Jedro

Status prosilca za mednarodno zaščito je lahko tožnik pridobil že s samim izkazom namere pri policiji, kljub temu da formalne prošnje za mednarodno zaščito na Hrvaškem ni vložil, ampak je to storil šele v Sloveniji.

Tožnik na osebnem razgovoru pri toženi stranki v zvezi z razumevanjem dosedanjih postopkov ni navajal nobenih težav. Da se je s hrvaškimi policisti razumel, kaže tudi dejstvo, da so od njega uspeli pridobiti osebne podatke, poleg tega pa je tožnik na glavni obravnavi sam povedal, da zna malo angleško. Tudi na prošnji za mednarodno zaščito je navedel, da zna angleško.

Nevarnost, da bo kršeno načelo nevračanja, je treba presojati ob upoštevanju dejanskih okoliščin, ki jim bo posameznik izpostavljen ob vrnitvi v drugo državo. Tožnik v obravnavani zadevi ni zatrjeval in dokazal, da bi se mu karkoli neprijetnega zgodilo po tem, ko je na Hrvaškem pridobil status prosilca. Navedbe o grdem ravnanju oziroma pretepu hrvaških policistov na avtobusni postaji, tudi če bi bile resnične, pa ne utemeljujejo tehtnih razlogov niti za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje prosilcev, predanih po Uredbi Dublin III, niti drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo tožnik med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

_Vsebina izpodbijanega sklepa_

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi devetega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka), saj bo predan Republiki Hrvaški (v nadaljevanju Hrvaška), ki je na podlagi meril v Dublinski uredbi1 za to odgovorna država članica (2. točka izreka). Predaja se bo izvršila najkasneje v šestih mesecih od 14. 9. 2023 oziroma najkasneje v šestih mesecih od končne odločitve o morebitni pritožbi ali ponovnem pregledu, če v skladu s 3. točko 27. člena Uredbe Dublin III obstaja odložilni učinek (3. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik 14. 8. 2023 pri toženi stranki vložil prošnjo za mednarodno zaščito. V postopku ni predložil nobenega identifikacijskega dokumenta s fotografijo, zato njegova istovetnost ni bila nesporno ugotovljena. Tožniku so bili ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito odvzeti prstni odtisi in poslani v centralno evidenco Eurodac, iz katere izhaja, da je vanjo tožnika kot prosilca 9. 8. 2023 vnesla že Hrvaška. Zato je toženka 31. 8. 2023 Hrvaški v skladu s točko (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III posredovala zahtevek za ponovni sprejem tožnika in od nje 14. 9. 2023 prejela odgovor, da na podlagi petega odstavka 20. člena te uredbe sprejema odgovornost za obravnavo prosilca.

3. Toženka je ob prisotnosti tolmača za arabski jezik tožnika seznanila s potekom dublinskega postopka in z njim 28. 9. 2023 opravila osebni razgovor. Tožnik je na razgovoru povedal, da se ne želi vrniti na Hrvaško, saj so hrvaški policisti z njim slabo ravnali in ga ob prejemu na avtobusni postaji pretepli. Ostali policisti so bili do njega sicer prijazni. Pojasnil je, da z drugimi uradnimi osebami na Hrvaškem ni imel stika, tam ni bival in tudi ni zaprosil za mednarodno zaščito, saj je državo samo prečkal. Hrvaški policisti naj bi mu odvzeli prstne odtise, nato pa naj bi ga odpeljali v glavno mesto na železniško postajo, kjer naj bi ga pustili in odšli. Prejel naj bi papir, na katerem je pisalo, da mora hrvaško ozemlje zapustiti v roku 24 ur, sicer ga bodo ob ponovnem prijemu vrnili nazaj v Bosno in Hercegovino. Povedal je še, da vsebine papirja sicer ni prebral in ga je odvrgel, vendar so vsi njegovi prijatelji, ki so že prejeli tak papir, Hrvaško zapustili v roku 24 ur. Prijatelji bi ga sicer peljali v kamp, če bi oni to hoteli. Pojasnil je še, da je nato kupil vozovnico za vlak in se odpeljal proti Sloveniji.

