Jedro

V obravnavanem primeru je sporno, ali gre v konkretnem primeru za nepredpakirane jedi, ki so z mikrobiološkega vidika hitro pokvarljive. Da gre za to situacijo izhaja iz ugotovitev obeh upravnih organov, ki sta na podlagi HACCP tožnika, ki je kot kritično mejno vrednost za živila predpisal pogoje shranjevanja max 10 °C in 48 ur od priprave jedi, torej čas in pogoje shranjevanja, v okviru katerih lahko tožnik zagotavlja mikrobiološko varnost sendvičev in solat, pripravljenih na prodajnem mestu. Ker gre za zelo kratek rok pod določenimi pogoji (hladni temperaturni režim), določenimi na podlagi mikrobioloških dejavnikov tveganj, je tudi po mnenju sodišča pravilen zaključek obeh upravnih organov, da gre za živila, ki so z mikrobiološkega vidika hitro pokvarljiva.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Inšpektorat RS za kmetijstvo, gozdarstvo, hrano in okolje, Območna enota Ljubljana (v nadaljevanju prvostopenjski organ) v postopku inšpekcijskega nadzora označevanja živil tožniku naložil odpravo nepravilnosti in pomanjkljivosti pri označevanju živil, ki so predpakirana za neposredno prodajo, in sicer sendvičev in pripravljenih solat trgovske znamke … „to Go“, ker podatki na označbi ne vsebujejo podatka o roku uporabnosti, označenim z besedami „porabiti do...“, saj gre za živila, ki so z mikrobiološkega vidika hitro pokvarljiva (točka 1. izreka). Rok za odpravo je mesec dni od vročitve odločbe. Tožnik je dolžan inšpekcijski organ obvestiti o odpravi nepravilnosti oz. izvedenih ukrepih. Pritožba ne zadrži izvršitve odločbe. V postopku ni bilo posebnih stroškov (točke 2., 3., 4. in 5. izreka). Pri tožniku (maloprodajna trgovina A.) je med drugim ugotovljeno, da se v samopostrežni prodajalni v prodajni hladilni vitrini v prometu nahajajo predpakirani sendviči in solate, ki se pripravljajo na prodajnem mestu in se prodajajo pod trgovsko znamko … „to Go“ ter imajo označene pogoje shranjevanja „shraniti pri temperaturi do +8 °C“ in datum pakiranja brez navedenega roka uporabnosti. Prvostopenjski organ navaja 2. člen in 4. člen Uredbe Komisije (EU) 2073/2005 o mikrobioloških merilih za živila (v nadaljevanju Uredba 2073/05) ter 5. člen Uredbe (ES) 852/2004 o higieni živil (v nadaljevanju Uredba 852/04), ki zavezuje nosilca dejavnosti, da določi dejavnike tveganja in ukrepe za njihovo obvladovanje ter s tem zagotavlja varnost živil za določen rok uporabe, ne glede ali se prodajajo kot predpakirana ali kot nepredpakirana. Iz načrta HACCP izhaja, da je tožnik v lastni dokumentaciji notranjega nadzora, ki temelji na načelih HACCP, za fazo shranjevanja v prodajni vitrini zaradi mikrobioloških dejavnikov tveganja kot kritično mejno vrednost predpisal pogoje shranjevanja max + 10 °C in 48 ur od priprave jedi. Ker gre za zelo kratek rok pod določenimi pogoji (hladni temperaturni režim), določen na podlagi mikrobioloških dejavnikov tveganj, je razvidno, da gre za živila, ki so z mikrobiološkega vidika hitro pokvarljiva. Pri preverjanju izpolnjevanja določbe 4. člena Uredbe 2073/05 ni jasno razvidna pogostost in število vzorcev sendvičev in solat za mikrobiološko analizo, za vzorec ŽV/1181 (… solata) pa je bilo ugotovljeno, da meril varnosti (Salmonella spp, Listeria monocytogenes) glede na Prilogo I Uredbe 2073/05 in Mikrobiološke smernice (poglavje 6. 2.) sploh ni bilo analiziranih. Mikrobiološke smernice niso pravno zavezujoče. So pa strokovna in znanstvena podlaga. Če jih nosilci živilske dejavnosti uporabljajo v omejenem obsegu, pa morajo sami izkazovati ustreznost izbranih mikrobioloških standardov, vzpostavljenih na osnovi ocene tveganja. Tožnik ni posredoval dokazil, s katerimi bi utemeljil, da je bil obseg tožnikovih parametrov zmanjšan na podlagi rezultatov mikrobioloških analiz v preteklem času in strokovnega posvetovanja z izvajalcema ZZV Kranj in ZZV Celje. Glede na povedano in dejstvo, da ima tožnik na podlagi mikrobioloških dejavnikov tveganja predpisan maksimalen rok shranjevanja pod določenimi pogoji shranjevanja (max +10 °C in 48 ur od priprave jedi) izhaja, da sendviči in pripravljene solate trgovske znamke … „to-Go“ niso označene v skladu s 3. členom Pravilnika o splošnem označevanju živil, ki niso predpakirana (v nadaljevanju Pravilnik), ker podatki na označbi ne vsebujejo podatka o roku uporabnosti, označenimi z besedami „uporabiti do ...“, saj gre za živila, ki so iz mikrobiološkega vidika hitro pokvarljiva.

