Jedro

Sodišča Republike Slovenije v pravdnem postopku obravnavajo in odločajo o sporih po pravilih slovenskega procesnega prava (lex fori), tudi če so stranke tujci in če je treba o utemeljenosti tožbenega zahtevka odločati na podlagi tujega materialnega prava.

Način, na katerega sodišče ugotovi vsebino tujega prava, je v domeni sodišča. To, da lahko zahteva obvestilo o tujem pravu, je možnost in ne obveznost. Obveznost kreditodajalca veljavno sklenjene kreditne pogodbe je, da izroči (nakaže) kreditojemalcu ali po njegovem naročilu tretjemu znesek kredita. Obveznost vračila lahko nastane samo v tem primeru, ne pa tudi v primeru, ko banka brez naročila kreditojemalca denar nakaže tretjemu, neoporekanje bančnim izpiskom pa šteje za priznanje obveznosti. V tem primeru ima kreditojemalec ugovor neizpolnjene pogodbe.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnica je zahtevala vračilo kreditov po treh kreditnih pogodbah, ki jih je sklenila s tožencema. Sodišče prve stopnje je ob vnovičnem sojenju zahtevek za vračilo po pogodbah 6007-001180 in 6007-596114 (odločitev v zvezi s tretjo pogodbo ni predmet revizijskega izpodbijanja) zavrnilo, pritožbeno sodišče pa je zavrnilo tožničino pritožbo. Odločitev sodišč temelji na stališču, da tožnica ni imela pooblastila za nakazilo sredstev, odobrenih s kreditoma 6007-001180 in 6007-596114, A. R. in da ni uspela dokazati, da je s kreditnima pogodbama odobrene zneske izplačala tožencema.

Tožnica ne soglaša z navedeno presojo sodišč. V reviziji zatrjuje, da je bilo tuje pravo napačno uporabljeno, ker sodišče ni na predpisan način pridobilo informacije o tujem pravu, neposredna uporaba tujega predpisa pa ni dopustna. Sodišče bi moralo zahtevati obvestilo o tujem pravu. Sodišče zmotno enači posojilno in kreditno pogodbo, določbe posojilne pogodbe niso relevanten pravni temelj v konkretnem sporu. Kreditno pogodbo urejata praksa in običaji. Podana je bistvena kršitev pravdnega postopka, ker sodbe ni mogoče preizkusiti. Avstrijsko pravo ne določa prekluzije in zato sme slovensko sodišče 286. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS 73/2007) uporabiti le, kolikor ne poseže v pravilno uporabo avstrijskega materialnega prava. Sklicuje se na odločbi Vrhovnega sodišča Republike Avstrije SZ 35/125 in 2 Ob 547/88. Posledica opustitve ugovora izpisku je priznanje stanja na računu. Izročitev denarja ni pravno pomembna.

Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Po mnenju tožnice sodišče ne bi smelo zavrniti prepozno predlaganih dokazov, ker avstrijsko pravo takšne določbe v procesnem zakonu nima. Revizijsko sodišče se s takim stališčem ne strinja. Sodišča Republike Slovenije v pravdnem postopku obravnavajo in odločajo v sporih po pravilih slovenskega procesnega prava (lex fori), tudi če so stranke tujci in če je treba o utemeljenosti tožbenega zahtevka odločati na podlagi tujega materialnega prava. Vsaka država sama določa pravila postopka, po katerih pristojni organi obravnavajo zadeve. V procesnem pravu je uporaba lex fori pravilo, zakon samo izjemoma napotuje na kakšno drugo pravo(sposobnost strank v postopku).(1) Po tujih procesnih pravilih lahko sodišče ravna samo izjemoma – v postopku mednarodne pravne pomoči (176. ZPP), za kar pa v tem primeru ne gre. Sodišče ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka s tem, ko nekaterih dokazov kot prepoznih ni upoštevalo na podlagi 286. čl. ZPP.

Revizijsko sodišče ne more pritrditi tožničinemu pravnemu naziranju, da je vsebina tujega prava nepravilno ugotovljena iz razloga, ker sodišče ni postopalo v skladu s pooblastilom iz drugega odstavka 12. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (Ur. l. RS št. 56/99) in da se v posledici tega sodba ne more preizkusiti. Način, na katerega sodišče ugotovi vsebino tujega prava, je v domeni sodišča. To, da lahko zahteva obvestilo o tujem pravu, je možnost in ne obveznost. Odveč je zato razpravljanje o kršitvi Evropske konvencije o obvestilih o tujem pravu (Ur. l. RS, št. 20/98, MP, št. 4-7/98) kot tudi Dunajske konvencije o pogodbenem pravu. Izpodbijana sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih in zato ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili naslednja pravno pomembna dejstva:– tožnica in toženca so podpisali tri kreditne pogodbe (od teh je le odločitev o vračilu na podlagi dveh kreditnih pogodb predmet izpodbijanja z revizijo); – tožnica tožencema ni izročila denarja po kreditnih pogodbah 6007-001180 in 6007-596114; – toženca tožnici nista dala ne pooblastila ne naloga za črpanje sredstev po kreditnih pogodbah 6007-001180 in 6007-596114; – iz računa 6007-001180 so bila opravljena nakazila A. R. brez ustreznega naloga in na podlagi nepodpisane pogodbe.