4. Po presoji toženke je v obravnavani zadevi bistveno, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite ali postopku sprejema. Pri tem je odločilno, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito. Toženka poudarja, da tožnik niti ni odšel do azilnega doma, saj po lastnih navedbah na Hrvaškem sploh ni bival, ampak je njeno ozemlje le prečil. Ves čas na Hrvaškem je bil torej v postopku s hrvaško policijo, v azilnem domu pa ni bil nastanjen in na postopek mednarodne zaščite ni niti počakal. Tožnikove trditve o grdem ravnanju policistov torej temeljijo na njegovi izkušnji s hrvaško policijo, ko je bil obravnavan kot tujec in ne kot prosilec za mednarodno zaščito. Četudi je bilo ravnanje hrvaških policistov neprimerno, to po toženkinem mnenju ne more pomeniti, da mu bodo v primeru predaje Hrvaški kršene človekove pravice ali da tam obstajajo sistemske pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite. Če bo tožnik predan Hrvaški, ga bodo sprejele uradne osebe hrvaškega Ministrstva za notranje zadeve, pristojne za vodenje postopka za priznanje mednarodne zaščite, po prihodu pa bo nastanjen v azilnem domu, če bo izrazil namero za vložitev prošnje. Toženka še doda, da za ugotovitev sistemskih pomanjkljivosti ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Poudarja, da ima Hrvaška v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, prosilci imajo podobne pravice kot v Sloveniji, zato vrnitev v to državo članico EU ne bi smela biti sporna.

_Tožnikove trditve_

5. Tožnik s tožbo zahteva odpravo izpodbijanega sklepa, podrejeno pa odpravo in vrnitev zadeve toženki v ponoven postopek. Navaja, da na Hrvaškem ni imel prevajalca za jezik, ki bi ga razumel. Prstnih odtisov ni dal prostovoljno in tudi ni bil poučen o posledicah njihove oddaje. O postopku in njegovih pravicah ga ni nihče poučil. Hrvaški organi z njim niso ravnali kot s prosilcem, saj so ga odpeljali na postajo in mu izročili neprevedeni dokument, ki so mu ga pojasnili drugi begunci brez znanja hrvaščine ali angleščine. Zato ni mogoče šteti, da je tožnik kakorkoli voljno ravnal v smeri podaje prošnje za mednarodno zaščito. Da prošnje na Hrvaškem ni podal, naj bi izhajalo tudi iz zapisnika z dne 28. 9. 2023. Prvi odstavek 20. člena Uredbe Dublin III naj bi jasno določal, da se postopek določanja odgovorne države članice začne takoj, ko je v državi članici prvič vložena prošnja, do česar na Hrvaškem ni prišlo. Tožena stranka naj tudi ne bi obrazložila, zakaj šteje, da je tožnik podal prošnjo za mednarodno zaščito na Hrvaškem.

6. Tožnik meni, da je pri presoji prostovoljnosti oddaje prošnje treba upoštevati, da so ga policisti na Hrvaškem pretepli. Pri tem se sklicuje na Evropsko konvencijo o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (v nadaljevanju EKČP), osnovna načela človečnosti, mednarodnega prava ter namen azilnega postopka. Vsakršno nasilje državnih organov nad civilisti je nedopustno in se ga ne bi smelo relativizirati z določanjem trenutkov "pred" in "po tem". Poudarja, da so ga policisti pretepli že po oddaji prstnih odtisov, torej po tem, ko je po mnenju toženke pridobil status prosilca. Tožnik še navaja, da je obrazložitev izpodbijanega sklepa sama s sabo v nasprotju, saj toženka po eni strani trdi, da se postopek s prošnjo na Hrvaškem sploh še ni začel, po drugi strani pa šteje, da je bil tožnik na Hrvaškem zaveden kot prosilec in je zato odgovorna država članica za obravnavo njegove prošnje Hrvaška. Odločitve tožene stranke naj zato ne bi bilo mogoče preizkusiti.

7. Tožnik navaja, da do vložitve te tožbe ni razumel, kaj pomeni določitev države članice za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito. Ni dvomil, da je prošnjo podal le v Sloveniji, niti ni razumel, da bi moral počakati na Hrvaškem, saj mu tega ni nihče povedal. Nasprotno, v dokumentu, ki ga je prejel na Hrvaškem, je pisalo 24h. Poudarja, da je splošno znano dejstvo, da na Hrvaškem obstajajo resne sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka. Še posebej pereči naj bi bili t. i. pushback postopki in posledično zavračanje vsebinskega odločanja o podanih prošnjah za mednarodno zaščito. Toženka naj bi se zato neupravičeno opirala na načelo zaupanja, saj obstaja realno tveganje, da tožnikova prošnja v nasprotju s 3. členom EKČP in 4. členom Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina EU) po vrnitvi na Hrvaško ne bo vsebinsko obravnavana.