Pritožbeni organ se z odločitvijo strinja. Iz HACCP načrta tožnika pa izhaja, da je ta kot kritično mejno vrednost predpisal pogoje shranjevanja max. 10 °C in 48 ur od priprave jedi. Navedeno nesporno izkazuje, da gre za živila, ki so z mikrobiološkega vidika hitro pokvarljiva. Mikrobiološka merila za živila, določena z Uredbo 2073/05, so za nosilca živilske dejavnosti zavezujoča pri izvajanju splošnih in posebnih higienskih ukrepov iz Uredbe 852/04. Tožnik je vložil tožbo iz razloga nepravilne uporabe materialnega prava in nepravilno ter nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (točki 1 in 3 člena 27 Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Navaja, da je pri označevanju sendvičev in izbrane solate znamke … „to Go“, predpakirane za neposredno prodajo v prostorih trgovine ter pri zagotavljanju varnosti živil za potrošnika striktno upošteval vso veljavno zakonodajo s tega področja. Navaja, da je uvedel lastni HACCP sistem ter da je bila izdana tudi študija sledljivosti 2010, v kateri je jasno opredeljeno označevanje živil, ki niso predpakirana. Izpostavlja, da ima vzpostavljen interni sistem, ki zagotavlja sledljivost, na podlagi katere lahko v vsakem trenutku preveri originalni rok živil, ki so v prodaji. Varnost živila pa zagotavlja z upoštevanjem načel dobre higienske prakse (DHP), načel dobre proizvodne prakse (DPP) in shranjevanjem živil pri ustreznih temperaturah. Navaja publikacijo Zdravje in prehrana z dne 20. 8. 2012. V lastni HACCP študiji je predpisal pravila za zagotavljanje varne hrane, ki jih navaja. S predpisi in skrbnimi navodili je določil parametre, s katerimi se zagotavlja varna živila po odprtju originalne embalaže, navedba rokov uporabnosti ne zagotavlja varnosti živila, ampak je ta datum lahko tudi zavajajoč. Pri tožniku se ne uporabljajo Smernice dobrih higienskih navad po načelih sistema HACCP v trgovinski dejavnosti, saj ima vpeljan lasten HACCP sistem, te pa tudi klasificirajo glede na tveganje le predpakirano zelenjavo, predmet pregleda pa so bila nepredpakirana živila oz. živila, predpakirana za neposredno prodajo v prostorih trgovine.