Kreditna pogodba daje kreditojemalcu pravico, da po potrebi zahteva kredit (posojilo) do določene najvišje vsote(2). Banko pa kreditna pogodba zavezuje, da ima znesek kredita na razpolago in da ga da stranki na njen poziv (Abruf). Pravica do poziva (Abrufrecht) je enostranska oblikovalna pravica, pogodba o odobritvi kredita pa je neke vrste opcijska pogodba. Izplačilno pravico je mogoče odstopiti, vendar odstop terjatve ne spremeni odstopnikove dolžnosti vračila kredita, če upnik ne soglaša s prevzemom dolga.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče vsebino tujega prava pravilno ugotovilo in da ne gre za zatrjevano zmotno uporabo materialnega prava. Kreditna pogodba je res konsenzualni in ne realni kontrakt (kot je to po avstrijskem pravu posojilna pogodba), vendar je obveznost kreditodajalca veljavno sklenjene kreditne pogodbe v tem, da izroči (nakaže) kreditojemalcu ali po njegovem naročilu tretjemu znesek kredita. Obveznost vračila lahko nastane samo v tem primeru, ne pa tudi v primeru, ko banka brez naročila kreditojemalca denar nakaže tretjemu, neoporekanje bančnim izpiskom pa šteje za priznanje obveznosti. V tem primeru ima kreditojemalec ugovor neizpolnjene pogodbe.

Tožnica se v reviziji sklicuje na sodbi Vrhovnega sodišča Republike Avstrije. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je v sodbi 2 Ob 547/88 Vrhovnega sodišča Republike Avstrije dejansko stanje drugačno kot v konkretnem primeru. Šlo je za trgovca, ki je imel pri banki odprtih več računov, na katerih je imel negativne salde. Banka je dala trgovcu bančno garancijo, s katero je prevzela obveznost nasproti drugi banki, ki je dala trgovcu kredit za financiranje izvoznih poslov. Po nakazilu kredita na enega od trgovčevih računov je banka s približno polovico kredita poravnala njegov negativni saldo. V sporu je nato trgovec zahteval plačilo odškodnine za izgubljeni dobiček, ker naj bi mu propadel izvozni posel, kateremu je bil kredit namenjen. Obstoj dolga do banke na njegovih treh računih ni bil sporen, pač pa je bilo sporna preknjižba denarja (dela kredita) za poplačilo teh dolgov.

Revizijsko sodišče poudarja, da ni jamstva enake odločitve, če ne gre za enak primer. Tožnica ni izkazala, da bi bilo dejansko stanje iz sodbe 2 Ob 547/88 Vrhovnega sodišča Republike Avstrije v bistvenih okoliščinah enako njenemu. Res je, da je Vrhovno sodišče Republike Avstrije v tem primeru na podlagi ugotovitve, da je bil tožnik (trgovec) seznanjen z izpiski o nakazilih sredstev iz kredita za financiranje izvoznih poslov in da ni dokazal, da bi tem izpiskom oporekal v roku 4 tednov, štelo, da je izpiske odobril oziroma privolil v preknjižbo sredstev (za poravnavo negativnih saldov). Vendar to ne pomeni, da bi bilo mogoče šteti, da če imetnik računa ne oporeka izpisku računa v dogovorjenem roku, da je izpisek odobril in dolg iz kredita pripoznal, tudi če mu banka denarja ni izročila. V tožničini zadevi je bilo ugotovljeno, da tožencema ni izplačala kredita po pogodbah 6007-001180 in 6007-596114, poleg tega pa ni dokazala, da bi imela nalog, pooblastilo ali odobritev, da kredit izplača tretji osebi. Če pa dolg dejansko ne obstoji, tudi njegova morebitna pripoznava nima za posledico nastanka obveznosti na strani tistega, ki je dolg pripoznal. Dejansko stanje ni podobno tožničinemu niti v zadevi SZ 35/125 Vrhovnega sodišča Republike Avstrije, kjer je tožnik (tožnik je bil nadzornik pri obnovi stavb, svoje terjatve pa je cediral neki družbi) zahteval odškodnino od banke, ker ga ni obvestila, da sredstva kredita (kreditno pogodbo sta sklenili banka in kreditojemalec) ne zadoščajo za poplačilo njegovih terjatev, ki jih je cediral, zdaj pa prevzemnik zaradi zastaranja ne more izterjati terjatev. Banka je imela v kreditni pogodbi podlago, da je najprej poplačala svoje terjatve iz obresti pred tožnikovimi terjatvami. Banka do tožnika ni imela dolžnosti, da bi ga obvestila o tem, da kredit za poplačilo vseh obveznosti ne zadošča, pač pa do kreditojemalca. Tožnica napačno primerja svoj položaj s tem primerom, saj si primera že na prvi pogled nista podobna.

Ob ugotovljenih okoliščinah, da tožnica tožencema ni izročila denarja po kreditnih pogodbah 6007-001180 in 6007-596114, za izplačilo denarja tretjemu pa ni imela pooblastila, je pravilna presoja obeh sodišč, da toženca nista dolžna izpolniti svoje obveznosti vračila kredita po omenjenih pogodbah.

Ker uveljavljana revizijska razloga nista podana, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP tožničino neutemeljeno revizijo in z njo tudi priglašene stroške zavrnilo.

Op. št. (1): Ilešič, Polajnar-Pavčnik, Wedam-Lukič, Mednarodno zasebno pravo: komentar zakona, 1992, s. 22. Glej 13. čl. ZMZPP. Op. št. (2): Glej Koziol - Welser, Band II: Schuldrecht Allgemeiner Teil, 13. Auflage, s. 205 in nasl.