8. Tožnik predlaga tudi, da se izvršitev izpodbijanega sklepa odloži do njegove pravnomočnosti. Meni, da nima očitno neutemeljenega zahtevka glede prepovedi nečloveškega ravnanja, zato bi moralo imeti po praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) in naslovnega sodišča (sodba in sklep I U 836/2023 z dne 20. 6. 2023) njegovo pravno sredstvo zoper izpodbijani sklep avtomatični suspenzivni učinek. V nasprotnem primeru bi bila njegova pravica do pravnega varstva izvotljena. Navaja, da z izdajo začasne odredbe javna korist oziroma korist nasprotne stranke ne bi bila prizadeta, saj naj bi prav javna korist zahtevala vsebinsko izvajanje vseh postopkov mednarodne zaščite in nediskriminatorno obravnavo prosilcev pri določanju odgovorne države članice.

_Odgovor tožene stranke_

9. Toženka vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga, naj sodišče tožbo zavrne. Navaja, da tožnik na osebnem razgovoru ni omenil, da bi imel težave pri sporazumevanju s hrvaškimi policisti, niti tega, da mu je bil izročen neprevedeni dokument, ki so mu ga prevedli drugi begunci brez znanja angleščine in hrvaščine. V upravnem postopku zadošča, da stranka razume jezik, v katerem teče postopek, ni pa treba, da teče v njenem materinem jeziku. Navaja, da iz poročila AIDA, posodobljenega junija 2023, jasno izhaja, da prosilci, ki so Hrvaški predani iz drugih držav članic EU, niso v ničemer ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite. V zvezi s tožnikovimi trditvami o neprostovoljnem odvzemu prstnih odtisov toženka opozarja na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 194/2023 z dne 11. 10. 2023. Tožnikove izjave o neprimernem ravnanju hrvaških policistov so po njenem mnenju brezpredmetne, saj se nanašajo na tožnikov ilegalni vstop na Hrvaško, ko je imel še status tujca, in zato ne izkazujejo sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom. Iz zapisnika o osebnem razgovoru naj ne bi izhajalo, da bi tožnik navedel, da ga je policija pretepla že po odvzemu prstnih odtisov, kot navaja v tožbi, temveč, da so ga pretepli, ko je bežal pred policisti, torej očitno v policijskem postopku v zvezi z ilegalnim prehodom državne meje. Toženka še dodaja, da če tožnik na Hrvaškem ne bi izrazil namere za vložitev prošnje za azil, ga Hrvaška ne bi v evidenco Eurodac vnesla pod št. 1, temveč pod št. 2 kot tujca. Dokument z navedbo "24h" je bil po mnenju toženke dokument, v katerem je bil naveden rok za zglasitev v azilnem domu, kjer je tožnik kot prosilec pravico bivati. Toženka ob sklicevanju na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 173/2023 z dne 23. 8. 2023 še navaja, da odgovornost Hrvaške za obravnavo tožnikove prošnje po Uredbi Dublin III ne more biti sporna, saj ob dejstvu, da je tožnik na Hrvaško prišel, za njeno odgovornost niti ni pomembno, ali je tožnik tam res podal prošnjo oziroma izrazil namero. Kot neupoštevne zavrača tudi tožnikove trditve o t. i. pushback postopkih, saj naj bi se ti dogajali na mejnem območju s tujci in ne s prosilci za mednarodno zaščito.

_Prva pripravljalna vloga tožeče stranke_

10. Tožnik je dodatno še navedel, da je neizobražena oseba iz drugega kulturnega okolja in da tudi ob njegovi izrecni potrditvi razumevanja postopka ni mogoče šteti, da izjava drži. Dejstvo je, da tožniku niso bile zagotovljene osnovne postopkovne pravice (pravica do uporabe jezika, ki bi ga funkcionalno razumel, pravica do zastopnika oziroma svetovalca v postopku mednarodne zaščite, pravica do pojasnila pravic in obveznosti v postopku ter možnih pravnih poteh). O tem, da Slovenija vrača prebežnike na Hrvaško, kjer naj bi z njimi ravnali nehumano, naj bi mediji in nevladne organizacije poročali že več let. _Sodna presoja_