Meni, da sendviči in solate, ki so bili predmet inšpekcijskega pregleda označuje v skladu s Pravilnikom. Zaključka, da gre pri sendvičih in solatah, predpakiranih za neposredno prodajo, za pokvarljivo živilo, želi prvostopenjski organ utemeljiti z nepravilnim tolmačenjem študije sledljivosti, v kateri je s strani tožnika določen 48-urni sekundarni rok uporabe, Gre za napačno tolmačenje dokumentacije notranjega nadzora. Shranjevanje hladno pripravljenih jedi (serviranih hladno v prodajni vitrini) ni opredeljeno kot kritična kontrolna točka in rok uporabe teh izdelkov ni določen. Čas shranjevanja hladnih pripravljenih jedi, serviranih hladno v prodajni vitrini, je določen za potrebe zagotavljanja sledljivosti ter se izkazuje z dokumentom Sledljivost študija v A. d.o.o. (2010). 48-urni rok omogoča zaposlenim jasen nadzor nad sledljivostjo in prodajo živil in ne predstavlja roka za potrošnika, do kdaj je treba hladno pripravljeno jed (servirano hrano) zaužiti. Izrecno poudarja, da predmetni sendviči in solate ne vsebujejo z mikrobiološkega vidika hitro pokvarljivih sestavin, kar potrjujejo tudi deklaracije teh sestavin in redna mikrobiološka vzorčenja. Sklicuje se na stališče pristojnega ministrstva iz leta 2004 in 2012 glede navedbe datuma uporabe za živila, ki so predpakirana za neposredno prodajo, da se na osnovi ocene tveganja nosilec živilske dejavnosti odloči, ali gre za nepredpakirano jed, živilo, ki je z mikrobiološkega vidika hitro pokvarljivo in ustrezno označi datum uporabe (npr. francoska solata zahteva navedbo roka uporabnosti). Predmetni sendviči in solate ne vsebujejo z mikrobiološkega vidika hitro pokvarljivih sestavin, zato je tožnik na osnovi sprejete ocene tveganja odločil, da navedba datuma uporabe ni obvezna. Pravilnik, niti noben drug predpis, nikjer ne določa, katere jedi so z mikrobiološkega vidika hitro pokvarljive. Navajanje prvostopenjskega organa, da je tožnik z opustitvijo navedbe roka uporabnosti na sendvičih in solatah, predpakiranih za neposredno prodajo, kršil 3. člen Pravilnika, je nepravilno. S tem se tožniku neutemeljeno nalaga večje breme, kot to zahteva slovenski in evropski normodajalec. Sodišču predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi tožbi ugodi, odpravi izpodbijano odločbo in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse tožbene navedbe iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je med strankama sporno ali je prvostopenjski organ tožniku utemeljeno naložil ukrep označevanja živil, predpakiranih za neposredno prodajo, in sicer sendvičev in pripravljenih solat trgovske znake … „to Go“ s podatki o roku uporabnosti z besedami „porabiti do“ iz razloga, ker gre za živila, ki so iz mikrobiološkega vidika hitro pokvarljiva. V obravnavanem primeru je iz Načrta analize tveganj in kritičnih nadzornih točk (HACCP) tožnika razvidno, da je kot kritično mejno vrednost, za fazo shranjevanja v prodajni vitrini, zaradi mikrobioloških dejavnikov tveganja, predpisal pogoje shranjevanja max 10 °C in 48 ur od priprave jedi. Gre za sendviče in pripravljene solate trgovske znamke … „to Go“, ki se v samopostrežni prodajni hladilni vitrini v prometu nahajajo kot predpakirani, ki se proizvajajo (pripravljajo) na samem prodajnem mestu in se prodajajo pod navedeno trgovsko znamko ter imajo označene pogoje shranjevanja hraniti pri temperaturi + 8 °C“ in datum pakiranja, ni pa naveden datum roka uporabnosti.

V obravnavanem primeru je sporno ali gre v konkretnem primeru za nepredpakirane jedi, ki so z mikrobiološkega vidika hitro pokvarljive. Da gre za to situacijo izhaja iz ugotovitev obeh upravnih organov, ki sta na podlagi HACCP tožnika, ki je kot kritično mejno vrednost za živila predpisal pogoje shranjevanja max 10 °C in 48 ur od priprave jedi, torej čas in pogoje shranjevanja, v okviru katerih lahko tožnik zagotavlja mikrobiološko varnost sendvičev in solat, pripravljenih na prodajnem mestu. Ker gre za zelo kratek rok pod določenimi pogoji (hladni temperaturni režim), določenimi na podlagi mikrobioloških dejavnikov tveganj, je tudi po mnenju sodišča pravilen zaključek obeh upravnih organov, da gre za živila, ki so z mikrobiološkega vidika hitro pokvarljiva.

