdikcije.

Sodišče je odločalo brez glavne obravnave na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS-1, ker relevantne okoliščine v zadevi niso sporne. Tožnik sicer navaja, da je sporno dejansko stanje, vendar je razvidno, da ne gre za to, da bi bila sporna dejstva in okoliščine, ki jih je carinski organ ugotovil v postopku, temveč da se tožeča stranka ne strinja s sklepanjem carinskega organa o pomenu teh dejstev in okoliščin.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Pravni pouk temelji na določbi 73. člena ZUS-1.