11. V dokaznem postopku je sodišče pregledalo listine sodnega spisa (priloge A1 do A3) in upravnega spisa, ki se nanaša na zadevo. Navedene listine je v soglasju s strankama štelo za prebrane. Zaslišalo je tožnika ter vpogledalo v objave na spletnih straneh, navedenih na 5. strani tožbe (poročilo AIDA - Hrvaška, posodobljeno 26. 6. 2023, članek Human Rights Watch z naslovom Croatia: Ongoing, Violent Border Pushbacks z dne 3. 5. 2023 in sodbo nizozemskega okrožnega sodišča v Haagu z dne 13. 4. 2022), ter jih v soglasju s strankama štelo za prebrane. Dokaza z vpogledom v "Posredovanje tretje strani komisarja Sveta Evrope za človekove pravice, SB, AA in AB proti Hrvaški, 22. december 2020” ter "Pismo nizozemskega sveta za begunce "Hrvaška - povratniki in imetniki statusa iz Dublina”, 16. marec 2023, sodišče ni izvedlo, saj teh listin tožnik ni predložil. **K I. točki izreka**

12. V obravnavani zadevi je bilo na podlagi Uredbe Dublin III odločeno, da Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, saj bo predan Hrvaški, ki je za to odgovorna država članica. Po prvem odstavku 3. člena te uredbe države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III.

13. Tožena stranka je izpodbijani sklep izdala na podlagi ocene tožnikovih izjav na osebnem razgovoru in ugotovitve, da ni podana utemeljena domneva, da na Hrvaškem obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Po njeni presoji odgovornost Hrvaške za obravnavanje tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite temelji na petem odstavku 20. člena Uredbe Dublin III, s čimer se je Hrvaška strinjala.

_Glede pridobitve statusa prosilca_

14. Tožnik zatrjuje, da na Hrvaškem za mednarodno zaščito ni zaprosil in da se ga že zato v to državo ne sme vrniti. Ta tožbeni ugovor ni utemeljen. Pri ugotavljanju obveznosti države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje, da ponovno prevzame ali sprejme prosilca, se v postopku določanja odgovorne države članice, ki poteka v državi članici, v kateri je bila prošnja vložena (peti odstavek 20. člena Uredbe Dublin III), kot neposredni dokaz šteje pozitivni rezultat, ki ga posreduje sistem Eurodac po primerjavi prstnih odtisov prosilca s prstnimi odtisi, odvzetimi v skladu z 9. členom Uredbe "Eurodac"2 (prva alineja 1. točke II. točke Priloge II Uredbe Komisije (ES) št. 1560/2003)3. To pomeni, da se kot formalni dokaz, ki določa odgovornost v skladu z Uredbo Dublin III, šteje tudi pozitivni rezultat iz sistema Eurodac, če ni ovrženo z dokazom o nasprotnem (točka (i) točke (a) tretjega odstavka 22. člena Uredbe Dublin III).

15. V obravnavani zadevi je iz podatkov sistema Eurodac razvidno, da je tožnik pri omembi Republike Hrvaške opredeljen s sklicno številko (case ID) "1", kar pomeni, da so mu bili prstni odtisi vzeti kot prosilcu za mednarodno zaščito, ki je star vsaj 14 let [...] (četrti odstavek 24. člena v zvezi s prvim odstavkom 9. člena Uredbe "Eurodac"). Tak status prosilca za mednarodno zaščito je lahko pridobil že s samim izkazom namere pri policiji, kljub temu da formalne prošnje za mednarodno zaščito na Hrvaškem ni vložil, ampak je to storil šele v Sloveniji.4