Za predpakirano živilo za neposredno prodajo se po 2. členu Pravilnika štejejo živila, ki jih za prodajo v naprej pakira trgovec na drobno ali v prostorih trgovine, namenjenih za pakiranje živil brez prisotnosti končnega potrošnika, ali na prevoznem sredstvu, ki ga uporablja za prodajo, ali na stojnici, ki jo uporablja za prodajo (2. člen Pravilnika). Po 3. členu Pravilnika mora označba na nepredpakiranem živilu vsebovati naslednje podatke: ime, pod katerim se živilo daje v promet, v skladu s predpisom, ki ureja splošno označevanje predpakiranih živil; ime ali poslovno ime proizvajalca ali trgovsko ime oz. blagovno znamko živila, kraj porekla ali državo izvora, če bi izpustitev tega podatka lahko zavedla potrošnika glede pravega izvora ali porekla živila, v primeru nepredpakiranih jedi, ki so z mikrobiološkega vidika hitro pokvarljiva, rok uporabnosti, označen z besedami“porabiti do ...“, kategorijo oz. razred živila, kolikor se razvršča v razrede oz. kategorije, druge podatke, če je tako določeno za posamezno nepredpakirano živilo v predpisu, ki ureja kakovost za posamezno živilo oz. v predpisu, ki ureja zdravstveno ustreznost živil. Uredbo 2073/05 je za nosilce živilske dejavnosti zavezujoča pri izvajanju splošnih in posebnih higienskih ukrepov iz člena 4 Uredbe 852/04 (1. člen Uredbe 2073/05). Slednja določa, da morajo nosilci živilske dejavnosti, ki opravljajo katerokoli stopnjo proizvodnje, predelave ali distribucije hrane zagotoviti izpolnjevanje splošnih in posebnih higienskih zahtev ter vzpostavitev, izvajanje in vzdrževanje stalnih postopkov ali postopkov, ki temeljijo na HACCP (člena 4 in 5. Uredbe 852/04). Tudi po mnenju sodišča, tako kot navaja tožena stranka, morajo nosilci živilske dejavnosti pred uporabo HACCP načel v dejavnosti izpolnjevati zahteve higiene živil in ne smejo v sistemu HACCP, ki ga uporabljajo, določati drugačnih zahtev od tistih, ki jih določajo posebni predpisi. Tako je v Uredbi 2073/05, Priloga I, v Poglavju 1, Merila varnosti živi, za proizvode, dane v promet med rokom uporabnosti, za vnaprej narezano sadje in zelenjavo (za neposredno uživanje), določena mejna vrednost za Salmonello v točki 1.19, v točki 1.2 pa za živila za neposredno uživanje, ki omogočajo rast L.monocytogenes. Slednje tudi po mnenju sodišča, tako kot navaja tožena stranka, kaže, da takšna živila predstavljajo tveganje za zdravje ljudi. Prvostopenjski organ in tožena stranka se v obrazložitvi svoje odločitve pravilno sklicujeta na določbe 4. člena in 5. člena Uredbe 852/04 in 4. člena Uredbe 2073/05. Pri preverjanju posredovanih mikrobioloških analiz za vzorec ŽV/118 (… solata) prvostopenjski organ ugotavlja, da vseh meril varnosti glede na Prilogo I Uredbe 2073/05 in Mikrobiološke smernice (poglavje 6.2.), ki sicer ni zavezujoča, sploh ni bilo analiziranih. Po 4. členu Uredbe 2073/05 (Preizkušanje meril) nosilci živilske dejavnosti z namenom potrjevanja in preverjanja postopkov, izvedenih na podlagi načel HACCP in dobre higienske prakse, izvajajo preskuse glede mikrobioloških meril, določenih v prilogi I (prvi odstavek člena 4 Uredbe 2073/05). V zadevi ni sporno, da tožnik niti na prvi stopnji niti v pritožbi ni pojasnil utemeljenih razlogov za zmanjšanje nabora mikrobioloških parametrov za skupino delikatesnih solat in sendvičev. Tega pa ni pojasnil niti v tožbi, zato je tudi pravilna ugotovitev prvostopenjskega organa, da tožnik navedeno določbo 4. člena Uredbe 2073/05 ne izpolnjuje. Tožnik ni pojasnil, zakaj je pri obsegu mikrobioloških parametrov za leto 2011 za skupino delikatesnih solat in sendvičev omejil nabor mikrobioloških parametrov, čeprav je za leto 2011 razvidno, da je bil obseg parametrov za te skupine izdelkov analiziran v celoti. Prvostopenjski organ in tožena stranka utemeljeno očitata tožniku, da ni izkazal, da bi bila sprejeta strokovna podlaga za takšen sklep, saj morajo nosilci živilske dejavnosti izkazovati ustreznost izdanih mikrobioloških standardov, vzpostavljenih na osnovi ocene tveganja.