16. Tožnik je sicer tako na osebnem razgovoru pri toženi stranki kot na zaslišanju na glavni obravnavi povedal, da na Hrvaškem ni zaprosil za mednarodno zaščito oziroma izrazil namere za vložitev prošnje. Tak potek dogodkov je po presoji sodišča malo verjeten, saj ni logično, da bi Hrvaška tožnika v bazo Eurodac zavedla kot prosilca, če tam ne bi (vsaj ustno) zaprosil za mednarodno zaščito, oziroma v zvezi s tem izrazil namere. Tudi iz policijske depeše z dne 10. 8. 2023 izhaja, da so državljani Maroka ob prijetju v Sloveniji izjavili, da so jih kontrolirali hrvaški varnostni organi, jim izdali dokumente in jih napotili v azilni dom. Iz navedene depeše izhaja, da je bil med temi osebami tudi tožnik, saj je za vse prijete državljane Maroka navedena enotna ugotovitev o napotitvi v azilni dom na Hrvaškem, pri čemer ni omembe, da bi za katerega od njih veljalo drugače. Tožnik je na glavni obravnavi povedal, da je v Slovenijo potoval s prijatelji iz Maroka, s katerimi je bil skupaj obravnavan že na Hrvaškem, kar utrjuje sklepanje, da je tudi njega hrvaška policija napotila v azilni dom. Tega po presoji sodišča ne omajejo niti tožnikove navedbe na osebnem razgovoru in na glavni obravnavi, in sicer da je od hrvaških policistov prejel papir, na katerem je pisalo "24h", kar naj bi pomenilo, da na Hrvaškem niso hoteli, da gre v azilni dom, saj so vsi njegovi prijatelji, ki so že prejeli ta papir, Hrvaško zapustili v roku 24h. Tožnik je namreč sam povedal, da dokumenta ni prebral, da je videl le, da je pisalo "24h", ni pa poznal jezika, v katerem je bil napisan domnevni dokument, in ni vedel, kaj na tem dokumentu piše. Dokument je nato, ko so ga peljali na železniško postajo, odvrgel. Tožnik torej ni izkazal, da bi vsebino dokumenta poznal, zgolj navedba "24h" pa tudi ne more pomeniti, da je bila to zahteva za zapustitev države. Toženka je namreč razumno pojasnila, da je bil to po vsej verjetnosti rok, v katerem bi se moral tožnik zglasiti v azilnem domu, kjer je imel pravico bivati.

17. Tožnik še navaja, da prstnih odtisov na Hrvaškem ni dal prostovoljno in da mu nihče v njemu razumljivem jeziku ni pojasnil pravic in dolžnosti oziroma posledic odvzema prstnih odtisov. Tudi tem tožnikovim trditvam sodišče ne more slediti. Za postopek obravnavanja prošenj za mednarodno zaščito je pomembno, da poteka v jeziku, ki ga stranka razume, oziroma za katerega se upravičeno domneva, da ga stranka razume.5 Tožnik na osebnem razgovoru pri toženi stranki v zvezi z razumevanjem dosedanjih postopkov ni navajal nobenih težav. Da se je s hrvaškimi policisti razumel, kaže tudi dejstvo, da so od njega uspeli pridobiti osebne podatke, poleg tega pa je tožnik na glavni obravnavi sam povedal, da zna malo angleško. Tudi na prošnji za mednarodno zaščito je navedel, da zna angleško. Glede očitka o neprostovoljnem odvzemu prstnih odtisov na Hrvaškem pa je tožnik na glavni obravnavi povedal, da mu policisti niso odvzeli prstnih odtisov tako, da so ga prijeli za roko, temveč da jih je dal sam, saj bi ga sicer vrnili nazaj v Bosno. Tožnik se je torej iz bojazni pred vrnitvijo v Bosno (očitno v želji, da ostane v EU in pride do Italije, ki je bila njegova ciljna država) sam odločil, da bo na Hrvaškem dal prstne odtise. Da opozorila hrvaških policistov, da bo tožnik, če ne bo dal prstnih odtisov, državo moral zapustiti, ne pomenijo prisilnega odvzema prstnih odtisov, izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča I Up 194/2023 z dne 11. 10. 2023. Ne glede na to pa je bila hrvaška policija (ob nespornem dejstvu, da je tožnik na Hrvaško vstopil nezakonito) prstne odtise tožniku v vsakem primeru dolžna odvzeti, saj jo k temu zavezuje prvi odstavek 14. člena Uredbe "Eurodac", po katerem vsaka država članica nemudoma odvzame prstne odtise vseh prstov vsakemu državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki je dopolnila vsaj 14 let, ki so jo pristojni nadzorni organi prijeli zaradi nezakonitega prehoda meje te države članice po kopnem, morju ali zraku, ko je prišla iz tretje države, in ki je niso poslali nazaj.

18. Glede na navedeno tožnik ni izpodbil ugotovitve tožene stranke, da je na Hrvaškem prvič izrazil namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito in da je bil zato v evidenco Eurodac tudi vnesen pod št. "1" (kot prosilec) in ne pod št. "2" (kot tujec).6 Ker je Hrvaška svojo odgovornost za obravnavanje prošnje že potrdila, je s tem vzpostavljen položaj iz točke b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, v katerem je Hrvaška kot odgovorna država članica dolžna sprejeti pritožnika - prosilca (saj je vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji), po sprejemu pa je to prošnjo na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena dolžna tudi obravnavati.7

19. V zvezi s tem je neutemeljen tudi tožbeni očitek, da je toženka zagrešila absolutno bistveno kršitev določb postopka, ker v izpodbijanem sklepu ni obrazložila, zakaj šteje, da je tožnik podal prošnjo za mednarodno zaščito. Toženka je pojasnila, da je Hrvaški poslala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem prosilca zato, ker je bil tožnik v evidenco Eurodac že vnesen s strani Hrvaške, in sicer 9. 8. 2023 kot prosilec za mednarodno zaščito. Obrazložitev izpodbijanega sklepa tudi ni sama s sabo v nasprotju, saj je iz nje jasno razvidno, da je toženka štela, da je tožnik na Hrvaškem izrazil namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, uradne prošnje pa nato ni podal, saj niti ni prišel do azilnega doma in na začetek postopka z njegovo prošnjo ni niti počakal. _Glede obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom_

20. Tožnik izpodbija tudi toženkino stališče, da za predajo Hrvaški ni ovir v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III. Ta določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU,8 država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

21. Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je torej domneva, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv,9 ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje.10 Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena Listine EU.11

22. Domneva, da vse države članice spoštujejo temeljne oziroma človekove pravice, je izpodbojna, zato je v takih primerih pristojni organ dolžan presoditi obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici; če te nevarnosti ne more izključiti, pa mora od druge države članice pridobiti posebna zagotovila, da do kršitve pravice ne bi prišlo. Tako SEU kot Vrhovno sodišče sta že sprejeli stališče, da se mora pristojni organ pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov.12

23. V obravnavani zadevi je sporno, ali zaradi policijske obravnave tožnika na Hrvaškem obstaja ovira za njegovo predajo Hrvaški na podlagi uredbe Dublin III. Tožnik je na osebnem razgovoru pri toženki povedal, da so ga policisti na Hrvaškem pretepli. Ko so z ostalimi migranti prišli na avtobusno postajo in želeli vstopiti na avtobus, jih je opazila policija. Ker so bežali, so jih pretepli. Povedal je še, da so bili drugi policisti na Hrvaškem sicer do njih prijazni, razen s policisti pa stika z drugimi uradnimi osebami ni imel. Na Hrvaškem ni bival, saj je državo le prečkal. Tožnik sicer navaja, da so ga policisti pretepli že po oddaji prstnih odtisov, torej po tem, ko je po mnenju toženke pridobil status prosilca, vendar teh navedb na zaslišanju na glavni obravnavi ni potrdil. Nasprotno, ponovno je povedal, da ga je policija prijela, ko so prišli na avtobusno postajo. Bežal je, policist ga je ujel in dvakrat udaril s pendrekom po levi rami in levi nogi. Povedal je še, da so jih po pretepu odpeljali na policijsko postajo, kjer so jim odvzeli prstne odtise. Sodišče tako ne dvomi v pravilnost toženkine dokazne ocene, da tožnikove trditve o grdem ravnanju hrvaških policistov temeljijo na njegovi izkušnji s hrvaško policijo, ko je bil obravnavan kot tujec v zvezi z nezakonitim vstopom na Hrvaško, in ne kot prosilec. Z drugimi uradnimi osebami na Hrvaškem tožnik ni imel stika in do azilnega doma tudi ni prišel, saj so ga, kot je povedal na zaslišanju na glavni obravnavi, po končanem postopku na policijski postaji odpeljali na železniško postajo, od koder je skupaj z ostalimi Maročani odšel proti Sloveniji.

24. Sodišče pritrjuje stališču toženke, da je pri presoji ovir za predajo Hrvaški bistveno, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito.13 Ravnanje hrvaških organov pri vstopu v državo in pri zagotavljanju dostopa do azilnega postopka je sicer del skupnega azilnega sistema, zaradi česar ravnanj policije v neposredni zvezi z vložitvijo namere za vložitev prošnje za mednarodno zaščito ni mogoče strogo ločiti od postopka po vložitvi prošnje za mednarodno zaščito. Vendar je treba domnevo o varnosti druge države presojati v vsakem individualnem primeru. Nevarnost, da bo kršeno načelo nevračanja, je treba presojati ob upoštevanju dejanskih okoliščin, ki jim bo posameznik izpostavljen ob vrnitvi v drugo državo. Tožnik v obravnavani zadevi ni zatrjeval in dokazal, da bi se mu karkoli neprijetnega zgodilo po tem, ko je na Hrvaškem pridobil status prosilca (torej po odvzemu prstnih odtisov in vnosu v evidenco Eurodac pod št. "1"). Navedbe o grdem ravnanju oziroma pretepu hrvaških policistov na avtobusni postaji, tudi če bi bile resnične, pa ne utemeljujejo tehtnih razlogov niti za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje prosilcev, predanih po Uredbi Dublin III, niti drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo tožnik med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU.