Tako kot pravilno ugotavlja tožena stranka, če v obravnavanem primeru potrošnik kupi izdelek na dan izteka 48 urnega roka, nima podatka oz. informacije o tem, da je ta izdelek uporaben le še tekom dneva nakupa. Prav tako te informacije ne pridobi na samem prodajnem mestu, saj se je kljub temu, da imajo izdelki status nepredpakiranega izdelka, ti izdelki prodajajo na enak način kot predpakirani izdelki (sendviči so zapakirani v zavarjeno plastično folijo, solate pa v plastično posodilo z nalepljeno deklaracijsko etiketo), in sicer v samopostrežnih prodajnih hladilnih vitrinah. Zato sodišče ne sledi tožnikovim ugovorom, da ima predpisan čas shranjevanja le zaradi zagotavljanja sledljivosti in da lahko ostale informacije o izdelku potrošnik dobi na samem prodajnem mestu s strani zaposlenega, saj bi glede na to, da gre z mikrobiološkega vidika za hitro pokvarljiva živila, potrošnik moral to informacijo dobiti vedno in ne le v primeru, če o tem vpraša zaposlenega.

Sklicevanje tožnika, da 5. člen Uredbe 852/04 ne predpisuje označevanja rokov uporabnosti izdelkov, glede na povedano, na drugačno odločitev ne vpliva, saj navedena določba zavezuje nosilca dejavnosti, da določi vse dejavnike tveganja. Prvostopenjski organ in tožena stranka sta podrobno pojasnila, zakaj ocenjujeta, da gre za nepravilno označevanje izdelkov in nepravilno uporabo 3. člena Pravilnika. Kolikor so tožbeni ugovori enaki pritožbenim, jih sodišče iz razlogov kot tožena stranka zavrača. Po povedanem si prvostopenjski organ in tožena stranka pravilno razlagata čas in pogoje shranjevanja, v okviru katerih lahko tožnik zagotavlja mikrobiološko varnost sendvičev in solat, pripravljenih na prodajnem mestu in pravilno zaključujeta, da gre za zelo kratek rok, pod določenimi pogoji (hladni temperaturni režim), ki je določen na podlagi mikrobioloških dejavnikov tveganja. Glede na navedeno je zato razvidno, da gre za živila, ki so iz mikrobiološkega vidika hitro pokvarljiva.

Stališče Ministrstva za kmetijstvo in okolje glede označevanja živilskega blaga, ki se nanj sklicuje tožnik, na drugačno odločitev ne vpliva, pa tudi sicer iz njega izhaja, da se na osnovi ocene tveganja nosilec živilske dejavnosti sam odloči, ali gre za nepredpakirano jed, ki je z mikrobiološkega vidika hitro pokvarljiva in ustrezno označi datum uporabe. Slednje pa je tožnik opustil, kar mu utemeljeno očitata tudi oba upravna organa, s čimer pa se strinja tudi sodišče. Ker je po mnenju sodišča izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je odločalo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1. V zadevi namreč niso sporna dejstva in okoliščine, ki jih je prvostopenjski organ ugotovil v postopku, ampak se tožnik ne strinja s sklepanjem tega organa o pomenu teh dejstev in okoliščin.

Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.