25. Da bi na Hrvaškem obstajale resne pomanjkljivosti v zvezi z azilnimi postopki nenazadnje ne izkazujejo niti pavšalne tožnikove trditve o t. i. pushback postopkih in zavračanju vsebinskega odločanja o podanih prošnjah za mednarodno zaščito ter predloženi članki nevladnih organizacij, poročila in sodna praksa nižjih sodišč drugih držav v posameznih primerih. Iz navedenih dokumentov namreč ne izhajajo okoliščine, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da bo Hrvaška tožnika, ki bo predan v dublinskem postopku, prisilno vrnila v tretjo državo, ki ni članica EU, ali da ne bo resno obravnavala njegove prošnje in ga bo izpostavila ponižujočemu ali nečloveškemu ravnanju.14

26. Kot je pravilno poudarila toženka, tožnika ob predaji Hrvaški ne bo obravnavala hrvaška policija, temveč hrvaški organi, ki so pristojni za reševanje prošenj za mednarodno zaščito. V dublinskem postopku bo imel zagotovljene različne pravice, med drugim tudi pravico do tolmačenja. Morebitnih drugih (osebnih) okoliščin, zaradi katerih bi bil prav tožnik deležen nečloveškega ravnanja, zaradi česar bi morala toženka od Hrvaške pred predajo pridobiti posebna zagotovila, pa tožnik ni zatrjeval. 27. Ker je odločitev tožene stranke po presoji sodišča zakonita in pravilna, je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

**K II. točki izreka**

28. Predlog za izdajo začasne odredbe ni utemeljen.

29. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikov predlog odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje.

30. Tožnik meni, da nima očitno neutemeljenega zahtevka glede prepovedi nečloveškega ravnanja, zato bi moralo imeti njegovo pravno sredstvo zoper izpodbijani akt avtomatični suspenzivni učinek, saj bi bila v nasprotnem primeru njegova pravica do učinkovitega pravnega varstva izvotljena.

31. ZMZ-1, na katerem temelji izpodbijani sklep, glede začasnih odredb nima posebnih določb, zato za izdajo začasne odredbe veljajo splošna pravila ZUS-1. Splošnih učinkov tožbe v upravnem sporu ne spreminja niti tretji odstavek Uredbe Dublin III, saj ne zapoveduje zadržanja predaje prosilca zaradi sprožitve upravnega spora zoper odločitev pristojnega organa (tožene stranke). Iz sodbe SEU v zadevi _Ghezelbash,_ C-63/15, z dne 7. 6. 2016 (59. točka obrazložitve) glede nevarnosti zamude pri izvršitvi odločitev o predaji izhaja, da je iz člena 27(3)(c) Uredbe Dublin III razvidno, da je zakonodajalec Unije s tem, ko je določil, da države članice zagotovijo, da ima zadevna oseba možnost sodišču predlagati, da v razumnem roku odloži izvršitev odločitve o predaji, dokler se obravnava pritožba, priznal, da države članice lahko odločijo, da vložitev pritožbe (oziroma v ureditvi Republike Slovenije tožbe v upravnem sporu) zoper odločitev o predaji sama po sebi ne zadošča za odložitev predaje, ki se lahko tako opravi brez čakanja na proučitev te pritožbe, če za odložitev ni bilo zaprošeno ali je bil predlog za odložitev zavrnjen.

32. Sodišče je že v okviru presoje tožbe kot neutemeljene zavrnilo tožnikove navedbe glede nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja zaradi sistemskih pomanjkljivosti v azilnem sistemu na Hrvaškem. Zato tožnik težko popravljive škode s temi navedbami ne more utemeljiti. Z izvršitvijo izpodbijanega akta pa tožniku tudi ne bo kršena pravica do učinkovitega sodnega varstva ali pravnega sredstva. Uredba Dublin III v tretjem odstavku 29. člena določa, da če se izkaže, da je bila oseba predana pomotoma ali je bila odločitev o predaji na podlagi pritožbe ali ponovnega pregleda razveljavljena po tem, ko je bila predaja že izvedena, država članica, ki je predajo izvedla, osebo nemudoma ponovno sprejme. Tudi če bi bil tožnik že predan Hrvaški, bi ga v takem primeru Hrvaška torej ponovno vrnila Sloveniji.15 Tožnik pa tudi ni izkazal nevarnosti, da bi bili prosilci, ki so vrnjeni Hrvaški, in tam nato vložijo namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, brez obravnave njihove prošnje odstranjeni iz države.

33. Ker tožnik ni izkazal nevarnosti nastanka težko popravljive škode, je sodišče predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

1 Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) - v nadaljevanju Uredba Dublin III. 2 Uredba (EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Uredbe Dublin III, in o zahtevah za primerjavo s podatki iz sistema Eurodac, ki jih vložijo organi kazenskega pregona držav članic in Europol za namene kazenskega pregona, ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1077/2011 o ustanovitvi Evropske agencije za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice (prenovitev) - v nadaljevanju Uredba "Eurodac". 3 Uredba komisije (ES) št. 1560/2003 z dne 2. septembra 2003 o podrobnih pravilih za uporabo Uredbe Sveta (ES) No 343/2003 o določitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države. 4 Primerjaj sodbo in sklep Vrhovnega sodišča I Up 76/2023 z dne 19. 4. 2023, 12. točka obrazložitve, in sodbo Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v zadevi Bundesrepublik Deutschland proti SE, C-768/19, z dne 9. 9. 2021, 48. in 49. točka obrazložitve. 5 Glej točko (a) prvega odstavka 12. člena Direktive št. 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev), t. i. Procesna direktiva II. 6 Sodišče zgolj dodaja, da tudi če bi bile resnične tožnikove trditve, da prošnje oziroma namere za mednarodno zaščito na Hrvaškem ni podal, to na odgovornost Hrvaške za obravnavanje njegove prošnje po Uredbi Dublin III ne bi vplivalo, saj je nesporno, da je tožnik na Hrvaško prišel. Tudi v takem primeru bi bila torej vzpostavljena odgovornost Hrvaške, le na drugi pravni podlagi (prvi odstavek 13. člena in točka a) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III). Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča I Up 173/2023 z dne 7. 4. 2023. 7 Tako tudi Vrhovno sodišče v sodbi in sklepu I Up 76/2023 z dne 19. 4. 2023, 10. točka obrazložitve. 8 Člen 4 Listine EU določa, da nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju. 9 Primerjaj sodbo SEU v združenih zadevah N.S. in drugi, C-411/10 in C-493/10, z dne 21. 12. 2011, 85. točka obrazložitve. 10 Prav tam, 88. točka obrazložitve. 11 Prav tam, 94. točka obrazložitve. 12 Tako Vrhovno sodišče v sodbi in sklepu I Up 81/2023 z dne 10. 5. 2023, 11. točka obrazložitve. 13 Glej sodbi Vrhovnega sodišča I Up 111/2023 z dne 7. 6. 2023 in I Up 81/2023 z dne 10. 5. 2023. 14 Da z argumenti, ki se nanašajo na prakse v zvezi s pogoji za prehod zunanjih meja države članice in vložitev prošenj za mednarodno zaščito na teh mejah, ni mogoče dokazati predvidljivih pogojev sprejema prosilca v primeru predaje v to državo članico, meni tudi generalni pravobranilec Jean Richard De La Tour v sklepnih predlogih v odprti zadevi X proti Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid, C-392/22, z dne 13. 6. 2023. 15 Tudi Vrhovno sodišče je že sprejelo stališče, da pri ugotavljanju konkretnih okoliščin, ki lahko utemeljujejo težko popravljivo škodo kot podlago za izdajo začasne odredbe na podlagi 32. člena ZUS-1, ni pravilno izhajati iz splošne ugotovitve, da tožniku nastaja težko popravljiva škoda že zato, ker naj ne bi bila več mogoča vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja kljub morebitnemu uspehu tujca v upravnem sporu, saj ne bi več bil na območju Republike Slovenije. Glej sklep Vrhovnega sodišča I Up 1/2018 z dne 12. 1. 2018, 19. točka obrazložitve.